Category Archives: pravljice

Zlata gos in (druge pravljice)

Tokrat bomo predstavili štiri pravljice, ki jih je v skupni knjigi leta 1905 izdala založba Frederick Warne & Co. Knjiga je izščla istočasno v Londonu in New Yorku, ilustriral pa jo je tedaj zelo priljubljeni Leonard Leslie Brooke (1862-1940). Morda ga že poznate kot avtorja serije o Jimmyju Vranu. Prav ilustracije Leonarda Leslieja Brooka so verjetno največja privlačnost pričujoče knjige, zato bomo ob kratki obnovi vseh pravljic predstavili kar vse ilustracije, kot so bile natisnjene v izvirniku.

zlata-gos-in-druge-pravljice-prizor-iz-zlatolaske

Opazili boste, da gre za kombinacijo črnobelih in barvnih slik. Pri črnobelih takoj pade v oči zelo natančna linija in velik smisel za podrobnosti, pri barvnih se bralec običajno najprej ustavi zaradi živih, a nikoli preveč agresivnih barv.

zlata-gos-drvar-seka

Oglejmo si torej vsako pravljico posebej in poskusimo dobiti vsaj približen občutek bralca, ki je tole knjigo dobil prvič v roke pred več kot stoletjem.

Zlata gos

zlata-goska-naslovna

Zlata gos je pravljica bratov Grimm. Pripoveduje o najmlajšem izmed treh bratov, ki so šli v gozd sekat drva. Medtem, ko sta starejša zavrnila prošnjo starčka po delitvi svoje malice z njim, je bil on (rekli so mu Tepko) prijaznejši in možiček ga je nagradil z zlato gosjo.

zlata-goska-sin-gre-v-gozd

zlata-goska-sin-zavrne-prosnjo

zlata-goska-sebicni-sin-je-kaznovan

zlata-goska-drugi-sin-se-zameri-starcu

zlata-goska-tretji-sin-deli-malico-s-starckom

zlata-goska-starcek-je-zadovoljen

zlata-goska-najmlajsi-sin-najde-zaklad

Ko se je Tepko vračal, je z gosjo zavil v krčmo, kjer je seveda zbudil veliko pozornosti. Najprej je poskušala goski skrivaj izpuliti perje najstarejša od krčmarjevih hčera, nato druga in nazadnje najmlajša. Vse po vrsti so se prilepile na gos in tepko je pot nadaljeval z gosjo in krčmarjevimi hčerami vred. Spotoma se je na gos prilepilo še več ljudi in tako so prispeli do gradu.

zlata-goska-fant-pride-v-krcmo

zlata-goska-krcmarjeve-hcere-se-prilepijo

zlata-goska-procesija

zlata-goska-zupnik

zlata-goska-zabava-mimoidoce

zlata-goska-vrsta-se-daljsa

zlata-goska-kralj-in-princesa

Tam je živela princesa, ki je nihče ni mogel spraviti v dobro voljo. Kralj je obupan obljubil njeno roko tistemu, ki jo uspe nasmejati in Tepku je s svojo smešno procesijo to tudi uspelo. Toda kralj nad ženinom ni bi, navdušen, zato mu je zadal še tri naloge – najti nekoga, ki bo popil ogromno pijače, pojedel neznanske količine hrane in na koncu še ladjo za po vodi in po suhem. S pomočjo možička iz gozda Tepko opravi z vsemi izzivi in se poroči s princeso.

zlata-goska-kralj-postavi-izzive

zlata-goska-mozicek-pomaga

 

zlata-goska-sod-je-popit

zlata-goska-prazen-sod

zlata-goska-nov-izziv

zlata-goska-pozeruh

zlata-goska-ladja-za-kopno-in-vodo

zlata-goska-poroka

Trije medvedi

l-leslie-brooke-trije-medvedi

Trije medvedi je pri nas bolj znana kot pravljica o Zlatolaski. Pripoveduje o družini treh medvedov, ki živi po svoje in se briga zase, dokler nekega dne ne odidejo na sprehod, tačas pa pustijo na mizi prevročo kašo. Tedaj pride do njihove hiše Zlatolaska in, ko ne vidi nikogar, vstopi.

trije-medvedi-doma

trije-medvedi-na-vrtu

trije-medvedi-ata-in-sin

trije-medvedi-mama

trije-medvedi-mama-streze-kaso

trije-medvedi-na-sprehodu

trije-medvedi-zlatolaska

V hiši medvedov ji najprej zadiši kaša. Poskusi iz prvega krožnika, nato iz drugega, a tekne ji šele kaša iz tretjega krožnika. Nato preizkusi prvi, pa drugi in še tretji stol. Pri vstajanju zadnji stol polomi. Zazdi se ji, da bi bil pravi trenutek za dremež, zato se odpravi še v spalnico, kjer spet preizkusi vse postelje, preden izbere zadnjo.

trije-medvedi-zlatolaska-poskusa-kaso

trije-medvedi-zlatolaska-polomi-stol

trije-medvedi-zlatolaska-spi

Medvedi se ob vrnitvi čudijo spremembam. Nekdo je bil očitno v njihovem domu. Najbolj jezen je najmlajši, saj je ostal brez kaše, s polomljenim stolom in še v postelji je našel neznanko. Ko medvedi obstopijo Zlatolasko, se ta zbudi in prestrašena pobegne skozi okno. Nikoli več je niso videli.

trije-medvedi-nekdo-je-bil-v-kuhinji

trije-medvedi-nekdo-je-pojedel-kaso

trije-medvedi-nekdo-je-sedel-na-stolih

trije-medvedi-nekdo-je-unicil-stol

trije-medvedi-iscejo-vsiljivca

trije-medvedi-v-spalnici

trije-medvedi-si-ogledujejo-postelje

trije-medvedi-odkrijejo-vsiljivca-v-postelji

trije-medvedi-prezenejo-zlatolasko

trije-medvedi-gledajo-za-pobeglo-zlatolasko

trije-medvedi-najdejo-zlatolsskin-klobuk

trije-medvedi-spijo

Trije prašički

l-leslie-brooke-trije-prasicki

Nekega dne je mati pujsa ugotovila, da ne more več skrbeti za svoje tri pujske, zato jih je poslala v svet. Drug za drugim so si zgradili hišice. Prvi iz slame, drugi iz šibja, tretji iz opeke. Kmalu prvega obišče volk in bi rad naprej. Prvi pujsek ga sicer ne spusti, a volk pihne, da se hišica podre, in pujsa lahko poje.

trije-prasicki-odhod-od-matere

trije-prasicki-mati-jih-opazuje

trije-prasicki-mama

trije-prasicki-gradnja-slamnate-hise

trije-prasicki-volk-odpihne-slamnato-hiso

Kmalu za tem volk obišče drugega pujska in tudi ta ga noče spustiti noter. Volk piha in piha, dokler se tudi hišica iz šibja ne podre in lahko poje še drugega pujsa. Seveda se kmalu odpravi še k tretjemu. Ko ga ta ne spusti naprej, ne pomaga še tako močno pihanje, saj je hiša preveč trdno zgrajena.

trije-prasicki-hisica-iz-sibja

trije-prasicki-volk-je-pojedel-dva-pujska

trije-prasicki-zidana-hisa

trije-prasicki-zidana-hisa-je-pretrdna-za-volka

Toda volk ne obupa. S pujsom se dogovori za obisk njive z repo, sadovnjaka z jabolki in sejma, a gre pujs tja vsakič malo prd njim in se, čeprav vsakič bolj na tesno, zgrešita. Ko je moral pujs po poti s sejma mimo volka, se je celo skril v pinjo za maslo, da se je varno odkotalil mimo. Ko volk spozna, da z zvijačo ne bo prišel do svinjine, poskusi vdreti v hišo skozi dimnik. Spodaj ga pričaka kotel vrele vode in pujs si iz volka skuha okusno obaro.

trije-prasicki-pujs-gre-po-repo

trije-prasicki-pujs-nosi-repo

trije-prasicki-volk-prepricuje-pujsa-da-pride-ven

trije-prasicki-pujs-vstane-zgodaj

trije-prasicki-pujs-na-jablani

trije-prasicki-pujs-bezi-iz-sadovnjaka

trije-prasicki-volk-lovi-pujska

trije-prasicki-pujsek-na-sejmu

trije-prasicki-volk-se-ustrasi-pujska-v-piniji

trije-prasicki-pujsek-na-varnem

trije-prasicki-volk-na-strehi

trije-prasicki-volk-v-kotlu

trije-prasicki-pujs-poje-volka

trije-prasicki-pujs-na-varnem

Palček Tom

l-leslie-brooke-palcek-tom

Palček Tom je značilna angleška pravljica v kateri sta revna zakonca skoraj srečna, le otroka bi rada. Tudi če ne bi bil nič večji od moževega palca. Čarovnik Merlin jima izpolni željo in malega Toma pridejo pogledat in obdarovat celo vile. Tom z leti ni rasel, a je postajal vse bolj navihan in je staršem povzročal vse več skrbi.

palcek-tom-ocetov-palec

palcek-tom-obisk-merlina

palcek-tom-starsa

palcek-tom-vile

palcek-tom-zabava-na-vrtu

palcek-tom-v-kuhinji

Tako ga je mati nekoč pomotoma zamesila v puding, pojedla ga je krava in kmalu za tem še riba. Če sta se prigodi s pudingom in kravo končali hitro in srečno, je bilo pri velikanu in ribi bolj zapleteno. Slednjo so namreč postregli samemu kralju Arturju in ta je navdušen nad palčkom, ki ga je našel na krožniku, Toma imenoval za dvornega škrata.

palcek-tom-v-juhi

palcek-tom-v-pudingu

palcek-tom-prestrasi-beraca

palcek-tom-se-vrne-k-mami

palcek-tom-krava

palcek-tom-krava-pobezlja

palcek-tom-krava-ga-izpljune

palcek-tom-velikan

palcek-tom-pade-v-vodo

palcek-tom-v-ribi

palcek-tom-kralj-artur

palcek-tom-na-dvoru-kralja-arturja

Tom se je na dvoru dobro znašel, a čez čas začel pogrešati starše. Artur mu je obisk dovolil in mu dal s seboj denarja, kolikor ga je mogel nesti, kar je v Tomovem primeru zneslo natanko tri kovance. Po vrnitvi si je tom privoščil še več vragolij, se kralju tudi zameril, a si na dolgi rok zagotovil lep in prijeten dom in postal celo eden izmed vitezov Okrogle mize.

palcek-tom-nese-kovance

palcek-tom-v-skrivaliscu

palcek-tom-leti-na-metulju

palcek-tom-v-skropilnici

palcek-tom-vitez

Toliko o knjigi Zlata gos in druge pravljice z ilustracijami L Leslieja Brooka.

Komentiraj

Filed under pravljice

Čarovnik iz Oza

Čudoviti ali novi čarovnik iz Oza?

Zgodba o Dorothy, njenem psičku Totu in tornadu, ki ju zanese iz rodnega kraja v magično deželo Oz je vsekakor najbolj znana pravljica iz ZDA. Napisal jo je Lyman Frank Baum (1856-1919), ilustriral William Wallace Denslow (1856-1915) in založila George M. Hill Company. Čeprav je šlo za uspešnico neslutenih razsežnosti, si nihče od naštetih ni uspel posebej udobno postlati.

carovnik-iz-oza-strasilo-in-plocevinko

Čarovnik iz Oza se začne s tornadom, ki dvigne hišo, v kateri sta Dorothy in Toto. Hiša se ob pristanku ne raztrešči, temveč pristane na zlobni čarovnici. Tako Dorothy in Toto nepričakovano rešitaljudstvo Mančkinov, ki jim je čarovnica pred tem vladala. Dorothy pridobi čeveljce s čarobnimi lastnostmi, ki pa se jih ne zaveda.

Pravzaprav si bolj kot čaranja želi, da bi čim prej prišla domov. A za to mora v Smaragdno mesto in poiskati mogočnega čarovnika, ki bi ji edini lahko pomagal. Spotoma dobi nekaj popotnih tovarišev: Strašilo, Pločevinka in Leva, ki imajo vsak svoje težave, in bi prav tako radi k čarovniku. Toda pot po rumeni opečnati cesti ne teče gladko, saj jih spotoma napade sestra ubite čarovnice, tudi sama coprnica, ki si predvsem želi čarobnih čevljev zase.

Po vrsti napetih prigod se tovarišija sreča s čarovvnikom, a jih ta razočara. On jim ne more pomagati, bi pa jim mord alhko dobra čarovnica s severa. Tako obiščejo še njo in konec je srečen, podobno kot v znanem filmu, kjer se dogodki vrstijo malce drugače, izpuščenih pa je tudi precej zanimivih likov.

carovnik-iz-oza-doroteja-munckini-in-dobra-carovnica

carovnik-iz-oza-pogostitev-pri-manckinih

carovnik-iz-oza-doroteja-sreca-strasilo

carovnik-iz-oza-doroteja-strasilo-plocevinko-lev-pri-mizi

carovnik-iz-oza-lev-joka

carovnik-iz-oza-doroteja-in-miske

carovnik-iz-oza-prihod-v-smaragdno-mesto

carovnik-iz-oza-v-delavnici

carovnik-iz-oza-letece-opice

 

carovnik-iz-oza-mozic-za-zaveso

carovnik-iz-oza-zelje-so-izpolnjene

carovnik-iz-oza-v-porcelanskem-mestu

carovnik-iz-oza-pri-carovnici-s-severa

Še nekaj besed o ustvarjalcih Čarovnika iz Oza:

Frank Baum (kot se je podpisoval) se je v življenju preizkusil v številnih poklicih. V nobenem ni bil kaj prida uspešen. Kot avtor otroške knjige Ata Gosak (po Mami Goski) je zaslutil, da bi mu prav tu morda lahko steklo. Že pri tej knjigi je sodeloval z ilustratorjem, ki je bil navdušen tudi nad rokopisom knjige o čarovniku iz Oza.

Baum in Denslow sta bila tako prepričana v uspeh, da sta založila svoj denar za tisk knjige v barvah, saj jo je založnik sprva nameraval natisniti v celoti črnobelo. Imela sta prav. Naklada deset tisoč izvodov je pošla v le dveh tednih. Ponatisnili so jo, razprodali še 15 in za tem še 10 tisoč kopij. Sledila sta četrti in peti natis – v pol leta so že dosegli 90 tisoč prodanih izvodov.

Baum in Denslow sta zaslutila uspeh na odrskih deskah in se lotila še priredbe za muzikal. Čeprav je tudi ta odlično uspel, sta se skregala glede delitve dobička in po tem nista sodelovala nikoli več.

Baum je, še vedno nespreten v financah, zašel v finančne težave in se reševal iz dolgov z nadaljevanji. Kar 13 jih je napisal do smrti. Z drugo epizodo delo ilustratorja prevzel drug (John Rea Neill), ki je delo nadaljeval tudi po Baumovi smrti (epizode je potem pisala (Ruth Plumly Thompson), po smrti Thompsonove pa je še sam spisal tri, kar skupaj nanese 40 ‘izvirnih’ knjig o čarovniku iz Oza. A s tem se serija še ni iztekla, saj še vedno izhajajo nadaljevanja in vzporedne epizode z istimi in novimi liki.

Nekaj nadaljevanj serije o Čarovniku iz Oza lahko prelistate na tem naslovu:

http://reallycoolblog4you.blogspot.com/2014/04/wizard-of-oz-books.html

Denslow je živel razsipno, si med drugim kupil otok, na katerem se je dal celo okronati za kralja, se večkrat poročil in ločil, dobil sina, ki ga ni nikoli videl, močno pretiraval s pitjem alkohola, dokler ni zbolel in umrl.

George M. Hill Company je kljub uspehu Čarovnika iz Oza bankrotirala, saj so se zainvestirali z nakupi avtorskih pravic in poslovnih prostorov. Pravice do ponatisov (skupaj z izvirnimi tiskarskimi ploščami) je dobila nova založba M. A. Donahue, ki je spremenila nalslov v Novi čarovnik iz Oza in nadaljevala s tiskanjem uspešnice, ki so jo tudi v nalednjih letih ponatisnili za vsak božič. Kljub temu tudi njim ni bilo z rožicami postlano, saj so se občasno nad knjigo spravili različni nasprotniki. Obtožili so jo na primer, da ne prinaša otrokom nobenega koristnega znanja, da narobe trdi, da so moški in ženske enaki, da imajo živali značaj, in podobno.

No, Čarovnik iz Oza je preživel vse. In zagotovo še ni rekel zadnje besede.

Komentiraj

Filed under pravljice

Pravljice, ki so preveč grozne za današnje otroke

Srhljive pravljice – da ali ne?

Iz anglosaksonskega sveta smo uvozili praznovanje Noči čarovnic. Zadeva se je kar dobro prijela, zato bo kar na mestu, če ob tej priložnosti namenimo nekaj besed pravljicam, ki so bile svoj čas ostrejše, strašnejše, bolj pokvarjene in sploh manj primerne za današnje otroke.

Pravzaprav že moramo vedeti, da včasih sploh niso bile namenjene otrokom. Ampak to jim ne vzame zgodovinske pomembnosti, torej bomo na tej strani omenili nekaj bolj ali manj znanih pravljic, ki so danes iz mode, a se iz njih vseeno lahko marsikaj naučimo. Ali vsaj dobimo zanimivo snov za pogovor ob kozarčku.

1. Sinjebradec

Ta pravljica Charlesa Perraulta naj bi vsaj delno temeljila na resničnih osebah in dogodkih. Pripoveduje o preizkušnji, na katero čudaški Sinjebradec postavlja svoje žene in kruti kazni, ki jih doleti, ko njegovo zaupanje vse po vrsti zlorabijo. O Sinjebradcu je veliko interpretacij, obstajajo tudi različice, kjer sta vlogo spolov obrnjeni, lahko jo razumemo kot kritiko odnosov v sodobni družbi ali kako drugače, a današnjim otrokom je vsekakor ne bi pripovedovali pred spanjem.

Vsaj ne nekje do 12. leta, ko bodo s pomočjo drugih medijev že odkrili marsikatero svinjarijo, ob kateri vse lažje prenašati celo Sinjebradčevo zlobo.

kate-greenaway-sinjebradec

Seveda smo že pisali o Sinjebradcu in njegovem ozadju, zato nadaljujemo z naslednjo.

2. Kako so se otroci igrali mesarja

Ta pravljica, ki formalno niti ni pravljica, ampak gre za dva anekdotična zapisa, je bila uvrščena v prvo izdajo zbirke bratov Grimm. Čeprav je bila le-ta namenjena akademikom in ne otrokom, sta jo v kasnejših izdajah, tako v različicah za odrasle, kot za otroke, črtala. To sta storila na priporočilo drugih, saj se jima je zgodba zdela ‘poučna’.

Vsebina? Prva pripoveduje o igri otrok, starih okrog pet, šest let. Določili so vloge mesarja, pomočnikov in pujska, zadevo pa vzeli tako resno, da je eden fantka – pujska do smrti zabodel. Mestni svet, ki je imel tudi vlogo porote, je moral odločiti, ali tako majhnega otroka sploh kaznovati.

Eden od svetnikov se je domislil, da njegov um preizkusi s preprostim testom. Dečku je ponudil sočno jabolko v eni in kovanec v drugi roki. Sklepal je, da bo naiven otrok izbral jabolko, fant z bolj razvitim abstraktnim razmišljanjem in ustrezno drugačnim sistemom vrednot pa kovanec. Ker je deček brez pomislekov izbral jabolko, je bil oproščen.

Druga anekdota pod istim naslovom je bolj podobna zgodbi. Brata sta videla očeta, kako je klal prašiča, zato se skleneta igrati mesarja. Pri tem starejši zakolje mlajšega. Mati je med tem kopala najmlajšega in to vidi skozi kuhinjsko okno. Besna steče ven in v jezi v srce zarine nož starejšemu, a se šele nato spomni na malčka, ki je medtem utonil.

Obupana se obesi in predstavljajmo si prizor, na katerega je ob vrnitvi naletel oče. Seveda je od žalosti umrl še on. Toliko o srečnih pravljičnih koncih.

3. Ženska, ki so jo odrli

Gre za eno manj znanih zgodb iz zbirke Pentameron Giambattiste Basileja. No, manj znana je bila dokler je niso kot eno od treh uvrstili v dokaj odmevni film Zgodba vseh zgodb (to je uradni naslov Pentamerona) Mattea Garrone. Tule je trailer:

In vsebina?

Dve stari ženski stanujeta v večstanovanjski zgradbi. V stanovanju nad njima živi kralj (!), katerega gibanju in življenju nenehno prisluškujeta. Slednji ima o stanovalkah spodaj (niti ne ve, ali je ena ali jih je več) svoje mnenje. Ker nikoli nikogar ne vidi, sklepa, da gre za posebno fino in sramežljivo damo, zato poskuša z njo navezati stik.

odrta-zenska-pentameron

Skozi zaprta vrata mu uspe prepričati eno, da mu vsaj pokaže prst (dejansko mu ona pokaže del palice) in videno ga še podžge. Misli, si, da ima opravka z lepotico in uspe se mu dogovoriti za zmenek. Vendar gospa vztraja, da se dobita v popolni temi, saj je preveč sramežljiva. Da ne bi na otip opazil njene nagubane kože, si jo zvleče na hrbet in tam zaveže v nekakšno culo.

 

Kralj vseeno opazi poskus prevare in žensko vrže skozi okno, vendar gube na njenem hrbtu delujejo kot padalo in z njimi se ujame na drevesne veje. Tako jo najdejo tri dobre vile, ki se ob prizoru pošteno nasmejejo. Nato s čarovnijo pomladijo gospo, ki se spet pojavi pri kralju. Ta je tokrat navdušen in se z njo poroči.

Njena prijateljica je seveda presenečena nad novim videzom svoje bivše sostanovalke in hoče izvedeti, kako bi še sama prišla do tako mladostnega videza. Pomlajena mladoporočenka ji hudomušno namigne, da bi si morala staro kožo odreti, saj je videti stara predvsem zaradi gub. Ta si da zares pri brivcu odreti kožo in umre. Njene zadnje besede so: “Nečimrnost uniči samo sebe.”

Ha!

4. Izgubljena otroka

Ta francoska pravljica ima marsikaj skupnega z Jankom in Metko, a so njeni religiozni elementi bolj odkriti. Zaplet v bistvu že poznamo. Zakonski par je zelo skopuški, njuna otroka predstavljata nepotreben strošek, zato ju mati odpelje v gozd, od koder ne znata nazaj. Fant spleza na vrh drevesa in vidi dve hiši – belo in rdečo.

 

Otroka se odločita za rdečo hišo in odpre jima hudičeva žena. Čeprav ju skrije, ju hudič zavoha, saj sta kristjana. Odloči se spitati dečka, njegova sestra pa naj bi pri tem pomagala. Čez nekaj časa hoče preveriti  ali je fantič že dovolj tolst in deklica mu prebrisano namesto naročenega prsta prinese podganji rep. Trik deluje prvič in drugič, tretjič pa hudič dojame in sklene dečka speči.

stojalo-za-zago-je-lahko-mucilna-naprava

Da bi bilo bolj zanimivo, zanj pripravi mučilno pripravo v obliki stojala za žago, na katerega naj bi deklica privezala brata, ta pa bi čez čas zaradi lastne teže izkrvavel in se ob tem še delno razkosal. Hudič gre tačas na sprehod. Otroka se delata, da ne razumeta, kako uporabiti stojalo, zato jima hudičeva žena priskoči na pomoč.

Zvežeta jo, ji prerežeta grlo, si napolnita žepe z dragocenostmi in pobegneta. Hudič ju čez nekaj časa začne zasledovati, a mu liki, ki jih spotoma sreča, niso ravno v pomoč. Končno pride do peric, ki povedo, da sta otroka prečkala reko. Hudič ne zna plavati, a mu ena ponudi svoj las, prek katerega bi lahko prišel na drugi breg. Toda las spotoma izpusti in hudič utone.

Otroka se vrneta domov in odpustita staršem. Poučno, kajne?

5. Otroka v gozdu

Tudi ta zgodba pripoveduje o v gozdu izgubljenih otrocih. Zaradi Otrok v gozdu sta brata Grimm drugo pravljico z istim naslovom celo preimenovala v danes veliko bolj znana Janka in Metko.

Govori o dečku in deklici, bratu in sestri, ki ostaneta brez staršev, zaupana zlobnemu stricu, ki dvema malopridnežema naroči naj otroka odpeljeta v gozd in ju tam ubijeta. Hudobneža vendarle nista tako hudobna, saj ima eden od njiju pomisleke in med prepirom z drugim le-tega ubije. Otrokoma naroči naj se skrijeta, sam pa bo kasneje prinesel nekaj hrane.

richard-andre-oroka-v-gozdu

Vendar se ne vrne in otroka nato tavata po gozdu dokler ne umreta. Ob osnovni različici zgodbe se je pojavila še malce nežnejša, ki se zaključi s sporočilom, da sta šla otroka na koncu v nebesa, zlobni stric pa je bil kaznovan. Kljub depresivnemu sporočilu zgodbe je bila ta ena najpogosteje objavljanih predvsem v zbirkah verzov za lahko noč, kjer so jo seveda predstavljali v nekoliko krajši, a še vedno nesrečni verziji.

Ob priliki dodamo se kaksno, prav?

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Mit o Hadu in Perzefoni

Koliko pravljic lahko izpeljemo iz grškega mita o Perzefoni?

Ker grška mitilogija ni ravno v središču trenutnih šolskih načrtov, je prav, da mit o Perzefoni in Hadu najprej obnovimo. Na voljo je več različic, nekaj malega je razlik še, ko posežemo v rimsko mitologijo, kjer je Had Pluton, Perzefona Prozerpina, njena mati Demeter pa Ceres (ker gre za boginjo plodnosti, žetve itd, ne čudi, da cereals, oz. žitarice, izhajajo iz njenega imena).

Toliko za uvod.

perzefona-rossetti-dante-gabriel

Perzefona je bila hči dveh pomembnih bogov: Zevsa, ki je bil vrhovni bog, in Demeter, boginje rasti, plodnosti, kmetijstva, torej samih ključnih elementov, brez katerih si človeštvo težko predstavlja življenje. Njen (Demetrin) kult, ki je bil svoj čas zelo močan, jo je imenoval tista, ki nam daje hrano. Mimogrede: Zevs in Demeter sta tudi brat in sestra.

Perzefona je bila lepotica, ki je očarala vsakogar, a Demeter o snubcih ni hotela niti slišati. Ko se je vanjo zagledal Had, bog podzemlja in vladar mrtvih, mu je dala takoj vedeti naj pusti Perzfono pri miru. Toda Had je bil prav tako bog in bogovi so vajeni delati po svoje. Mimogrede, tudi on je bil brat Zevsu in Demeter, tako da gre za pravo družinsko dramo.

Had je na svojo stran pridobil Zevsa, se pravi svojega brata in Perzefoninega očeta, ki mu je pomagal ugrabiti lepo Perzefono in jo odpeljati v svoje podzemno kraljestvo. Kako je to storil, je odvisno od različice mita, ki ga izberemo, a najbolj znan je verjetno tisti, kjer se je Demeter sprehajala po poljih in ogledovala pridelek, ki je bujno uspeval po njeni zaslugi.

Perzefono je tačas pustila v družbi naid in neraid, vodnih nimf, s katerimi se je igrala ob jezeru. Toda Gaja, sicer Zevsova, Demetrina in Hadova babica, je na Zevsovo željo na travnik posadila narcise. Te so s svojo lepoto premamile Perzefono, da je zapustila družbo in brezskrno odskakljala na travnik s prelepimi cvetlicami. Nimfe, katerih telesa so pretežno iz vode in daleč stran od vode ne morejo, ji niso sledile.

ugrabitev-perzefone-walter-crane

Ko je prišla do narcis, se je pod Perzefono vdrla zemlja, pribrzel je Had s kočijo, ki so jo vlekli iskri vranci in jo pograbil. Tako hitro jo je odvlekel v podzemlje, da tega ni nihče opazil (po eni od različic ji je sicer ena od nimf pomagala, a se je ob silni Hadovi moči le spremenila v potoček, v katerem je kasneje Demeter našla Perzefonin pas). Demeter je kasneje zaman iskala svojo hčer. Zevs, ki je za vse vedel, ji ni pomagal.

Toda Demeter ni obupala. Po pomoč se je zatekla k čarovnici Hekati, ki je Demetrino vprašanje naslovila na Heliosa, boga sonca, sicer Zevsovega bratranca, ki so ga stari Grki naslavljali tudi z ’tisti, ki vse vidi’. Helios je zares videl ugrabitev Perzefone in sporočil Demeter, kaj se je zgodilo.

Demeter je zahtevala hčer nazaj, a ne Had, ne Zevs ji nista bila pripravljena ustreči. Tako se je zatekla k svojim božanskim močem in nehala opravljati tisto, kar ji je šlo najbolje od rok – skrbeti za rast. Drevesom je prepovedal roditi sadje. Poljščine so se posušile. Vsak korak besne Demeter po zemlji, je le-to spremenil v puščavo. Ljudi je začela pestiti lakota.

demeter-objokuje-perzefono-evelyn-de-morgan

Smrtniki so zaman prosili Demeter za letino. Ko ni zaleglo, so tako tulili, da so zmotili Zevsa, ki mu je bilo končno jasno, da lahko Demetrina jeza v kratkem iztrebi človeštvo. Trajala je namreč že leto dni in ljudje so cepali kot muhe. Pogovoril se je s Hadom, ki se sicer z bratom ni hotel zaplesti v nepotrebne prepire, a Perzefoni se tudi ne bi odrekel.

Tako je Perzefoni sicer dovolil zapustiti podzemlje, a pred tem ji je dal jesti granatna semena (po nekaterih različicah enega, po drugih štiri, po tretjih šest). To je bil trik, saj je vsak, ki je jedel hrano iz podzemlja, ostal za večno obsojen na podzemlje. Perzefona se je tako sicer vrnila k materi (in takoj je vse vzcvetelo), a se je morala čez čas vrniti v podzemlje.

vrnitev-perzefone-frederic-leighton

Za koliko časa se Perzefona še dandanes vrača v podzemlje (takrat zemlja neha roditi, prekrije jo led, Demeter je namreč žalostna), je odvisno od kraja pripovedovanja. Šest pojedenih granatnih semen namreč predstavlja šest, štiri semena pa štiri mesece, ko imamo odsotnost rodovitnosti, oziroma zimo. V Grčiji je zima krajša, zato so dovolj štiri semena, bolj na severu jih potrebujemo šest. Pri različici z enim samim semenom gre zgolj za vrnitev, ki ni časovno omejena.

V vsakem primeru lahko ugotovimo, da je takšna delitev Perzefone na koncu ustrezala vsem. Had je obdržal nevesto, Demeter hčer, Perzefona pa je sčasoma tudi vzljubila Hada in postala prava pravcata podzemna princesa. Ljudje smo se prav tako naučili živeti z letnimi časi.

V tem mitu zlahka prepoznamo vse ključne elemente ene najbolj priljubljenih pravljic – Rdeče kapice.

Tudi Rdeča kapica ima mater, ki jo ima sicer očitno rada, a je ne more ves čas ščititi. Njen oče je odsoten in ji ne pomaga, kot Zevs ne pomaga Perzefoni.

Had je seveda najmračnejši lik v zgodbi in ga v pravljici upodablja volk. Volk nima le zlobnih namenov, ampak zna deklico tudi z zvijačo zvabiti s poti (nabirat cvetlice, tako kot gre Perzefona nabirat narcise), da lažje izpelje svoj načrt.

Tako kot pot Perzefone v podzemlje ni dokončna, tudi Rdeča kapica ne izgine za vedno v volkovem trebuhu.

Seveda je moč pravljico o Rdeči kapici razložiti tudi s ciklom sonca, ki izgine (v volkovem trebuhu), a se naslednje jutro spet pojavi, kar podkrepimo z zlato (v starejših), oziroma rdečo (v novejših) barvo dekličine kapice.

In glej ga zlomka, niti v mitu o Perzefoni nismo mogli mimo sonca.

Se še spomnite, ko smo govorili o razlikah med mitom in pravljico, pa ugotovili, da je jasno mejo skoraj nemogoče potegniti?

Mit o Perzefoni in Hadu tako lahko prepoznamo še v kaki drugi pravljici. Na primer v Lepotici in zveri, ki ima skupne vse bistvene elemente z mitom o Psihe in Erosu, vendar najdemo zlahka veliko skupnega tudi s Perzefono in Hadom:

  • Had, samotarski, mračni lik iz podzemlja, kjer prebiva v veličastnem dvorcu, je seveda Zver.
  • Perzefoni v mitu strežejo nevidne roke kot v pravljici o Lepotici in zveri.
  • Demeter tekmuje s Hadom zanjo kot poskuša Lepotico pri sebi zadržati njena družina, v obeh primerih uporabljajo zahrbtne trike in čarovnijo.
  • Tudi Perzefona potrebuje veliko časa, a tako kot Lepotica sčasoma vzljubi Zver, ona Hada.
  • Vzorec nasilnega odhoda od doma, vrnitve domov, ki pa je le začasna, je jasen v obeh primerih.

Tako, sedaj lahko z dobro zgodbo očarate koga še sami. Za vajo pa morda poiščite podobnosti s še kakšno pravljico!

 

 

 

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Spanje v pravljicah

Zakaj je spanje v pravljicah tako pogosto?

O pravljicah marsikaj ugibamo, zato tudi pri odgovoru na vprašanje o spanju v praljcah ne pričakujemo jasnega in dokončnega odgovora. Vsekakor je glede na drugo literaturo spanje v pravljicah zelo pogosto in ima velik pomen. V grobem morda lahko za začetek razdelimo pravljice na dva tipa:

  • takšne, kjer se med spanjem ne zgodi nič posebnega, gre le za čakanje na tisto, kar se zgodi ob prebujenju
  • takšne, kjer se med spanjem zgodi nekaj pomembnega, pa je speči zamudil

speca-lepotica-in-princ

Za primer lahko vzamemo kar verjetno najbolj znano pravljico, ki ima v nekaterih različicah spanje celo v naslovu: Speča lepotica, oziroma po naše Trnuljčica. To pravljico sem že večkrat vzel za primer, tokrat pa bo služila kar za primer obeh tipov:

  • v starejši različici (na primer Basilejeva Sonce, Luna in Talia) dekle zaspi, princ izkoristi priložnost, spi z njo, ona se prebudi šele, ko rodi dva otroka in ji eden izsesa laneno vlakno, zaradi katerega je zaspala
  • v novejši različici (nekako od Perraultove Speče lepotice v gozdu s konca 17. stoletja) dekle preprosto spi, dokler prince ne pride k njej (v Grimmovi različici jo tudi poljubi) in ona se zbudi, pripravljena na novo življenje, tokrat kot odgovorna zakonska žena.

Pravljicam, kjer je ob spanju dan posebej velik poudarek postelji in jih je mogoče interpretirati kot spolno dozorevanje, oziroma nabiranje spolnih izkušenj, bom nalašč izpustil. Takšna pravljica je na primer Zlatolaska, kjer mora dekle poskusiti, katera postelja je ravno pravšja zanjo, podobno je tudi pri Sneguljčici, kjer pa imamo potem še en spanec, tokrat zastrupitev z jabolkom, ki bolj spominja na spanec Trnuljčice, se pravi tak spanec, med katerim gre za čakanje na ‘pravega’.

Nekaj pravljic s čakanjem

Zlata ptica

Trije bratje poskušajo odkriti tatu, ki krade jabolka, a šele najmlajši je sposoben ostati buden toliko časa, da zaloti zlato ptico.

zlata-ptica-ilustracija

Dvanajst plešočih princes

Spanje je tudi v tem primeru uporabljeno za selekcijo. Vojak, vreden izziva, se upre spancu in zasleduje princese v drug svet, kjer ob divjem plesu s hudiči uničujejo svoje čeveljce.

dvanajst-plesocih-princes-ilustracija-eleonore-abbott

Nekaj pravljic, kjer se med spanjem zgodi nekaj bistvenega

Pogumni krojaček

Krojaček po poroki s princeso v spanju izda svojo identiteto, nakar ona organizira atentat, a je fant pravočasno obveščen in se reši tako, da se naredi spečega, a tokrat atentatorje prestraši, ko so še pred vrati.

Lepotica in zver

V spanju se Lepotici pokaže umirajoča Zver, kar jo spomni na dano obljubo. Zaradi sanj se pravočasno vrne na njegovo posestvo in ga reši.

Hudič s tremi zlatimi lasmi

Tu sta kar dva pomembna spanca. V prvem roparji zamenjajo pismo, ki naj bi ga glavni junak nesel kraljici. Sporočilo, v katerem kraj naroča naj ga ubijejo, zamenjajo s sporočilom, kjer piše, naj ga poročijo s princeso. Drugi spanec je hudičev. Tja ga je namreč kralj poslal v še tretjem poskusu, da se ga znebi, a namesto tega fant od hudiča med spanjem, ki ga nenehno moti puljenje las, izve dragocene podatke.

ilustracija-gordona-browneja-hudic-in-trije-zlati-lasje

No, očitno smo začeli projekt, ki bo trajal nekoliko dalj. Z veseljem ga bomo dopolnjevali. Kdo ve, kam nas pripelje? Da le ne zaspimo zaven …

 

 

 

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Palček Tom

Palček Tom (Tom Thumb) je znan lik iz angleške folklore, ki je pustil vtis tudi v drugih delih sveta. Zgodovina Palčka Toma (The History of Tom Thumb) je po dostopnih podatkih sploh prva tiskana pravljica v angleškem jeziku, natisnjena leta 1621. Zapisal naj bi jo Richard Johnson, edini ohranjen izvod je v eni newyorških knjižnic.

Seveda pa je lik Toma Thumba precej starejši od te tiskane izdaje, znani so zapisi o liku, so bili objavljeni vsaj nekaj desetletij prej, omenjajo pa ga v povzavi s čarovnicami, vilami in drugimi pravljičnimi bitji, s katerimi so pripovedovalci očarali in strašili svoje poslušalce.

Nekateri ugibajo, da je Tom Thumb (no, na nagrobniku piše T. Thumb) zares živel in leta 1620 umrl v častitljivi starosti 101 leta. Njegov grob meri le 40 cm in se nahaja v Tattershallu, v Angliji. Tudi, če je res, je verjetno večina njegovih prigod izmišljenih, tako kot velja na primer pri nas za kralja Matjaža.

Tom Thumb je sprva nastopal v tipičnih ljudskih pripovedih z veliko robatega humorja in vulgarnosti, v zgodbah se je posvečalo precej prostora različnim življenjskim funkcijam, posebej prebavi. Največja značilnost pripovedi o Tomu Thumbu je nenehno goltanje, saj ga požrejo krava, velikan, več vrst rib, mlinar in še kdo, pač odvisno od različic.

V širšem smislu lahko Toma Thumba povežemo s takoimenovanimi arturijanskimi legendami, saj je v številnih prigodah tesno povezan z legendarnim Merlionm in ob koncu sovjih prigod postane celo član skupine Vitezov okrogle mize. A dandanes nanj vendarle gledamo kot na pravljični lik, s katerim avtorji, prevajalci, prireditelji in drugi ustvarjalci nagovarjajo predvsem najmlajšo publiko.

Za nazornejšo predstavo prilagam ilustracije knjige o Palčku Tomu, ki jo je priredil in ilustriral sloviti William Wallace Denslow (1856-1915), verjetno vseeno najbolj znan kot prvi ilustrator Čarovnika iz Oza.

denslow-tom-thumb

ww-denslow-tom-thumb-and-merlin

tom-thumb-ww-denslow

denslow-palcek-tom-slika

vinjeta-palcek-tom

vinjeta-denslow-palcek-tom

slika-palcek-tom-denslow-william-wallace

ilustracija-williama-wallaca-denslowa-palcek-tom

ww-deslow-palcek-tom-in-vran

palcek-tom-in-riba-denslow

denslow-palcek-tom-in-kuhar

palcek-tom-in-kralj-artur

vinjeta-ww-denslow-tom-thumb

palcek-tom-vinjeta-ww-denslow

notranja-zadnja-platnica-palcek-tom-denslow

zadnja-platnica-denslow-tom-thumb

Predstavljena knjiga je izšla leta 1903 pri G. W. Gillingham Co. Publishers v New Yorku v zbirki slikanic, ki jih je napisal in ilustriral W. W. Denslow na višku svoje slave.

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Straparola

Giovanni Francesco Straparola

O njegovem življenju je malo znanega. Rodil se je okrog leta 1485 v Caravaggiu ali nekje v bližini, najverjetneje vzhodno od Milana, v obdobju med rojstvom in 1508 pa se je preselil v Benetke, kjer je izšlo prvo delo z njegovim podpisom.

Ko smo že pri tem, ni povsem jasno, kakšno je pravzaprav bilo njegovo pravo ime. Giovanni Francesco da Caravaggio? Ali Gianfrancesco? Ali Zoan, kot je podpisan na svojem prvem delu? Morda celo Zuan, kot piše na dovoljenju za objavo? Straparola gotovo ni bilo njegovo pravo ime, stroka meni, da je šlo za vzdevek, ki bi ga lahko prevedli kot ’klepetavi’ ali ’tisti, ki govori nesmisle’.

Vzdevek je bil v časih strogih kazni za drugače misleče, vključno s satiriki, kar je zagotovo bil, nekaj običajnega in celo življenjsko pomembnega. Zdi se verjetno, da se zaradi svojih del ni hotel preveč izpostavljati in je raje skrival svoje pravo ime. Prav tako le ugibamo, s čem se je Straparola sicer ukvarjal.

Morda je bil domači učitelj ali osebni pomočnik, izobrazbe za kaj takšnega mu vsekakor ni manjkalo. Lahko bi tudi bil najeto pero katerega od velikašev, ki so se v družbi radi postavljali s pesmimi ali zgodbicami, pa niso imeli časa, volje in talenta za pisanje.

Smrt Straparole je podobno ovita v temo. Ugiba se, da je umrl leta 1558, kar sklepajo po letnici in napisih na dveh natisih drugega dela njegove knjige Prijetne noči (recimo, da sem prevod približno zadel), a nekateri menijo, da je bilo to že prej, najbrž kar 1555, ko je veliko ljudi v Benetkah umrlo zaradi epidemije kuge.

Več kot o avtorju je znano o knjigi Prijetne noči, ki je izšla v dveh delih s skupaj 75 (25+50) deli, med katerimi so zgodbe, basni in pravljice. Organizirana je po vzoru Boccaciovega Dekamerona. Skupina aristokratov, mešana družba, se umakne iz mesta (pred boleznijo) in si krajša čas s pripovedovanjem bolj ali manj zabavnih zgodb.

Zgodbe verjetno niso Straparolino avtorsko delo. Vsaj nekatere je moč prepoznati v zgodnješih objavah drugih avtorjev, tudi v napisu na začetku druge knjige je zapisano, da ’nič od zapisanega ni njegovega’. So pa seveda besedila prirejena in predelana, da kar najbolje sestavijo knjigo, kot si jo je Straparola zamislil.

V tistih časih so že tako ohlapne avtorje pravice pisci radi obšli z okvirno pripovedjo, kot jo poznamo iz Dekamerona ali 1001 noči, saj so ’le zapisali, kar so slišali drugje’. Knjiga, ki je Straparola morda v celoti ni nikoli videl, je takoj po natisu doživela cenzuro, saj so na pritisk cerkve v ponatisu druge knjige eno izmed zgodb izpustili, med 158 in 1624 pa je bila prepovedana kar cela.

Pomen Prijetnih noči je ogromen, čeprav še zdaleč ne jasen. Najprej gre gotovo za prve zapise klasične pravljice v obliki ’od reveža do bogataša’. Ali pripada Straparoli naziv izumitelja te vrste pravljic, je še stvar debate. Potem ge zagotovo poudariti vpliv knjige na vse izobražence v naslednjih stoletjih, saj so Perrault in njegovi sodobniki (in sodobnice, ne pozabimo precioz), z veliko žlico zajemali ideje in zgradbe zgodb prav pri Straparoli, kar se je vleklo še krepko v obdobje bratov Grimm.

Med pravljicami, ki so jih pisali po Straparolinih predlogah, je najbolj znan Obuti maček, omenimo pa lahko še Železnega Hansa, Zlato gos, Oslovsko kožo, Kako je šesterica odšla v svet, … V slovenskem jeziku Straparolinih del še ni na voljo in jih v doglednem času ni pričakovati, dostopna pa so v italijanskem, nemškem in angleškem jeziku. Kdor išče bralski izziv za počitnice, ga je pravkar našel.

Komentiraj

Filed under pravljice