Tag Archives: grdi raček

Grdi raček Hansa Christiana Andersena

Ko iz grdega račka zrase prelep labod

Za tokratno razglabljanje o pravljicah sem izbral eno najbolj znanih pravljic vseh časov, ki pa se pravzaprav v marsičem sploh ne podreja togim šolskim definicijam pravljic. Zakaj je Andersenov Grdi raček tako drugačen, tako poseben?

theo-van-hoytema-grdi-racek-naslovna

  1. Čas in kraj sicer nista določena, a celotno dogajanje bi se prav lahko zgodilo tukaj in zdaj. Nobenih nekoč, pred davnimi časi, za devetimi vodami, …
  2. V zgodbi ni čarobnih predmetov, pravljinih bitij, čudežev in drugih za pravljice značilnih okoliščin. Še več: prisotni so izrazito naravni pojavi, menjava letnih časov, izvalitev piščeta in nato rast v odrasel osebek.
  3. Grdi raček ni tipičen pravljični junak, saj sam ne ukrene praktično ničesar za rešitev svojih težav, drugim ne pomaga, pa tudi drugi ne pomagajo njemu, kot je to sicer običasjno v pravljicah.
  4. Pravljica ima, kot številna druga dela H. C. Andersena, številne avtobigrafske elemente. Različni viri trdijo, da je veliki pravljičar večino življenja, da je po apletu okoliščin (in izvenzakonskih pustolovščin visokih predstavnikov danskega dvora) sam v resnici kraljeve krvi.
  5. Sporočilo pravljice je sicer optimistično, a prinaša tudi precej grenkih podtonov, kakršnih v klasičnih pravljicah sicer ne najdemo. Med njimi je zagotovo najbolj občutiti kritiko splošnih družbenih zahtev, ki se jim avtor sam, tako kot njegov Grdi raček, nikakor ni uspel prilagoditi.

Še bi lahko našteval, prav tako bi lahko dodal cel stolpec razlogov, zakaj Andersenov Grdi raček vendarle ustreza definiciji pravljice, a namesto tega bom zapisal le, da je zaplet izrazito pravljičen:

Nekdo, ki je šibak, brez podpore prijateljev ali sorodnikov, zahaja iz težave v težavo, iz nevarnosti v nevarnost, od enega nasprotnika k drugemu, a se na koncu vendarle prebije na sam vrh – v kraljevsko družbo!

grdi-racek-01

grdi-racek-02

grdi-racek-03

grdi-racek-04

grdi-racek-05

grdi-racek-06

Osnovni zaplet pravljice o grdem račku je torej splošno znan in ga zlahka najdemo tudi v drugih pravljicah, kot so Jakec in fižolček, Pepelka, Obuti maček in številne druge, kjer se glavni junak iz nepomembnosti povzdigne do uglednega položaja.

Ta zaplet ni zastonj uspešen v pravljicah – vsi otroci, kot najpomembnejše občestvo, se zagotovo več kot enkrat znajdejo v položaju, ko jim gre vse narobe, se počutijo zapostavljene, drugačne, nesprejete in sploh ‘v depri’. Takšna pravljica jim seveda sporoča, da se bo na koncu vse uredilo, le obupati ne smejo. In v mnogih primerih je to res, torej so takšne pravljice vsekakor potrebne, pomembne in na splošno tudi koristne.

Zelo podoben zaplet je pogost tudi v štvilnih leposlovnih žanrih, na primer v ljubezenskih ali pustolovskih romanih, pa v akcijskih filmih, pa …

Vendar se vrnimo k Grdemu račku.

grdi-racek-07.jpg

grdi-racek-08

grdi-racek-09

grdi-racek-10

grdi-racek-11

grdi-racek-12

Omenil sem že Andersenovo prepričanje, da je bil v resnici kraljevske krvi (kasnejše raziskave zgodovinarjev tega sicer niti v eni točki ne potrjujejo), a to še zdaleč ni edini avtobiografski element v Grdem račku. V pravljici tako na primer na več mestih omenja, da se je drugim pticam zdel ‘prevelik’ in ‘čuden’ in njegova pojava, posebej nadpovprečna višina in neprivalačen obraz sta ga tudi v resničnem življenju večkrat ločila od drugih, ko bi se sam najraje zlil z okolico.

Ko se je kot mladenič prvič zaposlil, so ga sodelavci osumili za deklico, ko se je kasneje vrnil v šolo s precej mlajšimi od sebe, je seveda spet štrlel iz množice, višina pa ga je ovirala tudi pri avdiciji za plesalca v baletni skupini.

Neprijaznost in izrazita omejenost vseh, s katerimi je prihajal v stik Andersen, sta v pravljici prav tako očitna, kot verjetno lahko rečemo tudi za njegov zapleten odnos z materjo. Še posebej v prizoru z mačko in kokošjo tudi precej pikro govori o hvaležnosti, ki jo moraš vedno kazati nekomu, ki te vzame pod streho – kot je pogosto izkusil tudi sam, in kot še bolj izrazito opiše v še nekaterih drugih svojih znanih pravljicah, na primer v Palčici in Cesarjevem slavcu. Andersen pač, čeprav že v času življenja izjemno znan in uspešen avtor, ni nikoli imel svojega doma, ampak so si ga različni vplivneži bolj ali manj zgolj podajali.

Morda je bila za njegovo nezmožnost ustvarjanja doma kriva tudi tedaj še neznana in seveda nikoli ugotovljenja Aspergerjeva motnja, o kateri lahko danes le ugibamo na pogdlagi ohranjenih zapisov o njegovih dejanjih in občutkih (pisal je dnevnik in razposlal veliko pisem).

grdi-racek-13

grdi-racek-14

grdi-racek-15

grdi-racek-16

grdi-racek-17

grdi-racek-18

Med vsemi drugačnostmi, ki jih je verjetno izkusil Andersen, pa je bila morda najbolj izrazita težava njegova umetniška narava. Bil je izrazito nepraktičen in obdartjen z izjemno domišljijo. Kot nekdo, ki je odrasel v svetu kmetov, obrtnikov in delavcev, je seveda kar zacvetel, ko je v njegov rodni Odense prišlo Kraljevo gledališče.

Nič čudnega, da se je odločil umetniški družbi slediti v prestolnico, kjer pa je doživel še eno razočaranje. Ob bolečem spoznanju, da je treba tudi tam jesti, spati in početi druge vsakdanje reči, ki za povrh še stanejo, so ga na avdicijah po vrsti zavračali. Tdui za umetnika ni imel znanja. Glas ni bil pravi za petje (to je lepo opisal v Mali morski deklici), telo za ples, še najbolj mu je ležalo pisanje, vendar pa je v tem poslu pristal bolj po naključju.

In ob svoji obupni slovnici pisatelj ali pesnik vsekakor ni nameraval postati. Če nič drugega, igralci vendar nastopajo na odru in vsak večer žanjejo aplavze, pisatelje pa le malokdo prepozna na ulici in še manj, da bi komu ploskali.

No, njemu je uspelo, a sreče ni dosegel. Podobnost s srečnim koncem, a z nekako grenkim priokusom pri Grdem račku je več kot očitna.

grdi-racek-19

grdi-racek-20

grdi-racek-21

grdi-racek-22

grdi-racek-23

grdi-racek-24

Sedaj smo torej ponovno ugotovili, da so umetniki čudni tiči.

Morda še nekaj besed o ilustratorju, katerega posebnost so bile prav ptice. Theodoor van Hoijtema (1863-1917) je bil slikar, litograf in ilustrator. Večinoma se je podpisoval kot Theo van Hoytema.

Že kot otrok je rad in odlično risal, a njegova prva zaposlitev je bila v pisarni, kjer naj bi s eukvarjal s financami, kot dva izmed njegovh starejših bratov (bil je najmlajši izmed osmih otrok). Tam ni dolgo zdržal, precej več zadovoljstva je našel Muzeju zoologije, kjer je risal nagačene živali, še posebej ptice. Njegova prva knjiga ilustracij je basen Kako so ptice prišle h kralju (1892), že naslednje leto pa je izšla Grdi raček, iz katere so pričujoče ilustracije.

grdi-racek-25

grdi-racek-26

grdi-racek-27

grdi-racek-28

grdi-racek-29

grdi-racek-30

Knjiga Grdi raček je bila ena prelomnih točk v karieri Thea van Hoyteme. sledilo je nekja zelo uspešnih in plodnih let, v katerih si je ustvaril ime, pa tudi poročil se je. Žal se je v začetku 20. stoletja življenje obrnilo. Zakon je razpadel, umetnik je doživel živčni zlom, zdravje mu je opešalo.

Kljub temu je ostalo še dovolj ustvarjalne energije, da je naslikal serijo koledarjev s pticami, po katerih ga danes pozna največ ljudi.

grdi-racek-31

grdi-racek-32

grdi-racek-33

grdi-racek-34

S temi prelepimi ilutracijami, ki slogovno še najbolj spadajo med Art Nouveaux, zaključujemo potovanje v preteklost, v zgodbo o Grdem račku, ki še danes živi v prav vsakem od nas, in v osebni zgodbi Hansa Cristiana Andersena in Thea van Hoyteme, ki sta vsak po svoje tudi po zaslugi pravljice o račku, ki je bil v resnici labod, vstopila med nesmrtne.

Komentiraj

Filed under pravljice