Pravljice kot ogledalo časa svojega nastanka

Kako so nastale dobre vile, oz. zakaj imamo lahko pravljico za svojevrstno kronistko svojega časa?

Da pravljica ni enaka pravljici, vedo že otroci, ko se v šestem razredu učijo o ljudski pravljici, umetni pravljici (razlike so opisane tukaj), pa o narobe pravljici in še kaki izpeljanki iz bogate družine te tako priljubljene literarne zvrsti.

Toda še lepše je, če si na primeru ogledamo razvoj pravljice skozi stoletja. Vzemimo pod drobnogled tako imenovane dobre vile, priljubljene pravljične like, ki se sicer pojavljajo pogosto, vendar je med posameznimi vilami kar nekaj razlik.

V vseh pravljicah nastopajo vile kot bitja z nadnaravnimi močmi, vendar so v najstarejših običajno zelo vpete v naravo. Lahko so na primer tesno vezane na nek naravni pojav, morda življenjsko prepletene z drevesom, s katerim živijo v sožitju, ali se pojavljajo le ob reki, oz. jezeru.

Vile v najstarejših pripovedih so torej nekakšno poosebljenje naravnih sil. Imajo bolj ali manj izdelane osebnosti, ki načeloma niso zapletene, vendar nikdar samo črne ali bele. Primera iz ljudskega slovstva se sicer trenutno ne spomnim, a preostanek iz teh časov, prepisan v 19. in 20. stoletje, je prav gotovo Jaga Baba, ki lahko v pravljici nastopa kot sovražnik ali pomočnik, a vsakem primeru ostaja v nekem svojem svetu in se z junakom pravljice nikoli prav tesno ne poveže.

V naslednji fazi razvoja pravljice je prišlo do polarizacije. Vile so se začele ločevati na dobre in zlobne. Slednjim so začeli praviti čarovnice. Dobre vile pa niso opravljale dobrih del kar tako, ampak so to storile v zameno za kaj drugega. Lep primer takšne vile se pojavlja v zgodbi o Petru Klepcu, kjer pastir najprej naredi zavetje vili, nato pa ga ta nagradi z izpolnjeno željo.

Takšna vila približno sovpada s predstavo o možnostih, ki jih odpira kapitalizem. V fevdalizmu so bile vloge ljudem bolj ali manj položene v zibko, s kapitalizmom pa se je vsaj na videz prav vsakemu odprla priložnost – če bo pridno delal, garal, še bolj garal in imel seveda obvezni ščepec sreče. Dobre vile vendarle ne posedajo za vsakim oglom.

Z razvojem meščanstva se je dobra vila prelevila v nekakšno botro. Njena dolžnost je pomagati, za svoja dobra dela pa ne potrebuje posebnega razloga. Kot se za botro spodobi, svojemu varovancu ali varovanki stoji ob strani, ko gre najbolj za nohte, pogosto celo nadomesti starše (na primer v Pepelki, kjer jo spoznamo po smrti matere in ob odsotnosti očeta).

Če torej v pravljici nastopa dobra vila, lahko iz njenega značaja poskusimo razbrati v kakšnem okolju je pravljica nastala. V bolj ruralnih okoljih so bolj tesno povezane z naravo, v mestu jih spremljajo posebni učinki. V manjših, preprostejših skupnostih, so samosvoje, ločene od ostalih, v večjih združbah pa hočeš nočeš vsaj do neke mere zlite z drugimi pripadniki skupnosti.

To idejo bi se gotovo dalo razširiti kar na vse pravljične pomočnike (živalske, človeške, nadnaravne) in razloge, ki tičijo za njihovo pripravljenostjo pomagati. Obuti maček se na primer izkaže za pravega prekucnika v obstoječem družbenem sistemu, čeprav se sprva zdi, da si s pomočjo lastniku zgolj rešuje kožo (dobesedno), Zvončica  v Petru Panu ima izrazito sebične težnje, vila v Trnuljčici bi se rada le izkazala pred kolegicami, volk v zlati ptici odplačuje svoje stare grehe …

Potem bi lahko vpletli še postopno vpletanje religije v sicer izrazito pogansko pravljico, ki se je s kultiviranjem seveda morala opredeliti tudi po tej plati, a ura je pozna in današnja objava se s tem neha. Morda kdaj drugič …

Komentiraj

Filed under pravljice

Slovenske ljudske pravljice

Katere so posebnosti slovenskih ljudskih pravljic?

Kot nakazuje že ime ‘ljudske’, te pravljice nimajo znanega avtorja, pripadajo ljudstvu (no, včasih si jih zapisovalci vendarle prilastijo do komaj še spodobne mere), so načeloma v javni lasti, skoraj vedno pa na voljo v številnih različicah, saj je vsak izmed pripovedovalcev slišani zgodbi po svoje dodajal in odvzemal v skladu s svojimi in družbenimi prepričanji.

So slovenske ljudske pravljice kaj drugačne od ljudskih pravljic drugih? Seveda so, kolikor je pač mogoče za tako majhno ozemlje, ki je še na mnogih delih razdeljeno zaradi različnih zgodovinskih razlogov. V našem ljudskem pripovedništvu je močno čutiti vpliv sosednjih narodov, posebej tistih, ki so v preteklosti vladali na našem ozemlju.

Pravljice bratov Grimm so vsekakor pustile neizbrisen pečat, tu so tudi pripovedke o Kralju Matjažu, v osnovi povzete po madžarskem kralju Matiji Korvinskem, svoja posebna zgodba so Rezijanske pravljice in še bi lahko naštevali.

Slovenske ljudske pravljice marsikaj povedo o naših krajih, navadah ljudi, ki so tukaj živeli v bližnji in daljni preteklosti, pa tudi o miselnosti Slovencev tukaj in zdaj.

Že hiter pregled naših ljudskih povesti, pripovedk in drugih sorodnih pripovednih oblik nam pove, da nismo narod velikih junakov, niti ne premoremo mogočnih čarovnikov ali izjemnih lepotic, zaradi katerih bi padale glave in razpadala kraljestva.

zlata-ptica

No, nekaj posebnosti se le najde, na primer Desetnica, ki je kljub dokaj pogostem motivu v tem delu Evrope, le v Sloveniji znana v pesniški obliki. Imamo tudi svoja bajeslovna bitja, kot je Zlatorog ali Veronika (iz Kamnika), s katerimi pa ni težko najti primerjav pri drugih narodih.

To ni nujno slabo. Znanost je že večkrat dokazala, da naši možgani radi delajo primerjave in prav s primerjavami najlažje širimo svoje zanje. Zakaj je to pomembno? Ker se o slovenskih ljudskih pravljicah otroci učijo v osnovni šoli, vendar!

Pri obdelavi tematike v šoli je na srečo mogoče slediti vzorcu:

  1. Preberemo določeno pravljico ali več pravljic. Letos so na primer v modi naslednji naslovi: Pastirček, O treh grahih, Zlata ptica, O povodnem možu, Janček Ježek)
  2. Pogovor in analiza.
  3. Delovni listi za preverjanje znanja (zelo priljubljene so tabele)
  4. Otroci samostojno napišejo vsak svojo pravljico v enakem slogu, se pravi z istimi značilnostmi.

 

Osnovni zaplet takšne pravljice je enostaven, glavni junak ali junakinja mora običajno skozi neko preizkušnjo, kakršna je na primer iskanje zdravilnega jabolka ali žene, včasih se mora spopasti z veliko močnejšim nasprotnikom, kakršen je na primer zmaj, ki ga praviloma užene s pomočjo zvijače. V nekaterih ljudskih pravljicah je močno prisoten vpliv krščanstva, zato s v vlogi pomočnika s čudodelnimi lastnostmi pojavljajo Jezus, Marija ali kar bog sam. Ampak vas najbrž zanimajo predvsem rezultati, zato sem postavil posebno spletno stran s slovenskim pravljicami, med katerimi je najti tudi obnove in kratke analize.

Naslov te strani vam zaupam … kmalu.

Komentiraj

Filed under pravljice

Pravljični arhetipi

Pogosto zamenjujemo stereotipe in arhetipe, in občasno to je zares eno enako drugemu, a tokrat se bomo posvetili zgolj arhetipom.

Kaj je arhetip?

Za dolgočasno definicijo seveda lahko pogledate drugam, a za naš namen bodi dovolj: arhetip je lik (na primer v literaturi, tudi v pravljici), ki je okleščen zgolj na svojo funkcijo, se pravi nalogo, ki jo ima da zgodba steče, kot si je avtor zamislil (in v običajno to zahtevajo tudi splošne zakonitosti zgodbe).

Nekaj najsplošnejših in najlažje prepoznavnih arhetipov v pravljicah so dame v težavah (na primer različne princese) in zlobne čarovnice na ženski ter prebrisani junaki (z zvijačo premagujejo bistveno močnejše nasprotnike) in modri starci na moški strani.

Ker je ura pozna, računalnik pa sumljivo hrope, bom tole nadaljeval čez kak dan ali dva. Ali pet.

Komentiraj

Filed under pravljice

Je domišljija zares pomembnejša od znanja?

Kako pravljice pomagajo krepiti domišljijo in zakaj je to dobro

Večkrat slišimo, da so pravljice koristne, ker pomagajo razvijati domišljijo. Ampak kako in zakaj je to pravzaprav dobro, je veliko težje razložiti. Kljub vsemu se namreč pravljic drži sloves literature za otroke, kar marsikdo poenostavi kot otročarijo, nevredno časa odraslih, nekaj, kar ‘prerastemo’.

Najprej si vzemimo nekaj trenutkov za razmislek o pomenu domišljije. Brez domišljije si ne moremo zamisliti ničesar novega, niti izboljšati že obstoječih reči. Domišljija je torej predpogoj za napredek. Seveda ni vsak napredek dober, med izumljanjem je človeštvo ob možnosti rabe vedno odkrivalo še možnosti zlorabe. Pomislimo le na tako koristni pridobitvi kot sta ogenj ali nož. Vendar se, upam, strinjamo, da je domišljija v osnovi dobra.

Samo sanjarjenje pa ni dovolj. Čeprav se vsaka velika pridobitev začne z idejo, je pot do njenega udejanjenja pogosto dolga, ovinkasta in grbinasta. Marsikatera dobra ideja se je tudi povsem sfižila ali sprevrgla v svoje popolno nasprotje. Ideje, kot osnovni izdelek domišljije, so pogosto slabo dodelane, težko izvedljive, premalo domišljene, oziroma kako drugače neprimerne za resnično življenje.

Da lahko od ideje pridemo do izvedbe, je treba najprej idejo primerno oblikovati, oceniti, prilagoditi in šele nato izpeljati. Če sploh. Veliko ljudi mi je v preteklih letih zatrdilo, da je ideja glavna in vsem po vrsti sem rekel, da so ideje poceni. Na voljo so po nekaj centov za prgišče in velika večina med njimi ne bo nikoli postala oprijemljiva. Kar je pogosto celo dobro.

dobro-proti-zlu-v-pravljicah

Na tem mestu končno vstopijo pravljice.

S svojimi številnimi značilnimi vzorci in pravili nam pravljice pomagajo krotiti domišljijo in oblikovati ideje v uporabne rezultate. Od pravljic pričakujemo, da imajo prepoznaven začetek (Nekoč, pred davnim časi, za devetimi gorami in devetimi vodami, …), konec (Srečno sta živela do konca svojih dni, tudi meni so dali jesti in piti, da imam še danes moker jezik, …) in upošteva kopico pravil (nekdo se vedno znajde v navidez nerešljivih težavah, na pomoč prihajajo pomočniki s čarobnimi sposobnostmi, dobro premaguje zlo, zvijača silo, …), predvsem pa je dogajanje navkljub številnim fantastičnim dogodkom (več jih je, bolje za pravljico) še vedno v skladu z notranjo logiko.

Na pravljice torej lahko gledamo kot na kalup, ki je sicer zelo upogljiv in raztegljiv, a še vedno kalup, v katerega vlivamo idejo za idejo, dokler ven ne pride nekaj koristnega ali prijetnega. Na primer sporočilo, nauk, domislico, iz katere lahko bralec ali poslušalec potegne nekaj zase.

Pravljice so tudi orodje, ki meglenim idejam daje uporabno obliko, jih prek prepisovanj, preposlušanj, prirejanj in pripovedovanj nenehno izboljšuje in pomlajuje, da kljub svoji starosti ostajajo privlačne za mlade, na katerih konec koncev še vedno stoji svet. Ker velika večina pravljic vliva upanje, jih lahko prek sistema vrednot, ki ga zagovarjajo, uporabimo za izboljšanje sveta. Z njimi dejansko prek preteklosti, iz katere prihajajo, ustvarjamo lepši jutri.

Da, pravljice so lahko tudi orožje, zato z njimi ravnajmo preudarno in nikar ne podcenjujmo njihove moči.

Komentiraj

Filed under pravljice

Andersenove pravljice z Williamom Heathom Robinsonom

Pred časom smo že pisali o Andersenovih pravljicah, a nič za to, če se jih spomimo še enkrat, tokrat v interpretaciji drugega ilustratorja.

Pravzaprav smo delo Williama Heatha Robinsona srečali že v objavi o večni aktualnosti pravljic, a tokrat kar skočimo k ilustracijam, med katerimi boste verjetno brez težav prepoznali Malo morsko deklico, Svinjskega pastirja in Snežno kraljico, precej težje pa najbrž pravljice, ki jih v slovenskem prevodu niti nimamo, na primer tisto o Porednem dečku …

Tole je le izbor ilustracij iz knjige, ki je izšla pri londonski založbi Constable & Co. leta 1913. Robinson je pripravil celo vrsto črnobelih ilustracij, ki jih na tem mestu ne bomo predstavljali, ampak bomo dali prostor zgolj barvnim.

william-heath-robinson-andersenove-pravljice

palcica-h-c-andersen

andersenove-pravljice-1913-robinson

hans-christian-andersen-snezna-kraljica

snezna-kraljica-william-h-robinson

andersen-skratja-gora

andersenova-mala-morska-deklica

mala-morska-deklica-andersen.jpg

mala-morska-deklica-andersen-hans-christian.jpg

andersen-princeska-na-zrnu-graha

andersen-rdeci-ceveljci

andersenov-svinjski-pastir

leteci-kovcek-hansa-christiana-andersena

nagajivi-fant-h-c-andersen

Če so vas ilustracije navdušile, je tule še samostojna objava o delu Williama Heatha Robinsona, kjer je seveda moč videti še več njegovih ilustracij. Za današnjo pa je to vse. Lep pozdrav do prihodnjič.

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Najlepše pravljice

Kako narediti izbor najlepših pravljic?

“Zbirka najlepših pravljic” je naslov, ki obljublja veliko, tako bralcu kot založniku. Bralec (po pravici?) pričakuje, da bo na enem samem mestu dobil izbor najboljšega med najboljšimi, založnik pa si seveda obeta lep dobiček.

Toda dejanski izdelek s seboj prinaša tudi določeno mero odgovornosti. Vsak izbor je namreč odsev nekega osebnega okusa, zato je v takšnih primerih vedno prikladnejši, čeprav ne tudi privlačnejši, naslov “Najlepše pravljice po mnenju Janeza Kranjca” ali celo “Najljubše pravljice Micke Kovačeve”.

Ime, ki bi ga bilo mogoče pritakniti k tako donečemu naslovu, je le težko tako doneče, kot besed, ki se začne z NAJ. Ampak mnogi so vseeno poskusili. In še vedno poskušajo. Pred kratkim mi je prišla v roke stara izdaja Najlepših pravljic z zanimivim podnaslovom: Otroški izbor izbranih mož in žena.

Se pravi, da so nekateri ljudje vendarle izpostavili svoje ime in javno oznanili svojo najljubšo pravljico, oziroma pravljico, ki se je vsakemu od njih zdela najboljša. Ker se je to zgodilo na daljnem Zahodu pred več kot stotimi leti (izdaja sega v leto 1907), najbrž nima smisla naštevati ‘žirije’, za najradovednejše pa seveda na koncu prilagam povezavo na javno dostopno digitalizirano različico, kjer lahko preverite, kateri izmed znanih tedaj so znani še danes.

Bolj zanimiv je verjetno sam seznam pravljic, na katerem najdemo večino pričakovanih favoritk, a je vmes tudi kakšno presenečenje. No, kakor za koga. Preletimo jih ob čudovitih črnobelih ilustracijah Petra Newella (1862-1924):

Bela roža, rdeča roža (Jakob in Wilhelm Grimm)

bela-in-rdeca-roza-brata-grimm

Knjiga se ne začne s to pravljico, je pa v njej prva ilustracija (še pred kazalom), zato jo uvrščam na prvo mesto. Danes je ta pravljica manj priljubljena, kot je bila včasih, in je večina otrok sploh ne pozna. Bela in Rdeča roža sta sestri, ki v gozdu večkrat naletita na čudaškega škrata, ki ni le neprijeten sogovornik in nehvaležnež, ampak se na koncu izkaže tudi za pravega zlobneža, ki je lepega princa začaral v medveda. Če pravljice ne poznate, jo toplo priporočam.

Jakec, ubijalec velikanov (angleška)

jakec-in-velikani

Jakec je angleški pravljični junak, ki nastopa v številnih pripovedih, a pri nas poznamo predvsem eno, tisto s čarobnimi fižolčki. No, ta je precej bolj krvava, saj Jakec potuje po deželi in mori velikane, kar danes gotovo ne velja več za otrkom najprijaznejšo obliko pravljice.

V tej zbirki, nasprotno, je ta pravljica uvrščena na vrh, celo pred Pepelko, ki je, kot verjetno že veste, najbolj priljubljena pravljica vseh časov v svetovnem merilu. Za malo večje otroke, takšne, ki se že izobražujejo in sproščajo ob Gormitih, Pokemonih in podobnih agresivnih razvedrilih, je Jakec gotovo skoraj obvezno branje.

Pepelka (Charles Perrault)

pepelka-charles-perrault

Seveda ste prepoznali znameniti prizor s čeveljčkom. V zbirko so, kar ni presenetljivo, uvrstili različico Charlesa Perraulta, ne Grimmove, ki je sicer z literarneka vidika lepša, a malenkost manj čarobna in predvsem bistveno bolj kruta. Vas zanima več o Pepelki bratov Grimm?

Jakec in fižolovo steblo (angleška)

jakec-in-fizolovo-steblo-angleska

Tudi ta pravljica ni presenetljivo visoko, saj združuje vse elemente najuspešnejših pravljic (in najbolj priljubljenih fantazij), krasi pa jo junak, ki je bister, pogumen, vztrajen in, vsaj tako menijo nekateri, ne ravno vzor morale, saj velikanu jemlje premoženje brez prave utemeljitve.

Čeprav obstajajo tudi različice Jakca in fižolovega stebla, kjer je Jakčeva kraja opravičljiva, je čas pokazal, da niso enako priljubljene. Zato morda, prav zaradi te pravljice, priporočam knjigo Bruna Bettelheima, kjer je opravičilo za Jakčevo početje razloženo s svojstveno logiko. Med vsemi zgodbami o Jakcu (ne le s fiižolovim steblom) je ta daleč najbolj znana izven anglosaksonskega sveta.

Speča lepotica (Jakob in Wilhelm Grimm)

trnuljcica-brata-grimm

V knjigo so uvrstili še danes najbolj znano izpeljanko Speče lepotice, pri nas bolj znane pod imenom Trnuljčica, ki sta jo napisala brata Grimm. Starejše različice so daljše in precej bolj, ekhm, eksplicitne. Več o tej pravljici je moč najti v samostojni objavi o Trnuljčici, ki ni le ena najbolj priljubljenih pravljic sploh, ampak verjetno najlepši dokaz, da pravljcie nikakor ne izhajajo iz ljudskega pripovedništva, kar še vedno uči splošno sprejet učni načrt po vsem svetu.

Rdeča kapica (Charles Perrault)

rdeca-kapica-charles-perrault

Zanimivo je, da so v zbirko postavili Perraultovo Rdečo kapico, se pravi tisto, v kateri ni lovca. Dandanes te različice otroci skoraj en poznajo več, še tista, v kateri lovec prereže mrcino in reši obe požrti, se mnpgim staršem zdi prekruta. Več na to temo v naslednjem članku:

http://www.tolovaj.com/vsebina/otroci/so-pravljice-sploh-primerne-za-otroke

Grdi raček (H. C. Andersen)

grdi-mali-racek-hans-christian-andersen

To je pravzaprav prvi ‘pravi’ pisatelj, zastopan v zbirki najlepših pravljic. Vse dosedanje kljub nespornemu avtorskemu pristopu zapisovalcev namreč nimajo znanega avtorja. Kot bomo videli, si je Andersen izoboril še eno mestu, poleg njega pa se je uspelo v knjigo uvrstiti le še dvema avtorjema (vsakemu s po enim primerkom).

Palček (Charles Perrault)

palcek-charles-perrault

Ta pravljica večini pri nas ni znana, a dejansko gre za starejšo različico Janka in Metke. Bistvena razlika je v številu otrok (ki ga je Perrault izkoristil kot posmeh plodnosti svojih revnejših sodobnikov na podeželju), namesto čarovnice pa kot nasprontnik nastopa velikan. Sporočilo je isto: zvijača premaga moč.

Lepotica in Zver (Gabrielle de Villeneuve)

lepotica-in-zver-gabrielle-de-villeneuve

To je ena izmed najbolj znanih pravljic sploh, ki pa je bila iz meni nezhnanih razlogov v naših krajih v preteklosti skoraj prezrta. Danes jo otroci poznajo predvsem po disneyevi priredbi, če pa bi radi izvedeli več o tej nesmrtni zgodbi, je na voljo tudi samostojen članek o Lepotici in Zveri.

Sneguljčica (Jakob in Wilhelm Grimm)

sneguljcica-in-sedem-palckov-brata-grimm

O tej pravljici verjetno veste vse. Pa veste tjudi, da je bila Sneguljčica v določenem obdobju blondinka? Morda o tem kdaj napišem kaj več, a ne morem obljubiti.

Trije medvedi (Robert Southey)

trije-medvedi-robert-southey

To pravljico poznamo pri nas kot Zlatolasko in tri medvede. Da bi bila zmeda še večja, so pri nas z Zlatolasko naslovili Grimmovo Motovilko v Disneyevi priredbi (ta se, mimogrede, ni uvrstila v knjigo Najlepših pravljic). Že iz ilustracije je jasno, da gre za različico, kjer v medvedji dom vdre vse prej kot mlada deklica.

Če vas angleščina ne moti, je na voljo dokaj zabavna in podrobna razčlemba Zlatolaske na spodnjem naslovu:

http://hubpages.com/literature/goldilocks-and-three-bears

Bela in rdeča roža (Jakob in Wilhelm Grimm)

Da, to je pravljica, ki smo jo omenili že na začetku seznama, saj je bila ilustracija zanjo uporabljena ob kazalu. Zato je ne bomo dali še enkrat.

Divji labodi (Hans Christian Andersen)

divji-labodi-hans-christian-andersen

Čeprav je Andersen, tako kot vsi drugi, uporabljal (tudi) ideje od drugih, je njegov pripovedovalski talent dodal toliko, da njegove pravljice po pravici veljajo ne le za avtorske, ampak jih še vedno uvrščamo med najboljše med vsemi. Da so v izbor dali Divje labode in ne, recimo Palčice ali Snežne kraljice, je majhno presenečenje, a prav ta delajo življenje zanimivo, kajne?

Aladin in čudežna svetilka (arabska)

aladin-in-cudezna-svetilka-arabska

Zgodba o Aladinu je ena najbolj znanih v zbirki Tisoč in ene noči, a tudi ena izmed tistih, za katere strokovnjaki sumijo, da nima veliko skupnega z ljudskim izročilom, saj za avtorja predlagajo kar prevajalca Antoineja Gallanda. Tudi o teh dilemah je mogoče več prebrati na naslednjem naslovu:

http://www.pravljice.org/pravljice/o-pravljicah/1001-noc

Ali Baba in 40 razbojnikov (arabska)

ali-baba-in-40-razbojnikov-arabska

Kot opažate, se zbirka zaključuje s predstavnicami 1001 noči. Če so Grimmove pravljice najvplivnejše med povestmi z Zahoda, je Tisoč in ena noč vsekakor najvplivnejša med povestmi z Vzhoda.

Sinbad Morjeplovec (arabska)

sinbad-morjeplovec-arabska

Sinbadove dogodivščine še danes navdušujejo in navdihujejo umetnike in publiko po vsem svetu. Kot trdijo nekateri zgodovinarji, je možak v resnici živel, so pa njegove prigode seveda primerno napihnjene.

Bagdadski trgovec (arabska)

trgovec-iz-bagdada-arabska

S to pravljico se izbor konča, vse pa so na voljo na spodnji povezavi:

https://archive.org/details/favoritefairytal00newe

Mora bi še opozoril, da je v knjigi nekaj napak, na primer pri navedbi avtorjev, oziroma zapisovalcev pravljic, a to naj vas nikar ne odvrne od uživanja ob njihovem prebiranju.

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Pentameron (Pentamerone)

Giambattista Basile: Zgodba vseh zgodb

Pentameron je knjiga, mimo katere ne more noben pravi ljubitelj pravljic. V izvirniku je sicer podnaslovljena¸kot Zgodba vseh zgodb ali Zabava za tamale (oprostite zaradi prostega prevoda), vendar je vsakemu bralcu takoj jasno, da je kljub obilici magičnega v prvi vrsti namenjena odraslim. Pri nas je verjetno bolj znana knjiga Dekameron, kjer gre za podobno zadnovo (okvirna zgodba, ki se zgodi v desetih dneh, in služi predvsem kot ohlapna povezava sicer ločenih kratkih zgodb različnih dolžin, a sorodnih žanrov).

Če je v Dekameronu zgodb sto, jih je v Pentameronu ‘le’ petdeset. V okvirni zgodbi spoznamo princeso, ki je nihče ne more spraviti v dobro voljo, poleg tega pa se ubada še s prekletstvom, značilnim za številne pravljice – soproga namreč lahko dobi le, če izpolni na moč nenavadno nalogo. Seveda na tem mestu nima smisla obnavljati vseh zgodb, je pa prav, če vemo, da so med petdesetimi v zbirki tudi številne pravljice, ki veljajo za najstarejše znane zapisane različice še danes priljubljenih pravljic, ki jih poznajo stotine milijonov otrok in odraslih po vsem svetu. Če torej Francija velja za zibelko pravljice kot literarnega žanra in Nemčija za domovino pravljice kot vzgojnega pripomočka za otroke, so pravljice kot zabavne pripovedi prav gotovo doma v Italiji. Pentameron je namreč zapisal Neapeljčan Giambattista Basile in prva izdaja je izšla v napolitanščini.

Če zgolj na hitro preletimo pet dni, v katerih se zvrsti vsakič po deset pravljic (no, nekatere bi lahko označili tudi  s sorodnimi žanri), najdemo že v prvem dnevu Cenerentolo, zanimivo različico Pepelke, ki je po današnjih merilih vse prej kot vzgojna. Drugi dan se začne s Peteršiljko, danes seveda znano kot Motovilko, v kateri je glavna junakinja ne le zaprta v stolp, ampak postane tudi mama, tretji pa konča s Tremi vilami, ki so le ena izmed številnih različic pravljic, kjer je dobro nagrajeno z dobrim in slabo s slabim, danes znanimi kot Mati Hulda, Ded Mrazek, Diamanti in krastače in tako naprej. Četrti dan med drugimi zgodbami prepoznamo tudi Kralja Drozgobrada in peti dan Talio (predhodnico) Trnuljčice, ki se poigrava z nadvse odraslimi temami, kot so nezvestoba, posilstvo in ljubosumje, pa jo vendar zlahka prepoznamo kot predhodnico Speče lepotice.

Kdor si želi knjigo Pentameron prebrati, jo lahko brezplačno prenese

Komentiraj

Filed under pravljice