Category Archives: pravljice

Trija mozicki v gozdu

Brata Grimm: Trije možički v gozdu

Pravljica Trije možički v gozdu je ena izmed različic pravljic o dobri in slabi hčeri, oz. sestri. Brata Grimm sta jo uvrstila že v prvo izdajo svoje zbirke, in sicer pod številko 13 (KHM 13).

Obnova

Komentiraj

Filed under pravljice

Razlike med sodobno in klasično pravljico

So sodobne pravljice sploh še pravljice?

Omenil sem že nekaj značilnosti sodobne pravljice in prav je, da se nekoliko podrobneje poglobimo v razlike med sodobno in klasično pravljico.

Komentiraj

Filed under pravljice

Pravljice z motivom živalskega ženina

Po vsem svetu poznajo pravljice, v katerih bodočega ženina spoznamo v obliki živali. Šele kasneje, običajno tik pred koncem, se iz živalske spremeni v človeško obliko. Na tem mestu jih bomo poskusili predstaviti čim več. Sčasoma naj bi seznam rasel, kako hitro in kako dolgo pa je v tem trenutku težko reči.

Ježek Janček

Slovenska ljudska pravljica Ježek Janček pripoveduje o nagajivem dečku, ki tako dolgo moti mater pri delu, da mu ta reče jež. Fantič se spremeni v ježa in tak ostane sedem let, dokler v gozdu ne naleti na izgubljenega grofa. Grofu pomaga domov v zameno za obljubo, da mu bo dal eno izmed hčera za ženo, a grof besedo požre.

Janček vseeno pride do gradu, kjer se najmlaša od hčera odloči vzeti ga za moža. Takrat se spremeni v čednega mladeniča in srečno zaživita.

Lepotica in Zver

V pravljici Lepotica in Zver spoznamo bogatega trgovca s tremi hčerami. Trgovcu propade posel, zato se morajo preseliti, kar še najbolje sprejme najmlajša od hčera, ki jo kličejo Lepotica. Ko se pojavi priložnost, da si trgovec povrne bogastvo, za kratek čas odpotuje in hčeram obljubi darila.

Starejši si izbereta različne dragocenosti, najmlajša pa prosi za vrtnico. Trgovec ob vrnitvi zaide in prenoči na nenavadnem gradu, kjer mu strežejo nevidne roke. Ko zjutraj odhaja, se spomni na vrtnico za hčer in jo odtrga na vrtu. Takrat se pred njim pojavi Zver in zahteva njegovo življenje ali življenje ene od hčera.

Trgovec ob vrnitvi domov pove hčeram o Zveri in najmlajša se odloči oditi na grad. Tam se sčasoma z Zverjo spoprijatelji, a Zver ji ponuja celo zakon. Kasneje ga prosi za kratek obisk očeta in Zver pristane, če se bo hitro vrnila. Toda njeni sestri ji poskušata vrnitev preprečiti in Lepotica se vrne tik preden Zver umre od žalosti.

Takrat se sklene poročiti z njim in on se spremeni v princa. Sledi poroka.

Žabji kralj

Princesa se igra z zlato žogo, ki ji pade v vodo. Žabec ji obljubi pomoč, če se bo potem družila z njim. Princesa obljubi, a potem, ko dobi žogo, preprosto odide. Žabec ji sledi na grad in zahteva, da držo besedo. Pri tem ga podpre princesin oče.

Ko se žabec naje s princesinega krožnika, se hoče igrati z njo in vztraja, da ga vzame v svojo spalnico. Tam se princesa tako razjezi, da ga vrže ob steno in žabec se spremeni v princa. Odpeljeta se na njegov grad in poročita.

Komentiraj

Filed under pravljice

7 resnic, ki se jih iz pravljic naučimo o poroki

Čeprav je poroka nekoliko staromoden koncept, ki ga sodobno pravo v razvitem svetu se bolj enači s skupnim življenjem v predpisanem in relativno kratkem skupnem življenju, se vendarle ljudje še vedno poročajo. Ker se marsikdo celo več kot enkrat, torej poroka kot takšna vendarle še ni povsem iz mode.

Toda tokrat se ne bomo ukvarjali s samo poroko, oz. poročnim slavjem, temveč bomo spregovorili nekaj resnic o korakih do skupnega življenja in tudi o skupnem življenju samem, ki se jih lahko, seveda na pretiran in poenostavljen, a zato toliko bolj razumljiv in učinkovit način, naučimo iz pravljic.

1. Vložiti je treba trud

Če se hočeš poročiti, ni dovolj, da si to samo zaželiš. Princi morajo skozi trnovo grmovje in princese izrabiti železne čevlje, ali pa vitezi premagati zmaje ali lepotice kramljati z zvermi, da do poroke sploh lahko pride.

Pravljice se ne ukvarjajo kaj prida s fizično privlačnostjo. Dekleta so lepa (v resnici je vsako po svoje lepo) in fantja praviloma tudi (če ne na zunaj, pa imajo dobro srce, veliko mero poguma ali prebrisanosti, …). Veliko več izvemo o tem, da se morata oba, tako on kot ona (vsaj v večini pravljic) do končnega rezultata, torje poroke, vsaj malo potruditi.

Izstopiti morata torej iz svojega območja udobja. Zgolj aplikacija, ki po algoritmu najde najprimernejšega partnerja ni dovolj.

2. Pri izbiri življenjskega sopotnika so ti sorodniki pogosto v napoto

Čeprav si vsi želimo s poroko predvem pridobiti, kar v idelanem primeru pomeni na primer, da oče neveste ne dobi hčere, ampak dobi še sina, bratje in sestre pa se preprosto pomnožijo, kar je vedno dobro tako zasebno kot poslovno, je v pravljicah in v resničnem življenju pogosto ravno nasprotno.

Očetje se nadzoru nad svojimi hčerami zlepa ne odrečejo, matere so ljubosumne na njihovo lepoto, dediščine svojim sinovom ne dajo kar tako, da ne omenjamo spletkarskih bratov in sester, ki se v želji, da bi preprečili srečo svojih sorojencev ne ustavijo niti pred umorom.

Listanje črne kronike pravljične zgodbe le potrjujejo. Največ zločinov se zgodi ravno znotraj družine.

3. V zakonskem jarmu si ne smemo privoščiti sebičnosti

S poroko svojega lastnega življenja sicer ne smemo zanemariti, a bistvo poroke je vendarle, da si ustvarimo novo življenje. 1 + 1 ne sme biti več 1 in 1, ampak celo več kot 2. S poroko namreč pričakujemo, da nam bo bolje kot prej. Staro življenje potemtakem v veliki meri pustimo za seboj in si skupaj z zakonskim partnerjem ustvarimo novo.

Če se uspešno naučimo ločevati med lastnimi in skupnimi interesi ter med njim postavljati zdrave prioritete, lahko storimo še korak naprej. Družino lahko povečamo. S prihodom otroka ali otrok je priložnosti za sebičnost še manj, organizacija časa in postavljanje prioritet je še pomembnejše.

Preden priodemo do tja, naj bi bilo torej dovolj zreli, da lahko prevzamemo odgovornost za skupno življenje. Žal se v resničnosti vse prepogosto zgodi obratno. Najprej pridejo otroci, nato mora poroka in za tem ugotavljanje, da še vedno ne zmoremo postaviti drugih pred svoje interese.

4. Srečno do konca svojih dni

To je ena najbolj pravljičnih fraz, ki jo je treba vzeti z veliko rezerve. Pravljice so zanimive ravno zato, ker gre v njih marsikaj narobe. Neveste so ugrabljene, princi ranjeni, starši in sorojenci v napoto. Premagati je treba zmaje, velikane in druge težave.

Pravljice nas torej ne učijo, da bo po poroki vse v redu. Pravzaprav v številnih, na primer v Pogumnem krojačku, Ribičevi ženi, Aladinu in čudežni svetilki, ne nazadnje v Janku in Metki, izvemo, da se po poroki težave nadaljujejo ali celo šele prav začnejo.

A to naj nas ne ovira pri iskanju sreče s vojim partnerjem in poskušanju doseganja vsaj enega dneva zadovoljstva naenkrat. Če nam uspe, naslednji dan poskusimo znova. Če ne, smo se že naučili, da je večino težav mogoče premagati, zato sveda prav tako naslednj dan poskusimo znova.

5. Videz ne pomeni nujno najboljšega kriterija

Biologija od nas pričakuje, da si bom za partnerja izbrali privlačno osebo, saj dober videz namiguje na dobro zdravje in večjo verjetnost za razmnoževanje. Po drugi plati pa nas tako pravljice kot resnično življenje hitro naučimo, da se pogosto odlično ujamemo tudi z osebami nasprotnega spola, ki nas vsaj sprva niso fizično privlačile.

Žabji kralj in Lepotica in Zver sta le dva izmed najbolj znanih primerov, kjer dekleta ugotavljajo, da primeren ženin ne naredi nujno najboljšega prvega vtisa. Podobno najdemo pravljice (na primer o Vasilisi), kjer mora snubec izbirati med povsem enakimi dekleti, čeprav ve, da je zanje prava le ena. Ali pa domov pripelje mačko, za katero se čez čas izkaže, da je začarana princesa.

Videz lahko vara. Če na to pozabimo, se spomnimo pregovora: poroči se z lepotico in skrbelo te bo do konca svojih dni.

6. V večini primerov bodo še druge priložnosti

Čeprav imajo pravljice izrazito napeto zgradbo, v katri gre marsikaj na vse ali nič, se vendarle naučimo, da je moč številne napake tudi popraviti. Včasih naredimo bedarijo (pomislite le na Zlato ptico, kjer najmlaši sin vsakič znova prebudi stražarje), a se vseeno lahko izvlečemo.

Če se torej zalomi (ali bolje: Ko se zalomi), ne smemo kar obupati. Vsaj poskusiti velja popraviti napako in iti naprej. Če pa je ta vseeno prehuda, morda takoj za ovinkom lahko najdemo drugega princa ali princeso. Življenje je polno priložnosti. Ne odrecimo se jim kar tako.

7. Poroka ni cilj, ampak pot

Mnoge pravljce se končajo s poroko, a o tej izvemo le malo. Morda se pripovedovalec le poheca, da je bil tudi sam tam in je bilo toliko pijače, da ima še sedaj moker jezik. Pa vendar je iz same zgodbe povsem jasno, da je bistvo v poti do poroke, ne v poroki sami, da je pravljica zanimiva ravno zato, ker nas uči, kako se soočati s preprekami, ne kako uživati v udobnem prestolu (ali na sedežni garnituri).

Ne nazadnje, kako nas življenjski izzivi, med katerimi poroka nikakor ni najmanjši, naredijo boljše, močnejše, modrejše in s tem lahko še več prinesemo v zvezo z drugim človekom, kjer potem skupaj, če se dovolj potrudimo in imamo zraven še nekaj sreče, ustvarimo nekaj novega, še boljšega.

Novo pravljico, morda?

Komentiraj

Filed under pravljice

Stari božič Washingtona Irvinga z ilustracijami Franka Dadda

Washington Irving: Stari božič (ilustriral Frank Dadd)

Stari božič je ilustrirana zbirka petih zgodb že prej objavljenih v knjigi Božični skeči (tam je še več zgodb in esejev), v katerih je Irwing opisal božične običaje ob koncu 18. in začetku 19. stoletja. Washington Irving (1783-1859) je bil izviren in duhovit avtor, ki mu gre med drugim tudi zasluga za izum izrazov Gotham in Knickerbocker, ki sta oba tesno povezana z New Yorkom, njegovim osrednjim ustvarjalnim mestom.

Tudi Stari božič je poseben, in sicer v svojem pristopu, ki je zmes leposlovja in esejistike, s ščepcem tedaj priljubljenega nadnaravnega (še posebej v modi so bili duhovi), a še vedno dovolj enostavna, berljiv in zabavna, da so jo priporočili tudi otrokom.

Prav Stari božič velja za enega od prvih primerov tedaj literarno še nedefinirane kratke zgodbe, oz. v tem primeru zbirke tematsko sorodnih in vsebinsko povezanih kratkih zgodb, ki pa so vendarle zaključene celote. Na tem mestu jih ne bomo obnavljali. Kogar zanima, si besedilo zlahka in brezplačno (v angleščini) sname s spleta, bomo pa prazničnemu času primerno predstavili knjigo z ilustracijami tedaj zelo priljubljenega Franka Dadda (1851-1921), izdano leta 11916 pri založbi G. P. Putnam’s Sons v New Yorku in Londonu.

Zanimivost – tiskala jo je tiskarna Nickerbocker Press.

Prva zgodba je naslovljena Božič in se osredotoča na pričakovanje adventnega časa z vrhuncem pri maši predbožičnega večera.

Druga zgodba Kočija v središče dogajanja postavlja kočijo, ki na predbožični večer razvaža potnike, med katerimi je tudi prvoosebni pripovedovalec, namenjen k starim prijateljem, s katerimi bo obujal spomine in užival v božični tradiciji.

Tretja zgodba ima naslov Božični večer. V njej je veliko poudarka na glasbi, smehu in soju sveč, s katerim so obsijane praznične poslastice na bogato založeni mizi.

Četrta zgodba je Božični dan. Začne se s prijetno zborovsko budnico, delom otroškega zborčka, uvodom v prijetne, svečane občutke, molitev in različne tradicionalne obrede.

Zaključna zgodba se imenuje Božična večerja, kjer podoživimo gostijo ob prasketajočem ognju v kaminu, pospremljeno z glasbo in plesom.

Knjiga je polna pozitivnih občutkov in so jo prvič izdali leta 1876 v spomin na tedaj že preminulega avtorja. Poseben čar ji dajejo ilustracije britanskega umetnika Franka Dadda (1851-1929), specialista za zgodvinsko in žanrsko slikanje, ki je obvladal tako olje kot vodene barvice, posebej močan pa je bil v črtni risbi. V celoti si jih lahko ogledate tule.

Komentiraj

Filed under pravljice

Svinjski pastir

Hans Christian Andersen: Svinjski pastir

Pravljica o Svinjskem pastirju je značilna za H. C. Andersena, saj ne skriva kritike družbenih razmer, posebej obnašanja na dvoru, poleg tega pa (kar je tudi pogosto pri Andersenu) se ne konča srečno.

Kratka obnova

Nekoč je živel princ, ki ni bil bogat. Zaljubil se je v razvajeno princeso. Poslal ji je slavčka in vrtnico, a je oboje zaničljivo zavrnila.

Rekla je, da naravnih reči ne ceni. Všeč so ji le izdelki. Nato se je preoblečen prijavil za delo na njenem dvoru in postal svinjski pastir.

Svinjski pastir je v svojem domovaju izdelal zanimivo igračko, ki so jo opazile princesa in njene dvorne dame. Princesa jo je hotela kupiti, a ji je svinjski pastir ponudil igračko pod pogojem, da ga desetkrat poljubi. Čeprav ga je najprej poskušala prepričati, da bi ga namesto nje poljubiljale njene dvorne dame, ni popustil in za igračko je dobil poljube.

Nato je izdelal še eno, še lepšo igračko. Zanjo je hotel sto poljubov. Tudi tokrat je princesa poskušala barantati, a se na koncu sprijaznila. Med poljubljanjem svinjskega pstirja pa jo je zalotil kralj, njen oče in jo v jezi, ker mu dela takšno sramoto, nagnal od doma.

Svinjski pastir se je lahko spet preoblekel nazaj, a princese tudi sam ni maral več. Tako je ostala sama.

Komentar

Čeprav gre za Andersenovo avtorsko delo, je v evropski zakladnici pravljic najti več podobnih zgodb, kijih uvrščajo v skupino ‘pravljic s kazanjem rojstnih znamenj’ (v njih namreč princese namesto poljubov kažejo podrejenim svoja rojstna znamenja).

Verjetno najbolj znana podobna pravljica je sicer Grimmova Kralj Drozgobrad. Ta se konča srečno, saj ji po princesini kazni in posledičnem zdrsu po družbeni lestvici kralj Drozgobrad oprosti in se na koncu poročita.

Zaključni prizor iz Kralja Drozgobrada spada med tipične srečne konce

Že v Pentameronu je sorodna pravljica o Cinzielli ali Cintielli (prevedli bi jo lahko kot Kaznovana prevzetnost), najdemo pa jih tudi v slovanski folklori, kjer so princese praviloma navdušene nad plešočimi živalmi, ki jih želijo odkupiti, v zameno pa njihovi lastniki, na primer pastirji, lahko pogledajo njihova materina znamenja.

Praviloma so konci srečni, prevzetne princese se spokorijo in si povrnejo družbeni status, a Andersen, ob izidu pravljice Svinjski pastir že spodoben poznavalec dogajanja na dvoru, se je pač odločil za izgnanstvo, čeprav za ceno tega, da tudi princ ostane sam.

Vse ilustracije, razen zadnje: Heinrich Lefler. Zadnja ilustracija: Max Wulff.

Komentiraj

Filed under pravljice

Brinovo drevo

Brinovo drevo bratov Grimm

Brinovo drevo (v nekaterih različicah tudi mandljevo drevo) je ena najbolj krutih in krvavih v zbirki pravljic bratov Grimm. Ravno prav za konec oktobra, ko si lahko na noč čarovnic privoščimo izlet v mračne globine človeške ustvarjalnosti. Spoznali jo bom s pomočjo črtne risbe grofa Leopolda von Kalckreutha (1855-1928).

Obnova

Živela sta mož in žena, sicer premožna, a žalostna, saj sta bila brez otrok. Nekoč pozimi je žena lupila jabolko pod brinovim drevesom in se urezala v roko. V sneg je padla kapljica krvi in zaželela si je otroka, ki bi bil bel kot sneg in rdeč kot kri.

Kmalu se je izkazalo, da je noseča. Žal se je šest mesecev kasneje zastrupila z brinovimi jagodami in zbolela. Še mesec kasneje je rodila dečka in takoj po porodu srečna umrla. Pred tem ji je moral mož obljubiti, da jo bo pokopal pod brinovim drevesom.

Čez nekaj časa se je spet poročil in z drugo ženo dobil še enega otroka – dekllico po imenu Marlenka. Njegova nova žena je bila do hčere prijazna, pastorka pa je ob vsaki priložnosti poniževala in kaznovala. Hotela je, da bi bila njena hči edina dedinja.

Nekega dne je Marlenki dala jabolko iz skrinje in deklica se je šla igrat. Tudi deček si je zaželel jabolka, a ko je segel ponj, je mačeha zaloputnila pokrov skrinje in mu pri tem odbila glavo. Odnesla je truplo na klop pred hišo in glavo položila na vrat, rano pa zakrila z robcem.

Tam ga je opazila Marlenka in ogovorila. Ker se ni odzval, je šla vprašat mater, kaj je narobe z njenim polbratom. Mačeha ji je predlagala, da dečka močno udari po obrazu in ga tako predrami. Namesto tega je dečku glava padla na tla.

Marlenka se je zelo prestrašila.

Njena mati je sklenila dečka narezati in iz kosov pripraviti obaro.

Ko se je njen soprog vrnil, je povprašal po sinu in povedala je, da je odšel na obisk k stricu. Nato mu je postregla obaro. Mož jo je pohvalil, mačeha pa je dvoumno odvrnila, da naj mu le tekne, saj vendar je svoje.

Marlenka je shranila kosti, jih zavila v robec in pokopala pod brinovim drevesom. Kmalu je iz drevesa zletel čudovit ptič, ki je lepo in glasno prepeval. V pesmi je trdil, da ga je mati ubila, oče pojedel, Marlenka pa pokopala v robčku, zato je tako lep.

Letal je po vasi in navduševal občestvo. Zlatar mu je podaril zlato verižico, čevljar rdeče čevlje, mlinar mlinski kamen.

Nato se je ptič vrnil pet na domače dvorišče.

Ko so ga poslušali, je verižico spustil očetu okrog vratu. Pred Marlenko je spustil rdeče čevlje, mačehi pa je na glavo vrgel mlinski kamen in jo s tem ubil.

Nato je ptič zagorel in iz plamenov je stopil deček, Marlenkin polbrat. Vsi trije družinski člani so se vrnili v hišo, kjer so srečno živeli naprej.

Značilni elementi

  • Kri v snegu poznamo iz Sneguljčice, enako velja za zapeljivo nevarno vlogo jabolka.
  • Pomočnike, ki junaku pomgajo povrniti status ali ga celo obuditi od mrtvih, poznamo tako iz Rdeče kapice, kot iz Trnuljčice, Sneguljčice, Pepelke, …
  • Najbolj znana pravljica s tematiko ljudožerstva je gotovo Janko in Metka.
  • Ptice imajo pomebno vlogo v številnih Grimmovih pravljicah. Zlata ptica, Janko in Metka, Pepelka, … so le nekatere med njimi. Še več primerov bi našli za zlobne mačehe in odsotne, nesposobne ali nezainteresirane očete.
  • Pomembna tema je tudi vstajenje od mrtvih. Srečamo jo, včasih sicer malce zamaskirano, v Rdeči kapici, Volku in sedmih kozličkih, Trnuljčici, Sneguljčici, Zlati ptici, …

Za konec še zanimivost. J. R. R. Tolkien je v svojem znanem eseju O pravljici prav Brinovo drevo izpostavil kot primer neprimernosti cenzure v pravljicah. Opazil je, da so številni uredniki iz zgodbe izrezali del z očetom, ki je obaro. Po njegovem mnenju je to nedopustno. Otroci naj spoznajo pravljico v celoti ali pa sploh ne!

In kaj menite vi?

Komentiraj

Filed under pravljice

So trije prašički sploh pravljica?

Trije prašički spadajo med najbolj znane pravljice na svetu. Toda malce podrobnejši premislek o značilnostih zgodbe lahko sproži dvom. Gre res za pravljico? Če odmislimo govoreče živali, ki so očitne metafore za ljudi in izrazito vzgojno sporočilo, ki je za basni še bolj značilno kot za pravljice, v Treh prašičkih pravzaprav sploh ni veliko pravljičnega.

Situacije so povsem življenjske. Seveda je tu pretiravanje. Volk pač ne bi odpihnil hiše, a je povsem jasno, da domovanje iz slame ne nudi omembe vredne varnosti. Kaznovanje je kruto (dva prašička sta požrta, v nekaterih različicah tudi volk), vrnitve od mrtvih, kot smo ji priča v Rdeči kapici, Sneguljčici in posredno v Trnuljčici, ni.

Poenostavljeno sporočilo Treh prašičkov (če boš dajal prednost igri pred delom, te čaka hiter in žalosten konec) je sumljivo podobno sloviti basni O čričku in mravlji.

Gre torej zares za basen in ne za pravljico? Pojdimo skozi zgodbo in poskusimo poiskati elemente, ki bi bili značilni za ta ali oni žanr.

Začne se z odhodom od doma. To je eden najpogostejših začetkov pravljic. Da se od doma odpravijo trije bratje, je še toliko bolj značilno.

Prvi izmed bratov je lahkomiseln in njegova samostojnost se konča še preden se je dobro začela. Z njegovim bratom nič boljše. Podobno kot v številnih pravljicah. Recimo v Zlati ptici.

Tretji pujs je pokazal več od svojih bratov. Tudi to je značilno za pravljice. Tretji je v nečem boljši od prvih dveh. Res, da tokrat brez pravljičnega pomočnika (kot ga na primer spoznamo v Pepelki ali Zlati ptici), pa vendarle.

Tretji pujs mirno živi in se namesto igri posveča delu. To v pravljicah srečamo redko, v basnih pa malce pogosteje. Spomnimo se le na že zgoraj omenjeno mravljo.

Toda tudi v pravljicah se pogosto od junaka zahteva, da nekaj opravi, zgradi, porabi za to svoj čas in znanje, se odreče udobju in užitku …

V tem primeru damo lahko točko tako basni kot pravljici.

Seveda ne moremo brez soočenja med glavnim junakom (v našem primeru je to tretji pujs) in njegovim mogočnim nasprotnikom, ki se, tako vsaj v različici, iz katere smo vzeli ilustracije (tule nismo uporabili vseh), konča še posebej krvavo. Tak konec je zelo značilen za pravljice.

Torej?

Trije prašički imajo očitno značilnosti pravljic in basni, a je pravljičnih elementov več. Če dodamo še očitno razliko, da so namreč pravljice daljše, da se njih praviloma dogajanje razpotegne skozi daljše časovno obdobje, in, predvsem, da je med razvojem zgodbe prišlo do zelo pomembne in nepovratne spremembe, je zadeva jasna: opravka imamo s pravljico.

Da pa trije prašički, tako kot v številnih pravljicah lahko zgolj simbolno predstavlajo isti lik na različnih stopnjah razvoja (razvoja likov v basnih ni, liki v basnih so le nosilci funkcij, je tako ali tako še dodaten dokaz v prid pravljice.

Tako. Zdaj veste.

Komentiraj

Filed under pravljice

Sedem krokarjev

Sedem krokarjev, pravljica bratov Grimm z ilustracijami Franza Stassna

Sedem krokarjev je klasična, čeprav danes malce pozabljena pravljica, ki ima v zbirki bratov Grimm številko 25 (KHM 25). Čeprav je ‘prava’ različica malce drugačna od tiste, ki jo predstavljamo danes, gre v osnovi za isti zaplet – oče naredi napako, njegovi sinovi so prekleti, njegova hči se mora zanje žrtvovati.

franz-stassen-sedem-krokarjev-naslovna

O nesposobnih očetih smo že govorili, zato pravljice tule ne bomo analizirali, prav pa je, da jo obnovimo (zgodba se ne začne s prizorom na takoimenovani predsliki spodaj, posebej jo bomo omenili, ko bo čas za to):

franz-stassen-sedem-krokarjev-predslika

V družini so že imeli sedem sinov, ko se je rodila prva hči. Bila je tako slabotna, da so jo želeli takoj krstiti, saj so se bali za njeno dušo. Sinovi so stekli po vodo, a v silni naglici me dprerivanjem razbili vrč in oče jih je ob vrnitvi preklel. Spremenili so se v krokarje in odleteli, njihova sestrica, ki si je vendarle opomogla, pa je zrasla v prepričanju, da je edinka.

franz-stassen-sedem-krokarjev-01

Toda nekega dne je le izvedela, da ima zunaj nekje še sedem bratov, ki so spremenjeni v črne krokarje. Urok, ki jih je držal v živalski podobi, bi lahko premagala le, če bi sedme let molčala in medtem stkala sedem srajc iz kopriv. To je prizor, ki so ga v založbi Mainz Scholz, kjer so slikanico prvič izdali leta 1910, uporabili za prvo med ilustracijami.

franz-stassen-sedem-krokarjev-02

Dekel je torej živelo v gozdu, kjer ji v samoti niti ni bilo težko molčati (ni se smela niti zasmejati) in se posvečati zahtevnemu delu. Bratje so jo hodili obiskovat in to ji je vlivalo dodatno moč. Nekega dne pa je mimo prijahal mlad kralj in se takoj zagledal v molčečo lepotico na drevesu.

franz-stassen-sedem-krokarjev-03

Simpatije so bile vzajemne in kralj jo je sklenil odpeljati iz gozda. Dekle se je odločilo svoje delo nadaljevati drugje. Še vedno je molčala in dokončane srajce je vzela s seboj.

franz-stassen-sedem-krokarjev-04

Na gradu je imela celo boljše pogoje za delo, a molčeča kraljica ni bila priljubljena pri vseh.

franz-stassen-sedem-krokarjev-05

Kraljeva mati je z velikimi sumničanji sprejela molčečo snaho in le vprašanje časa je bilo, kdaj se je bo poskusila znebiti.

franz-stassen-sedem-krokarjev-06

Sedem bratov, še vdno spremenjenih v krokarje, je spremljalo dogajanje, a vanj niso smeli posegati.

franz-stassen-sedem-krokarjev-07

Mlada kraljica je postala mama, kralj jo je še vedno ljubil, toda njen molk in nočno šivanje srajc iz kopriv ji nista pomagala pri sklepanju zavezništev.

franz-stassen-sedem-krokarjev-08

Bila je obrožena čarovništva in zaradi zaveze k molku se ni mogla braniti. Obsodili so jo na smrt.

franz-stassen-sedem-krokarjev-09

Končala bo na grmadi!

franz-stassen-sedem-krokarjev-10

Niti kralj ji ni mogel pomagati, a sedem let molka se je počasi iztekalo in srajce so bile skoraj končane. Bo prehitela grmado?

franz-stassen-sedem-krokarjev-11

Ko so bratje krokarji, izvedeli za kazen, namenjeno njihovi sestri, so nemudoma poleteli proti gradu.

franz-stassen-sedem-krokarjev-12

Ravno prav, da so se lako spremenili v ljudi in skupaj z mlado krlajico pojasnili, zakaj se je obnašala tako kot se je. Ljudstvo je bilo navdušeno.

franz-stassen-sedem-krokarjev-13

(Vir ilustracij)

Še enkrat – to je le ena izmed dveh različic pravljice o sedmih krokarjih bratov Grimm. Jakob in Wilhelm sta pod številko 25 uvrstila nekoliko drugačno – tam mora sestra prepotovati svet, če hoče najti brate. Tudi tam se mora žrtvovati in premagati več nevarnosti in tudi tam je konec srečen (čeprav dekle ostane brez mezinca).

Po drugi plati pa imamo pravljico, skoraj enako zgoraj predstavljeni, v njuni zbirki na voljo pod številko 9 (KHM 9), a z majhno razliko – tam je bratov 12, prekletstvo pa so si prislužili zaradi prerokbe po kateri morajo umreti, če se kot trinajsti otrok v družini rodi dekle.

Zakaj so se kasneje zapleti in števlke premešali? Za to je več razlogov, tudi prepisovanje različnih urednikov, avtorjev in zbiralcev iz različnih virov, ne nazadnje pa je bilo gotovo lažje narisati sedem kot dvanajst krokarjev. O številki sedem v pravljicah smo tudi že govorili.

No, morda je res čas, da zaključimo tudi s tole objavo.

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Afriške pravljice

Afriške pravljice z ilustracijami Brinsleya Le Fanuja

Ob številnih predstavitvah pravljic določenih geografskih področij smo že odkrili dve osnovni značilnost:

  • vsako področje ima svoje posebnosti,
  • vsa področja imajo veliko skupnega.

Tudi Afriške pravljice niso izjema. Že sam naslov je problematičen, saj je druga največja celina na svetu zagotovo tako raznolika, da bi morali narediti desetine precej bolj lokalno omejenih zbirk, če bi želeli najti dovolj razlik in skupnih značilnosti za kolikor toliko pošteno predstavitev določene regije.

brinsley-le-fanu-afriske-pravljice-naslovna-stran

Toda tako pač je, založnik (v tem primeru naključno izbrane zbirke s šestimi pravljicami) se je odločil za tedaj najlaže dostopne zgodbe, ki so sicer omejene na območje Zahodne Afrike. Zbrali so jih misionarji in pustolovci, uredila Marion L. Adams in ilustriral Brinsley Le Fanu.

Vsako izmed zgodb bomo predstavili z eno ilustracijo in kratkim povzetkom.

Jutranji biser

brinsley-le-fanu-jutranji-biser

Jutranji biser je dekle, godno za možitev. Čarovnica jo prepriča, da se potroči z njenim sinom, ki si le začasno nadene človeško podobo, a kmalu po porok spet postane slon. Ob Jutranjega bisera pričakuje, da mu bo nenehno kuhala, ona pa s pomočjo bratov pobegne in še skoraj vso živino mu odpeljejo.

Pajek v grmu

brinsley-le-fanu-pajek-v-grmu

Valla je velik lovec, a njegova mlada žena se boji za njegovo varnost in začara njegovo kopje, da ne mre več zadeti. Lovec tako nekoč postane plen in komaj preživi napad bivola. Toda lovu se noče odreči, zato začne nastavljati pasti. Pri tme mu pomaga pajek, ki ga nauči še tkati obleke. Lovčeva žena tako ohrani moža živega, hrane jima (in njuni vse številčnejši družini) nikoli ne zmanjka, za povrh pa postane še najlepše oblečena ženska daleč naokrog.

Zlata lestev

brinsley-le-fanu-zlata-lestev

Rdeči popek in leteči lev

brinsley-le-fanu-rdeci-popek-in-leteci-lev

Kralj Jan

brinsley-le-fanu-kralj-jan

Šakalove prigode

brinsley-le-fanu-sakalove-prigode

Za konec še nekaj besed o Brinsleyu Le Fanuju. Ta ilustrator irskega porekla ni nikoli dosegel slave vrhunskih ilustratorjev, kot so bili Walter Crane, Arthur Rackham ali Jessie Willcox Smith. Pravzaprav je ostal v senci svjega slavnega očeta Sheridana Le Fanuja, uspenega pisatelja, ki je zaslovel predvsem s svojimi kratkimi zgodbami, ki jih je kar nekaj ilustriral prav Brinsley.

vir: http://brinsley-le-fanu.mystrikingly.com/

Komentiraj

Filed under pravljice