Category Archives: Uncategorized

Veliki pravljičarji

Kdo so bili največji pravljičarji vseh časov?

Morda malo preveč ambiciozno zastavljen naslov seveda ne more v popolnosti izpolniti svoje naloge. Seznam bo v vsakem primeru pomanjkljiv in pristranski, a za neko osnovo bi moral vendarle služiti. Vprašanje samo – komu?

Za vse, ki bi radi več vedeli o pravljici kot literarni zvrsti in eni najčudoviteljših zabav, kar jih je izumilo človeštvo, zato na tem mestu najprej povzemamo osnovna pravila študija pravljice:

  1. Prebrati čim več pravljic. (Logično!)
  2. Primerjati prebrane pravljice med seboj.
  3. Poizvedeti čim več o pravljičarjih. (Nekaj jih bomo našteli kar tule.)
  4. Povezovati pridobljeno znanje z vsem ostalim – zgodovino, zemljepisom, jezikoslovjem, sploh z vsemi družboslovnimi in naravoslovnimi znanostmi.

 

Giovanni Francesco Straparola (1485-1558 – letnici sta vprašljivi)

Pesnik, pisec kratkih zgodb in zbiralec pravljic je med vsemi najskrivnostnejši, njegovo delo iz 16. stoletja pa je, čeprav brez zbirateljskega cilja ali literarnih ambicij (še najbolj verjetno je šlo za poskus oponašanja Boccacciovega Dekamerona) prava osnova vseh kasnejših del, še posebej Basilejevega.

Giambattista Basile (1566-1632)

Pesnik in zbiralec pravljic, ki je zapisal nekatere od najstarejših znanih različic danes še vedno priljubljenih pravljic, njegova knjiga Pentameron pa je navdihnila tako francoske kot nemške zbiralce, ki so vsak po svoje interpretirali ponujene materiale.

Gospa d’Aulnoy (1650-1703 letnica rojstva je vprašljiva)

Prva med prvimi, precioza, ki je skovala izraz contes de fees, in avtorica približno dveh ducatov pravljic, ki so povečini na voljo tudi v slovenskem prevodu.

Charles Perrault (1628-1703)

Velja za očeta pravljice, prvi ki je dal Rdeči kapici rdeče pokrivalo, Pepelki steklene čeveljčke in na konec vsake pravljice jasno zapisano vzgojno sporočilo, kakršnega še danes pričakujemo od pravljic.

Antoine Galland (1646-1715)

Prvi prevajelc 1001 noči v katerega od evropskih jezikov pravljic ni le zbiral, urejal in prevajal, ampak, kot kaže, vsaj nekatere (na primer o Aladinu ali Sinbadu) med njimi tudi kar sam napisal, s svojo obširno zbirko pa je navdihnil številne avtorje, med katerimi je morda najbolj znan kar H. C. Andersen.

Brata Grimm (Jakob, 1785-1863, Wilhelm 1786-1859)

Zbiralca, urednika in glede na številne posege tudi avtorja najbolj znane zbirke pravljic na svetu, ki obsega več kot dvesto primerkov, nanjo pa ni naslonjeno le slovensko ljudsko izročilo ampak kar celotna zahodna civilizacija.

Aleksander Afanasjev (1826-1871)

Zbral je približno šeststo pravljic, ki pa niso pomembne le zaradi količine in časa, v katerem so bile izdane, ampak so s številnimi opombami in celotnim pristopom postavile visoke standarde naslednjim zbiralcem, ki so morali za njihovo dosego iz ljubiteljev prestopiti med znanstvenike.

Hans Christian Andersen (1805-1875)

Prvi, ki je v pravljice uvedel čustva, svoj oseben pogled na svet, zapisan z neverjetnim posluhom za jezik, v skoraj vsako vpletel svojo avtobiografijo, vse skupaj pa začinil z izjemnim humorjem, kar mu vse skupaj daje pravico do naziva največjega pravljičarja vseh časov.

Andrew Lang (1844-1912)

Njegova zbirka dvanajstih knjig, imenovanih po barvah, je, čeprav je že v predgovoru druge pripomnil, da mu je zmanjkalo materiala, ustvaril pravo zakladnico svetovnih pravljic, med katerimi je dejansko najti vse, kar si običajen človek lahko izmisli.

Ta seznam je v tem trenutku le začasni. sproti ga bomo dopolnjevali z zanimivimi informacijami in ilustracijami, morda pa dodamo še kakšnega pravljičarja ali pravljičarko.

Komentiraj

Filed under pravljice, Uncategorized

Pravljične urice

Ura pravljic tudi v vaši knjižnici?

Pravljične urice so postale v zadnjih letih stalnica v številnih slovenskih knjižnicah (tudi v šolah se uvajajo pravljični krožki s podobno zasnovo) in tisti, ki zanje ne veste, pa imate doma kakšnega morebitnega poslušalca ali poslušalko, morda zamujate lepo priložnost za prijetno in koristno družabno doživetje. Pravljične urice se običajno odvijajo enkrat tedensko, vedno na isti dan v tednu in trajajo, kot že ime pove, približno eno uro.

Glavni dogodek pravljićne urice je seveda pravljica, vendar ta običajno ne traja polno uro. Cela ura bi bila tudi preveč za malčke (naj bi bili starejši od štirih let), ki se tovrstnih pripovedi udeležujejo. Zato je klasična zgradba takšnega srečanja taka:

  1. Pripoved pravljice.
  2. Pogovor.
  3. Dejavnost.

Ker imajo različne knjižnice različne pripovedovalce (pravzaprav so v veliki večini pripovedovalke), so možna tudi odstopanja. In ker za tem programom ni neke celovite vizije, včasih lahko pozoren opazovalec celo dobi občutek, da za pripoved poskrvi nekdo, ki ima ravno čas, ne pa nekdo, ki si tega zares želi, ins e temu primerno tudi pripravi, prihaja tudi do napak, na katere lahko na tem mestu opozorimo v upanju, da jih bo čim manj, in da bo kritika sprejeta kot dobronamerna. Kajti dobronamerna v resnici je.

  • Za zapolnitev ure katera od pripovedovalk namesto ene pravljice pove dve. To načeloma ni najboljša odločitev, ker se sporočili pravljic lahko med seboj ne ujemata, pa tudi če se, imata zelo verjetno različen način podajanja in se poslušalcev dotakneta na različnih nivojih. Tako namesto enega sporočila dobijo eno zmedo. Edina izjema, kjer je pripoved dveh pravljic zapored vsaj delno upravičena, je obravnavanje neke določene teme, katero potem s pomočjo pravljice osvetlimo na različne načine, vendar je to bolj smiselno izvesti na kaki delavnici, se pravi v okolju, kjer pričakujemo od udeležencev bistveno večjo aktivnost in osebno zavzetost, kot je to običajno pri poslušanju pravljic.
  • Namesto pogovora po pravljici, kjer otroci lahko po svoje podajo svoje dojemanje pravkar slišane pravljice, lahko naredimo obnovo z analizo. To je zelo narobe. Prava pravljica, tudi sodobna, najbolje deluje na nezavednem nivoju, kjer bo opravila svoje delo pri vsakem otroku drugače (ker je pač vsak otrok drugačen). Kadar iz pogovora naredimo šolsko uro s seciranjem, lahko pravljico samo pokvarimo. Se pravi: če pravljico uporabimo kot iztočnico za neko tipično otroško temo o igračkah, prijateljstvu, simpatijah, … je to v redu, če pa pogovor uporabimo za to, da isto povemo še enkrat, le na bolj analitičen, odrasel način, je to narobe.
  • Pravljica, povezana z neko konkretno tematiko, je lahko dober uvod v neko dejavnost, kjer se otroci lahko ustvarjalno izrazijo. Če smo s pravljico predstavili jeseniski čas, lahko na primer ponudimo možnost izdelave figuric iz kostanja. Noč čarovnic je seveda priložnost za izdelavo preproste maske. In tako naprej. Če pa se po pravljici vedno razdelijo listi in barvice, to kaj hitro postane dolgočasno. Zdolgočasena publika je hkrati tudi nezanesljiva publika, ozirma publika, ki začne iskati zanimivejše načine za preživljanje taistega časa.

pravljicne-urice

Kaj pa starši in stari starši?

Pravljična urica je dobra priložnost za klepet z drugimi starši in kratek oddih od včasih že kar prezahtevnih malčkov. Ampak vseeno s splača po uri z otrokom malo pogovoriti o tem, kaj je doživel, kaj mu je bilo všeč, kaj ne, predvsem pa premisliti, kako bi pravljico vključil tudi v svoj vsakdan. Risanke so sicer čisto v redu (no, v glavnem), a možganska aktivnost med gledanjem televizije je celo nižja od tiste med spanjem, zato na vsak način velja poiskati kaj prav tako privlačnega, a za možgančke spodbudnejšega.

Morda nekaj idej, izposojenih iz tujine?

  • Pravljico povežemo z razstavo, na kateri so predstavljani izdelki otrok ali zanimivi starinski predmeti ali fotografije ali …
  • Pravljico popestrimo s predstavo. Tekoča in doživeta pripoved je super, če pa jo dopolni še kak odigran prizor (sploh ni treba, da imamo opravka s profiji), je doživetje še toliko močnejše.
  • Pravljično urice zasnujemo tematsko. Na primer vsakič predstavimo pravljico iz točno določenega dela sveta. O tem delu sveta se lahko pred ali po pripovedi malo pogovorimo, kar otrokom na izjemo prijeten način približa sicer atraktivna, a v šolah na vse prevečkrat zgolj s suhimi dejstvi predstavljena predmeta zgodovine in geografije. Poleg tega je to odlična priložnost, da s polic vzamemo marsikateri po krivici zaprašeni biser iz svetovne zakladnice otroške literature.

In tako naprej. Pa veliko uspešno izvedenih pravljičnih uric!

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Ali pravljice lahko izboljšajo življenjski uspeh?

Je uspeh v življenju mogoče meriti in kaj imajo s tem pravljice?

Večina ljudi se zaveda, da so pravljice tudi koristne, ne le zabavne, a ob naštevanju koristi se kaj hitro zatakne.

“Hmmm, pomagajo razvijati domišljijo, pa to …” je najpogostejši odgovor.

Omenil sem že mnogotere koristi, zadnjič na primer pomoč pri spopadanju s težkimi življenjskimi preizkušnjami, na primer pri soočenju s smrtjo, tokrat pa bi začel z razvpitim “Marshmallow eksperimentom”.

Na hitrico ga obnovimo. V 60. letih prejšnjega stoletja je Walter Mischel, profesor na ameriški univerzi Stanford izpeljal prve poskuse, ki so se kasneje nadaljevali in se bodo zagotovo še, saj so ugotovitve sprva dokaj impulzivno zasnovanega preizkusa sposobnosti štiriletnikov ponudile bistveno več od pričakovanj.

Za kaj gre?

Majhnim otrokom so ponudili kolaček (Marshmallow), a jim obljubili še enega, če ga ne pojedo takoj. Otrok naj bi počakal v sobi (skupaj s kolačkom), da se raziskovalec vrne (sobo naj bi zapustil za petnajst minut, a otroci tega podatka niso imeli, kar seveda ob štiriletnikovem občutku za čas niti ni bistvenio, vedeli so le, da se bo raziskovalec skupaj z drugim kolačkom vrnil kmalu).

Po pričakovanjih so nekateri otroci skušnjavi popustili takoj, drugi so zdržali nekaj minut in nekateri vse do vrnitve znanstvenika.

Izsledek, sicer prvi te vrste, niti ne bi bil nič posebnega, če ne bi Mischel čez lea bolj iz radovednosti začel poizvedovati o usodi otrok, ki so sodelovali v poskusu (večinoma je šlo za otroke prijateljev in sodelavcev). Ugotovil je nekaj presenetljivega. Tisti, ki so bili sposobni počakati najdalj, so v splošnem v življenju dosegli več, zato je sklenil poskus nadaljevati z vprašalniki.

Izkazalo se je, da so otroci, ki so bili sposobni zadovoljitev svojih potreb odložiti najdalj, v povprečju dosegli višjo izobrazbo, imeli višje prihodke, bolj zdrav življenjski slog in trajnejše zasebne zveze. Podobnih eksperiemntov je bilo veliko in vsi so dali podobne rezultate. Kdor je sposoben odložiti takojšnje zadovoljstvo v zameno za večje zadovoljstvo v prihodnosti, bo uspešnejši.

Pokazalo se je, da na to sposobnost močno vplivajo življenjske razmere (nižja izobrazba staršev, pripadnost manjšini,l odsotnost očeta, … so le nekateri od negativnih faktorjev), bistveno pa je, da se je moč zmožnosti odlaganja zadovoljitve potreb naučiti. Pri tme so bistvene pozitivne izkušnje. Če bi, denimo, otrok čakal na obljubljeni dodatni kolaček, pa ga raziskovalec ne bi prinesel, bi to negativno vplivalo na njegovo življnjsko pot. Ena taka izkušnja seveda ne pomeni veliko, a v življenju se s takšnimi obljubami in izzivi spopadamo po večkrat na dan.

Predstavljajmo si športnika, ki po treningu zavije na pivo ali naredi še dodaten krog. Predstavljajmo si umetnika, ki po končanem romanu delo odloži za mesec dni in ga nato kritično še enkrat prebere. ŽŽPredstavljajmo si štuenta, ki prosi profesorja, naj mu v indeks ne vpiše osmice, ampak umakne prijavnico in se raje prijavi na naslednji izpitni rok. Vse to so primeri ljudi, ki od svojega ivljenja želijo več in so za to pripravljeni žrtvovati nekaj udobja.

In kaj imajo s tem pravljice?

Ogromno!

Pomislimo samo na nekatere najbolj znane in prepreke, ki jih morajo prmegati junaki, da dosežejo svoje cilje. V Andersenovem Vžigalniku dobi junak takojšnjo možnost zadovoljitve z bakrenimi novci, a gre raje naprej, k srebrnim. Tam je seveda večji pes, pa tudi nov izziv z zlatimi novci. In tudi ztaniki niso prava nagrada (čeprav tega ne ve, vendar sluti), saj vžigalnik daje še veliko več.

Pomislimo na številne pravljice, kjer morajo junaki izpolniti nemogoče naloge, da pridejo do obljubljene nagrade, ki je običajno povezana s poroko. Da, tudi za uspešno zasebno zvezo je treba znati odložiti kakšno potrebo.

Celo pri tipičnih junakinjah, ki jim očitajo nevzgojno pasivnost, kot so Pepelka, Sneguljčica in Trnuljčica, saj se zdi, da skoraj ničesar ne storijo, je eden bistvenih elementov gotov zmožnost čakanja na ugodnejšo situacijo, po kateri se za vsako izmed omenjenih deklet življenje zasuka na boljše.

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Zakaj ravno pravljice?

Za začetek nekaj misli:

Če želite, da bo vaš otrok inteligenten, mu berite pravljice. Če želite, da bo še pametnejši, mu berite še več pravljic. (Albert Einstein)

Da, tako je rekel mož, ki so mu podelili Nobelovo nagrado za razlago fotofekta, za teorijo relativnosti mu je pač niso mogli, ker je tedaj v komisiji verjetno nihče ni mogel razumeti. Taisti Einstein pa je dejal tudi, da bog ne kocka (sam nikakor ni mogel prebaviti prebaviti kvantne mehanike, ki temelji na verjetnostnih izračunih in nepredvidenih dogodkih), in da je domišljija pomembnejša od znanja. Oboje, tako nepredvidljivost, kot domišljijo, najdemo v veliki meri ravno v pravljicah.

Pravljice so več kot resnične. Ne povedo nam le, da zmaji obstajajo, ampak da jih je mogoče premagati. (Gilbert Keith Chesterton)

Chesterton je dobro zadel tolažilni učinek, ki ga s seboj prinašajo pravljice. Ravno zaradi tega so postale tako priljubljene v zadnjih dveh stoletjih pri vzgoji. Psihologi so dojeli, da otroci med odraščanjem preživljajo vse mogoče težave in marsikatero med njimi je mogoče s pravljicami omiliti ali celo premagati. Morda se komu zdi čudno, a pravljice so postale zelo pomembnen del psihologije in tudi psihoterapije, posebej veja, ki izhaja iz teorij Carla Junga, jih je prek njihove izjemno močne simbolike, primerljive s sanjsko, odlično vključila v svoje delo.

Nekega dne boste dovolj stari, da boste spet začei brati pravljice. (Clive Staples Lewis)

Kaj pa lahko razberemo iz tega stavka, ki ga je izrekel avtor Narnijskih kronik? Da za branje pravljic potrebujemo določeno starost? Do neke mere res. Marsikateri strokovnjak trdi, da so pravljice primerne za otroke šele od dopolnjenega sedmega leta naprej, a verjetno je Lewisova misel bolj usmerjena v zrelost, ki jo potrebujemo, da začnemo pravljice zares razumeti. Ne na simbolni ravni, ampak, da zanamo iz njih potegniti najboljše, kar nam lahko ponudijo in to koristno uporabiti za dobrobit sebi in drugim.

Toliko za prvič o pravljicah, tudi o temah, ki sem se jih tokrat le dotaknil, bom še pisal.

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Zakaj?

Na tem mestu želim predstaviti nekatere najbolj znane pravljice, pa tudi avtorje, ilustratorje in sploh vse, kar je povezano s pravljicami, na drugačen, zanimiv način, ki bo bralcem morda pokazal pravljice v novi luči, luči skritih pomenov in razkrivanja novih svetov.

Ti novi svetovi ne zahtevajo posebne tehnologije ali materialnih sredstev. Da jih ugledamo, potrebujemo nekaj, kar nam je dano že v zibki: domišljijo.

Ta blog sem odprl februarja 2011. Potrudil se bom, da bom vanj vnesel kaj zanimivega vsaj enkrat mesečno, začenši s septembrom 2012.

No, zdaj je pisno. Menda bo tako bolj držalo.

Komentiraj

Filed under Uncategorized