Prijetne pravljice z ilustracijami Carla Offterdingerja, Josefa Emila Dolleschala in Alexisa Flinzerja

Ob prihajajočem Mednarodnem dnevu otroških knjig (2. april) tokrat dajem prednost ilustraciji, ki je nedvomno bistven element vsake literature za otroke. Čeprav se z rekom, da slika pove več kot tisoč besed ne strinjam povsem (ilustracija pač običajno nastane kot dopolnitev besedilu, in je brez besedila v večini primerov niti ne bi bilo), ima zares dobra ilustracija vedno še takoimenovano dodano vrednost.

Knjiga, ki jo bomo predstavili, je izšla ob koncu 19. stoletja na Nizozemskem, a je delo berlinske založbe, ki jo je vodil Adolf Engel. V zbirki je 24 pravljic, med katerimi pričakovano prevladujejo dela bratov Grimm, Charlesa Perraulta in Hansa Christiana Andersena.

prijetne-pravljice

Poleg najbolj znanih, kot so Rdeča kapica, Pepelka, Snežna kraljica in Obuti maček, jih je tudi nekaj, ki jih pozna komaj kdo.  Večino je ilustriral Carl Offterdinger, Dolleschal in Flinzer pa sta prispevala nekaj manj slikovnega materiala. Posebno draž tem starodobnim ilustracijam, ki so v času izida tako po tehnični kot po izrazni plati predstavljale vrhunec obstoječe ponudbe, je več prizorov na isti sliki, kar seveda postavlja temelje tako sodobni otroški slikanici, kot tudi stripu.

Si jih kar ogledamo po vrsti?

Sneguljčica

sneguljcica-in-sedem-palckov-ilustracija

Pepelka

pepelka-ilustracija

Bratec in sestrica

bratec-in-sestrica-ilustracija

Mizica, pogrni se

mizica-pogrni-se-ilustracija

Prebrisani lisjak

prebrisani-lisjak-ilustracija

Kamnito srce

kamnito-srce-ilustracija

O petelinu in kokoši

o-petelinu-in-kokosi-ilustracija

Palček

palcek-ilustracija

Klobasa velikanka

klobasa-velikana-ilustracija

Slon in krojač

slon-in-krojac-ilustracija

Indija Koromandija

indija-koromandija-ilustracija

Till Eulenspiegel

till-eulenspiegel-ilustracija

Rdeča kapica

rdeca-kapica-ilustracija

Trnuljčica

trnuljcica-ilustracija

Janko in Metka

janko-in-metka-ilustracija

Obuti maček

obuti-macek-ilustracija

Gospa Holle

gospa-holle-ilustracija

Lažnivi Kljukec

laznivi-kljukec-ilustracija

Snežna kraljica

snezna-kraljica-ilustracija

Genoveva

genoveva-ilustracija

Hišica iz medenjakov

hisica-iz-medenjakov-ilustracija

Škratje

skratje-ilustracija

Žabe in miši v vojni

zabe-in-misi-v-vojni-ilustracija

Čarobna piščal

carobna-piscal-ilustracija

Izpostavil bi vsaj dve posebnosti, ki povesta veliko o pojmovanju otroške literature pred dobrim stoletjem. Najprej je tu širina izbora, saj poleg ‘klasičnih’ pravljic v knjigi najti tudi srednjeveško romanco Genoveva ali fantastično pripoved Lažnivi Kljukec. Kaj je urednike vodilo k takšnemu izboru, je težko reči, verjetno kar dostopnost besedil. Raznolikost gotovo ni bila, saj v tej knjigi (ki je, mimogrede, v Nemčiji izšla tudi v dveh delih, s po ducatom zgodb v vsakem) najdemo kar tri različice Janka in Metke (ob nam najbolj znani verziji bratov Grimm še njenega predhodnika Palčka Charlesa Perraulta in Hišico iz medenjakov meni neznanega avtorja).

Druga zanimivost je pogojena s tehnično izvedbo. Prav vsako zgodbo so predstavili na eni strani (čeprav jo morda poznamo tudi v precej daljši različici), tako da so na levo stran tiskali besedilo, na desno pa ilustracije. Da je bila zaradi krajšanja zgodba morda okrnjena (zagotovo je bila), očitno ni nikogar pretirano motilo.

Upam, da vas je današnja objava navdihnila , da tudi sami vzamete kakšno dobro otroško knjigo v roke. Na voljo jih je kar nekaj. Pa dober tek.

Advertisements

Komentarji so izklopljeni za Prijetne pravljice z ilustracijami Carla Offterdingerja, Josefa Emila Dolleschala in Alexisa Flinzerja

Filed under pravljice

Edmund Spenser: Pravljična kraljica

Pravljična ali vilinska kraljica?

S prevodi je težko in mojstrovina Edmunda Spenserja (1552-1599), ki na prevod v slovenski jezik šele čaka, je lep primer težav pri prenašanju informacij med različnimi časi, prostori in kulturami.

V izvirniku gre seveda za delo The Faerie Queen. Če se s kraljico vsi strinjamo, je beseda Faerie prav tako izmuzljiva kot so pravljice po svoji naravi. Seveda najprej pomislimo na vilo, vendar je vsem jasno, da vile v pravljicah niso nujno prisotne.

Zato torej zaenkrat predlagam kar Pravljično kraljico, kar gre nekako skupaj tudi z osnovno idejo dela, kot ga je sam avtor predstavil Walterju Raleighu. Edmund Spenser si je namreč to pesnitev, eno najdaljših v angleškem jeziku in eno najdaljših sploh, zamislil kot serijo knjig.

Vseh skupaj naj bi bilo dvanajst knjig, celotno besedilo v verzih, ‘izumljenih’ posebej v ta namen (Spenserjanska stanca: vsaka ima devet vrstic, od katerih je prvih osem v jambskem pentametru, deveta pa v jambskem heksametru, ki je običajno imenovan akar aleksandrinka) in z ritmiko ababbcbcc.

Vsaka od dvanajstih knjig naj bi opisovala eno izmed kreposti, kot so svetost, zmernost, čistost, …, vse skupaj pa opevale tedanjo kraljico Elizabeto I., včash imenovano tudi Deviško kraljico, poslednjo iz dinastije Tudorjev, ki so so se radi predstavljali kot neposredni potomci legendarnega kralja Arturja.

Prav Artur in Gloriana (še eden od vzdevkov Elizabete I.) sta osrednja lika pesnitve, čeprav v njej ne igrata glavne vloge. Te so namreč rezervirane za različne junake, ki vsak posebej ponazarjajo že omenjene kreposti. Seveda je v tako obširnem delu na voljo kopica zanimivih likov, med katerimi je prepoznati številne resnične osebe iz Spenserjevega časa, pa tudi legendarne osebnosti, ki nastopajo zgolj stilizirano, vendar to ni namen današnje objave.

Povedati je treba namreč predvsem zakaj je The Faerie Queen tako pomembno delo za vsakega, ki bi rad vedel več o pravljicah. Poglaviten razlog je seveda sorodnost te nedokončane (po šesti knjigi je Spenser umrl) pesnitve s pravljicami:

  • Resnični liki in domišljija se nenehno prepletata, zgodovinski dogodki se zlivajo z legendami in popolnimi izmišljijami.
  • Liki so arhetipski, vsak med njimi ima natanko določeno vlogo in globina posameznega lika sega zgolj tako daleč, kot to zahteva njegova funkcija v zgodbi.
  • V zgodbah nastopajo številna pravljična bitja kot so čarovniki, vile in zmaji.
  • Številni odlomki, posebej opisi bojev, so na moč podobni junaškim epom, kot je na primer Iliada.
  • V knjigah je veliko romantičnih delov z zaljubljenimi princesami in pogumnimi vitezi, kot jih je najti od začetkov pogrošne romantične literature iz 14. stoletja pa vse do današnjih doktor romanov.

Naslednje ilustracije Edwarda Henryja Corboulda (1815-1905) vse to samo potrjujejo, saj boste zlahka prepoznali prizore, podobne najbolj znanim prizorom v znanih pravljicah:

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-1

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-2

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-3

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-4

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-5

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-6

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-7

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-8

Vsi ti elementi skupaj (lahko bi jih še naštevali, že o pripovednem slogu bi se dalo napisati zares dolgo razpravo) so seveda prisotni v klasični in tudi sodobni pravljici, kjer se vedno prepletata vzgoja in zabava, kjer se pripoved prilagaja poslušalcu, kjer je resnica sicer osnova, a nikakor ne omejuje, pripovedovalec pa vedno prinaša nekaj svojega, enkratnega in neponovljivega.

Edmund Spenser je za svoje delo prejel lepo nagrado. Kraljica mu je, čeprav zgodovinarji menijo, da njegovega dela ni nikoli prebrala, namenila letno rento 50 funtov, ki so u jo izplačevali v štirih obrokih (na tri mesece), in je pesniku zagotavljala spodobno življenje brez pretiranega truda.

Avtor je sicer zasebno potožil, da bi bila renta lahko višja, a to je seveda že druga zgodba. Poleg tega, roko na srce, tudi The Faerie Queen ni dokončal.

Mi pa se za tokrat poslavljamo.

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Mali Črni Sambo – je ta pravljica zares sporna?

Helen Bannerman – Mali Črni Sambo

Helen Bannerman je bila mednarodno uspešna pisateljica in ilustratorka (v tokratni objavi bomo uporabili tudi njene ilustracije, ki so, mimogrede, avtorskih pravic proste, kar ne velja za številne druge, ki os na spletu sicer tudi na voljo), vendar je danes precej utonila v pozabo.

Knjige te škotske avtorice so bile preproste, dinamične, slikovite, duhovite in – politično nekorektne. Tako so vsaj začeli dokazovati različni kritiki že v času avtoričinega življenja. Knjiga Mali Črni Sambo je še posebej zmotila temnopolte knjižničarje, ki so prek različnih civilnih združenj sčasoma dosegli uvrstitev na črno listo.

mali-crni-sambo-naslovna

Sambo naj bi namreč etnično manjšino prikazoval na stereotipen način, kar škodi tako podobi prikazane manjšine, kot vseh, ki so s to manjšino v stiku, kot seveda vsem manjšinam na splošno.

In, če človek dobro pogleda, je vsak med nami tako ali drugače pripadnik neke manjšine.

 

mali-crni-sambo-helen-bannerman-01

Preden se spustimo v razmislek o politični korektnosti, si oglejmo kratko obnovo:

Mali Črni Sambo je sin Črnega Mumba in Črne Jumbo, ki sta mu kupila lepe hlače, čevlje, plašč in dežnik. Ko se lepo opravljen odpravi na sprehod po džungli, ga sreča tiger, ki ga namerava požreti.

mali-crni-sambo-helen-bannerman-02

crna-jumbo

crni-mumbo

mali-crni-sambo-helen-bannerman-03

modre-hlace

zelen-deznik-in-skrlatni-cevlji

mali-crni-sambo-helen-bannerman-04

crni-sambo-in-prvi-tiger

Vendar se Sambo znajde in mu v zameno za življenje ponudi plašč.

tiger-v-rdecem-plascu

Kmalu sreča še enega tigra, ki se ga usmili, ker mu podari hlače.

crni-sambo-in-drugi-tiger

tiger-v-modrih-hlacah

Podobno je s tretjim tigrom, kjer se zaplete, saj imajo tigri več nog, kot ima Sambo čevljev. Nič za to. Mali fantič ga prepriča, naj jih nosi namesto uhanov.

crni-sambo-in-tretji-tiger

tiger-v-skrlatnih-cevljih

Sreča še četrtega tigra, ki mu mora dati še zadnje, kar mu je preostalo – dežnik.

crni-sambo-in-cetrti-tiger

tiger-z-zelenim-deznikom

crni-sambo-joka

Nato je Sambo žalosten, tigri pa se srečajo in skregajo, ker se ima vsak med njimi za najlepšega v džungli. Prepir prerase v divji pretep, po katerem od zveri ostane le še velik kup masla.

mali-crni-sambo-helen-bannerman-05

tigri-se-prepirajo

tigri-se-grizejo

crni-sambo-dobi-oblacila-nazaj

mali-crni-sambo-helen-bannerman-06

tigri-se-pretepajo

tigri-se-spremenijo-v-maslo

Maslo Sambov oče Črni Mumbo odnese domov, kjer Črna Jumbo naredi ogromen kup palačink. Mali Sambo jih poje največ.

crni-mumbo-nese-posodo

crna-jumbo-pece-palacinke

palacinke

Torej – enostavna zgodba, ki lahko teče, glavni junak močnejše nasprotnike ukane s pomočjo pameti, konec je srečen in na videz je vse v redu. Pravzaprav ima zgodba zelo močno sporočilo o načinu boja proti nasilju (na primer vrstniškemu), ki ga predstavljajo tigri, ki ga je na dolgi rok mogoče premagati s strpnostjo, pogovorom in tudi za ceno začasnega umika, kar vse predstavlja Sambo.

Takšno sporočilo, posebej kadar je predstavljano na tako slikovit, nevsiljiv in zabaven način, je pravzaprav nesmrtno in neprecenljivo.

Seveda bi bilo v zgodbi lahko več napetosti, priložnosti za stopnjevanje je dovolj, moči pravljičnega števila tri avtorica ni izkoristila, zapletlo pa se je že kmalu po izidu. Ker je bila knjižica tako uspešna, je tržišče kmalu preplavilo veliko cenenih kopij, ki se niso ozirale na avtorske pravice.

Pravice gor ali dol, knjigo so sprejeli starši in otroci, ker pa je bila prva, ki je prikazovala temnopoltega glavnega junaka kot bistrega, podjetnega in sploh drugačnega od dotlej znanih črncev v literaturi, je bila podlaga za uspešnico tu. In na seznamu uspešnic je desetletja tudi ostala.

V 30. letih so se pojavile prve kritike o rasnih stereotipih. V 70. letih je postala knjiga praktično prepovedana v ZDA. Zakaj?

Sama zgodba niti ni bila tako zelo na udaru, saj je njeno sporočilo izrazito pozitivno, kritike so motili predvsem posamezni elementi:

  • Imena Sambo, Mumbo in Jumbo so sicer prave besede, vendar so sčasoma dobila porogljiv, poniževalen in zaničevalen prizvok. Tudi pri nas je beseda zamorec povsem logičnega izvora in pomena (tisti, ki prihaja ‘izza morja’), a se je z zamorci začelo označevati tiste, ki so delali manjvredna dela in ša malo kasneje zaničevalno sploh vse, ki so nesposobni, oz. manj vredni.
  • Ker ima Sambo pisana oblačila (ljubezen do živih barv je sicer značilna za vse otroke), so v tem videli posmeh temnopoltim, ki naj ne bi imeli okusa za oblačenje.
  • Gora palačink, ki jo družina na koncu zmaže, je tudi zmotila kritike, saj naj bi se s tem norčevali iz požrešnosti temnopolte rase.

Največ kritik pa je letelo na ilustracije.

Tako so se kmalu pojavile tudi politično korektnejše različice Malega Črnega Samba, kjer so imena zamenjena, kraj dogajanja bolj določen (v izvirniku Bannermanova upodablja Afričane, vendar je prizorišče Indija, kar bi zahtevalo svojo razlago, posebej, ker je avtorica veliko časa preživela v obeh omenjenih delih sveta in je zato dobro vedela, kje živijo tigri), zgodb pa v osnovi ostaja ista.

Izvirnik je tako po svoje še vedno med ljudmi, po drugi pa ostaja prepovedan, zato so cene med zbiralci lepo zrasle. Izvirnik Malega Črnega Samba Helen Bannerman je tako, odvisno od ohranjenosti, vreden več tisoč evrov, priredbe, ki so izšle pred gonjo proti knjigi (pred 50. leti) pa nekaj stotakov.

Pobrskajte torej po podstrešjih, kontroverznost so namreč, kot ponavadi – splača.

Komentiraj

Filed under pravljice

Lepo kot v pravljici

Kaj pomeni, če nam je lepo, kot v pravljici?

Življenje je polno fraz in nekatere med njimi so tesno povezane s pravljicami. Kadar, na primer hočemo nekaj opisati kot prijetno, lepo, sanjsko in sploh v vseh pogledih idealno.

Ampak resničnost je seveda drugačna in pravljice prav tako.

Ostanimo zaenkrat pri pravljicah. Je v njih res vse lepo?

Večina se začne z resno težavo. Na primer:

  • Oče na smrtni postelji.
  • Babica je bolna in lačna.
  • Za princa ne najdejo soproge.
  • Družina je tako sestradana, da nameravata starša otroke kar pustiti v gozdu.
  • Mati umre, oče slabo izbere drugo ženo.

volk-in-rdeca-kapica-v-postelji

Nič posebej lepega, kajne?

Torej začetki v pravljicah najbrž niso tisti del, po katerem najlepše trenutke v resničnosti označujemo kot pravljične. Začetki so praviloma pesimistični, predstavljajo neko težavo, zastavlja se neka težka naloga, od katere si le težko obetamo kaj dobrega

Oglejmo si torej jedra zgodb.

  • Deklico odpeljejo v gozd, da bi ji izrezali življenjsko pomembne organe.
  • Otroka najdeta zatočišče pri ljudožerki.
  • Junak mora rešiti nerešljivo nalogo, da bi mu nato zadali še eno, še težjo.
  • Množice med reševanjem neprevidne pubertetnice umirajo v nečloveških bolečinah.
  • Junakinja mora brez besed pretrpeti nešteta ponižanja, dokler je to na pripelje na morišče.

metka-potisne-carovnico-v-pec

Hm. Jedra pravljic so sicer dinamična, a težave nastopajočih se kar kopičijo in kopičijo, zato v njih le težko najdemo tisto, kar si v resničnem svetu predstavljamo pod pravljično. Res si marsikdo občasno zaželi aktivnih počitnic, vendar tako aktivnih verjetno spet ne.

Pa smo pri koncih. Od teh seveda pričakujemo največ. Poiščimo nekaj primerov.

  • Našel je lonec zlata, s katerim je kupil hišo zase, za svoje bližnje in še mu je ostalo.
  • Njen žabec se je spremenil v prelepega kraljeviča in jo popeljal na svoj grad.
  • Prelisičil je velikana, mu vzel premoženje in oženil lepotico.
  • Razkrinkali so prevaranta, ga kaznovali in priredili veliko gostijo.
  • Poljubil jo je prelep princ, jo vzel na belega konja in srečno sta živela do konca svojih dni.

Smo že bližje pojmovanju pravljičnega, kajne? Toda primerjava pravljic z resničnostjo kaj hitro razkrije pomembno razliko. Ali, če hočete – pomembne razlike.

  • Ko v resnici najdeš lonec zlata (v redu, to vzemimo malce drugače, recimo, da zadeneš na lotu), se pojavijo raznovrstni nepridipravi, kot so finančni svetovalci, pojavijo se razprtije med prijatelji in družinskimi člani, ko svoje pristavi še davkarija, se pravljični trenutek kaj hitro spremeni v svoje nasprotje.
  • Žabci se sicer tudi v resničnem življenju spreminjajo v kraljeviče, a še pogosteje se zgodi nasprotno – možje se zredijo, zapustijo, zapijejo, podobno se zgodi tudi z ženami. Tudi tu je sicer prisoten pravljično lep trenutek ali pravljično lepo obdobje, a to je skoraj vedno le kratkotrajno in lepemu nato sledi bistveno menja lepo in precej dolgotrajnejše obdobje.
  • Seveda k premoženju, posebej k tistemu, ki je bilo pridobljeno na nepošten način, spada lepotica, če ne zaradi drugega, kot znak prestiža. Toda takšna zveza lahko kot pravljična deluje le navzven, v resnici pa se partnerja kaj kmalu zatečeta k prevari ali begu ali celo nasilni rešitvi nesoglasij, nakopičenih pod publiki všečno fasado.
  • Da, barabe so tudi v resničnem življenju prej ali slej kaznovane. Razen, če imajo dobre odvetnike, ki jim pomagajo vdreti na gostijo, se ji ponovno priključiti, za povrh pa od bivših zmagovalcev še iztožiti lepe odškodnine. Ali pa, če jih že doleti kazen, in ne najdejo več poti nazaj, vsaj s pomočjo zdravniških spričeval zapor zamenjajo za udoben sanatorij z neomejenimi izhodi in številnimi bonitetami, o katerih navaden smrtnik le sanja.
  • Marsikateri zakon se začne s sladkim poljubom in slikovito vožnjo z belimi konji, a nadaljevanje s tečnimi otroki, navzkrižji interesov obeh karier, vsiljivimi sorodniki, neprijetnimi sosedi, pritiski delodajalcev in tako naprej, če nakopičenih kalorij v večerih pred televizorjem niti ne štejemo, zahtevajo svoje.

pravljice-so-neprimerne

Se pravi, da tudi konci v pravljicah niso zares srečni, popolni, oziroma pravljični, če jih ne bi primerno ‘prirezali’. Ker je načeloma vsak konec slab (na koncu vendar vsi umremo), se pravljice v veliki večini primerov končajo na privlačnejšem mestu, se pravi v trenutku nekega pomebnega dosežka, kot je poroka ali bogastvo, izogne pa se nadaljevanju, ki mu ne uide večina zgodb ločitev, prevara, sleparstvo, bolezen, smrt).

Ali drugače – zares pravljično popolni so le trenutki ali zelo kratka obdobja v nekem življenju, pa tudi v vsaki zgodbi, vključno s pravljico.

Ali še drugače – na življenje lahko gledamo kot na niz bolj ali manj pomembnih trenutkov, med katerimi si zgolj nekateri zaslužijo biti imenovani pravljični. Nas pravljice učijo, da takšni dogodki niso samoumevni? Da je predvsem od nas ovisno koliko jih bo, kko dolgo bodo trajali, kako bomo izkoristili svoje življenje?

Napišite si dobro pravljico tudi v novem letu!

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Pravljice kot ogledalo časa svojega nastanka

Kako so nastale dobre vile, oz. zakaj imamo lahko pravljico za svojevrstno kronistko svojega časa?

Da pravljica ni enaka pravljici, vedo že otroci, ko se v šestem razredu učijo o ljudski pravljici, umetni pravljici (razlike so opisane tukaj), pa o narobe pravljici in še kaki izpeljanki iz bogate družine te tako priljubljene literarne zvrsti.

Toda še lepše je, če si na primeru ogledamo razvoj pravljice skozi stoletja. Vzemimo pod drobnogled tako imenovane dobre vile, priljubljene pravljične like, ki se sicer pojavljajo pogosto, vendar je med posameznimi vilami kar nekaj razlik.

V vseh pravljicah nastopajo vile kot bitja z nadnaravnimi močmi, vendar so v najstarejših običajno zelo vpete v naravo. Lahko so na primer tesno vezane na nek naravni pojav, morda življenjsko prepletene z drevesom, s katerim živijo v sožitju, ali se pojavljajo le ob reki, oz. jezeru.

Vile v najstarejših pripovedih so torej nekakšno poosebljenje naravnih sil. Imajo bolj ali manj izdelane osebnosti, ki načeloma niso zapletene, vendar nikdar samo črne ali bele. Primera iz ljudskega slovstva se sicer trenutno ne spomnim, a preostanek iz teh časov, prepisan v 19. in 20. stoletje, je prav gotovo Jaga Baba, ki lahko v pravljici nastopa kot sovražnik ali pomočnik, a vsakem primeru ostaja v nekem svojem svetu in se z junakom pravljice nikoli prav tesno ne poveže.

V naslednji fazi razvoja pravljice je prišlo do polarizacije. Vile so se začele ločevati na dobre in zlobne. Slednjim so začeli praviti čarovnice. Dobre vile pa niso opravljale dobrih del kar tako, ampak so to storile v zameno za kaj drugega. Lep primer takšne vile se pojavlja v zgodbi o Petru Klepcu, kjer pastir najprej naredi zavetje vili, nato pa ga ta nagradi z izpolnjeno željo.

Takšna vila približno sovpada s predstavo o možnostih, ki jih odpira kapitalizem. V fevdalizmu so bile vloge ljudem bolj ali manj položene v zibko, s kapitalizmom pa se je vsaj na videz prav vsakemu odprla priložnost – če bo pridno delal, garal, še bolj garal in imel seveda obvezni ščepec sreče. Dobre vile vendarle ne posedajo za vsakim oglom.

Z razvojem meščanstva se je dobra vila prelevila v nekakšno botro. Njena dolžnost je pomagati, za svoja dobra dela pa ne potrebuje posebnega razloga. Kot se za botro spodobi, svojemu varovancu ali varovanki stoji ob strani, ko gre najbolj za nohte, pogosto celo nadomesti starše (na primer v Pepelki, kjer jo spoznamo po smrti matere in ob odsotnosti očeta).

Če torej v pravljici nastopa dobra vila, lahko iz njenega značaja poskusimo razbrati v kakšnem okolju je pravljica nastala. V bolj ruralnih okoljih so bolj tesno povezane z naravo, v mestu jih spremljajo posebni učinki. V manjših, preprostejših skupnostih, so samosvoje, ločene od ostalih, v večjih združbah pa hočeš nočeš vsaj do neke mere zlite z drugimi pripadniki skupnosti.

To idejo bi se gotovo dalo razširiti kar na vse pravljične pomočnike (živalske, človeške, nadnaravne) in razloge, ki tičijo za njihovo pripravljenostjo pomagati. Obuti maček se na primer izkaže za pravega prekucnika v obstoječem družbenem sistemu, čeprav se sprva zdi, da si s pomočjo lastniku zgolj rešuje kožo (dobesedno), Zvončica  v Petru Panu ima izrazito sebične težnje, vila v Trnuljčici bi se rada le izkazala pred kolegicami, volk v zlati ptici odplačuje svoje stare grehe …

Potem bi lahko vpletli še postopno vpletanje religije v sicer izrazito pogansko pravljico, ki se je s kultiviranjem seveda morala opredeliti tudi po tej plati, a ura je pozna in današnja objava se s tem neha. Morda kdaj drugič …

Komentiraj

Filed under pravljice

Slovenske ljudske pravljice

Katere so posebnosti slovenskih ljudskih pravljic?

Kot nakazuje že ime ‘ljudske’, te pravljice nimajo znanega avtorja, pripadajo ljudstvu (no, včasih si jih zapisovalci vendarle prilastijo do komaj še spodobne mere), so načeloma v javni lasti, skoraj vedno pa na voljo v številnih različicah, saj je vsak izmed pripovedovalcev slišani zgodbi po svoje dodajal in odvzemal v skladu s svojimi in družbenimi prepričanji.

So slovenske ljudske pravljice kaj drugačne od ljudskih pravljic drugih? Seveda so, kolikor je pač mogoče za tako majhno ozemlje, ki je še na mnogih delih razdeljeno zaradi različnih zgodovinskih razlogov. V našem ljudskem pripovedništvu je močno čutiti vpliv sosednjih narodov, posebej tistih, ki so v preteklosti vladali na našem ozemlju.

Pravljice bratov Grimm so vsekakor pustile neizbrisen pečat, tu so tudi pripovedke o Kralju Matjažu, v osnovi povzete po madžarskem kralju Matiji Korvinskem, svoja posebna zgodba so Rezijanske pravljice in še bi lahko naštevali.

Slovenske ljudske pravljice marsikaj povedo o naših krajih, navadah ljudi, ki so tukaj živeli v bližnji in daljni preteklosti, pa tudi o miselnosti Slovencev tukaj in zdaj.

Že hiter pregled naših ljudskih povesti, pripovedk in drugih sorodnih pripovednih oblik nam pove, da nismo narod velikih junakov, niti ne premoremo mogočnih čarovnikov ali izjemnih lepotic, zaradi katerih bi padale glave in razpadala kraljestva.

zlata-ptica

No, nekaj posebnosti se le najde, na primer Desetnica, ki je kljub dokaj pogostem motivu v tem delu Evrope, le v Sloveniji znana v pesniški obliki. Imamo tudi svoja bajeslovna bitja, kot je Zlatorog ali Veronika (iz Kamnika), s katerimi pa ni težko najti primerjav pri drugih narodih.

To ni nujno slabo. Znanost je že večkrat dokazala, da naši možgani radi delajo primerjave in prav s primerjavami najlažje širimo svoje zanje. Zakaj je to pomembno? Ker se o slovenskih ljudskih pravljicah otroci učijo v osnovni šoli, vendar!

Pri obdelavi tematike v šoli je na srečo mogoče slediti vzorcu:

  1. Preberemo določeno pravljico ali več pravljic. Letos so na primer v modi naslednji naslovi: Pastirček, O treh grahih, Zlata ptica, O povodnem možu, Janček Ježek)
  2. Pogovor in analiza.
  3. Delovni listi za preverjanje znanja (zelo priljubljene so tabele)
  4. Otroci samostojno napišejo vsak svojo pravljico v enakem slogu, se pravi z istimi značilnostmi.

 

Osnovni zaplet takšne pravljice je enostaven, glavni junak ali junakinja mora običajno skozi neko preizkušnjo, kakršna je na primer iskanje zdravilnega jabolka ali žene, včasih se mora spopasti z veliko močnejšim nasprotnikom, kakršen je na primer zmaj, ki ga praviloma užene s pomočjo zvijače. V nekaterih ljudskih pravljicah je močno prisoten vpliv krščanstva, zato s v vlogi pomočnika s čudodelnimi lastnostmi pojavljajo Jezus, Marija ali kar bog sam. Ampak vas najbrž zanimajo predvsem rezultati, zato sem postavil posebno spletno stran s slovenskim pravljicami, med katerimi je najti tudi obnove in kratke analize.

Naslov te strani vam zaupam … kmalu.

Komentiraj

Filed under pravljice

Pravljični arhetipi

Pogosto zamenjujemo stereotipe in arhetipe, in občasno to je zares eno enako drugemu, a tokrat se bomo posvetili zgolj arhetipom.

Kaj je arhetip?

Za dolgočasno definicijo seveda lahko pogledate drugam, a za naš namen bodi dovolj: arhetip je lik (na primer v literaturi, tudi v pravljici), ki je okleščen zgolj na svojo funkcijo, se pravi nalogo, ki jo ima da zgodba steče, kot si je avtor zamislil (in v običajno to zahtevajo tudi splošne zakonitosti zgodbe).

Nekaj najsplošnejših in najlažje prepoznavnih arhetipov v pravljicah so dame v težavah (na primer različne princese) in zlobne čarovnice na ženski ter prebrisani junaki (z zvijačo premagujejo bistveno močnejše nasprotnike) in modri starci na moški strani.

Ker je ura pozna, računalnik pa sumljivo hrope, bom tole nadaljeval čez kak dan ali dva. Ali pet.

Komentiraj

Filed under pravljice