Povejmo le eno pravljico naenkrat!

Zakaj le ena pravljica in ne pravljični maraton?

Že dalj časa opažam pogosto napako, ki jo delajo ne le starši, ampak celo poklicni pripovedovalci pravljic. Svoji publiki namesto ene pravljice ponujajo več, pogosto celo veliko več pravljic.

Če je pri poklicnih pripovedovalcih moč razumeti, da publika za svojo vstopnico pričakuje dogajanje v nekem trajanju (dokler ne pride avtobus, na primer), tega starši vendarle ne bi smeli početi. Pa tudi poklicni pripovedovalci imajo dovolj alternativnih možnosti, ki jih bom predstavil v nadaljevanju.

Torej – zakaj le ena, na primer, Rdeča kapica, in ne kar vse princeske zapored?

Če vemo, da je pravljica samostojen literarni žanr s svojimi značilnostmi, zadevo lažje razumemo. Razvila se je iz ljubezenskega romana, ki je sicer res v prvi vrsti namenjen kratkočasju, a ima tudi neko sporočilo, morda celo poduk.

Tudi pravljice imajo sporočila. Ravno to jih dela močne. Dokler so, na primer zapisovalci pravljice le zapisovali, so bile pač del neke kulturne dediščine, ki ima svoje mesto bolj v muzeju kot med otroci. Še s prirejanjem kurtizan, je ostala pravljic le eno od številnih kratkočasenj.

Perrault je bil tisti, ki je sporočila na konec dopisal, brata Grimm (posebej Wilhelm) pa sta jih dodelala. V njunih rokah (po nasvetu enega ali več njunih sodobnikov, njun osnovni namen je bilo zgolj zbiranje, pa še tu sta bila po znanstveni plati neuspešna, saj sta ‘zbrala’ večinoma že davno objavljene pravljice) je pravljica postala mogočno didaktično sredstvo.

Eno sporočilo – ena pravljica?

Ne nujno. Že v Rdeči kapici najdemo vsaj deset različnih sporočil, ki jih publika lahko razume, ali pa tudi ne. Prav tako je od interpretacije pripovedovalca odvisno, kaj bo izpostavil. Pri Rdeči kapici je to lahko ‘Poslušaj mamo!’ ali ‘Ne zaupaj neznancu!’ ali ‘Najpej se moraš izgubiti, da se boš lahko našel!’ ali kaj četrtega, petega, …

Pomanjkanje vsebine torej ni razlog, da po koncu ene pravljice takoj nadaljujemo z drugo. Če je to čas (na primer, otrok naj bi zaspal, pa še ni), se torej raje posvetimo kateremu od sporočil. Morda otroka spodbudimo, da sam najde primer dogodka z enakim ali sorodnim sporočilom (pač takšnim, ki ga je našel). Pri tem pravljice ne analizirajmo! Ali pa po koncu pravljice vključimo neko s pravkar slišano pravljico ali njenim sporočilom povezano dejavnost (pri pravljičnih uricah v knjižnicah, na primer, radi kaj narišejo, izrežejo, sestavijo).

Še ena možnost, na katero odrasli redko pomislimo, ker nas večina pozabi, kako je biti otrok, je obnova pravljice ali kar pripoved iste pravljice še enkrat od začetka. Otroci ob tem običajno uživajo. Mnogi so ponosni, da so si zapomnili podrobnosti iz prve pripovedi in nas radi popravijo, če se zmotimo. Nekateri se radi vključijo, lahko, recimo, odigrajo vlogo enega od likov. Možnosti za poljubno dolgo ukvarjanje z eno samo pravljico, je torej dovolj.

Več pravljic – godlja?

Ne nujno, a vseeno naj bi se naenkrat ukvarjali le z eno pravljico. Vse prehitro se sicer kakovostna vsebina pomeša v nerapoznavno godljo (tudi krompirjevi juhi ne dodamo francoske solate in čokoladnega sladoleda z dunajcem), iz katere je težko odnesti karkoli uporabnega. Če radi rečemo, da so pravljice odlično sredstvo za bogatenje domišljije, bomo z več pravljicami naenkrat ponudili preveč podob, ki se bodo zmešale do neprepoznavnosti. Pomešajo se liki in njihova medsebojna interakcija, kar nikakor ni dobro za drugo področje, kjer so pravljice prav tako izjemno koristne – področje socialnih veščin. Danes, v obdobju nenehnega bombardiranja z informacijami, ki jih vsak po svoje filtrira, se pristen človeški stik se bolj potiska v ozadje, stik z različnimi ljudmi v različnih okoljih pa še bolj.

Tole besedilo bi se dalo še močno razširiti in morda ga nekega dne res bom, a predvsem naj ostane pri osnovnem sporočilu – povejmo eno pravljico na dan, pa to izkoristimo v čim večji meri.

Kako pripovedovati pravljice?

Pravljica je tesno povezana s pripovedništvom. Čeprav gre za kar dobro ‘udomačeno’ literarno zvrst, o katere izvoru sem zadnjič že marsikaj napletel, ji nikakor ne moremo oporekati neposredne odvisnosti od tradicionalnih pripovedovalcev, ki so pravljicam skozi stoletja nenehano dodajali in odvzemali, kar se jim je pač v danem trenutku zazdelo.

In prav to nas zanima tokrat – zakaj so enkrat pravljico povedali tako in drugič drugače? Oziroma: zakaj eni tako in drugi drugače?

Lahko poiščemo neko splošno, lahko razumljivo in uporabno pravilo za pripovedovanje pravljic?

Ni treba prav veliko teoretičnega znanja, da ugotovimo, kako se je vloga pravljice spreminjala skozi čas, kako je povezana s spremembami v družbi, in kako so pripovedovalci, včasih pod vplivom drugih, drugič iz povsem osebnih nagibov, prirejali material, ki jim je bil tako ali drugače zaupan v pripoved.

Pa da ne zaidem predaleč. Večino bralcev tega bloga verjetno zanima predvsem, kako povedati pravljico otroku.

V splošnem tako, kot vse ostalo: razločno, doživeto in z občutkom. Besedilo naj bo razumljivo, pripoved na bolj dinamičnih mestih živahejša, na bolj umirjenih nekoliko počasnejša, dialogi naj bodo vsaj malce zaigrani. Pri tem ni potrebno posebnega pačenja, na primer vsiljevanje naglasov, govornih napak, falzeta in drugih lastnosti glasu, ki sicer lahko nekaj dodajo k zanimivosti, a prav lahko postanejo moteče.

S poskušanjem bomo pri publiki najhitreje opazili kaj deluje in kaj ne, oziroma kdaj je bolje ostati bolj konservativen in kdaj se malce spustiti ‘s ketne’.

In s tem pridemo do najpomembnejšega pravila po mojem mnenju. Dober pripovedovalec zna opazovati in poslušati svojo publiko. Glede na odzive prilagaja svojo pripoved. Prilagoditve so lahko zelo preproste (na primer izpustimo najbolj srhljive dele Rdeče kapice), malce pogumnejše (na primer ponudimo alternativno različico Sneguljčice, kjer se tudi očitno asocialna mačeha vklopi v zabavo ob poroki) ali pa zelo zapletene (za vsakega izmed poslušalcev opravimo določene mikroprilagoditve), pač odvisno od dane situacije.

Z vajo raste pripovedovalski mojster, ki mora nenehno ostajati na meji med ponižnostjo, ki mu omogoča nenehno učenje in s tem napredek, in samozavestjo, brez katere pač težko stopimo pred publiko. Dober pripovedovalec je vedno interaktiven in z njim tudi pravljica zaživi v najlepši luči.