Category Archives: Uncategorized

Aleksander Afanasjev

Afanasjev (1826-1871) in ruske pravljice

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Pravljice in šport

Kaj imajo skupnega pravljice in športna tekmovanja?

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Humor v pravljicah

Kako je s humorjem v pravljicah?

Humor se na prvi pogled zdi obvezni del pravljic. Pa vendar nam podatek, da pravljice pravzaprav izhajao iz ljubezenskega romana, pove, da humor ni niti obvezni, niti vedno zaželjeni del pravljic.

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Pravljice in smisel za posel

Nas pravljice lahko naučijo česa o poslu?

Komentiraj

Filed under Uncategorized

A dobro v pravljicah zares vedno zmaga?

V katerih pravljicah na koncu zmaga zlo in ne dobro?

Tole bo še ena izmed manj običajnih objav. Poskusili bomo namreč narediti seznam pravljic, v katerih zmaga zlo in ne dobro. Torej ne pravljic z nesrečnim koncem (kar bi nasprotovalo pravilu o obveznem srečnem koncu), ker bi bila takšna naloga prelahka, temveč pravljic, kjer zlo (slabo) zares zmaga proti dobremu.

Pravljice bomo razvrstili po abecednem vrstnem redu in zraven dodali kratke obnove, oziroma komentarje:

Rdeča kapica (Charles Perrault)

Bistvena razlika med nam bolj znano različico iz zborke bratov Grimm in Perraultovo Rdečo kapico je v koncu. Pri Perraultu namreč na koncu ni lovca. Volk požre najprej babico in nato še vnukinjo, namesto (od)rešitve pa avtor publiki ponudi poučno sporočilo, v katerem mlada, naivna dekleta svari pred starimi, pokvarjenimi plenilci.

Morda dodajmo še, da so bile znane tudi že različice pred Perraultovo, a se je v njih za deklico in njeno babico končalo srečno – volk, kot poosebljenje zla, je bil kaznovan. Toda na nek način je Perrault vendarle začetnik. Je namreč prvi, ki je dal naslovni junakinji rdeče ogrinjalo. Kako zelo se je ta slavna zgodba še morala spremeniti in razviti (še vedno se), pove tudi podatek, da sta brata Grimm v svoji prvi zbirki pravljic objavila kar dve različici Rdeče kapice (v obeh zmaga ‘dobro’).

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Enooka, dvooka, trioka

Brata Grimm: Enooka, dvooka, trioka

Še ena izmed manj znanih pravljic bratov Grimm.

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Pravljice s preveč zaščitniškimi starši

Kaj nas lahko pravljice naučijo o pretirano zaščitniških starših?

Pisali smo že o nesposobnih očetih in slabih materah, kategoriji staršev, ki svoje otroke tako ščitijo, da jim s tem resno škodijo, pa se nismo niti dotaknili. Seveda bi bilo iluzorno pričakovati, da se bo tako zahtevna tema razvila hitro in jasno, zato bo tale objava bolj delo v nenehnem nastajanju, kjer bomo poskušali z nenehnim dodajanjem in razvrščanjem pravljic, pa tudi vsaj delno razlago njihove simbolke, ugotoviti, kako pravljice naslavljajo ta tudi danes še tako aktualen problem – starše, ki svojim otrokom preprosto ne pustijo odrasti.

Primer Trnuljčica

Starša sta bila jasno in glasno in pred številnimi pričami opozorjena, da se bo njuna prvorojenka (kasneje se izkaže, da tudi edinka) zbodla v prst in umrla (kasneje je smrt postala stoleten spanec). Namesto, da bi jo opozorila na nevarnosti kolovratov, sta jih preprosto prepovedala in deklici nevarnost preprosto zamolčala.

Da je v napovedani nesreči čutiti močno spolno simboliko, seveda ni naključje, kot tudi ni naključje, da je konec Trnuljčičinega življenja napovedan za čas, ko dekleta v povprečju spolno dozorijo. Čeprav dekle na koncu preživi, ne gre več za isto osebo. Svoja starša in sploh svet, kot ga poznala pred stoletnim spancem, se zanjo skoraj takoj po prebujenju konča. Zapusti dom in odide s princem.

Primer Motovilka

Tu najprej spoznamo starša, ki deklie nista zmožna zaščititi pred coprnico, a prava mama je prvzaprav Motovilkina ječarka, saj jo zapre v stolp, s čimer ji prepreči vsak stik z zunanjim svetom in s tem možnost odraščanja. Vendar zaščita vseeno ne traja večno. Motovilka namreč s pomočjo las, ki imajo vsaj dvojno vlogo (čarovnica v njih vidi vez med otrokom in seboj, princ pa vabilo na zabavo za odrasle) vzdržuje vez med obema svetovoma, med otroškostjo in odraslostjo.

Tako ne čudi, da jih čarovnica ob spoznanju, da je Motovilka vendarle spoznala fanta, odreže.

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Z dedkom Mrazom okrog sveta

Kako dedek Mraz obdaruje v različnh delih sveta?

Slikanica s spremljajočim besedilom v verzih predstavlja delovnik najbolj priljubljenega obdarovalca na svetu. Dedek Mraz je nekaterim znan kot Božiček, drugim kot Miklavž, dejansko pa gre za vsaj tri dobre može v enem.

dedek-mraz-obdaruje-po svetu-platnica

Slikanica predstavlja običaje, povezane s praznovanjem prihoda novega leta, kot so:

  • igre na snegu;
  • pripovedovanje božičnih zgodb;
  • petje božičnih pesmi;
  • obdarovanje;
  • uprizarjanje religioznih prizorov, povezanih z rojstvom novega boga (božička);
  • posedanje ob praznično obloženi mizi …

Mladi bralec se tako ob ilustracijah in verzih Richarda Andreja sprehodijo po vseh celinah, mimogrede ugotovijo, da Božič ni nujno vedno bel, da različnim ljudem božični običaji pomenijo različne reči, itd.

Pa si jih oglejmo:

dedek-mraz-obdaruje-po svetu-01

dedek-mraz-obdaruje-po svetu-02

dedek-mraz-obdaruje-po svetu-03

dedek-mraz-obdaruje-po svetu-04

dedek-mraz-obdaruje-po svetu-05dedek-mraz-obdaruje-po svetu-06

dedek-mraz-obdaruje-po svetu-07

dedek-mraz-obdaruje-po svetu-08

dedek-mraz-obdaruje-po svetu-09

dedek-mraz-obdaruje-po svetu-10

dedek-mraz-obdaruje-po svetu-11

dedek-mraz-obdaruje-po svetu-12

dedek-mraz-obdaruje-po svetu-13

dedek-mraz-obdaruje-po svetu-14

Knjiga je izšla pri McLoughlin Bro’s v New-Yorku leta 1891 (približno).

z-dedkom-mrazom-okrog-sveta-richard-andre-zadnja-platnica

Morda še nekaj besed o avtorju besedila in ilustracij. Richard Andre je psevdonim Williama Rogerja Snowa, ki je že kot mladenič podedoval lepo premoženje in ga na hitro zelo uspešno zapravil.

Nato se je pridružil vojski in tam vztrajal kar dve desetletji. Prepotoval je dobršen del Britanskega imperija in se spotoma navdušil nad umetnostjo. Predvsem je rad slikal (imel je več razstav), pisal krajša gledališka dela in se med (posebej za vojaka) dokaj boemskim načinom življenja zapletel z igralko.

Njen soprog nad tem ni bil niti najmanj navdušen, njegova žena pa tudi ne. Prišlo je do škandala, ki je omadeževal britansko vojsko, posledično so ga želeli premestiti. A namesto tega je odšel po svoje, spremenil ime v Cliffor Merton in se začel preživljati predvsem kot ilustrator.

Toda čez nekaj let ga je odtujena soproga odkrila in še enkrat je spremenil ime. tokrat v Richard Andre, po katerem ga najbolj poznamo. Bil je izjemno produktiven, za njegov največji uspeh velja sodelovanje z Juliano Horatio Ewing, tedaj eno najbolj priljubljenih avtoric mladinskih del na svetu. Veliko je sodeloval tudi z Zvezo za promocijo krščanskega znanja, za katero je ilustriral številna dela z versko vsebino.

V zrelih letih je umetnost počasi opuščal in se vse bolj posvečal poslu, posebej fotografiji in tisku. Ponovno se je poročil in postal spoštovan član skupnosti. Umrl je pri 75 letih. Več njegovih del si lahko ogledate tule:

https://richard-andre.jimdosite.com/

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Sinjebradec – pravljica in resničnost

Sinjebradec: najslavnejši med množičnimi morilci ali le lik iz pravljice?

Pravljica o Sinjebradcu je danes že malo zaprašena, čeprav tematika nikakor ni pozabljena. Filmi o sodobnih Sinjebradcih se namreč še vedno snemajo, pišejo se študije o problematičnem družbenem položaju žensk, ki ga Perraultova pravljica povsem jasno razkriva, čeprav tega površen bralec sploh ne opazi, odtujeni odnosi, ki se s pomočjo sodobnih komunikacijskih naprav samo še stopnjujejo, in univerzalna vrednota, ki za mlade vse bolj postaja edina vrednota, pa zagotavljajo, da bo družba tudi v prihodnje proizvajala Sinjebradce. In Sinjebradke, kajti enakopravnost mora biti tudi na tem področju.

Ste vedeli, da je Klavir Jane Campion dejansko le ena izmed številnih različic zgodbe o Sinjebradcu?

Kdo je bil pravi Sinjebradec?

Če vprašamo vsevednega strica Googla, med kandidati prepričljivo vodi Gilles de Rais (1405-1440), plemič, bogataš, vojščak, umetnik, uživač in coprnik, ki ga naj bi v pobijanje (predvsem otrok) zapeljala želja po bogastvu. Zaradi razkošnega življenja je namreč zapravil ogromno pemoženje in novega je kanil pridobiti s pomočjo alkimije, kar je vodilo v obrede, povezane s črno magijo in vrsto krutih umorov.

pravi-sinjebradec

De Raisu pripisujejo med 80 in 200 umorov, pojavljajo pa se tudi dvomi o njegovi krivdi, predvsem na račun procesa proti njemu in njegovim pomagačem, ki je prinesel neposreden dobiček tistim, ki so mu sodili. Čeprav večina zgodovinarjev verjame, da je bil zares eden najhujših množičnih morilcev, se bomo mi osredotočili le na elemente, ki so skupni pravljičnemu Sinjebradcu in Gillesu de Raisu:

  • Odtujena pojava.
  • Izjemno bogastvo.
  • Hladnokrvni umori.
  • Številne smrti.
  • Vse žrtve so bile fizično, socialno in v drugih pogledih bistveno šibkejše.
  • Denar naj bi bil glavni, čeprav verjetno ne edini motiv.
  • Skrivnostnost okrog več smrti preden se je sum sploh pojavil.
  • Krivec je na koncu kaznovan s smrtjo.

Kaj pa drugi Sinjebradci?

V zgodovini kriminala se je pojavilo več zločincev, ki so jim mediji nadeli Sinjebradčevo ime. V nadaljevanju jih navajamo nekaj, lahko bi jih bilo več in kratek opis njihovega načina dela, ki kaže, da delijo večino značilnosti tako s Sinjebradcem Charlesa Perraulta kot Gillesom de Raisom.

  1. Conomor, ki je živel v 5. stoletju, je edini na seznamu, ki je starejši od najstarejših znanih zapisov o Sinjebradcu. Zapisi o njem niso dovolj zanelsjivi, da bi lahko prešteli njegove žrtve, a vse kaže, da je s pomočjo porok poskušal predvsem povečati svojo posest in združiti ozemlje Bretanije. Poseben element v zgodbi ima prerokba, po kateri naj bi Conomorja ubil njegov sin, kar naj bi sprožilo njegov morilski nagon.
  2. Henri Landru (1869-1922) je verjetno na napačno stran zakona stopil, ko ga je delodajalec ogoljufal in je sam začel s prevarami tako, da je premožne vdove nagovarjal k vlaganju v finančne operacije, ki jih niso razumele, a so se vedno končale enako – z denarjem v njegovem žepu in nezadovoljnimi vlagateljicami. Zaradi goljufanja je odsedel več let v zaporu, po vrnitvi pa je izkoristil rastoči trg z vdovami (bila je 1. svetovna vojna) in kljub dejstvu, da je bil še vedno poročen, začel prek oglasov iskati bogate vdove, ki jih je po kratkih razmerjih pobil in si prisvojil, kolikor si je lahko. Preden so ga ujeli (in na koncu giljotinirali), je umoril 11 žrtev, katerih trupla je sežgal kar v kaminu.
  3. Johann Otto Hoch (1855-1906) je po mnenju policije umoril 15 svojih žena, čeprav so ga na koncu obsodili za en sam umor. Tudi obesili so ga le enkrat. O njegovem načinu spoznavanja žena, s katerimi se je poročil, jim pobral denar in takoj zapustil ali pa zastrupil, ni jasnih podatkov. Za seboj je dobro brisal sledi, saj je pogosto potoval, prevzemal priimke svojih žrtev, si izposojal denar, ki ga ni vrnil, bil udeležen tudi v krajah in ropih, nekateri pa mu pripisujejo kar 50 žrtev.
  4. Helmut Schmidt (1876-1918) je sprva ženskam denar le kradel (začel naj bi leta 1914), a jih je začel nato tudi pobijati (večino s strupom, najmanj eno je zadavil). Dokazali so mu umor za eno samo, čeprav ocenjujejo, da jih je ugonobil kar 44. Izbiral je žrtve, ki jih je pogrešalo malo ljudi (slabo izobražene priseljenke), vsaj nekatere med njimi je upepelil, tako da je bilo za njim težko zbirati sledi. Že v preiskovalnem zaporu je napravil samomor.
  5. Herman Drenth (1892-1932), ki je pod različnimi psevdonimi vabil na zmenke vdove, za katere je verjel, da so premožne. To, da je bil medtem poročen, ga ni motilo. Ko so ga ujeli, so mu dokazali umor dveh vdov in treh otrok, vendar je policija trdila, da je kriv vsaj še za dve smrti: svojega nekdanjega delodajalca in neznano žensko. Moril je z davljenjem in kladivom. Na koncu so ga obesili. Nekateri ugibajo, da je v resnici kriv za smrt vsaj 50 žensk.

 

se nadaljuje…

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Kako gredo skupaj pravljice in religija?

Ali pravljice tekmujejo z biblijskimi zgodbami ali se med seboj celo dopolnjujejo?

Pravljice in vse, povezano z njimi, je vedno vsaj malce sporno. Kaj je primerno za koga? Kdaj otroku povedati katero različico Rdeče kapice? Kako urediti zadeve z Božičkom, zobno miško (ali je pač vila?) in starejšimi sorojenci?

Religiozni starši so v še večji dilemi. Po eni strani je otrok prej ali slej v vsakem primeru izpostavljen pravljicam (tudi, če spadajo v skupino staršev, ki jih zavračajo kot nekoristen beg v domišljijski svet), zato je treba jasno postaviti ločnico med pravljicami, ki so ‘izmišljotina’ in na primer biblijskimi zgodbami, ki ‘opisujejo resnične osebe in dogodke’ (čeprav številni religiozni starši tudi pri teh namignejo, da se ni nujno vse zgodilo natanko tako), po drugi pa se tako pravljice kot celotna Biblija navezujejo na vero. S tem seveda mislim, da je treba vzeti v zakup različne nadnaravne osebe in dogodke, s katerimi v vsakdanjem življenju pač nimamo opravka in jih otrok ne more povezati z osebno izkušnjo.

Kljub temu večjih težav načeloma ne bi smelo biti. Tako pravljice kot religija so med nami z namenom – ponuditi razlago in tudi tolažbo v situacijah, ko logika in, če hočete, zdrava pamet, odpovesta. Obakrat se nagovarja nezavedni del, obakrat se namiguje (bolj ali manj neposredno), da obstaja nek višji red, kjer je na koncu dobro vedno poplačano z dobrim, da so krivice kaznovane, in da poštenje in trud neizbežno vodita k nagradi – na tem ali kašnem drugem svetu.

Pravljice so seveda precej starejše od krščanstva, če se omejimo zgolj na religijo, ki je na naših tleh najbolj razširjena, pa tudi od vseh drugih religij, saj so pravljice v svojem bistvu precej bolj primitivne in so jih kultivirale in v literarno kategorijo povzdignile šele precioze v 17. stoletju, zato so v določenem obdobju predstavljale temelj, kasneje pa tudi konkurenco precej bolj dodelanim in urejenim religioznim sistemom.

Pravljice in biblijske zgodbe imajo skupnega predhodnika – mitologijo. Številni miti starih civilizacij še danes odzvanjajo tako v zbirkah pravljic kot v biblijskih zgodbah, prav miti pa so tisti, s katerimi so si ljudje poskušali odgovoriti na osnovna vprašanja svojega obstoja. Kako nastane življenje? Ali bo sonce jutri vzšlo? Kaj se zgodi po smrti?

Miti nas sicer ne tolažijo vedno, a vendarle ponujajo dokaj urejen in pregled pogled na svet, ki je dinamičen, nepredvidljiv in občasno še kako strašljiv. Svet, v katerem se dobro nenehno bori z zlom, kjer tudi najmogočnejšega bojevnika lahko ukane zvijača, kjer smo ljudje pogosto zgolj igrače višjih sil, pa naj bodo to bogovi s strelami ali pa razelektritve v ozračju, do katerih prihaja ob atmosferskih premikih.

Če bi morali izpostaviti en sam razlog, zakaj je krščanstvo tako uspešno izpodrinilo številna poganska verovanja v Evropi, je to verjetno sposobnost prilagajanja že obstoječim običajem. Številni obredi in običaji, povezani s starodavnimi verovanji, so bili namreč tako globoko ukoreninjeni v življenje ljudi, da se jim le-ti enostavno niso bili pripravljeni odreči. Zato krščanstvo na začetku niti ni tekmovalo na primer z obredi plodnosti, ki so se pogosto razvili v izjemno razvratne zabave, ampak jih je postopno vključilo v sistem zgodb, ki tvorijo Biblijo. Poganski prazniki so se postopno zlili s krščanskim in dobili smo Veliko noč, Božič, Valentinovo in druge bolj ali manj pomembne dogodke, ki so praviloma precej starejši od vere same.

Tudi zapisovalci pravljic so v poganske pravljice nenehno vključevali svoja lastna prepričanja in verovanja. Tako so tako Perrault, kot Grimma in Andersen v pripovedi nešolanih, a spretnih pripovedovalcev dodajali elemente svoje vere. Pri tem so bili bolj ali manj uspešni, običajno kar glede na svojo vsiljivost.

Perraultove morale na koncu pravljic so kljub svoji duhoviti zbadljivosti v sodobnejših različicah običajno izpuščene, v pravljicah bratov Grimm so nekatere pravljice ostale praktično neznane (razen ljubiteljem), Andersen pa je prav tako na nekaterih mestih po nepotrebnem zatežil in zamoril (lep primer je skoraj izsiljevalski konec Male morske deklice, kjer pove, da bo revica trpela, če bodo otroci nagajali).

Ne vem, ali ste religiozni, ali ne, a v vsakem primeru ste pred zahtevno nalogo. Otrokom, svojim, sorodnikovim, sosedovim, predstavljajte pravljice skozi svoj sistem vrednot, kot to počnejo že stotine generacij pripovedovalcev in bodo še stotine za vami (če ne bomo prej razstrelili svojega planeta). to počnite resno in odgovorno, kot si pravljice zaslužijo, je pa to vsekakor tudi priložnost, da o svojih lastnih vrednotah malce podrobneje razmislite in jih, če je potrebno, tudi spremenite.

Komentiraj

Filed under Uncategorized