Category Archives: pravljicna bitja

Velikonočni zajček – od kod si?

Logični, pa vendar nejasni izvor Velikonočnega zajčka

Velikonočni zajček je priljubljen lik, ki na Veliko noč pridnim otrokom prinaša jajčka, slaščice in igračke, podobno kot Božiček to počne ob koncu koledarskega leta. O njegovem izvoru sta na voljo dve prevladujoči teoriji, a stoodstotno se ne moremo zanesti na nobeno. Vseeno si ju oglejmo.

Poganski izvor

Zajci so že od nekdaj tesno povezani s pomladjo in zaradi svoje plodovitosti tudi s prihodom novega življenja, ki se vrača po končani zimi. Stari Grki so verjeli, da so zajci brezspolna bitja in potemtakem deviškorodni, to prepričanje pa se je prek zapiskov grških učenjakov preneslo globoko v Srednji vek.

Še Jakob Grimm je zagovarjal prepričanje, da so zajci simbol starodavne saksonske boginje jutranje zarje in plodnosti. Za to ni predložil nobenih dokazov, njeno ime – Eostre – pa je tesno povezano z imenom praznika, ki ga v velikem delu sveta praznujemo še danes in se v Germanskih deželah imenuje Easter – Velika noč.

Drug pomemben poganski simbol Velike noči so seveda jajca, kot simbol novega življenja in znak obilja. Če so bila med zimo redka, je njihov pojav spomladi jasno pokazal, da se časi obilja vračajo. Ptice (tudi kokoši), spomladi spt nosijo jajca in v življenje se vrača optimizem.

Tretji simbol so sevda cvetoče vejice, na katerih bo nekega dne raslo sadje. Tako je skupna slika zajčkov in jajc na cvetočem travniku povsem logična in pričakovana.

Krščanski izvor

Krščanska vera se je med svojim širjenjem nenehno srečevala z že uveljavljenimi poganskimi običaji. Mnogi med njim so bili tako priljubljeni, da jih je veljalo preprosto prilagoditi krščanskemu verovanju. Pri tem si niso bile vse ločine enotne, a bogata simbolika največjega krščanskega praznika je vendarle zelo podobna starim poganskim razlagam.

Ker so slikarji ob deviškorodni Mariji radi upodabljali prav tako deviškorodne zajčke (tako je marsikdo verjel še v Srednjem veku), so zajci postali simbol brezmadežnega spočetja.

Jajca so se iz posode, iz katere pride novo življenje, spremenila v posodo, iz katere se je vrnilo življenje. Natančneje: nekateri simboliko jajca razlagajo kot prazno grobnico, iz katere je po križanju vstal Jezus. Pobarvano jajce, po drugi plati simbolizira kaplje njegove krvi na križu.

In brez cvetja in vejic seveda tudi ne gre, zato je zadnja nedelja pred Veliko nočjo imenovana cvetna nedelja.

Je resnica torej nekje vmes?

Če je šlo pri zajčkih za razplod, gre pri Veliki noči za ponovno rojstvo. V obeh primerih torej praznujemo čudež življenja, ki navdušuje tako verujoče kot neverujoče. Velikonočni zajček in običaji, povezani z njim, tako priada vsem, ki s veselijo prihoda pomladi, najbolj pa zagotovo otrokom.

Že pred stoletji so otroci v Angliji na soboto pred Velikonočno nedeljo hodili od mvrat do vrat in prosili za kako jajce. V času posta jih namreč niso smeli jesti, ob koncu pa so bila jajca idealen dokaz, da je najhuje (zima) končano in se lahko z lepimi pričakovanji zazremo v prihodnost.

V nemških deželah so jajca starši otrokom polagali v posebej za to narejena gnezda, ki so jih v soboto sestavili otroci. Ta običaj so izseljenci prinesli ob koncu 17. stoletja v Ameriko in tam se je razširil od obale do obale. Jajca so postala okrašena, največkrat pisano pobarvana, kot se za darila spodobi, gnezda pa so nadomestile bolj praktične in komercialno bolj zanimive košarice. Namesto pravih jajc so se sčasoma pojavila čokoladna, pridružile so se jim druge slaščice in manjpe igračke. Zajček, kot prinašalec daril, je ostal.

Komentiraj

Filed under pravljicna bitja

Troli, mitološka bitja v pravljicah in legendah

Kdo ali kaj so troli?

Ne, ne mislimo na spletne trole, osebke, ki pod lažnimi imeni spravljajo v slabo voljo druge sodelujoče na forumih in v sorodnih razpravah, ampak mitološka bitja, ki jih povezujemo s Skandinavijo, predvsem z Norveško, čeprav se njim podobne pravljične stvore najde tudi drugje. Pravzaprav skoraj povsod po svetu.

Več vrst trolov

Troli so si med seboj zelo različni in jih v pravljicah na nek način poosebljajo tako škrati (in palčki, kar spet ni isto), kot vile (in seveda vilinci), kot velikani. Lahko so zelo prebrisani ali osupljivo neumni, dovolj majhni, da se skrijejo v dlan ali večji od gore, z zelo omejenim besednim zakladom in neverjetno močjo, ali polni zvijač in krhki kot peresce.

Gozdni trol (Theodor Kittelsen)

Morda je najlažje, če za začetek ostanemo na norveškem, kjer se večina poznavalcev trolov strinja, da gre za starodavna bitja, ki živijo v sožitju z naravo, v splošnem človeku niso naklonjeni, delijo pa se v dve skupini:

  • gorski in gozdni troli so ogromni, lahko dosežejo velikost hriba ali celo gore, najčlažje si jih predstavljamo kot ne posebej bistre, a zato toliko bolj nasilne velikane z velikim apetitom, ki se skrivajo pred sončno svetlobo in jih človek najlažje premaga zvijačo (zelo podobno kot na primer Pogumni krojaček opravi z velikani v zgodbi, ki jo poznamo tudi kot Sedem na en mah);
  • podzemni troli so majhni, običajno niso večji od kakega desetletnika, delujejo veselo, razigrano, posebej prijazni so do otrok, ki jih radi zvabijo v svoj podzemni svet, od koder se otroci včasih vrnejo šele čez desetletja (čeprav se je njim zdelo, da so tam prebili le nekaj utric ali dni) ali pa sploh ne.

So vsi troli človeku nevarni?

Praviloma veliki troli nočejo imeti opravka z ljudmi. do težav pride le, če se z njimi srečajo, kar se seveda zgodi, kadar preveč radoveden človek stika po ozemlju trolov. to je slabo dostopno, neraziskano, skalnato in nasploh negostoljubno, torej mora človek imeti že kar dober razlog, da zaide nanj.

Princesa pri Trolih (John Bauer)

Takšen razlog je seveda lahko raziskovalna žilica, lahko pa so tudi govorice o skritih zakladih, ki naj bi jih nekateri troli varovali. To jih seveda povezuje z v Srednji Evropi bolj znanimi škrati, ki prav tako ljubosumno skrivajo skribnvnosti matere narave (lahko si jih predstavljamo kot rudnine, konec koncev sta na primer kemijska elementa nikelj (Nickel ali Old Nick) in kobalt (kobold) dobila ime ravno po porednih škratih, oz zlih duhovih v germanski mitologiji.

Velkim trolom se torej zlahka izognemo, če ne zaidemo na njihova ozemlja, ali se vsaj potrudimo, da smo ves čas dobro obdani s sončno svetlobo. Le-ta naj bi namreč trole lahko spremenila v skale, oziroma gore.

Manjši troli pa nasprotno pogosteje pridejo v stik z ljudmi, znane so tudi zgodbe, da so vdirali v človeška bivališča in kradli otroke, zato so ljudem bistveno nevarnejši. Menda se proti njim najlažje zaščitimo s svetlobo, saj se, podobno kot njihovi veliki sorodniki, neradi izpostavljajo soncu in še posebej strelam (kar naj bi izhajalo iz starodavnega spora s Torom, bogom groma).

Morski trol (George Washington Hood)

V zadnjih desetletjih je poročil o stikih s troli vse manj, saj jih naj bi odganjala tudi umetna svetloba, ki je je v človeških bivališčih vse več in več, zelo neprijetno jim je tudi zvenenje cerkvenih zvonov.

Temeljijo na resničnih likih, oziroma osebah?

Po nekaterih teorijah zgodbe o trolih izhajajo iz pradavnine kot opomnik predstavnikom sodobnega pokončnega človeka, ki je prihajal v stik z neandertalci, kar je mogoče podkrepiti tudi z bolj ali manj verjetnimi izpeljavami besede trol. Vzporedno naj bi podobno britanski piksiji (pixies) izhajali iz konflikta s starodavnim ljudstvom po imenu Pikti.

Ampak za kaj trdnejšega bo verjetno treba vložiti precej več truda.

Komentiraj

Filed under pravljicna bitja

O princih in princesah

Zakaj je v pravljicah (sorazmerno) toliko princev in princes?

V pravljicah se nesorazmerno veliko ukvarjamo s princi in princesami. Glede na to, da je pravljica kot literarna zvrst nastala v salonih visoke družbe, kjer plemstva vključno s pravimi princi, ni manjkalo, to ne preseneča.

Toda zakaj so prince in princeske tako dobro sprejeli tudi najpreprostejši ljudje, med katere se je pravljica tako uspešno razširila, se prežela z ljudskim pripovedništvom in še posebej prevzela mlade, ki so hočeš nočeš s pravljico morali prevzeti še vzgojno noto?

princi-in-princese-andrew-lang

Kako je torej prinčevski naziv, s katerim 99 odstotkov prebivalstva ni prišlo v neposredni stik nikoli v življenju, postal tako priljubljen, da so ga sprejeli kot pravljičnega junaka (ali junakinjo, seveda) v skoraj vsaki drugi pravljici?

Odgovor verjetno tiči v pravljični simboliki. Prav nič, kar se pojavi v tej navidez preprosti zgodbici, ni nujno to, kar je videti na prvi pogled. Če grad predstavlja lahko prav vsak dom (dom je po definiciji varen prostor, ki si ga delimo s tistimi, ki jih imamo radi), zmaj pa vsako nevarnost, ki se nam zdi nepremostljiva, velja za prince in princese, da predstavljajo ideale.

norveski-kralj-haakon

Ideali so seveda v vsaki kulturi nekoliko drugačni, a v splošnem velja, da so princese lepe, zdrave, včasih tudi bistre, princi pa lepi, zdravi in včasih, ja, bistri. Lepota (lepoto najpogostej povezujemo s simetrijo, to pa povezujemo z zdravjem, ki je predpogoj za materinstvo) princes je poudarjena iz preprostega razloga – lepoto evolucijsko gledano povezujemo s plodnostjo in plodovitostjo, kar seveda zagotavlja nadaljevanje rodu in urejeno stanje.

Pod urejeno ne smatramo le preprostega dejstva, da bo kraljevo posest nekdo podedoval (s tem se pravljice kar precej ukvarjajo), ampak tudi pričakovanje, da se stanje v širši okolici ne bo bistveno spremenilo. Če dobri kralj umre, si nihče ne želi, da bi ga zamenjal zlobni kralj (čeprav razvajeni sin dobrega kralja pogosto ni nič boljša možnost), zato vsaj v idealnem primeru ni posebne želje po spremembi. Celo slabega kralja si ni nihče želel nadomestiti s še slabšim. Idealno je torej, če luštni otroci in luštni zakonski partnerji, ki poskrbijo za lušten zarod.

kraljica-izabela

To je po svoje praradoksalno, saj je pravljica v bistvu izredno revolucionarna. V njej je pač vse mogoče. Princ (in nato kralj) lahko v pravljici postane tudi čevljar ali kmetič. V resničnem življenu je kaj takega le malo verjetno. Pa vendar se je sem in tja le zgodilo. Vendar je moral tudi takšen ‘povzpetnik’ izkazati določen prinčevski ideal.

Ali z drugimi besedami: da je moral biti lep, zdrav in bister. Se še spomnite? Povsem enako je veljalo tudi za prince. Če kateri ni bil, na primer, da bi bil spremenjen v žabo ali zver, je moral najprej skozi postopek spremembe, da se je za vlogo princa sploh lahko kvalificiral. Enako je veljalo za princese. Vedno z istim namenom, dobiti ideal, iz katerega je na koncu izšel kralj ali kraljica.

marija-luiza-orleanska

(vir ilustracij: Knjiga o princih in princesah Andrewa Langa)

In v tem tiči eno najglobljih sporočil pravljice v vsej svoji dvoumnosti: ne kako je, ampak kako naj bi bilo.

Komentiraj

Filed under pravljicna bitja

Morske deklice

Morske deklice in druga podvodna bitja z vsaj delno človeškimi lastnostmi, že d nekdaj burkajo našo domišljijo. Povsod po svetu, če je le blizu voda, poznajo kopico zanimivih zgodb o vodnih vilah in nimfah, povodnih možeh, morskih deklicah in drugih pravljičnih bitjih, katerih vloga se nenehno spreminja, a vedno ostajajo neločljivo povezana z vodo.

Tokrat se bomo omejili le na morske deklice in njihove sorodnice, ki se nahajjo ob sladkovodnih vodah, saj kaže, da je življenjska moč vode ljudi tako navdihnila, da so k prav vsakemu studenčku naselili kako bitje z nadnaravnimi lastnostmi. Tako za vodo nekdo skrbi, jo varuje, pa tudi zlorablja, saj morske deklice in vodne vile niti približno niso vedno ljudem prijazne.

Kaj je morska deklica?

Čeprav se od kraja do kraja njihova poročila o njihovih podobah razlikuje, imajo v splošnem telesne značilnosti ljudi in rib. Največkrat so od pasu navzgor ženske, običajno gole, mladostnega videza, z bujnimi lasmi in zelo pogosot z lepim glasom. Od pasu navzdol so ribe, kar pomeni, da se nekje okrog pasu namesto nog začne ribji rep, a tega vsaj nekatere lahko občasno odvržejo, pridejo nakopno in tam poplesujejo kot mlade razigrane deklice.

Največ poročil o morskih deklicah je prišlo od mornarjev, ki so na dolgih potovanjih, odrezani od preostanka sveta, izpostavljeni številnim nevarnostim, s pomanjkljivo prehrano in drugimi težavami, ki jih prinaša dolga plovba, videli marsikaj. Tudi s prvega potovanja v Ameriko (pravzaprav so hoteli priti v Indijo) so ohranjena poročila o morskih deklicah. Videli naj bi tri, Kolumb je dodal pripombo, da niso bile tako privlačne kot je pričakoval, zelo verjetno pa so pomorščaki takrat opazili morske krave, saj so prečkali eno njihovih najgostej poseljenih nahajališč.

O morskih deklicah kroži več zgodb, ki svarijo pred njihovim pogubnim vplivom. Mimoidoče naj bi vabile v reke in jezera, kjer so jih nato utopile, pomorščake pa naj bi s pesmijo vabile na čeri, kjer so ladje s posadko vred potonile. Morske deklice pogosto enačijo s sirenami, vendar po grški mitologiji ne gre za ista bitja. Morske deklice so po ljudje pol ribe, sirena pa pol ljudje in pol ptice.

V nadaljevanju bomo sčasoma dodali še več podvrst morskih deklic, kot jih poznajo v različnih delih sveta. Pred tem pa si oglejmo, kako so burkale domišljijo umetnikom.

Morske deklice v umetnosti

Slikarji so v morskih deklicah našli priljubljen motiv. Ne le zaradi klasične lepote ženskega telesa, skrivnostnosti, ki obdaja pravljična bitja (nekatera poročanja na primer omenjajo delno prosojnost, lebdenje v zraku in podobno), ampak tudi zaradi dramatičnosti, ki je ob srečanju ljudi in morskih deklic skoraj vedno zelo izrazita. Vtis na opazovalca slike je tako že skoraj zagotovljen.

edward-matthew-hale-cer-morskih-deklic

Edward Matthew Kale (1852-1924) se je posvetil priljubljeni temi – morske deklice vabijo mornarje v hladne globine.

john-william-waterhouse-morska-deklica

John William Waterhouse (1849-1917) je zelo rad slikal morske deklice. Zgornje olje na platnu je verjetno navdihnila pesnitev Morska deklica lorda Alfreda Tennysona (1809-1992) iz leta 1830.

morska-deklica-na-skalni-obali

Alfred Augustus Glendening Jr. (1861-1907) je prav tako postavil svojo morsko deklico na skale. Kombinacija vode in kopna je za ta bitja idealna.

isobel-lilian-gloag-vitez-in-morska-deklica

Isobel Lilian Gloag (1865-1917) se je odločila za usodno srečanje človeškega bitja s pravljičnim. Zgodovina literature nas uči, da se v takšnem primeru lahko marsikaj zaplete. Zudovit primer je na primer novela Undina de la Motte Fouqueja (1861-1907). Na sliki vidimo še eno značilnost nkaterih morskih deklic. Namesto ribjega so jim včasih pripisali kačji rep, kar jih je naredilo že skoraj zmajevke in še poudarilo njihovo nevarnost.

arnold-bocklin-igra-nereid

Arnold Bocklin (1827-1901) je svojo sliko naslovil Igra Nereid. Kot vidimo, morska deklice praviloma živijo v skupinah in se, kot ljudje, družijo s pripadniki moškega spola, seveda pa imajo tudi otroke.

 

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljicna bitja