Category Archives: pravljice

Pravljice, ki so preveč grozne za današnje otroke

Srhljive pravljice – da ali ne?

Iz anglosaksonskega sveta smo uvozili praznovanje Noči čarovnic. Zadeva se je kar dobro prijela, zato bo kar na mestu, če ob tej priložnosti namenimo nekaj besed pravljicam, ki so bile svoj čas ostrejše, strašnejše, bolj pokvarjene in sploh manj primerne za današnje otroke.

Pravzaprav že moramo vedeti, da včasih sploh niso bile namenjene otrokom. Ampak to jim ne vzame zgodovinske pomembnosti, torej bomo na tej strani omenili nekaj bolj ali manj znanih pravljic, ki so danes iz mode, a se iz njih vseeno lahko marsikaj naučimo. Ali vsaj dobimo zanimivo snov za pogovor ob kozarčku.

1. Sinjebradec

Ta pravljica Charlesa Perraulta naj bi vsaj delno temeljila na resničnih osebah in dogodkih. Pripoveduje o preizkušnji, na katero čudaški Sinjebradec postavlja svoje žene in kruti kazni, ki jih doleti, ko njegovo zaupanje vse po vrsti zlorabijo. O Sinjebradcu je veliko interpretacij, obstajajo tudi različice, kjer sta vlogo spolov obrnjeni, lahko jo razumemo kot kritiko odnosov v sodobni družbi ali kako drugače, a današnjim otrokom je vsekakor ne bi pripovedovali pred spanjem.

Vsaj ne nekje do 12. leta, ko bodo s pomočjo drugih medijev že odkrili marsikatero svinjarijo, ob kateri vse lažje prenašati celo Sinjebradčevo zlobo.

kate-greenaway-sinjebradec

Seveda smo že pisali o Sinjebradcu in njegovem ozadju, zato nadaljujemo z naslednjo.

2. Kako so se otroci igrali mesarja

Ta pravljica, ki formalno niti ni pravljica, ampak gre za dva anekdotična zapisa, je bila uvrščena v prvo izdajo zbirke bratov Grimm. Čeprav je bila le-ta namenjena akademikom in ne otrokom, sta jo v kasnejših izdajah, tako v različicah za odrasle, kot za otroke, črtala. To sta storila na priporočilo drugih, saj se jima je zgodba zdela ‘poučna’.

Vsebina? Prva pripoveduje o igri otrok, starih okrog pet, šest let. Določili so vloge mesarja, pomočnikov in pujska, zadevo pa vzeli tako resno, da je eden fantka – pujska do smrti zabodel. Mestni svet, ki je imel tudi vlogo porote, je moral odločiti, ali tako majhnega otroka sploh kaznovati.

Eden od svetnikov se je domislil, da njegov um preizkusi s preprostim testom. Dečku je ponudil sočno jabolko v eni in kovanec v drugi roki. Sklepal je, da bo naiven otrok izbral jabolko, fant z bolj razvitim abstraktnim razmišljanjem in ustrezno drugačnim sistemom vrednot pa kovanec. Ker je deček brez pomislekov izbral jabolko, je bil oproščen.

Druga anekdota pod istim naslovom je bolj podobna zgodbi. Brata sta videla očeta, kako je klal prašiča, zato se skleneta igrati mesarja. Pri tem starejši zakolje mlajšega. Mati je med tem kopala najmlajšega in to vidi skozi kuhinjsko okno. Besna steče ven in v jezi v srce zarine nož starejšemu, a se šele nato spomni na malčka, ki je medtem utonil.

Obupana se obesi in predstavljajmo si prizor, na katerega je ob vrnitvi naletel oče. Seveda je od žalosti umrl še on. Toliko o srečnih pravljičnih koncih.

3. Ženska, ki so jo odrli

Gre za eno manj znanih zgodb iz zbirke Pentameron Giambattiste Basileja. No, manj znana je bila dokler je niso kot eno od treh uvrstili v dokaj odmevni film Zgodba vseh zgodb (to je uradni naslov Pentamerona) Mattea Garrone. Tule je trailer:

In vsebina?

Dve stari ženski stanujeta v večstanovanjski zgradbi. V stanovanju nad njima živi kralj (!), katerega gibanju in življenju nenehno prisluškujeta. Slednji ima o stanovalkah spodaj (niti ne ve, ali je ena ali jih je več) svoje mnenje. Ker nikoli nikogar ne vidi, sklepa, da gre za posebno fino in sramežljivo damo, zato poskuša z njo navezati stik.

odrta-zenska-pentameron

Skozi zaprta vrata mu uspe prepričati eno, da mu vsaj pokaže prst (dejansko mu ona pokaže del palice) in videno ga še podžge. Misli, si, da ima opravka z lepotico in uspe se mu dogovoriti za zmenek. Vendar gospa vztraja, da se dobita v popolni temi, saj je preveč sramežljiva. Da ne bi na otip opazil njene nagubane kože, si jo zvleče na hrbet in tam zaveže v nekakšno culo.

 

Kralj vseeno opazi poskus prevare in žensko vrže skozi okno, vendar gube na njenem hrbtu delujejo kot padalo in z njimi se ujame na drevesne veje. Tako jo najdejo tri dobre vile, ki se ob prizoru pošteno nasmejejo. Nato s čarovnijo pomladijo gospo, ki se spet pojavi pri kralju. Ta je tokrat navdušen in se z njo poroči.

Njena prijateljica je seveda presenečena nad novim videzom svoje bivše sostanovalke in hoče izvedeti, kako bi še sama prišla do tako mladostnega videza. Pomlajena mladoporočenka ji hudomušno namigne, da bi si morala staro kožo odreti, saj je videti stara predvsem zaradi gub. Ta si da zares pri brivcu odreti kožo in umre. Njene zadnje besede so: “Nečimrnost uniči samo sebe.”

Ha!

4. Izgubljena otroka

Ta francoska pravljica ima marsikaj skupnega z Jankom in Metko, a so njeni religiozni elementi bolj odkriti. Zaplet v bistvu že poznamo. Zakonski par je zelo skopuški, njuna otroka predstavljata nepotreben strošek, zato ju mati odpelje v gozd, od koder ne znata nazaj. Fant spleza na vrh drevesa in vidi dve hiši – belo in rdečo.

 

Otroka se odločita za rdečo hišo in odpre jima hudičeva žena. Čeprav ju skrije, ju hudič zavoha, saj sta kristjana. Odloči se spitati dečka, njegova sestra pa naj bi pri tem pomagala. Čez nekaj časa hoče preveriti  ali je fantič že dovolj tolst in deklica mu prebrisano namesto naročenega prsta prinese podganji rep. Trik deluje prvič in drugič, tretjič pa hudič dojame in sklene dečka speči.

stojalo-za-zago-je-lahko-mucilna-naprava

Da bi bilo bolj zanimivo, zanj pripravi mučilno pripravo v obliki stojala za žago, na katerega naj bi deklica privezala brata, ta pa bi čez čas zaradi lastne teže izkrvavel in se ob tem še delno razkosal. Hudič gre tačas na sprehod. Otroka se delata, da ne razumeta, kako uporabiti stojalo, zato jima hudičeva žena priskoči na pomoč.

Zvežeta jo, ji prerežeta grlo, si napolnita žepe z dragocenostmi in pobegneta. Hudič ju čez nekaj časa začne zasledovati, a mu liki, ki jih spotoma sreča, niso ravno v pomoč. Končno pride do peric, ki povedo, da sta otroka prečkala reko. Hudič ne zna plavati, a mu ena ponudi svoj las, prek katerega bi lahko prišel na drugi breg. Toda las spotoma izpusti in hudič utone.

Otroka se vrneta domov in odpustita staršem. Poučno, kajne?

5. Otroka v gozdu

Tudi ta zgodba pripoveduje o v gozdu izgubljenih otrocih. Zaradi Otrok v gozdu sta brata Grimm drugo pravljico z istim naslovom celo preimenovala v danes veliko bolj znana Janka in Metko.

Govori o dečku in deklici, bratu in sestri, ki ostaneta brez staršev, zaupana zlobnemu stricu, ki dvema malopridnežema naroči naj otroka odpeljeta v gozd in ju tam ubijeta. Hudobneža vendarle nista tako hudobna, saj ima eden od njiju pomisleke in med prepirom z drugim le-tega ubije. Otrokoma naroči naj se skrijeta, sam pa bo kasneje prinesel nekaj hrane.

richard-andre-oroka-v-gozdu

Vendar se ne vrne in otroka nato tavata po gozdu dokler ne umreta. Ob osnovni različici zgodbe se je pojavila še malce nežnejša, ki se zaključi s sporočilom, da sta šla otroka na koncu v nebesa, zlobni stric pa je bil kaznovan. Kljub depresivnemu sporočilu zgodbe je bila ta ena najpogosteje objavljanih predvsem v zbirkah verzov za lahko noč, kjer so jo seveda predstavljali v nekoliko krajši, a še vedno nesrečni verziji.

Ob priliki dodamo se kaksno, prav?

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Mit o Hadu in Perzefoni

Koliko pravljic lahko izpeljemo iz grškega mita o Perzefoni?

Ker grška mitilogija ni ravno v središču trenutnih šolskih načrtov, je prav, da mit o Perzefoni in Hadu najprej obnovimo. Na voljo je več različic, nekaj malega je razlik še, ko posežemo v rimsko mitologijo, kjer je Had Pluton, Perzefona Prozerpina, njena mati Demeter pa Ceres (ker gre za boginjo plodnosti, žetve itd, ne čudi, da cereals, oz. žitarice, izhajajo iz njenega imena).

Toliko za uvod.

perzefona-rossetti-dante-gabriel

Perzefona je bila hči dveh pomembnih bogov: Zevsa, ki je bil vrhovni bog, in Demeter, boginje rasti, plodnosti, kmetijstva, torej samih ključnih elementov, brez katerih si človeštvo težko predstavlja življenje. Njen (Demetrin) kult, ki je bil svoj čas zelo močan, jo je imenoval tista, ki nam daje hrano. Mimogrede: Zevs in Demeter sta tudi brat in sestra.

Perzefona je bila lepotica, ki je očarala vsakogar, a Demeter o snubcih ni hotela niti slišati. Ko se je vanjo zagledal Had, bog podzemlja in vladar mrtvih, mu je dala takoj vedeti naj pusti Perzfono pri miru. Toda Had je bil prav tako bog in bogovi so vajeni delati po svoje. Mimogrede, tudi on je bil brat Zevsu in Demeter, tako da gre za pravo družinsko dramo.

Had je na svojo stran pridobil Zevsa, se pravi svojega brata in Perzefoninega očeta, ki mu je pomagal ugrabiti lepo Perzefono in jo odpeljati v svoje podzemno kraljestvo. Kako je to storil, je odvisno od različice mita, ki ga izberemo, a najbolj znan je verjetno tisti, kjer se je Demeter sprehajala po poljih in ogledovala pridelek, ki je bujno uspeval po njeni zaslugi.

Perzefono je tačas pustila v družbi naid in neraid, vodnih nimf, s katerimi se je igrala ob jezeru. Toda Gaja, sicer Zevsova, Demetrina in Hadova babica, je na Zevsovo željo na travnik posadila narcise. Te so s svojo lepoto premamile Perzefono, da je zapustila družbo in brezskrno odskakljala na travnik s prelepimi cvetlicami. Nimfe, katerih telesa so pretežno iz vode in daleč stran od vode ne morejo, ji niso sledile.

ugrabitev-perzefone-walter-crane

Ko je prišla do narcis, se je pod Perzefono vdrla zemlja, pribrzel je Had s kočijo, ki so jo vlekli iskri vranci in jo pograbil. Tako hitro jo je odvlekel v podzemlje, da tega ni nihče opazil (po eni od različic ji je sicer ena od nimf pomagala, a se je ob silni Hadovi moči le spremenila v potoček, v katerem je kasneje Demeter našla Perzefonin pas). Demeter je kasneje zaman iskala svojo hčer. Zevs, ki je za vse vedel, ji ni pomagal.

Toda Demeter ni obupala. Po pomoč se je zatekla k čarovnici Hekati, ki je Demetrino vprašanje naslovila na Heliosa, boga sonca, sicer Zevsovega bratranca, ki so ga stari Grki naslavljali tudi z ’tisti, ki vse vidi’. Helios je zares videl ugrabitev Perzefone in sporočil Demeter, kaj se je zgodilo.

Demeter je zahtevala hčer nazaj, a ne Had, ne Zevs ji nista bila pripravljena ustreči. Tako se je zatekla k svojim božanskim močem in nehala opravljati tisto, kar ji je šlo najbolje od rok – skrbeti za rast. Drevesom je prepovedal roditi sadje. Poljščine so se posušile. Vsak korak besne Demeter po zemlji, je le-to spremenil v puščavo. Ljudi je začela pestiti lakota.

demeter-objokuje-perzefono-evelyn-de-morgan

Smrtniki so zaman prosili Demeter za letino. Ko ni zaleglo, so tako tulili, da so zmotili Zevsa, ki mu je bilo končno jasno, da lahko Demetrina jeza v kratkem iztrebi človeštvo. Trajala je namreč že leto dni in ljudje so cepali kot muhe. Pogovoril se je s Hadom, ki se sicer z bratom ni hotel zaplesti v nepotrebne prepire, a Perzefoni se tudi ne bi odrekel.

Tako je Perzefoni sicer dovolil zapustiti podzemlje, a pred tem ji je dal jesti granatna semena (po nekaterih različicah enega, po drugih štiri, po tretjih šest). To je bil trik, saj je vsak, ki je jedel hrano iz podzemlja, ostal za večno obsojen na podzemlje. Perzefona se je tako sicer vrnila k materi (in takoj je vse vzcvetelo), a se je morala čez čas vrniti v podzemlje.

vrnitev-perzefone-frederic-leighton

Za koliko časa se Perzefona še dandanes vrača v podzemlje (takrat zemlja neha roditi, prekrije jo led, Demeter je namreč žalostna), je odvisno od kraja pripovedovanja. Šest pojedenih granatnih semen namreč predstavlja šest, štiri semena pa štiri mesece, ko imamo odsotnost rodovitnosti, oziroma zimo. V Grčiji je zima krajša, zato so dovolj štiri semena, bolj na severu jih potrebujemo šest. Pri različici z enim samim semenom gre zgolj za vrnitev, ki ni časovno omejena.

V vsakem primeru lahko ugotovimo, da je takšna delitev Perzefone na koncu ustrezala vsem. Had je obdržal nevesto, Demeter hčer, Perzefona pa je sčasoma tudi vzljubila Hada in postala prava pravcata podzemna princesa. Ljudje smo se prav tako naučili živeti z letnimi časi.

V tem mitu zlahka prepoznamo vse ključne elemente ene najbolj priljubljenih pravljic – Rdeče kapice.

Tudi Rdeča kapica ima mater, ki jo ima sicer očitno rada, a je ne more ves čas ščititi. Njen oče je odsoten in ji ne pomaga, kot Zevs ne pomaga Perzefoni.

Had je seveda najmračnejši lik v zgodbi in ga v pravljici upodablja volk. Volk nima le zlobnih namenov, ampak zna deklico tudi z zvijačo zvabiti s poti (nabirat cvetlice, tako kot gre Perzefona nabirat narcise), da lažje izpelje svoj načrt.

Tako kot pot Perzefone v podzemlje ni dokončna, tudi Rdeča kapica ne izgine za vedno v volkovem trebuhu.

Seveda je moč pravljico o Rdeči kapici razložiti tudi s ciklom sonca, ki izgine (v volkovem trebuhu), a se naslednje jutro spet pojavi, kar podkrepimo z zlato (v starejših), oziroma rdečo (v novejših) barvo dekličine kapice.

In glej ga zlomka, niti v mitu o Perzefoni nismo mogli mimo sonca.

Se še spomnite, ko smo govorili o razlikah med mitom in pravljico, pa ugotovili, da je jasno mejo skoraj nemogoče potegniti?

Mit o Perzefoni in Hadu tako lahko prepoznamo še v kaki drugi pravljici. Na primer v Lepotici in zveri, ki ima skupne vse bistvene elemente z mitom o Psihe in Erosu, vendar najdemo zlahka veliko skupnega tudi s Perzefono in Hadom:

  • Had, samotarski, mračni lik iz podzemlja, kjer prebiva v veličastnem dvorcu, je seveda Zver.
  • Perzefoni v mitu strežejo nevidne roke kot v pravljici o Lepotici in zveri.
  • Demeter tekmuje s Hadom zanjo kot poskuša Lepotico pri sebi zadržati njena družina, v obeh primerih uporabljajo zahrbtne trike in čarovnijo.
  • Tudi Perzefona potrebuje veliko časa, a tako kot Lepotica sčasoma vzljubi Zver, ona Hada.
  • Vzorec nasilnega odhoda od doma, vrnitve domov, ki pa je le začasna, je jasen v obeh primerih.

Tako, sedaj lahko z dobro zgodbo očarate koga še sami. Za vajo pa morda poiščite podobnosti s še kakšno pravljico!

 

 

 

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Spanje v pravljicah

Zakaj je spanje v pravljicah tako pogosto?

O pravljicah marsikaj ugibamo, zato tudi pri odgovoru na vprašanje o spanju v praljcah ne pričakujemo jasnega in dokončnega odgovora. Vsekakor je glede na drugo literaturo spanje v pravljicah zelo pogosto in ima velik pomen. V grobem morda lahko za začetek razdelimo pravljice na dva tipa:

  • takšne, kjer se med spanjem ne zgodi nič posebnega, gre le za čakanje na tisto, kar se zgodi ob prebujenju
  • takšne, kjer se med spanjem zgodi nekaj pomembnega, pa je speči zamudil

speca-lepotica-in-princ

Za primer lahko vzamemo kar verjetno najbolj znano pravljico, ki ima v nekaterih različicah spanje celo v naslovu: Speča lepotica, oziroma po naše Trnuljčica. To pravljico sem že večkrat vzel za primer, tokrat pa bo služila kar za primer obeh tipov:

  • v starejši različici (na primer Basilejeva Sonce, Luna in Talia) dekle zaspi, princ izkoristi priložnost, spi z njo, ona se prebudi šele, ko rodi dva otroka in ji eden izsesa laneno vlakno, zaradi katerega je zaspala
  • v novejši različici (nekako od Perraultove Speče lepotice v gozdu s konca 17. stoletja) dekle preprosto spi, dokler prince ne pride k njej (v Grimmovi različici jo tudi poljubi) in ona se zbudi, pripravljena na novo življenje, tokrat kot odgovorna zakonska žena.

Pravljicam, kjer je ob spanju dan posebej velik poudarek postelji in jih je mogoče interpretirati kot spolno dozorevanje, oziroma nabiranje spolnih izkušenj, bom nalašč izpustil. Takšna pravljica je na primer Zlatolaska, kjer mora dekle poskusiti, katera postelja je ravno pravšja zanjo, podobno je tudi pri Sneguljčici, kjer pa imamo potem še en spanec, tokrat zastrupitev z jabolkom, ki bolj spominja na spanec Trnuljčice, se pravi tak spanec, med katerim gre za čakanje na ‘pravega’.

Nekaj pravljic s čakanjem

Zlata ptica

Trije bratje poskušajo odkriti tatu, ki krade jabolka, a šele najmlajši je sposoben ostati buden toliko časa, da zaloti zlato ptico.

zlata-ptica-ilustracija

Dvanajst plešočih princes

Spanje je tudi v tem primeru uporabljeno za selekcijo. Vojak, vreden izziva, se upre spancu in zasleduje princese v drug svet, kjer ob divjem plesu s hudiči uničujejo svoje čeveljce.

dvanajst-plesocih-princes-ilustracija-eleonore-abbott

Nekaj pravljic, kjer se med spanjem zgodi nekaj bistvenega

Pogumni krojaček

Krojaček po poroki s princeso v spanju izda svojo identiteto, nakar ona organizira atentat, a je fant pravočasno obveščen in se reši tako, da se naredi spečega, a tokrat atentatorje prestraši, ko so še pred vrati.

Lepotica in zver

V spanju se Lepotici pokaže umirajoča Zver, kar jo spomni na dano obljubo. Zaradi sanj se pravočasno vrne na njegovo posestvo in ga reši.

Hudič s tremi zlatimi lasmi

Tu sta kar dva pomembna spanca. V prvem roparji zamenjajo pismo, ki naj bi ga glavni junak nesel kraljici. Sporočilo, v katerem kraj naroča naj ga ubijejo, zamenjajo s sporočilom, kjer piše, naj ga poročijo s princeso. Drugi spanec je hudičev. Tja ga je namreč kralj poslal v še tretjem poskusu, da se ga znebi, a namesto tega fant od hudiča med spanjem, ki ga nenehno moti puljenje las, izve dragocene podatke.

ilustracija-gordona-browneja-hudic-in-trije-zlati-lasje

No, očitno smo začeli projekt, ki bo trajal nekoliko dalj. Z veseljem ga bomo dopolnjevali. Kdo ve, kam nas pripelje? Da le ne zaspimo zaven …

 

 

 

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Palček Tom

Palček Tom (Tom Thumb) je znan lik iz angleške folklore, ki je pustil vtis tudi v drugih delih sveta. Zgodovina Palčka Toma (The History of Tom Thumb) je po dostopnih podatkih sploh prva tiskana pravljica v angleškem jeziku, natisnjena leta 1621. Zapisal naj bi jo Richard Johnson, edini ohranjen izvod je v eni newyorških knjižnic.

Seveda pa je lik Toma Thumba precej starejši od te tiskane izdaje, znani so zapisi o liku, so bili objavljeni vsaj nekaj desetletij prej, omenjajo pa ga v povzavi s čarovnicami, vilami in drugimi pravljičnimi bitji, s katerimi so pripovedovalci očarali in strašili svoje poslušalce.

Nekateri ugibajo, da je Tom Thumb (no, na nagrobniku piše T. Thumb) zares živel in leta 1620 umrl v častitljivi starosti 101 leta. Njegov grob meri le 40 cm in se nahaja v Tattershallu, v Angliji. Tudi, če je res, je verjetno večina njegovih prigod izmišljenih, tako kot velja na primer pri nas za kralja Matjaža.

Tom Thumb je sprva nastopal v tipičnih ljudskih pripovedih z veliko robatega humorja in vulgarnosti, v zgodbah se je posvečalo precej prostora različnim življenjskim funkcijam, posebej prebavi. Največja značilnost pripovedi o Tomu Thumbu je nenehno goltanje, saj ga požrejo krava, velikan, več vrst rib, mlinar in še kdo, pač odvisno od različic.

V širšem smislu lahko Toma Thumba povežemo s takoimenovanimi arturijanskimi legendami, saj je v številnih prigodah tesno povezan z legendarnim Merlionm in ob koncu sovjih prigod postane celo član skupine Vitezov okrogle mize. A dandanes nanj vendarle gledamo kot na pravljični lik, s katerim avtorji, prevajalci, prireditelji in drugi ustvarjalci nagovarjajo predvsem najmlajšo publiko.

Za nazornejšo predstavo prilagam ilustracije knjige o Palčku Tomu, ki jo je priredil in ilustriral sloviti William Wallace Denslow (1856-1915), verjetno vseeno najbolj znan kot prvi ilustrator Čarovnika iz Oza.

denslow-tom-thumb

ww-denslow-tom-thumb-and-merlin

tom-thumb-ww-denslow

denslow-palcek-tom-slika

vinjeta-palcek-tom

vinjeta-denslow-palcek-tom

slika-palcek-tom-denslow-william-wallace

ilustracija-williama-wallaca-denslowa-palcek-tom

ww-deslow-palcek-tom-in-vran

palcek-tom-in-riba-denslow

denslow-palcek-tom-in-kuhar

palcek-tom-in-kralj-artur

vinjeta-ww-denslow-tom-thumb

palcek-tom-vinjeta-ww-denslow

notranja-zadnja-platnica-palcek-tom-denslow

zadnja-platnica-denslow-tom-thumb

Predstavljena knjiga je izšla leta 1903 pri G. W. Gillingham Co. Publishers v New Yorku v zbirki slikanic, ki jih je napisal in ilustriral W. W. Denslow na višku svoje slave.

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Straparola

Giovanni Francesco Straparola

O njegovem življenju je malo znanega. Rodil se je okrog leta 1485 v Caravaggiu ali nekje v bližini, najverjetneje vzhodno od Milana, v obdobju med rojstvom in 1508 pa se je preselil v Benetke, kjer je izšlo prvo delo z njegovim podpisom.

Ko smo že pri tem, ni povsem jasno, kakšno je pravzaprav bilo njegovo pravo ime. Giovanni Francesco da Caravaggio? Ali Gianfrancesco? Ali Zoan, kot je podpisan na svojem prvem delu? Morda celo Zuan, kot piše na dovoljenju za objavo? Straparola gotovo ni bilo njegovo pravo ime, stroka meni, da je šlo za vzdevek, ki bi ga lahko prevedli kot ’klepetavi’ ali ’tisti, ki govori nesmisle’.

Vzdevek je bil v časih strogih kazni za drugače misleče, vključno s satiriki, kar je zagotovo bil, nekaj običajnega in celo življenjsko pomembnega. Zdi se verjetno, da se zaradi svojih del ni hotel preveč izpostavljati in je raje skrival svoje pravo ime. Prav tako le ugibamo, s čem se je Straparola sicer ukvarjal.

Morda je bil domači učitelj ali osebni pomočnik, izobrazbe za kaj takšnega mu vsekakor ni manjkalo. Lahko bi tudi bil najeto pero katerega od velikašev, ki so se v družbi radi postavljali s pesmimi ali zgodbicami, pa niso imeli časa, volje in talenta za pisanje.

Smrt Straparole je podobno ovita v temo. Ugiba se, da je umrl leta 1558, kar sklepajo po letnici in napisih na dveh natisih drugega dela njegove knjige Prijetne noči (recimo, da sem prevod približno zadel), a nekateri menijo, da je bilo to že prej, najbrž kar 1555, ko je veliko ljudi v Benetkah umrlo zaradi epidemije kuge.

Več kot o avtorju je znano o knjigi Prijetne noči, ki je izšla v dveh delih s skupaj 75 (25+50) deli, med katerimi so zgodbe, basni in pravljice. Organizirana je po vzoru Boccaciovega Dekamerona. Skupina aristokratov, mešana družba, se umakne iz mesta (pred boleznijo) in si krajša čas s pripovedovanjem bolj ali manj zabavnih zgodb.

Zgodbe verjetno niso Straparolino avtorsko delo. Vsaj nekatere je moč prepoznati v zgodnješih objavah drugih avtorjev, tudi v napisu na začetku druge knjige je zapisano, da ’nič od zapisanega ni njegovega’. So pa seveda besedila prirejena in predelana, da kar najbolje sestavijo knjigo, kot si jo je Straparola zamislil.

V tistih časih so že tako ohlapne avtorje pravice pisci radi obšli z okvirno pripovedjo, kot jo poznamo iz Dekamerona ali 1001 noči, saj so ’le zapisali, kar so slišali drugje’. Knjiga, ki je Straparola morda v celoti ni nikoli videl, je takoj po natisu doživela cenzuro, saj so na pritisk cerkve v ponatisu druge knjige eno izmed zgodb izpustili, med 158 in 1624 pa je bila prepovedana kar cela.

Pomen Prijetnih noči je ogromen, čeprav še zdaleč ne jasen. Najprej gre gotovo za prve zapise klasične pravljice v obliki ’od reveža do bogataša’. Ali pripada Straparoli naziv izumitelja te vrste pravljic, je še stvar debate. Potem ge zagotovo poudariti vpliv knjige na vse izobražence v naslednjih stoletjih, saj so Perrault in njegovi sodobniki (in sodobnice, ne pozabimo precioz), z veliko žlico zajemali ideje in zgradbe zgodb prav pri Straparoli, kar se je vleklo še krepko v obdobje bratov Grimm.

Med pravljicami, ki so jih pisali po Straparolinih predlogah, je najbolj znan Obuti maček, omenimo pa lahko še Železnega Hansa, Zlato gos, Oslovsko kožo, Kako je šesterica odšla v svet, … V slovenskem jeziku Straparolinih del še ni na voljo in jih v doglednem času ni pričakovati, dostopna pa so v italijanskem, nemškem in angleškem jeziku. Kdor išče bralski izziv za počitnice, ga je pravkar našel.

Komentiraj

Filed under pravljice

Wilhelm Hauff: Pravljice

Pravljice Wilhelma Hauffa

O Wilhelmu Hauffu sem že pisal, a ime avtorja pravljic, ki jih predstavljam tokrat, le redko kdo prepozna, čeprav je bil v svojih časih zelo uspešen in bi zagotovo postal prava zvezda, sijoča še stoletja po svoji smrti, če ne bi umrl tako mlad. Tokrat bo objava posvečena njegovim pravljicam in ne Hauffu samemu.

Hauff je bil predstavnik romantike, tako kot slovita brata Grimm, a v primerjavi z njima pravi pustolovec, saj je živel življenje svobodnega pisatelja, brez kakršnegakoli zavetja akademske ustanove, kot so ga imeli številni njegovi sodobniki. Temu primerno je bil visoko produktiven in občasno tudi površen.

Napisal je več proznih del, vključno z zgodovinskim romanom Lichtenstein, napisanem po vzoru tedaj izjemno priljubljenega Ivanhoeja Walterja Scotta. Romantični Lichtenstein je bil tako odmeven, da je na mestu ruševin, kamor je avtor postavil sicer izmišljeno, a na zgodovinska dejstva naslonjeno pripoved o vojvodi Ulrichu, Ulrichov naslednik postavil nov grad, zgrajen po Hauffovih opisih. Seveda se je to zgodilo precej po avtorjevi smrti.

Danes je vendarle Lichtenstein le obrobna opomba v svetovnih literaturi, medtem ko Hauffove pravljice lahko postavimo kar ob bok največjih: Perraulta, Grimmov, Wilda in Andersena. Napisal je tri knjige, označene kot almanahe, izšle pa so v letih 1825 (Karavana), 1826 (Šejk iz Aleksandrije in njegovi sužnji) in 1827 (Gostišče v Spessartovem gozdu).

Vsaka od teh knjig ima okvirno pripoved v slogu Tisoč in ene noči, ki služi kot povezava med pripovedmi, za katere lahko rečemo, da so vsaka zase zaključene celote. Za razliko od tedaj in še posebej danes uveljavljene oblike pravljice, so Hauffove pripovedi precej daljše, včasih že na meji dolžine pravega romana.

Hauffove pravljice imajo dolge opise, zapletene like (v glavnih vlogah so vedno moški), nimajo vedno vseh pravljičnih značilnosti (na primer nadnaravnih dogodkov) in so pogosto navezane na bolj ali manj aktualno dogajanje (v eni na primer nastopa lik, v katerem zlahka prepoznamo Napoleona).

Kot pravi svobodni umetnik je Hauff pravljice objavljal posamič in nato še v skupni knjigi – almanahu in enako velja za prevode. Sčasoma so jih uredniki začeli združevati v skupno knjigo. V njej so praviloma izpuščali zgodbe, ki so bile povzete po pisanju drugih avtorjev, eno (Mrzlo srce), ki je sprva izhajala v dveh delih, pa začeli pisati skupaj.

Takole si sledijo Pravljice Wilhelma Hauffa:

Karavana (1826)

Zgodba o kalifu štrku

kalif-strk-carl-offterdinger

Kalif Štrk, ilustracija Carla Offterdingerja

Kalif in veliki vezir naletita na skrivnostno škatlico s še bolj skrivnostnim prahom in nerazumljivim napisom. Izkaže se, da se lahko s pomočjo najdbe spremenita v katerokoli žival, kar tudi storita, a nato ostaneta ujeta v podobah štrkov.

Zgodba o ladji duhov

ladja-duhov-theodor-hosemann

Ladja duhov, ilustracija Theodorja Hosemanna

Mladi trgovec in njegov služabnik se odpravita na tvegano potovanje po morju, med katerim naletita na skrivnostno ladjo, polno mrtvecev …

Zgodba o odsekani roki

zgodba-o-odsekani-roki

Zgodba o odsekani roki, ilustracija Carla Offterdingerja

Mladi zdravnik v tuji deželi dobi nenavadno ponudbo, podprto z zajetnim plačilom, a hkrati mu nastavi past. Udeležba v pustolovščini bo imela strašne posledice …

Rešitev Fatime

Rešitev Fatime, ilustracija Carla Offterdingerja

Med praznovanjem Fatiminega 16. rojstnega dne njo n prijateljico ugrabijo morski razbojniki. bo njenemu bratu uspelo preprečiti prodajo obeh na sejmu sužnjev?

Zgodba o malem Muku

mali-muk-wilhelm-hauff

Zgodba o malem Muku, ilustracija Bertalla

Mali Muk se je rodil s šibkim telesom in ogromno glavo, a s tem so se njegove težave šele začele. Toda z dobro mero vztrajnosti in ščepcem čarovnije so mu odprta marsikatera vrata, o katerih lahko navadni smrtnik samo sanja …

Pravljica o lažnem princu

Odličen krojač, ki pa nenehno sanja o tem, da bi postal plemič, po spletu okoliščin dobi priložnost vstopiti v svet kraljev. A namesto visokega položaja po še več zapletih spozna pomembno življenjsko modrost. Dobro poučen bralec bo našel vzporednice tako s Pogumnim krojačkom kot Kraljično na zrnu graha.

bertall-pravljica-o-laznem-princu

Po Pravljici o lažnem princu sledi še zaključek, oziroma dopolnitev Zgodbe o odsekani roki.

Šejk iz Aleksandrije in njegovi sužnji (1827)

 

Pritlikavec Nosan
Abner, Žid, ki ni nič videl
Ubogi Štefan (avtor Gustav Adolf Schöll )
Pečena roka (avtor James Justinian Morier )
Mladi Anglež
Podzemna gostija (avtorja brata Grimm)
Snežica in Rožica (avtorja brata Grimm)
Almanzorjeva zgodba

 

 

Krčma v Spessartu (1828)
Legenda o jelenovem guldnu
Mrzlo srce, 1. del
Saidovi doživljaji
Steenfolska votlina
Mrzlo srce, 2. del

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Slabe matere v pravljicah

Ob materah so vključene tudi mačehe

Na pravljice, ker so pač namenjene otrokom, pogosto gledamo tako površno, da njihove globine na področju človeških odnosov niti ne opazimo. Kljub temu že po nekaj minutah površnega listanja po zbirkah klasičnih pravljic ugotovimo, da so odnosi med sorojenci, med starši in otroki, pa tudi med starši samimi ravno tako problematični kot odnosi med ženini in nevestami (poroka so pač med napogostejšimi temami v pravljicah).

Na tem mestu začenjam pregled slabih mater v pravljicah. Nekega dne bom naredil tudi pregled slabih očetov in sorojencev, a nekje je pač treba začeti. Razdelil jih bom po skupinah in sčasoma dodajal vse več primerov. Tudi sami, dragi bralci, lahko predlagate kakšnega.

Odsotne matere

Odsotne matere v pravljicah so tiste, ki jih v zgodbi sploh ni, ali pa sicer so, a na zgodbo nimajo nikakršnega vpliva.

Gosja pastirica – mar res ni mogla svoje edinke pospremiti do zaročenca?

gosja-pastirica-ilustracija

Lepotica in zver – matere ni.

Pepelka – mati umre, ko je dete še zelo mlado (v Grimmovi različici sicer bdi nad Pepelko prek drevesa s čarovno močjo, vprašanje pa, če jo lahko prepoznamo tudi v Perraultovi vili); druga mati (mačeha), ki jo lahko prepoznamo tudi kot izvirno, a nepošteno (glej ustrezno točko o nepoštenih materah) pa je izrazito pristranska do svojih hčera.

Špicparkeljc – matere ni.

Trnuljčica – mati sicer je, kaže da sodeluje pri prvi napaki staršev (ne povabita vseh vil), a je povsem nemočna pri preprečitvi zbadanja z vretenom (oče vsaj prepove kolovrate, čeprav je tudi to zaman).

Žabji kralj – matere ni, oziroma je tiho.

Nepoštene matere

Takšne matere dajejo nepošteno prednost enemu ali več svojim ali posvojenim otrokom pred enim ali več svojih ali posvojenih otrok.

Diamanti in krastače – tokrat imamo uradno opravka z materjo, ki loči med svoj hčerjo in posvojenko, njena pristranskost pa pogubi njenega otroka

Mati Hulda – kot zgoraj

Neodgovorne matere

To so matere, ki svoje vloge ne opravljajo dobro, jih ne ščitijo pred nevarnostmi, ali jih v nevarnost celo spravljajo.

Motovilka – sicer še ni mama, a je noseča in ves čas nosečnosti sili svojega moža naj krade motovilec na vrtu čarovnice, čeprav ga s tem pošilja v nevarnost in končno to privede tudi do izgube otroka.

Peter Klepec – dečka pošlje med pastirje, čeprav je jasno, da mu bo tam hudo.

Rdeča kapica – svojega otroka pošlje samega v gozd, kjer očitno prežijo številne nevarnosti, razbrati je celo, da tega ni storila prvič.

Volk in sedem kozličkov – za svoje otroke ne organizira primernega varstva, čeprav ve, da se okrog potika volk.

Tekmovalne / ljubosumne matere

To so matere, ki se s svojimi otroci priperjajo, so prepričane, da so od njih boljše, ozitroma jim zavidajo neko lastnost, v kateri jih otroci prekašajo.

Jakec in fižolček – čeprav je mati sinu prepustila možnost odločanja o prodaji njunega edinega premoženja, je nabavo čarobnih fižolčkov pospremila z omalovaževanjem in dragoceno blago vrgla na gnoj za hišo.

Trnuljčica – tokrat imam v mislih ljubosumno in ljudožersko mater princa (govorim o Perraultovi različici), ki poskuša soprogo svojega edinca (in oba otroka) pojesti

Sneguljčica – mati (v novejših različicah sicer mačeha) se težko sprijazni s staranjem, še težje pa ji je, ko lepota njene hčere vpričo nje vse bolj cveti, zato jo poskuša pogubiti najprej prek posrednika, nato kar lastnoročno

Zlobne matere

Zlobne matere so svoje otroke iz lastnih interesov pripravljene prepustiti zverem v gozdu ali jih prisiliti v nekaj, kar je v popolnem nasprotju z njihovimi željami.

janko-in-metka-ilustracija

Janko in Metka – tudi tu imamo v sodobnih različicah opravka z mačeho, a v starejših z mamo, ki poskuša žrtvovati svoje otroke, da bi lažje preživela sama. Zanimivo je, da je v še starejših različicah oče tisti, ki predlaga, da bi otroke pustili v gozdu.

Vzhodno od Sonca, zahodno od Lune – čeprav je zgodba podobna Lepotici in Zveri, je tu ženska, ki je princa uročila v zver, bolj izpostavljena, seveda gre uradno za mačeho, a v njej zlahka prepoznamo posesivno mater

Komentiraj

Filed under pravljice