Category Archives: pravljice

Najljubse pravljice z ilustracijami Maud Haumphrey

Izbor pravljic z ilustracijami Maud Humphrey

Ni vsaka pravljica primerna za otroke in ni vsako besedilo za otroke pravljica. Kot bi to ne bilo dovolj zahtevno, so tu še izbori. Najlepše, najboljše, najljubše in še marsikakšne naj pravljice na nas prežijo na vsakem koraku. Da so stroški čim manjši v izbora uvrstijo stare pravljice, ki so proste avtorskih pravic. Poleg tega morajo biti dovolj znane, da jih ni treba posebej predstavljati.

maud-humphrey-naj-pravljice-prednja-platnica

Če v kazalu vidiš besede Pepelka, Aladin in podobo, pač ne moreš veliko zgrešiti, kajne?

Pač! Če je izbor slabo narejen, lahko v povezavi s slabim prevodom in priredbo bralcu ponudi bore malo. Vsekakor nič, kar bi se začelo z Naj in nadaljevalo s pridevnikom, ki mu dajemo pozitiven predznak.

Žal je tokrat en tak izbor pred nami. Pri založbi so se verjetno zavedali šibkih besedil in temu primerno na naslovnici poudarili ime ilustratorke. Maud Humphrey, današnji generaciji bolj znana kot mati slovitega Humphrey Bogarta, je v času izida 1892 veljala za eno najbolj znanih in iskanih ilustratork v ZDA.

maud-humphrey-naj-pravljice-barvna-ilustracija

Očitno jim je uspelo, saj je knjiga doživela celo ponatis (1895), ki ga bomo dejansko predstavili. No, kaj dosti ni predstavljati, saj je ilustracij relativno malo, nekatere pravljice jih sploh nimajo, besedilo pa je napisano v stilu kratke obnove. Skoraj brez dialogov, brez napetosti, le na kratko je povzeto kaj se v zgodbi zgodi.

Kako so takšne zgodbe starši pravili otrokom, ne vem. Morda so jih uporabili le za osvežitev spomina (hej, kaj je bilo že potem …), morda pa so iskali načine, kako različice, ki so jih poznali, povedati na mehkejši način, s katerim bi se izognili nočnim moram pri bolj občutljivih otrocih.

Pravljice so namreč povzete na tako suhoparen način, da z njimi kljub nekaterim pretresljivejšim dogodkom (mačeha v Sneguljčici vendarle umre) le težko koga prestrašijo. Ampak pri Rdeči kapici so vendarle vzeli različico brez lovca – konča se torej s tem, da volk požre deklico.

maud-humphrey-naslovnica-znotraj-naj-pravljice

Takole gredo pravljice po vrsti:

Rdeča kapica

V teh izvedbi ima Rdeča kapica očeta in mamo, a ji o kaj prida ne pomaga. Ko nese bolni babici hrano, jo prestreže volk, poizve po njenih opravkih, jo prehiti, poje babico in na koncu še deklico. Tako. Da bo vedela za drugič!

Pepelka

Vdovec se še enkrat poroči, tokrat z vdovo, ki ima že dve hčeri. Slednji njegovo edinko spemenita v služabnico, jo ponižujeta in preimenujeta v Pepelko. Nekega dne kralj pripravi ples, na katerem naj bi njegov sin spoznal svojo bodočo ženo in kraljico. Pepelkini sestri se veseli odpravita poskusist srečo, a Pepelka zaradi umazanih in raztrganih oblačil ne more.

maud-humphrey-pepelka

Toda na pomoč priskoči dobra vila, iz buče pričara kočijo, iz ujetih glodalcev služinčad in Pepelka v (tudi pričaranih) razkošnih oblačilih očara princa. Trikrat gre na ples, a na zadnjem izgubi čevelj, po katerem jo princ kasneje najde in lahko se poročita.

Trije medvedi

Medvedja družina je živela v hišici, a nekega dne so šli na sprehod in mimo je prišla Srebrnolaska (!). Ta je poskušala njihovo kašo, njihove stole in na koncu še njihove postelje. Ob vrnitvi so jezni odkrivali, da je tujec šaril po njihovih rečeh.

trije-medvedi-trije-medvedi

Srebnolasko so zalotili v postelji, a jih je zaslišala, skočila skozi okno in pobegnila.

Aladin

Aladin je prijazen, a len fant, ki ga nekega dne obišče neznanec. Predstavi se za strica, a je v resnici čarovnik, ki ga hoče izkoristiti za pridobitev čarobne svetilke. Ker se sporečeta Aladin ostane ujet pod zemljo, a s svetilko, ki je ne zna uporabljati in čarobnim prstanom, ki mu ga je posodil čarovnik.

maud-humphrey-aladin

Toda oboje se nauči uporabljati, kar ga ne le reši, ampak mu prinese veliko bogastvo in princeso za ženo. toda čarovnik ga najde in s pretvezo, da menja stare svetilke za nove, dobi čarobno svetilko. Nato pobere še aladinovo bogastvo in princeso. Toda Aladin s pomočjo prstana spet dobi vse nazaj.

Lepotica in Zver

Trgovec s tremi hčerami je skoraj obubožal. Najmlajša, imenovana Lepotica, je to dobro sprejela, starejši pa ne. Ko se je trgovec odpravljal na pot, jih je vprašal, kaj naj kateri prinese, sta starejši hoteli dragocenosti, najmlajša pa le vrtnico. Pot ni bila uspešna, a je ob vrnitvi videl rožni grm in hotel odtrgati vrtnico.

To je priklicalo Zver, ki bi ga ubila, če se ne bi pogodila, da mu v zameno za svoje življenje pošlje eno svojih hčera. to je bila seveda Lepotica, ki je Zver spoznala kot prijazno in bogato bitje. A kljub nenehnim snubitvam, se ni hotela poročiti z njim.

maud-humphrey-lepotica-in-zver

Nekega dne jo je dajalo domotožje in Zver ji je dovolil oditi, če se vrne ob dogovorjenem času. Pa se ni, saj sta ji ljubosumni sestri nekja podtaknili v pijačo. Ko se je (prepozno) prebudila, je odhitela k Zveri, a ga v gradu ni bilo. Našla ga je umirajočega na vrtu in zajokala, naj nikar ne imre, ker bo potem ona tudi, tako zelo ga ljubi.

To je odpravilo urok, zaradi katerega je prelepi princ postal Zver. Poročila sta se in srečno živela.

Jakec in fižolovo steblo

Jakec je bil lahkomiseln fant, ki je živel sam z materjo. Premoženje je hitro zapravljal, dokler ni doma ostala le kravica. Tudi to je odpeljal na sejem, a že kmalu naletel na mesarja, ki mu je za kravo dal pest fižolčkov. Mati jih je jezna vrgla na vtrt, a iz njih je zjutraj zraslo orjaško steblo.

maud-humphrey-jakec-in-fizolovo-steblo

Jakec je splezal po njem emd oblake in tam odkril nov svet. Spoznal je vilo, ki mu je povedala, da je posest okrog njega nekoč pripadala njegovemu očetu, sedaj pa jo ima zlobni velikan.

Jakec je po vrsti velikanu ukradel kokoš, ki nese zlata jajca, vreče z zlatom in na koncu še govorečo harfo. Ob tem ga je velikan zaslišal in stekel za njim, a Jakec je bil dovolj hiter, da je steblo posekal, ko je bil velikan pše visoko pod oblaki in se je ob padcu ubil. Nato Jakec ni več hodil gor.

Palček Tom

maud-humphrey-palcek-tom

Sneguljčica

maud-humphrey-sneguljcica

Mestni godci iz Bremna

maud-humphrey-mestni-godci-iz-bremna

Modra ptica

maud-humphrey-modra-ptica

Lepa Zlatolaska

maud-humphrey-lepa-zlatolaska

Grdi raček

maud-humphrey-grdi-racek

Konec

maud-humphrey-zadnja-platnica-naj-pravljice

Malce nenavadna zmes pravljic, a vseeno zanimiva zbirka in del zgodovine.

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Švedske pravljice

Švedske pravljice

Tokrat bomo prelistali Švedske pravljice, sicer v angleškem prevodu, ki ga je W. Hienemann leta 1901 založil v Londonu. Pravljice je zbral baron Nils Gabriel Djurklou (1829-1904) in jih zapisal v dialektu podeželja, kjer jih je našel, kar gotovo ni pospešilo prevajanja. No, dobre reči ne izginejo kar tako in ščepec švedske kulturne dediščine je gotovo ohranjen tudi s pomočjo te knjige.

svedske-pravljice-carl-larsson

Naslovna ilustracija je delo enega najuglednejših švedskih slikarjev svojega časa. Predstavimo najprej njega.

Carl Larsson (1853-1919)

Rodil se je v revni družini, kjer sta starša kraj s krajem sestavljala s težaškimi priložnostnimi deli. Na srečo je Carlov učitelj v šoli za reveže prepoznal njegovo nadarjenost za risanje in mu predlagal prijavo na šolo za risarje. Tam se ni najbolje počutil, a po nekaj letih je napredoval na oddelek za najboljše in tam zablestel. Hkrati je služil denar kot karikaturist in z zaslužkom že pri šestnajstih pomagal preživeti drugim družinskim članom.

Kot mnogi mladi umetniki v drugi polovici 19. stoletja je Larsson odšel v Pariz, a ga tamkajšnja eksplozija impresionizma ni navdušila. Bolje se je počutil skupaj s še nekaterimi drugimi skandinavskimi slikarji, s katerimi je soustvaril umetiško kolonijo Grez-sur-Loing. Tam je tudi spoznal bodočo ženo Karin, s katero se je kmalu poročil (imela sta osem otrok), in z olja prešel na akvarele. Lars in Karin sta po vrnitvi na Švedsko skupaj ustvarjala, on je bil posebej ponosen na svoje freske in velike poslikave, velik del prihodka je družini prinašala zasnova notranje opreme, kjer je predvsem blestela Karin.

Čeprav dokaj uspešen in cenjen, je proti koncu kariere doživel veliko razočaranje, ko je Narodni muzej pri njem naročil ogromno sliko, a nato izdelek zavrnil kot neprimeren. Usoda same slike je zanimiva, saj so jo zares sprejeli šele, ko jo je kupil in kasneje za razstavo posodil japonski zbiralec umetnin, kar samo potrjuje pravilo, da mnoge umetnike doma začnejo prav ceniti šele po tem, ko jih odkrijejo tujci. Po odmevnosti na razstavi je Nardni muzej posojeno sliko od zbiralca nazadnje odkupil in je danes del zbirke.

Carl Larsson se je zadnja leta boril z depresijo, bil je šibkega zdravja, prizadela ga je možganska kap in kmalu za tem je umrl. Njegova zapuščina, predvsem slike s prizori iz domačega življenja, z izjemnim smislom za podrobnosti in barvne kombinacije velja za enega temeljev sodobnega skandinavskega oblikovanja – veliko svetlobe (v primerjavi s prej cenjenimi mračnimi barvami) in redni, a nikoli pretirani utrinki drznejših barv.

svedske-pravljice-prednja-ilustracija

V nadaljevanju po vrsti predstavljamo pravljice, kot si sledijo v knjigi, skupaj z ilustracijami, ki pa so delo norveških umetnikov, o katerih bo beseda tekla kasneje.

Lars, fant moj

lars-moj-fant-1

Premožen mladenič objestno zapravi premoženje, a izmučen in sestradan dobi moč nad skrivnostnim Larsom, ki lahko izpolni vse njegove želje. Tako si mladenič omisli bogat dom in prelestno princeso za ženo, a ima Lars svoje načrte.

lars-moj-fant-2

Čeprav nekaj časa kaže, da bo mladi mož ostal brez vsega, kar mu je dal Lars in še svojega življenja, dobi še eno priložnost, ki jo tokrat pametno izkoristi. In še z Larsom se na koncu lepo dogovorita …

lars-moj-fant-3

Pravljica Lars, fant moj, je zelo podobna Andersenovemu Vžigalniku (Andersen jo je zagotovo poznal), pa tudi Aladinu in čudežni svetilki (ki je nenazadnje navdihnila Andersena pri pisanju Vžigalnika).

Klobasa

Stara ženica posodi skrivnostni gospe svojo ponev in ta ji v zahvalo podari izpolnitev treh želja. Toda ženica je nerodna in si najprej zaželi klobaso, kar seveda razjezi njenega soproga, ki si zaželi, da se ji klobasa prilepi na nos.

pravljica-klobasa

Tako sta morala dobro premisliti, kako porabiti tretjo željo … Pravljica, ki jo srečamo v različnih izvedbah v številnih zbirkah različnih narodov.

Starka in potepuh

Potepuh pride do starkine hiše in jo prosi za hrano. Ker starka trdi, da nima v hiši nobene hrane, jo potepuh povabi k žebljevi juhi. To je prav posebno okusna juha, ki pa je še boljša, če ji kaj malega dodamo …

starka-in-potepuh

Še ena pravljica, ki jo srečamo v različnih krajih po vsem svetu. Sporočilo je vedno isto  – zvijača lahko premaga vse, celo skopuštvo.

Kako naj bo ime otroku?

Mož in žena sta premožna, a snubca za svojo hčer čakata že kar malo predolgo. Ko se ta vendarle pokaže, se nepričakovano zaplete …

kako-naj-imenujemo-otroka

Kratka, a zabavna zgodba, ki nas opominja, da ne smemo zlahka izpuščati priložnosti.

Sveti Peter in ženski

Sveti Peter je ponoči prišel v vas in potreboval prenočišče. Bogata ženska ga je zavrnila, revna pa mu je ponudila prenočišče in skromen zajtrk, kar je najbolje mogla. Ko se je zjutraj poslavljal, ji je dejal, da ji sicer ne more plačati z denarjem, lahko pa naredi tako, da bo tisto, kar bo najprej storila, počela ves dan.

sveti-peter-in-zenski-ilustracija-1

Ženska ga ni povsem resno vzela in se je raje spravila k delu. Ker je ravno nameravala urezati blago za otroško obleko, ga je najprej poskusila izmeriti. A bolj je razgrinjala blago, več ga je namerila in do večera ga je nabrala za tri polne voze. Seveda je višek prodala in si dobro opomogla. Za to je izvedela bogata ženska in v upanju, da se tujec s čarobnimi močmi vrne v vas, dolgo čakala na novo priložnost. Tudi blago, pa precej lepše in dragocenejše, si je pripravila.

sveti-peter-in-zenski-ilustracija-2

Res ga je dočakala, lepo postregla in zjutraj spomnila, kako je nagradil njeno revno sosedo. Obljubil je, da bo njej enako poplačal. Ko pa je odšel, se je spomnila, da si mora natočiti še vode in namesto merjenja blaga je bilo črpanje vode tisto, kar je počela do večera. Dokler ni poplavila hiše in dvorišča, zvečer pa utonila.

Starka in ribica

Nekoč je živela starka, sicer vajena skromnega življenja, a nekaj izboljšav bi si vendarle želela. Vse težje si je nosila vodo v hišo na hrib, njena sekira je bila tako rjasta in skrhana, da je še komaj kaj odsekala in tudi obleka ji je bila prekratka in pretesna.

Nekega dne je z vodo zajela ribico in se že razveselila, da bo njena večerja malo boljša od običajne, ko je riba spregovorila. Obljubila ji je izpolnitev treh želja, če jo izpusti. Po krajšem obotavljanju se je starka odločila sprejeti ponudbo. Zaželela si je, da bi vedra lahko kar sama nosila vodo v breg, da bi z enim udarcem razsekala, kar bi udarila in da bi se raztegnilo vse, kar bi potegnila.

starka-in-ribica

Ribica ji je želje izpolnila in odplavala. Ko je starka videla, da vedra sama nosijo vodo navzgor, se je od navdušenja plosknila po kolenih – in si presekala nogi. Začela je kričati in jokati, ko pa si je obrisala solze in nos, si ga je tako raztegnila, da svet še ni videl tako nosate ženske. Še sedaj tarna tam pod hribom, če ni že nehala.

Pogumni petelinček

Nekoč je živel par, ki ni mogel imeti otrok. Posebej žena se kar ni mogla sprijazniti s tem, da ne bo postala mama, zato je povsod spraševala, ali bi ji kdo lahko pomagal. Končno je srečala starko, ki ji je izročila jajce. Nositi ga mora na toplem, na prsih, in dobila bo sina, da bo veselje.

Iz jajca je res prišlo dete, a po videzu je šlo za petelina, ne človeka, pa ga je mati, ki ga je izvalila, vseeno vzela za svojega in zanj skrbela po najboljših močeh. Zrasel je v korenjaka, ki je nekega dne preizkusil svojo moč tako, da je pri oranju zamenjal vola. Precej močnejši je bil! Sklenil je, da potrebuje ženo in to ne kar navadno kokoš, ampak kar princeso.

Ker princese ne hodijo peš, je poiskal najprimernejše vozilo. To je bila velika jušna zajemalka, ki jo je vlekel kar sam. spotoma je srečal lisico, ki ga je povprašala, kam je namenjen. Prosila ga je, če gre lahko  z njim na grad in vzel jo je. Za tem je vzel še volka. Nato še medveda. In nazadnje še jezero.

Prispeli so do gradu. Petelinček je skočil na streho in zavpil, da bo princesa njegova. Kralju to ni bilo všeč, zato je ukazal služabnikom, naj ga ujamejo. Niso ga mogli in s strehe je prišel šele, ko mu je kralj obljubil svojo edino hčer za ženo. Kmalu mu je postalo žal, zato je dal petelinčka zapreti k gosem, da bi ga okljuvale do smrti. Vendar je petelinček poklical lisico in ta je pobila vse gosi.

Potem so ga zaprli h kravam, ki jih je pobil volk, in konjem, ki jih je raztrgal medved. Nazadnje ga je dal kralj vreči na žar in tam so ga že napol spekli, preden ga je pogasilo jezero. Kralj je petelinčka vseeno pogoltnil, saj je upal, da bo končno mir. Toda petelinček je še naprej tulil, da bo princesa njegova in skakal po kraljevem želodcu, da ga je ta izbruhal in peljal k svoji edinki.

pogumni-petelincek-svedska-pravljica

Princesa je ob takem ženinu jokala kot dež, a petelinček ji je ukazal naj mu zavije vrat. Sprva ni hotela, a po njegovem vztrajanju je to storila in petelinček se je spremenil v čudovitega kraljeviča. Naredili so razkošno svatbo, kjer so se najedli tudi lisica, volk in medved, jezero pa je pomilo posodo.

Različica dobro znane zgodbe o druščini, v kateri vsak posameznik prispeva nekaj posebnega za končni cilj. Takšne zgodbe še danes radi spremljamo v filmih o ekipah superjunakov.

Vejustus, kravtulus, slamnosis

Nekoč je živel kralj, ki je bil najpametnejši daleč naokoli. Obkrožil se je s samimi učenjaki, a še ti ga niso vedno razumeli. Imel pa je tudi hčer, lepotico, ki je marsikoga osupnila s svojo lepoto. Toda kralj je sklenil, da se bo poročila le z dovolj pametnim ženinom. Da bi odvrnil množico, je preizkus sicer ponudil vsem, a neuspešne bo dal obglaviti.

Vseeno so poskušali številni princi, ugledni možje in drugi, ki so se zaljubili v princeso. Vsem po vrsti o odrezali glave. Nedaleč pa je živel kmečki fant, okretne pameti, a brez šol, ki je sklenil, da bi princesino roko rad poskusil osvojiti še sam. Najprej se je z vaškim župnikom, najbolj šolanim v okolici dogovoril, da ga zvečer bo poučeval v zameno za delo na vrtu.

Župnik mu je res bral knjige in predaval, a se je fant čez čas naveličal. Sklenil je, da bo kar brž stopil do princese in se pri tem poskusil zanesti na srečo. Kdor ne tvega pač ne more dobiti. Po poti proti gradu ga je po ustih ošvrknila veja in rekel si je “To je bil vejustus.” Nato je šel prek travniku, kjer je divje tulila krava. Dejal si je: “To bi bil lahko kravtulus.” Nazadnje je prečkal globok potok in ob tem se mu je v nos zaletela slamna vejica. Pa si je rekel: “To bi bil pa slamnosis.”

Ko je prispel na grad, so ga pričakali stražarji, in ker se ni pustil odgnati, so ga odpeljali do sobane s kraljem in njegovimi učenjaki. Eden od njih je začel z dolgovetznim predavanjem, polnim tujk in nenavadnih besed. Ko je končal, je fanta vprašal, kaj so o misli o tem.

Pa je rekel fant: “Oh, s takimi otročarijami sem se nehal ubadati že v zibki. Raje vi meni povejte, kaj je to vejustus, kravtulus, slamnosis!” Učenjaki so dolgo stikali glave, še sam kralj je moral priznati, o čem govori fant, tako da so mu na koncu vendarle dali princeso za ženo in pol kraljestva, ki ga je vodil tako, kakor ga pač je.

Deček in lisica

decek-in-lisica-svedske-pravljice

Nekega dne je deček na poti v cerkev zagledal lisico, ki je spala na skali. Pobral je kamen, da bi jo pobil in pomislil, d bi z njenim krznom lahko zaslužil. Potem bi na očetovi zemlji posejal žito in potem bi mimo hodili ljudje, ki bi ga občudovali in on bi jih moral odganjati in … Ker je razmišljal na glas, se je lisica zbudila in ušla. Najbolje je torej delati načrte s tistim, kar imaš.

Stari Niko in deklica

Nekoč je živela deklica, ki je neznansko rada plesala. Noge so ji švigale kot za stavo in bi ji še bolj, če ne bi bila tako revna, da si ni mogla privoščiti boljšega od čevljev iz brezovega lubja. Nekega dne pa je na semnju srečala Starega Nika, ki je imel natanko takšne čevlje, o kakršnih je sanjala. Udobne, močne, usnjene in elegantne, a seveda zanje ni imela denarja.

Po daljšem barantanju sta se s Starim Nikom sporazumela, da lahko čevlje dobi zastonj. Nosi jih lahko eno leto, z njimi pleše po mili volji, on pa jo bo po letu dni poiskal. Če bo s čevlji zadovoljna, jo bo odpeljal s seboj, če ne, mu jih vrne in so čevlji spet njegovi.

Tako je leto dni uživala na plesiščih v bližnji in daljni okolici, a nekega dne je Stari Niko prišel izterjat dolg. Čeprav je rekla, da s čevlji ni zadovoljna, ji ni kar tako verjel. Pa je rekla, da so še njeni stari čevlji iz brezovega lubja boljši od njegovih usnjenih. Predlagala mu je tekmo okrog jezera. Če pride do polovice in nazaj prej ona v starih čevljih, bo dokazala svoje. Če zmaga on v usnjenih, jo lahko odpelje.

svedska-pravljica-stari-niko-in-deklica

stari-niko-in-deklica-svedska-pravljica

Stari Niko je bil prepričan, da bo zmagal, saj v moč svojih čevljev ni dvomil. Ni pa vedel, da ima deklica dvojčico, ki jo je pustila ravno na nasprotni strani jezera. Ko se je tekma začela, je Stari Niko, čeprav hiter kot blisk, le debelo gledal, ko je deklico, ki naj bi tekla  po drugi strani, že našel tam (bila je dvojčica), ko se je vrnil, pa je bila že v cilju (prava deklica). Čeprav je zahteval povratno tekmo in nato še eno, je vsakič izgubil. Moral se je pobrati s čevlji in brez dekleta, slednja pa je tudi nehala plesati. Kajti s Starim Nikom se vseeno ni želela več srečati.

Kamniti kip

Nekoč sta šla prek pokopališča dva moška, pa je eden rekel: “Naj počivajo v miru vsi, ki ležijo tukaj.” Drugi je pripomnil: “Kakor so si postlali, tako spijo. dobili so, kar so si zaslužili.” Ob takih zlobnih besedah se je na mestu spremenil v kamnit kip. Več pobožnih mož ga je poskušalo z molitvijo odrešiti, a mož je ostal spremenjen v kip. Nato je v tiste kraje prišel nov župnik, ki je bil dobrega srca, a hitre jeze. Tudi žena mu je bila podobna, oba pa je pritegnila zgodba o možu, ki se je spremenil v kip. Župnik je sklenil, da ga bo dal prenesti v svojo delovno sobo, kjer bi lahko molil za dušo okamenelega moža, kolikor pogosto je le mogoče.

Ko je začel moliti in glasno zahteval, naj ven odide vse zlo, je slišal čudne zvoke, ki si jih ni znal razložiti. Naslednji dan isto. Tretji dan pa je postal prepričan, da zvoki prihajajo od kipa. “Ti se lahko smejiš?” je vprašal. “Potem lahko tudi govoriš?” Kip je odgovoril, da res lahko govori. Smejal pa se je zaradi župnika. Kakor je bil pobožen in pošten, se je vendar nenehno prerekal s soprogo, kar je v hišo privabilo poredne škrate. ti so poplesavali povsod naokrog, dokler ni župnik ob koncu molitve ven nagnal vse zlo. Škrati so stekli ven, z izjemo enega, ki je imel poškodovano nogo, zato se je ven zelo počasi odvlekel in to je kamniti kip spravilo v smeh. Smešno je bilo tudi, ko so se ob naslednjem prepiru vrnili in pohabljeni škrat kot zadnji med njimi.

svedska-pravljica-kamniti-kip

Župnik se je o tem pogovoril z ženo in sklenila sta, da se bosta poskusila manj prepirati. Res sta sčasoma postal prijaznejša in kmalu zaživela precej bolj srečno kot poprej. “Kako je sedaj s škrati?” je čez čas župnik povprašal kip. “Odšli so,” je povedal kip. Pred dnevi je prišel pohabljeni spet malo pogledat, a je videl, da tu ni več zanimivo zanj. Gotovo se sedaj zabava kje drugje. Okrog vaju pa vidim poplesavati le še angelce.” “Če je tako, bi rad pomagal še tebi,” je rekel župnik. “Samo še eno molitev potrebujem,” je povedal kip. Tokrat je župnik ob izganjanju zla na koncu molitve opazil, da se je kip spremenil nazaj v človeka. Takoj za tem je s pomirjenim obrazom mrtev padel na tla. Pokopali so ga in vsi skupaj so bili na boljšem.

(se nadaljuje)

Še obljubljena beseda ali dve o norveških ilustratorjih, ki sta opremila predstavljeno knjigo.

Theodor Severin Kittelsen (1857-1914)

Že v rani mladosti je ostal brez očeta. Kot eden izmed osmih otrok je z materjo živel v težkih razmerah in že pri 11 letih postal urarski vajenec. Pri 17 letih je njegovo nadarjenost za risanje prepoznal Dirdrich Aaal, ki je najprej poskrbel za vpis na šolo risanja v Oslu in nato plačal še izpopolnjevanje v Munchnu. Toda Aaalu je denarja zmanjkalo pred koncem Kittelsenovega študija, zato se je moral slednji preživljati z delom za časopise in revije. Dobri dve leti kasneje je dobil državno štipendijo za študij v Parizu in se po koncu vrnil na Norveško. Zaslovel je s slikami prizorov iz narave in ilustracijami pravljic. Njegova posebnost so bili troli. Žal ga je kmalu začelo izdajati zdravje, zato je bil prisiljen v selitev, prodajo premoženja in umrl je v revščini.

Erik Werenskiold (1855-1935)

Zaslovel je predvsem s pejsaži in slikami kmečkih prebivalcev, njegove ilustracije norveških pa tudi drugih pravljic in pripovedk so danes del norveške kulturne dediscine. Za svoje delo je dobival od leta 1908 naprej redno plačo kot ‘državni umetnik’, prejel je celo vrsto odlikovanj, vključno z viteškim. Ustvarjal je kar 60 let, portretiral znane sodobnike kot npr. dramatika Henrika Ibsena, skladatelja Edvarda Griega, nobelovca Fridtjofa Nansena, operno pevko Evo Nansen, … Tudi on je najprej študiral na Norveškem, nato v Nemčiji, a se na mednarodni razstavi navdušil nad francosko šolo slikanja na prostem. Nato je bil veliko v Franciji, nekajkrat v Italiji, vračal se je na Norveško. No, zdravje je nagajalo tudi njemu. Imel je eno leto paralizirano desnico, a se je pozdravil v Švici, … Pa bodi zaenkrat dovolj!

Komentiraj

Filed under pravljice

Zlata gos in (druge pravljice)

Tokrat bomo predstavili štiri pravljice, ki jih je v skupni knjigi leta 1905 izdala založba Frederick Warne & Co. Knjiga je izščla istočasno v Londonu in New Yorku, ilustriral pa jo je tedaj zelo priljubljeni Leonard Leslie Brooke (1862-1940). Morda ga že poznate kot avtorja serije o Jimmyju Vranu. Prav ilustracije Leonarda Leslieja Brooka so verjetno največja privlačnost pričujoče knjige, zato bomo ob kratki obnovi vseh pravljic predstavili kar vse ilustracije, kot so bile natisnjene v izvirniku.

zlata-gos-in-druge-pravljice-prizor-iz-zlatolaske

Opazili boste, da gre za kombinacijo črnobelih in barvnih slik. Pri črnobelih takoj pade v oči zelo natančna linija in velik smisel za podrobnosti, pri barvnih se bralec običajno najprej ustavi zaradi živih, a nikoli preveč agresivnih barv.

zlata-gos-drvar-seka

Oglejmo si torej vsako pravljico posebej in poskusimo dobiti vsaj približen občutek bralca, ki je tole knjigo dobil prvič v roke pred več kot stoletjem.

Zlata gos

zlata-goska-naslovna

Zlata gos je pravljica bratov Grimm. Pripoveduje o najmlajšem izmed treh bratov, ki so šli v gozd sekat drva. Medtem, ko sta starejša zavrnila prošnjo starčka po delitvi svoje malice z njim, je bil on (rekli so mu Tepko) prijaznejši in možiček ga je nagradil z zlato gosjo.

zlata-goska-sin-gre-v-gozd

zlata-goska-sin-zavrne-prosnjo

zlata-goska-sebicni-sin-je-kaznovan

zlata-goska-drugi-sin-se-zameri-starcu

zlata-goska-tretji-sin-deli-malico-s-starckom

zlata-goska-starcek-je-zadovoljen

zlata-goska-najmlajsi-sin-najde-zaklad

Ko se je Tepko vračal, je z gosjo zavil v krčmo, kjer je seveda zbudil veliko pozornosti. Najprej je poskušala goski skrivaj izpuliti perje najstarejša od krčmarjevih hčera, nato druga in nazadnje najmlajša. Vse po vrsti so se prilepile na gos in tepko je pot nadaljeval z gosjo in krčmarjevimi hčerami vred. Spotoma se je na gos prilepilo še več ljudi in tako so prispeli do gradu.

zlata-goska-fant-pride-v-krcmo

zlata-goska-krcmarjeve-hcere-se-prilepijo

zlata-goska-procesija

zlata-goska-zupnik

zlata-goska-zabava-mimoidoce

zlata-goska-vrsta-se-daljsa

zlata-goska-kralj-in-princesa

Tam je živela princesa, ki je nihče ni mogel spraviti v dobro voljo. Kralj je obupan obljubil njeno roko tistemu, ki jo uspe nasmejati in Tepku je s svojo smešno procesijo to tudi uspelo. Toda kralj nad ženinom ni bi, navdušen, zato mu je zadal še tri naloge – najti nekoga, ki bo popil ogromno pijače, pojedel neznanske količine hrane in na koncu še ladjo za po vodi in po suhem. S pomočjo možička iz gozda Tepko opravi z vsemi izzivi in se poroči s princeso.

zlata-goska-kralj-postavi-izzive

zlata-goska-mozicek-pomaga

 

zlata-goska-sod-je-popit

zlata-goska-prazen-sod

zlata-goska-nov-izziv

zlata-goska-pozeruh

zlata-goska-ladja-za-kopno-in-vodo

zlata-goska-poroka

Trije medvedi

l-leslie-brooke-trije-medvedi

Trije medvedi je pri nas bolj znana kot pravljica o Zlatolaski. Pripoveduje o družini treh medvedov, ki živi po svoje in se briga zase, dokler nekega dne ne odidejo na sprehod, tačas pa pustijo na mizi prevročo kašo. Tedaj pride do njihove hiše Zlatolaska in, ko ne vidi nikogar, vstopi.

trije-medvedi-doma

trije-medvedi-na-vrtu

trije-medvedi-ata-in-sin

trije-medvedi-mama

trije-medvedi-mama-streze-kaso

trije-medvedi-na-sprehodu

trije-medvedi-zlatolaska

V hiši medvedov ji najprej zadiši kaša. Poskusi iz prvega krožnika, nato iz drugega, a tekne ji šele kaša iz tretjega krožnika. Nato preizkusi prvi, pa drugi in še tretji stol. Pri vstajanju zadnji stol polomi. Zazdi se ji, da bi bil pravi trenutek za dremež, zato se odpravi še v spalnico, kjer spet preizkusi vse postelje, preden izbere zadnjo.

trije-medvedi-zlatolaska-poskusa-kaso

trije-medvedi-zlatolaska-polomi-stol

trije-medvedi-zlatolaska-spi

Medvedi se ob vrnitvi čudijo spremembam. Nekdo je bil očitno v njihovem domu. Najbolj jezen je najmlajši, saj je ostal brez kaše, s polomljenim stolom in še v postelji je našel neznanko. Ko medvedi obstopijo Zlatolasko, se ta zbudi in prestrašena pobegne skozi okno. Nikoli več je niso videli.

trije-medvedi-nekdo-je-bil-v-kuhinji

trije-medvedi-nekdo-je-pojedel-kaso

trije-medvedi-nekdo-je-sedel-na-stolih

trije-medvedi-nekdo-je-unicil-stol

trije-medvedi-iscejo-vsiljivca

trije-medvedi-v-spalnici

trije-medvedi-si-ogledujejo-postelje

trije-medvedi-odkrijejo-vsiljivca-v-postelji

trije-medvedi-prezenejo-zlatolasko

trije-medvedi-gledajo-za-pobeglo-zlatolasko

trije-medvedi-najdejo-zlatolsskin-klobuk

trije-medvedi-spijo

Trije prašički

l-leslie-brooke-trije-prasicki

Nekega dne je mati pujsa ugotovila, da ne more več skrbeti za svoje tri pujske, zato jih je poslala v svet. Drug za drugim so si zgradili hišice. Prvi iz slame, drugi iz šibja, tretji iz opeke. Kmalu prvega obišče volk in bi rad naprej. Prvi pujsek ga sicer ne spusti, a volk pihne, da se hišica podre, in pujsa lahko poje.

trije-prasicki-odhod-od-matere

trije-prasicki-mati-jih-opazuje

trije-prasicki-mama

trije-prasicki-gradnja-slamnate-hise

trije-prasicki-volk-odpihne-slamnato-hiso

Kmalu za tem volk obišče drugega pujska in tudi ta ga noče spustiti noter. Volk piha in piha, dokler se tudi hišica iz šibja ne podre in lahko poje še drugega pujsa. Seveda se kmalu odpravi še k tretjemu. Ko ga ta ne spusti naprej, ne pomaga še tako močno pihanje, saj je hiša preveč trdno zgrajena.

trije-prasicki-hisica-iz-sibja

trije-prasicki-volk-je-pojedel-dva-pujska

trije-prasicki-zidana-hisa

trije-prasicki-zidana-hisa-je-pretrdna-za-volka

Toda volk ne obupa. S pujsom se dogovori za obisk njive z repo, sadovnjaka z jabolki in sejma, a gre pujs tja vsakič malo prd njim in se, čeprav vsakič bolj na tesno, zgrešita. Ko je moral pujs po poti s sejma mimo volka, se je celo skril v pinjo za maslo, da se je varno odkotalil mimo. Ko volk spozna, da z zvijačo ne bo prišel do svinjine, poskusi vdreti v hišo skozi dimnik. Spodaj ga pričaka kotel vrele vode in pujs si iz volka skuha okusno obaro.

trije-prasicki-pujs-gre-po-repo

trije-prasicki-pujs-nosi-repo

trije-prasicki-volk-prepricuje-pujsa-da-pride-ven

trije-prasicki-pujs-vstane-zgodaj

trije-prasicki-pujs-na-jablani

trije-prasicki-pujs-bezi-iz-sadovnjaka

trije-prasicki-volk-lovi-pujska

trije-prasicki-pujsek-na-sejmu

trije-prasicki-volk-se-ustrasi-pujska-v-piniji

trije-prasicki-pujsek-na-varnem

trije-prasicki-volk-na-strehi

trije-prasicki-volk-v-kotlu

trije-prasicki-pujs-poje-volka

trije-prasicki-pujs-na-varnem

Palček Tom

l-leslie-brooke-palcek-tom

Palček Tom je značilna angleška pravljica v kateri sta revna zakonca skoraj srečna, le otroka bi rada. Tudi če ne bi bil nič večji od moževega palca. Čarovnik Merlin jima izpolni željo in malega Toma pridejo pogledat in obdarovat celo vile. Tom z leti ni rasel, a je postajal vse bolj navihan in je staršem povzročal vse več skrbi.

palcek-tom-ocetov-palec

palcek-tom-obisk-merlina

palcek-tom-starsa

palcek-tom-vile

palcek-tom-zabava-na-vrtu

palcek-tom-v-kuhinji

Tako ga je mati nekoč pomotoma zamesila v puding, pojedla ga je krava in kmalu za tem še riba. Če sta se prigodi s pudingom in kravo končali hitro in srečno, je bilo pri velikanu in ribi bolj zapleteno. Slednjo so namreč postregli samemu kralju Arturju in ta je navdušen nad palčkom, ki ga je našel na krožniku, Toma imenoval za dvornega škrata.

palcek-tom-v-juhi

palcek-tom-v-pudingu

palcek-tom-prestrasi-beraca

palcek-tom-se-vrne-k-mami

palcek-tom-krava

palcek-tom-krava-pobezlja

palcek-tom-krava-ga-izpljune

palcek-tom-velikan

palcek-tom-pade-v-vodo

palcek-tom-v-ribi

palcek-tom-kralj-artur

palcek-tom-na-dvoru-kralja-arturja

Tom se je na dvoru dobro znašel, a čez čas začel pogrešati starše. Artur mu je obisk dovolil in mu dal s seboj denarja, kolikor ga je mogel nesti, kar je v Tomovem primeru zneslo natanko tri kovance. Po vrnitvi si je tom privoščil še več vragolij, se kralju tudi zameril, a si na dolgi rok zagotovil lep in prijeten dom in postal celo eden izmed vitezov Okrogle mize.

palcek-tom-nese-kovance

palcek-tom-v-skrivaliscu

palcek-tom-leti-na-metulju

palcek-tom-v-skropilnici

palcek-tom-vitez

Toliko o knjigi Zlata gos in druge pravljice z ilustracijami L Leslieja Brooka.

Komentiraj

Filed under pravljice

Čarovnik iz Oza

Čudoviti ali novi čarovnik iz Oza?

Zgodba o Dorothy, njenem psičku Totu in tornadu, ki ju zanese iz rodnega kraja v magično deželo Oz je vsekakor najbolj znana pravljica iz ZDA. Napisal jo je Lyman Frank Baum (1856-1919), ilustriral William Wallace Denslow (1856-1915) in založila George M. Hill Company. Čeprav je šlo za uspešnico neslutenih razsežnosti, si nihče od naštetih ni uspel posebej udobno postlati.

carovnik-iz-oza-strasilo-in-plocevinko

Čarovnik iz Oza se začne s tornadom, ki dvigne hišo, v kateri sta Dorothy in Toto. Hiša se ob pristanku ne raztrešči, temveč pristane na zlobni čarovnici. Tako Dorothy in Toto nepričakovano rešitaljudstvo Mančkinov, ki jim je čarovnica pred tem vladala. Dorothy pridobi čeveljce s čarobnimi lastnostmi, ki pa se jih ne zaveda.

Pravzaprav si bolj kot čaranja želi, da bi čim prej prišla domov. A za to mora v Smaragdno mesto in poiskati mogočnega čarovnika, ki bi ji edini lahko pomagal. Spotoma dobi nekaj popotnih tovarišev: Strašilo, Pločevinka in Leva, ki imajo vsak svoje težave, in bi prav tako radi k čarovniku. Toda pot po rumeni opečnati cesti ne teče gladko, saj jih spotoma napade sestra ubite čarovnice, tudi sama coprnica, ki si predvsem želi čarobnih čevljev zase.

Po vrsti napetih prigod se tovarišija sreča s čarovvnikom, a jih ta razočara. On jim ne more pomagati, bi pa jim mord alhko dobra čarovnica s severa. Tako obiščejo še njo in konec je srečen, podobno kot v znanem filmu, kjer se dogodki vrstijo malce drugače, izpuščenih pa je tudi precej zanimivih likov.

carovnik-iz-oza-doroteja-munckini-in-dobra-carovnica

carovnik-iz-oza-pogostitev-pri-manckinih

carovnik-iz-oza-doroteja-sreca-strasilo

carovnik-iz-oza-doroteja-strasilo-plocevinko-lev-pri-mizi

carovnik-iz-oza-lev-joka

carovnik-iz-oza-doroteja-in-miske

carovnik-iz-oza-prihod-v-smaragdno-mesto

carovnik-iz-oza-v-delavnici

carovnik-iz-oza-letece-opice

 

carovnik-iz-oza-mozic-za-zaveso

carovnik-iz-oza-zelje-so-izpolnjene

carovnik-iz-oza-v-porcelanskem-mestu

carovnik-iz-oza-pri-carovnici-s-severa

Še nekaj besed o ustvarjalcih Čarovnika iz Oza:

Frank Baum (kot se je podpisoval) se je v življenju preizkusil v številnih poklicih. V nobenem ni bil kaj prida uspešen. Kot avtor otroške knjige Ata Gosak (po Mami Goski) je zaslutil, da bi mu prav tu morda lahko steklo. Že pri tej knjigi je sodeloval z ilustratorjem, ki je bil navdušen tudi nad rokopisom knjige o čarovniku iz Oza.

Baum in Denslow sta bila tako prepričana v uspeh, da sta založila svoj denar za tisk knjige v barvah, saj jo je založnik sprva nameraval natisniti v celoti črnobelo. Imela sta prav. Naklada deset tisoč izvodov je pošla v le dveh tednih. Ponatisnili so jo, razprodali še 15 in za tem še 10 tisoč kopij. Sledila sta četrti in peti natis – v pol leta so že dosegli 90 tisoč prodanih izvodov.

Baum in Denslow sta zaslutila uspeh na odrskih deskah in se lotila še priredbe za muzikal. Čeprav je tudi ta odlično uspel, sta se skregala glede delitve dobička in po tem nista sodelovala nikoli več.

Baum je, še vedno nespreten v financah, zašel v finančne težave in se reševal iz dolgov z nadaljevanji. Kar 13 jih je napisal do smrti. Z drugo epizodo delo ilustratorja prevzel drug (John Rea Neill), ki je delo nadaljeval tudi po Baumovi smrti (epizode je potem pisala (Ruth Plumly Thompson), po smrti Thompsonove pa je še sam spisal tri, kar skupaj nanese 40 ‘izvirnih’ knjig o čarovniku iz Oza. A s tem se serija še ni iztekla, saj še vedno izhajajo nadaljevanja in vzporedne epizode z istimi in novimi liki.

Nekaj nadaljevanj serije o Čarovniku iz Oza lahko prelistate na tem naslovu:

http://reallycoolblog4you.blogspot.com/2014/04/wizard-of-oz-books.html

Denslow je živel razsipno, si med drugim kupil otok, na katerem se je dal celo okronati za kralja, se večkrat poročil in ločil, dobil sina, ki ga ni nikoli videl, močno pretiraval s pitjem alkohola, dokler ni zbolel in umrl.

George M. Hill Company je kljub uspehu Čarovnika iz Oza bankrotirala, saj so se zainvestirali z nakupi avtorskih pravic in poslovnih prostorov. Pravice do ponatisov (skupaj z izvirnimi tiskarskimi ploščami) je dobila nova založba M. A. Donahue, ki je spremenila nalslov v Novi čarovnik iz Oza in nadaljevala s tiskanjem uspešnice, ki so jo tudi v nalednjih letih ponatisnili za vsak božič. Kljub temu tudi njim ni bilo z rožicami postlano, saj so se občasno nad knjigo spravili različni nasprotniki. Obtožili so jo na primer, da ne prinaša otrokom nobenega koristnega znanja, da narobe trdi, da so moški in ženske enaki, da imajo živali značaj, in podobno.

No, Čarovnik iz Oza je preživel vse. In zagotovo še ni rekel zadnje besede.

Komentiraj

Filed under pravljice

Pravljice, ki so preveč grozne za današnje otroke

Srhljive pravljice – da ali ne?

Iz anglosaksonskega sveta smo uvozili praznovanje Noči čarovnic. Zadeva se je kar dobro prijela, zato bo kar na mestu, če ob tej priložnosti namenimo nekaj besed pravljicam, ki so bile svoj čas ostrejše, strašnejše, bolj pokvarjene in sploh manj primerne za današnje otroke.

Pravzaprav že moramo vedeti, da včasih sploh niso bile namenjene otrokom. Ampak to jim ne vzame zgodovinske pomembnosti, torej bomo na tej strani omenili nekaj bolj ali manj znanih pravljic, ki so danes iz mode, a se iz njih vseeno lahko marsikaj naučimo. Ali vsaj dobimo zanimivo snov za pogovor ob kozarčku.

1. Sinjebradec

Ta pravljica Charlesa Perraulta naj bi vsaj delno temeljila na resničnih osebah in dogodkih. Pripoveduje o preizkušnji, na katero čudaški Sinjebradec postavlja svoje žene in kruti kazni, ki jih doleti, ko njegovo zaupanje vse po vrsti zlorabijo. O Sinjebradcu je veliko interpretacij, obstajajo tudi različice, kjer sta vlogo spolov obrnjeni, lahko jo razumemo kot kritiko odnosov v sodobni družbi ali kako drugače, a današnjim otrokom je vsekakor ne bi pripovedovali pred spanjem.

Vsaj ne nekje do 12. leta, ko bodo s pomočjo drugih medijev že odkrili marsikatero svinjarijo, ob kateri vse lažje prenašati celo Sinjebradčevo zlobo.

kate-greenaway-sinjebradec

Seveda smo že pisali o Sinjebradcu in njegovem ozadju, zato nadaljujemo z naslednjo.

2. Kako so se otroci igrali mesarja

Ta pravljica, ki formalno niti ni pravljica, ampak gre za dva anekdotična zapisa, je bila uvrščena v prvo izdajo zbirke bratov Grimm. Čeprav je bila le-ta namenjena akademikom in ne otrokom, sta jo v kasnejših izdajah, tako v različicah za odrasle, kot za otroke, črtala. To sta storila na priporočilo drugih, saj se jima je zgodba zdela ‘poučna’.

Vsebina? Prva pripoveduje o igri otrok, starih okrog pet, šest let. Določili so vloge mesarja, pomočnikov in pujska, zadevo pa vzeli tako resno, da je eden fantka – pujska do smrti zabodel. Mestni svet, ki je imel tudi vlogo porote, je moral odločiti, ali tako majhnega otroka sploh kaznovati.

Eden od svetnikov se je domislil, da njegov um preizkusi s preprostim testom. Dečku je ponudil sočno jabolko v eni in kovanec v drugi roki. Sklepal je, da bo naiven otrok izbral jabolko, fant z bolj razvitim abstraktnim razmišljanjem in ustrezno drugačnim sistemom vrednot pa kovanec. Ker je deček brez pomislekov izbral jabolko, je bil oproščen.

Druga anekdota pod istim naslovom je bolj podobna zgodbi. Brata sta videla očeta, kako je klal prašiča, zato se skleneta igrati mesarja. Pri tem starejši zakolje mlajšega. Mati je med tem kopala najmlajšega in to vidi skozi kuhinjsko okno. Besna steče ven in v jezi v srce zarine nož starejšemu, a se šele nato spomni na malčka, ki je medtem utonil.

Obupana se obesi in predstavljajmo si prizor, na katerega je ob vrnitvi naletel oče. Seveda je od žalosti umrl še on. Toliko o srečnih pravljičnih koncih.

3. Ženska, ki so jo odrli

Gre za eno manj znanih zgodb iz zbirke Pentameron Giambattiste Basileja. No, manj znana je bila dokler je niso kot eno od treh uvrstili v dokaj odmevni film Zgodba vseh zgodb (to je uradni naslov Pentamerona) Mattea Garrone. Tule je trailer:

In vsebina?

Dve stari ženski stanujeta v večstanovanjski zgradbi. V stanovanju nad njima živi kralj (!), katerega gibanju in življenju nenehno prisluškujeta. Slednji ima o stanovalkah spodaj (niti ne ve, ali je ena ali jih je več) svoje mnenje. Ker nikoli nikogar ne vidi, sklepa, da gre za posebno fino in sramežljivo damo, zato poskuša z njo navezati stik.

odrta-zenska-pentameron

Skozi zaprta vrata mu uspe prepričati eno, da mu vsaj pokaže prst (dejansko mu ona pokaže del palice) in videno ga še podžge. Misli, si, da ima opravka z lepotico in uspe se mu dogovoriti za zmenek. Vendar gospa vztraja, da se dobita v popolni temi, saj je preveč sramežljiva. Da ne bi na otip opazil njene nagubane kože, si jo zvleče na hrbet in tam zaveže v nekakšno culo.

 

Kralj vseeno opazi poskus prevare in žensko vrže skozi okno, vendar gube na njenem hrbtu delujejo kot padalo in z njimi se ujame na drevesne veje. Tako jo najdejo tri dobre vile, ki se ob prizoru pošteno nasmejejo. Nato s čarovnijo pomladijo gospo, ki se spet pojavi pri kralju. Ta je tokrat navdušen in se z njo poroči.

Njena prijateljica je seveda presenečena nad novim videzom svoje bivše sostanovalke in hoče izvedeti, kako bi še sama prišla do tako mladostnega videza. Pomlajena mladoporočenka ji hudomušno namigne, da bi si morala staro kožo odreti, saj je videti stara predvsem zaradi gub. Ta si da zares pri brivcu odreti kožo in umre. Njene zadnje besede so: “Nečimrnost uniči samo sebe.”

Ha!

4. Izgubljena otroka

Ta francoska pravljica ima marsikaj skupnega z Jankom in Metko, a so njeni religiozni elementi bolj odkriti. Zaplet v bistvu že poznamo. Zakonski par je zelo skopuški, njuna otroka predstavljata nepotreben strošek, zato ju mati odpelje v gozd, od koder ne znata nazaj. Fant spleza na vrh drevesa in vidi dve hiši – belo in rdečo.

 

Otroka se odločita za rdečo hišo in odpre jima hudičeva žena. Čeprav ju skrije, ju hudič zavoha, saj sta kristjana. Odloči se spitati dečka, njegova sestra pa naj bi pri tem pomagala. Čez nekaj časa hoče preveriti  ali je fantič že dovolj tolst in deklica mu prebrisano namesto naročenega prsta prinese podganji rep. Trik deluje prvič in drugič, tretjič pa hudič dojame in sklene dečka speči.

stojalo-za-zago-je-lahko-mucilna-naprava

Da bi bilo bolj zanimivo, zanj pripravi mučilno pripravo v obliki stojala za žago, na katerega naj bi deklica privezala brata, ta pa bi čez čas zaradi lastne teže izkrvavel in se ob tem še delno razkosal. Hudič gre tačas na sprehod. Otroka se delata, da ne razumeta, kako uporabiti stojalo, zato jima hudičeva žena priskoči na pomoč.

Zvežeta jo, ji prerežeta grlo, si napolnita žepe z dragocenostmi in pobegneta. Hudič ju čez nekaj časa začne zasledovati, a mu liki, ki jih spotoma sreča, niso ravno v pomoč. Končno pride do peric, ki povedo, da sta otroka prečkala reko. Hudič ne zna plavati, a mu ena ponudi svoj las, prek katerega bi lahko prišel na drugi breg. Toda las spotoma izpusti in hudič utone.

Otroka se vrneta domov in odpustita staršem. Poučno, kajne?

5. Otroka v gozdu

Tudi ta zgodba pripoveduje o v gozdu izgubljenih otrocih. Zaradi Otrok v gozdu sta brata Grimm drugo pravljico z istim naslovom celo preimenovala v danes veliko bolj znana Janka in Metko.

Govori o dečku in deklici, bratu in sestri, ki ostaneta brez staršev, zaupana zlobnemu stricu, ki dvema malopridnežema naroči naj otroka odpeljeta v gozd in ju tam ubijeta. Hudobneža vendarle nista tako hudobna, saj ima eden od njiju pomisleke in med prepirom z drugim le-tega ubije. Otrokoma naroči naj se skrijeta, sam pa bo kasneje prinesel nekaj hrane.

richard-andre-oroka-v-gozdu

Vendar se ne vrne in otroka nato tavata po gozdu dokler ne umreta. Ob osnovni različici zgodbe se je pojavila še malce nežnejša, ki se zaključi s sporočilom, da sta šla otroka na koncu v nebesa, zlobni stric pa je bil kaznovan. Kljub depresivnemu sporočilu zgodbe je bila ta ena najpogosteje objavljanih predvsem v zbirkah verzov za lahko noč, kjer so jo seveda predstavljali v nekoliko krajši, a še vedno nesrečni verziji.

Ob priliki dodamo se kaksno, prav?

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Mit o Hadu in Perzefoni

Koliko pravljic lahko izpeljemo iz grškega mita o Perzefoni?

Ker grška mitilogija ni ravno v središču trenutnih šolskih načrtov, je prav, da mit o Perzefoni in Hadu najprej obnovimo. Na voljo je več različic, nekaj malega je razlik še, ko posežemo v rimsko mitologijo, kjer je Had Pluton, Perzefona Prozerpina, njena mati Demeter pa Ceres (ker gre za boginjo plodnosti, žetve itd, ne čudi, da cereals, oz. žitarice, izhajajo iz njenega imena).

Toliko za uvod.

perzefona-rossetti-dante-gabriel

Perzefona je bila hči dveh pomembnih bogov: Zevsa, ki je bil vrhovni bog, in Demeter, boginje rasti, plodnosti, kmetijstva, torej samih ključnih elementov, brez katerih si človeštvo težko predstavlja življenje. Njen (Demetrin) kult, ki je bil svoj čas zelo močan, jo je imenoval tista, ki nam daje hrano. Mimogrede: Zevs in Demeter sta tudi brat in sestra.

Perzefona je bila lepotica, ki je očarala vsakogar, a Demeter o snubcih ni hotela niti slišati. Ko se je vanjo zagledal Had, bog podzemlja in vladar mrtvih, mu je dala takoj vedeti naj pusti Perzfono pri miru. Toda Had je bil prav tako bog in bogovi so vajeni delati po svoje. Mimogrede, tudi on je bil brat Zevsu in Demeter, tako da gre za pravo družinsko dramo.

Had je na svojo stran pridobil Zevsa, se pravi svojega brata in Perzefoninega očeta, ki mu je pomagal ugrabiti lepo Perzefono in jo odpeljati v svoje podzemno kraljestvo. Kako je to storil, je odvisno od različice mita, ki ga izberemo, a najbolj znan je verjetno tisti, kjer se je Demeter sprehajala po poljih in ogledovala pridelek, ki je bujno uspeval po njeni zaslugi.

Perzefono je tačas pustila v družbi naid in neraid, vodnih nimf, s katerimi se je igrala ob jezeru. Toda Gaja, sicer Zevsova, Demetrina in Hadova babica, je na Zevsovo željo na travnik posadila narcise. Te so s svojo lepoto premamile Perzefono, da je zapustila družbo in brezskrno odskakljala na travnik s prelepimi cvetlicami. Nimfe, katerih telesa so pretežno iz vode in daleč stran od vode ne morejo, ji niso sledile.

ugrabitev-perzefone-walter-crane

Ko je prišla do narcis, se je pod Perzefono vdrla zemlja, pribrzel je Had s kočijo, ki so jo vlekli iskri vranci in jo pograbil. Tako hitro jo je odvlekel v podzemlje, da tega ni nihče opazil (po eni od različic ji je sicer ena od nimf pomagala, a se je ob silni Hadovi moči le spremenila v potoček, v katerem je kasneje Demeter našla Perzefonin pas). Demeter je kasneje zaman iskala svojo hčer. Zevs, ki je za vse vedel, ji ni pomagal.

Toda Demeter ni obupala. Po pomoč se je zatekla k čarovnici Hekati, ki je Demetrino vprašanje naslovila na Heliosa, boga sonca, sicer Zevsovega bratranca, ki so ga stari Grki naslavljali tudi z ’tisti, ki vse vidi’. Helios je zares videl ugrabitev Perzefone in sporočil Demeter, kaj se je zgodilo.

Demeter je zahtevala hčer nazaj, a ne Had, ne Zevs ji nista bila pripravljena ustreči. Tako se je zatekla k svojim božanskim močem in nehala opravljati tisto, kar ji je šlo najbolje od rok – skrbeti za rast. Drevesom je prepovedal roditi sadje. Poljščine so se posušile. Vsak korak besne Demeter po zemlji, je le-to spremenil v puščavo. Ljudi je začela pestiti lakota.

demeter-objokuje-perzefono-evelyn-de-morgan

Smrtniki so zaman prosili Demeter za letino. Ko ni zaleglo, so tako tulili, da so zmotili Zevsa, ki mu je bilo končno jasno, da lahko Demetrina jeza v kratkem iztrebi človeštvo. Trajala je namreč že leto dni in ljudje so cepali kot muhe. Pogovoril se je s Hadom, ki se sicer z bratom ni hotel zaplesti v nepotrebne prepire, a Perzefoni se tudi ne bi odrekel.

Tako je Perzefoni sicer dovolil zapustiti podzemlje, a pred tem ji je dal jesti granatna semena (po nekaterih različicah enega, po drugih štiri, po tretjih šest). To je bil trik, saj je vsak, ki je jedel hrano iz podzemlja, ostal za večno obsojen na podzemlje. Perzefona se je tako sicer vrnila k materi (in takoj je vse vzcvetelo), a se je morala čez čas vrniti v podzemlje.

vrnitev-perzefone-frederic-leighton

Za koliko časa se Perzefona še dandanes vrača v podzemlje (takrat zemlja neha roditi, prekrije jo led, Demeter je namreč žalostna), je odvisno od kraja pripovedovanja. Šest pojedenih granatnih semen namreč predstavlja šest, štiri semena pa štiri mesece, ko imamo odsotnost rodovitnosti, oziroma zimo. V Grčiji je zima krajša, zato so dovolj štiri semena, bolj na severu jih potrebujemo šest. Pri različici z enim samim semenom gre zgolj za vrnitev, ki ni časovno omejena.

V vsakem primeru lahko ugotovimo, da je takšna delitev Perzefone na koncu ustrezala vsem. Had je obdržal nevesto, Demeter hčer, Perzefona pa je sčasoma tudi vzljubila Hada in postala prava pravcata podzemna princesa. Ljudje smo se prav tako naučili živeti z letnimi časi.

V tem mitu zlahka prepoznamo vse ključne elemente ene najbolj priljubljenih pravljic – Rdeče kapice.

Tudi Rdeča kapica ima mater, ki jo ima sicer očitno rada, a je ne more ves čas ščititi. Njen oče je odsoten in ji ne pomaga, kot Zevs ne pomaga Perzefoni.

Had je seveda najmračnejši lik v zgodbi in ga v pravljici upodablja volk. Volk nima le zlobnih namenov, ampak zna deklico tudi z zvijačo zvabiti s poti (nabirat cvetlice, tako kot gre Perzefona nabirat narcise), da lažje izpelje svoj načrt.

Tako kot pot Perzefone v podzemlje ni dokončna, tudi Rdeča kapica ne izgine za vedno v volkovem trebuhu.

Seveda je moč pravljico o Rdeči kapici razložiti tudi s ciklom sonca, ki izgine (v volkovem trebuhu), a se naslednje jutro spet pojavi, kar podkrepimo z zlato (v starejših), oziroma rdečo (v novejših) barvo dekličine kapice.

In glej ga zlomka, niti v mitu o Perzefoni nismo mogli mimo sonca.

Se še spomnite, ko smo govorili o razlikah med mitom in pravljico, pa ugotovili, da je jasno mejo skoraj nemogoče potegniti?

Mit o Perzefoni in Hadu tako lahko prepoznamo še v kaki drugi pravljici. Na primer v Lepotici in zveri, ki ima skupne vse bistvene elemente z mitom o Psihe in Erosu, vendar najdemo zlahka veliko skupnega tudi s Perzefono in Hadom:

  • Had, samotarski, mračni lik iz podzemlja, kjer prebiva v veličastnem dvorcu, je seveda Zver.
  • Perzefoni v mitu strežejo nevidne roke kot v pravljici o Lepotici in zveri.
  • Demeter tekmuje s Hadom zanjo kot poskuša Lepotico pri sebi zadržati njena družina, v obeh primerih uporabljajo zahrbtne trike in čarovnijo.
  • Tudi Perzefona potrebuje veliko časa, a tako kot Lepotica sčasoma vzljubi Zver, ona Hada.
  • Vzorec nasilnega odhoda od doma, vrnitve domov, ki pa je le začasna, je jasen v obeh primerih.

Tako, sedaj lahko z dobro zgodbo očarate koga še sami. Za vajo pa morda poiščite podobnosti s še kakšno pravljico!

 

 

 

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Spanje v pravljicah

Zakaj je spanje v pravljicah tako pogosto?

O pravljicah marsikaj ugibamo, zato tudi pri odgovoru na vprašanje o spanju v praljcah ne pričakujemo jasnega in dokončnega odgovora. Vsekakor je glede na drugo literaturo spanje v pravljicah zelo pogosto in ima velik pomen. V grobem morda lahko za začetek razdelimo pravljice na dva tipa:

  • takšne, kjer se med spanjem ne zgodi nič posebnega, gre le za čakanje na tisto, kar se zgodi ob prebujenju
  • takšne, kjer se med spanjem zgodi nekaj pomembnega, pa je speči zamudil

speca-lepotica-in-princ

Za primer lahko vzamemo kar verjetno najbolj znano pravljico, ki ima v nekaterih različicah spanje celo v naslovu: Speča lepotica, oziroma po naše Trnuljčica. To pravljico sem že večkrat vzel za primer, tokrat pa bo služila kar za primer obeh tipov:

  • v starejši različici (na primer Basilejeva Sonce, Luna in Talia) dekle zaspi, princ izkoristi priložnost, spi z njo, ona se prebudi šele, ko rodi dva otroka in ji eden izsesa laneno vlakno, zaradi katerega je zaspala
  • v novejši različici (nekako od Perraultove Speče lepotice v gozdu s konca 17. stoletja) dekle preprosto spi, dokler prince ne pride k njej (v Grimmovi različici jo tudi poljubi) in ona se zbudi, pripravljena na novo življenje, tokrat kot odgovorna zakonska žena.

Pravljicam, kjer je ob spanju dan posebej velik poudarek postelji in jih je mogoče interpretirati kot spolno dozorevanje, oziroma nabiranje spolnih izkušenj, bom nalašč izpustil. Takšna pravljica je na primer Zlatolaska, kjer mora dekle poskusiti, katera postelja je ravno pravšja zanjo, podobno je tudi pri Sneguljčici, kjer pa imamo potem še en spanec, tokrat zastrupitev z jabolkom, ki bolj spominja na spanec Trnuljčice, se pravi tak spanec, med katerim gre za čakanje na ‘pravega’.

Nekaj pravljic s čakanjem

Zlata ptica

Trije bratje poskušajo odkriti tatu, ki krade jabolka, a šele najmlajši je sposoben ostati buden toliko časa, da zaloti zlato ptico.

zlata-ptica-ilustracija

Dvanajst plešočih princes

Spanje je tudi v tem primeru uporabljeno za selekcijo. Vojak, vreden izziva, se upre spancu in zasleduje princese v drug svet, kjer ob divjem plesu s hudiči uničujejo svoje čeveljce.

dvanajst-plesocih-princes-ilustracija-eleonore-abbott

Nekaj pravljic, kjer se med spanjem zgodi nekaj bistvenega

Pogumni krojaček

Krojaček po poroki s princeso v spanju izda svojo identiteto, nakar ona organizira atentat, a je fant pravočasno obveščen in se reši tako, da se naredi spečega, a tokrat atentatorje prestraši, ko so še pred vrati.

Lepotica in zver

V spanju se Lepotici pokaže umirajoča Zver, kar jo spomni na dano obljubo. Zaradi sanj se pravočasno vrne na njegovo posestvo in ga reši.

Hudič s tremi zlatimi lasmi

Tu sta kar dva pomembna spanca. V prvem roparji zamenjajo pismo, ki naj bi ga glavni junak nesel kraljici. Sporočilo, v katerem kraj naroča naj ga ubijejo, zamenjajo s sporočilom, kjer piše, naj ga poročijo s princeso. Drugi spanec je hudičev. Tja ga je namreč kralj poslal v še tretjem poskusu, da se ga znebi, a namesto tega fant od hudiča med spanjem, ki ga nenehno moti puljenje las, izve dragocene podatke.

ilustracija-gordona-browneja-hudic-in-trije-zlati-lasje

No, očitno smo začeli projekt, ki bo trajal nekoliko dalj. Z veseljem ga bomo dopolnjevali. Kdo ve, kam nas pripelje? Da le ne zaspimo zaven …

 

 

 

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice