Category Archives: pravljice

Pravljice z motivom živalskega ženina

Po vsem svetu poznajo pravljice, v katerih bodočega ženina spoznamo v obliki živali. Šele kasneje, običajno tik pred koncem, se iz živalske spremeni v človeško obliko. Na tem mestu jih bomo poskusili predstaviti čim več. Sčasoma naj bi seznam rasel, kako hitro in kako dolgo pa je v tem trenutku težko reči.

Ježek Janček

Slovenska ljudska pravljica Ježek Janček pripoveduje o nagajivem dečku, ki tako dolgo moti mater pri delu, da mu ta reče jež. Fantič se spremeni v ježa in tak ostane sedem let, dokler v gozdu ne naleti na izgubljenega grofa. Grofu pomaga domov v zameno za obljubo, da mu bo dal eno izmed hčera za ženo, a grof besedo požre.

Janček vseeno pride do gradu, kjer se najmlaša od hčera odloči vzeti ga za moža. Takrat se spremeni v čednega mladeniča in srečno zaživita.

Lepotica in Zver

V pravljici Lepotica in Zver spoznamo bogatega trgovca s tremi hčerami. Trgovcu propade posel, zato se morajo preseliti, kar še najbolje sprejme najmlajša od hčera, ki jo kličejo Lepotica. Ko se pojavi priložnost, da si trgovec povrne bogastvo, za kratek čas odpotuje in hčeram obljubi darila.

Starejši si izbereta različne dragocenosti, najmlajša pa prosi za vrtnico. Trgovec ob vrnitvi zaide in prenoči na nenavadnem gradu, kjer mu strežejo nevidne roke. Ko zjutraj odhaja, se spomni na vrtnico za hčer in jo odtrga na vrtu. Takrat se pred njim pojavi Zver in zahteva njegovo življenje ali življenje ene od hčera.

Trgovec ob vrnitvi domov pove hčeram o Zveri in najmlajša se odloči oditi na grad. Tam se sčasoma z Zverjo spoprijatelji, a Zver ji ponuja celo zakon. Kasneje ga prosi za kratek obisk očeta in Zver pristane, če se bo hitro vrnila. Toda njeni sestri ji poskušata vrnitev preprečiti in Lepotica se vrne tik preden Zver umre od žalosti.

Takrat se sklene poročiti z njim in on se spremeni v princa. Sledi poroka.

Žabji kralj

Princesa se igra z zlato žogo, ki ji pade v vodo. Žabec ji obljubi pomoč, če se bo potem družila z njim. Princesa obljubi, a potem, ko dobi žogo, preprosto odide. Žabec ji sledi na grad in zahteva, da držo besedo. Pri tem ga podpre princesin oče.

Ko se žabec naje s princesinega krožnika, se hoče igrati z njo in vztraja, da ga vzame v svojo spalnico. Tam se princesa tako razjezi, da ga vrže ob steno in žabec se spremeni v princa. Odpeljeta se na njegov grad in poročita.

Komentiraj

Filed under pravljice

7 resnic, ki se jih iz pravljic naučimo o poroki

Čeprav je poroka nekoliko staromoden koncept, ki ga sodobno pravo v razvitem svetu se bolj enači s skupnim življenjem v predpisanem in relativno kratkem skupnem življenju, se vendarle ljudje še vedno poročajo. Ker se marsikdo celo več kot enkrat, torej poroka kot takšna vendarle še ni povsem iz mode.

Toda tokrat se ne bomo ukvarjali s samo poroko, oz. poročnim slavjem, temveč bomo spregovorili nekaj resnic o korakih do skupnega življenja in tudi o skupnem življenju samem, ki se jih lahko, seveda na pretiran in poenostavljen, a zato toliko bolj razumljiv in učinkovit način, naučimo iz pravljic.

1. Vložiti je treba trud

Če se hočeš poročiti, ni dovolj, da si to samo zaželiš. Princi morajo skozi trnovo grmovje in princese izrabiti železne čevlje, ali pa vitezi premagati zmaje ali lepotice kramljati z zvermi, da do poroke sploh lahko pride.

Pravljice se ne ukvarjajo kaj prida s fizično privlačnostjo. Dekleta so lepa (v resnici je vsako po svoje lepo) in fantja praviloma tudi (če ne na zunaj, pa imajo dobro srce, veliko mero poguma ali prebrisanosti, …). Veliko več izvemo o tem, da se morata oba, tako on kot ona (vsaj v večini pravljic) do končnega rezultata, torje poroke, vsaj malo potruditi.

Izstopiti morata torej iz svojega območja udobja. Zgolj aplikacija, ki po algoritmu najde najprimernejšega partnerja ni dovolj.

2. Pri izbiri življenjskega sopotnika so ti sorodniki pogosto v napoto

Čeprav si vsi želimo s poroko predvem pridobiti, kar v idelanem primeru pomeni na primer, da oče neveste ne dobi hčere, ampak dobi še sina, bratje in sestre pa se preprosto pomnožijo, kar je vedno dobro tako zasebno kot poslovno, je v pravljicah in v resničnem življenju pogosto ravno nasprotno.

Očetje se nadzoru nad svojimi hčerami zlepa ne odrečejo, matere so ljubosumne na njihovo lepoto, dediščine svojim sinovom ne dajo kar tako, da ne omenjamo spletkarskih bratov in sester, ki se v želji, da bi preprečili srečo svojih sorojencev ne ustavijo niti pred umorom.

Listanje črne kronike pravljične zgodbe le potrjujejo. Največ zločinov se zgodi ravno znotraj družine.

3. V zakonskem jarmu si ne smemo privoščiti sebičnosti

S poroko svojega lastnega življenja sicer ne smemo zanemariti, a bistvo poroke je vendarle, da si ustvarimo novo življenje. 1 + 1 ne sme biti več 1 in 1, ampak celo več kot 2. S poroko namreč pričakujemo, da nam bo bolje kot prej. Staro življenje potemtakem v veliki meri pustimo za seboj in si skupaj z zakonskim partnerjem ustvarimo novo.

Če se uspešno naučimo ločevati med lastnimi in skupnimi interesi ter med njim postavljati zdrave prioritete, lahko storimo še korak naprej. Družino lahko povečamo. S prihodom otroka ali otrok je priložnosti za sebičnost še manj, organizacija časa in postavljanje prioritet je še pomembnejše.

Preden priodemo do tja, naj bi bilo torej dovolj zreli, da lahko prevzamemo odgovornost za skupno življenje. Žal se v resničnosti vse prepogosto zgodi obratno. Najprej pridejo otroci, nato mora poroka in za tem ugotavljanje, da še vedno ne zmoremo postaviti drugih pred svoje interese.

4. Srečno do konca svojih dni

To je ena najbolj pravljičnih fraz, ki jo je treba vzeti z veliko rezerve. Pravljice so zanimive ravno zato, ker gre v njih marsikaj narobe. Neveste so ugrabljene, princi ranjeni, starši in sorojenci v napoto. Premagati je treba zmaje, velikane in druge težave.

Pravljice nas torej ne učijo, da bo po poroki vse v redu. Pravzaprav v številnih, na primer v Pogumnem krojačku, Ribičevi ženi, Aladinu in čudežni svetilki, ne nazadnje v Janku in Metki, izvemo, da se po poroki težave nadaljujejo ali celo šele prav začnejo.

A to naj nas ne ovira pri iskanju sreče s vojim partnerjem in poskušanju doseganja vsaj enega dneva zadovoljstva naenkrat. Če nam uspe, naslednji dan poskusimo znova. Če ne, smo se že naučili, da je večino težav mogoče premagati, zato sveda prav tako naslednj dan poskusimo znova.

5. Videz ne pomeni nujno najboljšega kriterija

Biologija od nas pričakuje, da si bom za partnerja izbrali privlačno osebo, saj dober videz namiguje na dobro zdravje in večjo verjetnost za razmnoževanje. Po drugi plati pa nas tako pravljice kot resnično življenje hitro naučimo, da se pogosto odlično ujamemo tudi z osebami nasprotnega spola, ki nas vsaj sprva niso fizično privlačile.

Žabji kralj in Lepotica in Zver sta le dva izmed najbolj znanih primerov, kjer dekleta ugotavljajo, da primeren ženin ne naredi nujno najboljšega prvega vtisa. Podobno najdemo pravljice (na primer o Vasilisi), kjer mora snubec izbirati med povsem enakimi dekleti, čeprav ve, da je zanje prava le ena. Ali pa domov pripelje mačko, za katero se čez čas izkaže, da je začarana princesa.

Videz lahko vara. Če na to pozabimo, se spomnimo pregovora: poroči se z lepotico in skrbelo te bo do konca svojih dni.

6. V večini primerov bodo še druge priložnosti

Čeprav imajo pravljice izrazito napeto zgradbo, v katri gre marsikaj na vse ali nič, se vendarle naučimo, da je moč številne napake tudi popraviti. Včasih naredimo bedarijo (pomislite le na Zlato ptico, kjer najmlaši sin vsakič znova prebudi stražarje), a se vseeno lahko izvlečemo.

Če se torej zalomi (ali bolje: Ko se zalomi), ne smemo kar obupati. Vsaj poskusiti velja popraviti napako in iti naprej. Če pa je ta vseeno prehuda, morda takoj za ovinkom lahko najdemo drugega princa ali princeso. Življenje je polno priložnosti. Ne odrecimo se jim kar tako.

7. Poroka ni cilj, ampak pot

Mnoge pravljce se končajo s poroko, a o tej izvemo le malo. Morda se pripovedovalec le poheca, da je bil tudi sam tam in je bilo toliko pijače, da ima še sedaj moker jezik. Pa vendar je iz same zgodbe povsem jasno, da je bistvo v poti do poroke, ne v poroki sami, da je pravljica zanimiva ravno zato, ker nas uči, kako se soočati s preprekami, ne kako uživati v udobnem prestolu (ali na sedežni garnituri).

Ne nazadnje, kako nas življenjski izzivi, med katerimi poroka nikakor ni najmanjši, naredijo boljše, močnejše, modrejše in s tem lahko še več prinesemo v zvezo z drugim človekom, kjer potem skupaj, če se dovolj potrudimo in imamo zraven še nekaj sreče, ustvarimo nekaj novega, še boljšega.

Novo pravljico, morda?

Komentiraj

Filed under pravljice

Stari božič Washingtona Irvinga z ilustracijami Franka Dadda

Washington Irving: Stari božič (ilustriral Frank Dadd)

Stari božič je ilustrirana zbirka petih zgodb že prej objavljenih v knjigi Božični skeči (tam je še več zgodb in esejev), v katerih je Irwing opisal božične običaje ob koncu 18. in začetku 19. stoletja. Washington Irving (1783-1859) je bil izviren in duhovit avtor, ki mu gre med drugim tudi zasluga za izum izrazov Gotham in Knickerbocker, ki sta oba tesno povezana z New Yorkom, njegovim osrednjim ustvarjalnim mestom.

Tudi Stari božič je poseben, in sicer v svojem pristopu, ki je zmes leposlovja in esejistike, s ščepcem tedaj priljubljenega nadnaravnega (še posebej v modi so bili duhovi), a še vedno dovolj enostavna, berljiv in zabavna, da so jo priporočili tudi otrokom.

Prav Stari božič velja za enega od prvih primerov tedaj literarno še nedefinirane kratke zgodbe, oz. v tem primeru zbirke tematsko sorodnih in vsebinsko povezanih kratkih zgodb, ki pa so vendarle zaključene celote. Na tem mestu jih ne bomo obnavljali. Kogar zanima, si besedilo zlahka in brezplačno (v angleščini) sname s spleta, bomo pa prazničnemu času primerno predstavili knjigo z ilustracijami tedaj zelo priljubljenega Franka Dadda (1851-1921), izdano leta 11916 pri založbi G. P. Putnam’s Sons v New Yorku in Londonu.

Zanimivost – tiskala jo je tiskarna Nickerbocker Press.

Prva zgodba je naslovljena Božič in se osredotoča na pričakovanje adventnega časa z vrhuncem pri maši predbožičnega večera.

Druga zgodba Kočija v središče dogajanja postavlja kočijo, ki na predbožični večer razvaža potnike, med katerimi je tudi prvoosebni pripovedovalec, namenjen k starim prijateljem, s katerimi bo obujal spomine in užival v božični tradiciji.

Tretja zgodba ima naslov Božični večer. V njej je veliko poudarka na glasbi, smehu in soju sveč, s katerim so obsijane praznične poslastice na bogato založeni mizi.

Četrta zgodba je Božični dan. Začne se s prijetno zborovsko budnico, delom otroškega zborčka, uvodom v prijetne, svečane občutke, molitev in različne tradicionalne obrede.

Zaključna zgodba se imenuje Božična večerja, kjer podoživimo gostijo ob prasketajočem ognju v kaminu, pospremljeno z glasbo in plesom.

Knjiga je polna pozitivnih občutkov in so jo prvič izdali leta 1876 v spomin na tedaj že preminulega avtorja. Poseben čar ji dajejo ilustracije britanskega umetnika Franka Dadda (1851-1929), specialista za zgodvinsko in žanrsko slikanje, ki je obvladal tako olje kot vodene barvice, posebej močan pa je bil v črtni risbi. V celoti si jih lahko ogledate tule.

Komentiraj

Filed under pravljice

Svinjski pastir

Hans Christian Andersen: Svinjski pastir

Pravljica o Svinjskem pastirju je značilna za H. C. Andersena, saj ne skriva kritike družbenih razmer, posebej obnašanja na dvoru, poleg tega pa (kar je tudi pogosto pri Andersenu) se ne konča srečno.

Kratka obnova

Nekoč je živel princ, ki ni bil bogat. Zaljubil se je v razvajeno princeso. Poslal ji je slavčka in vrtnico, a je oboje zaničljivo zavrnila.

Rekla je, da naravnih reči ne ceni. Všeč so ji le izdelki. Nato se je preoblečen prijavil za delo na njenem dvoru in postal svinjski pastir.

Svinjski pastir je v svojem domovaju izdelal zanimivo igračko, ki so jo opazile princesa in njene dvorne dame. Princesa jo je hotela kupiti, a ji je svinjski pastir ponudil igračko pod pogojem, da ga desetkrat poljubi. Čeprav ga je najprej poskušala prepričati, da bi ga namesto nje poljubiljale njene dvorne dame, ni popustil in za igračko je dobil poljube.

Nato je izdelal še eno, še lepšo igračko. Zanjo je hotel sto poljubov. Tudi tokrat je princesa poskušala barantati, a se na koncu sprijaznila. Med poljubljanjem svinjskega pstirja pa jo je zalotil kralj, njen oče in jo v jezi, ker mu dela takšno sramoto, nagnal od doma.

Svinjski pastir se je lahko spet preoblekel nazaj, a princese tudi sam ni maral več. Tako je ostala sama.

Komentar

Čeprav gre za Andersenovo avtorsko delo, je v evropski zakladnici pravljic najti več podobnih zgodb, kijih uvrščajo v skupino ‘pravljic s kazanjem rojstnih znamenj’ (v njih namreč princese namesto poljubov kažejo podrejenim svoja rojstna znamenja).

Verjetno najbolj znana podobna pravljica je sicer Grimmova Kralj Drozgobrad. Ta se konča srečno, saj ji po princesini kazni in posledičnem zdrsu po družbeni lestvici kralj Drozgobrad oprosti in se na koncu poročita.

Zaključni prizor iz Kralja Drozgobrada spada med tipične srečne konce

Že v Pentameronu je sorodna pravljica o Cinzielli ali Cintielli (prevedli bi jo lahko kot Kaznovana prevzetnost), najdemo pa jih tudi v slovanski folklori, kjer so princese praviloma navdušene nad plešočimi živalmi, ki jih želijo odkupiti, v zameno pa njihovi lastniki, na primer pastirji, lahko pogledajo njihova materina znamenja.

Praviloma so konci srečni, prevzetne princese se spokorijo in si povrnejo družbeni status, a Andersen, ob izidu pravljice Svinjski pastir že spodoben poznavalec dogajanja na dvoru, se je pač odločil za izgnanstvo, čeprav za ceno tega, da tudi princ ostane sam.

Vse ilustracije, razen zadnje: Heinrich Lefler. Zadnja ilustracija: Max Wulff.

Komentiraj

Filed under pravljice

Brinovo drevo

Brinovo drevo bratov Grimm

Brinovo drevo (v nekaterih različicah tudi mandljevo drevo) je ena najbolj krutih in krvavih v zbirki pravljic bratov Grimm. Ravno prav za konec oktobra, ko si lahko na noč čarovnic privoščimo izlet v mračne globine človeške ustvarjalnosti. Spoznali jo bom s pomočjo črtne risbe grofa Leopolda von Kalckreutha (1855-1928).

Obnova

Živela sta mož in žena, sicer premožna, a žalostna, saj sta bila brez otrok. Nekoč pozimi je žena lupila jabolko pod brinovim drevesom in se urezala v roko. V sneg je padla kapljica krvi in zaželela si je otroka, ki bi bil bel kot sneg in rdeč kot kri.

Kmalu se je izkazalo, da je noseča. Žal se je šest mesecev kasneje zastrupila z brinovimi jagodami in zbolela. Še mesec kasneje je rodila dečka in takoj po porodu srečna umrla. Pred tem ji je moral mož obljubiti, da jo bo pokopal pod brinovim drevesom.

Čez nekaj časa se je spet poročil in z drugo ženo dobil še enega otroka – dekllico po imenu Marlenka. Njegova nova žena je bila do hčere prijazna, pastorka pa je ob vsaki priložnosti poniževala in kaznovala. Hotela je, da bi bila njena hči edina dedinja.

Nekega dne je Marlenki dala jabolko iz skrinje in deklica se je šla igrat. Tudi deček si je zaželel jabolka, a ko je segel ponj, je mačeha zaloputnila pokrov skrinje in mu pri tem odbila glavo. Odnesla je truplo na klop pred hišo in glavo položila na vrat, rano pa zakrila z robcem.

Tam ga je opazila Marlenka in ogovorila. Ker se ni odzval, je šla vprašat mater, kaj je narobe z njenim polbratom. Mačeha ji je predlagala, da dečka močno udari po obrazu in ga tako predrami. Namesto tega je dečku glava padla na tla.

Marlenka se je zelo prestrašila.

Njena mati je sklenila dečka narezati in iz kosov pripraviti obaro.

Ko se je njen soprog vrnil, je povprašal po sinu in povedala je, da je odšel na obisk k stricu. Nato mu je postregla obaro. Mož jo je pohvalil, mačeha pa je dvoumno odvrnila, da naj mu le tekne, saj vendar je svoje.

Marlenka je shranila kosti, jih zavila v robec in pokopala pod brinovim drevesom. Kmalu je iz drevesa zletel čudovit ptič, ki je lepo in glasno prepeval. V pesmi je trdil, da ga je mati ubila, oče pojedel, Marlenka pa pokopala v robčku, zato je tako lep.

Letal je po vasi in navduševal občestvo. Zlatar mu je podaril zlato verižico, čevljar rdeče čevlje, mlinar mlinski kamen.

Nato se je ptič vrnil pet na domače dvorišče.

Ko so ga poslušali, je verižico spustil očetu okrog vratu. Pred Marlenko je spustil rdeče čevlje, mačehi pa je na glavo vrgel mlinski kamen in jo s tem ubil.

Nato je ptič zagorel in iz plamenov je stopil deček, Marlenkin polbrat. Vsi trije družinski člani so se vrnili v hišo, kjer so srečno živeli naprej.

Značilni elementi

  • Kri v snegu poznamo iz Sneguljčice, enako velja za zapeljivo nevarno vlogo jabolka.
  • Pomočnike, ki junaku pomgajo povrniti status ali ga celo obuditi od mrtvih, poznamo tako iz Rdeče kapice, kot iz Trnuljčice, Sneguljčice, Pepelke, …
  • Najbolj znana pravljica s tematiko ljudožerstva je gotovo Janko in Metka.
  • Ptice imajo pomebno vlogo v številnih Grimmovih pravljicah. Zlata ptica, Janko in Metka, Pepelka, … so le nekatere med njimi. Še več primerov bi našli za zlobne mačehe in odsotne, nesposobne ali nezainteresirane očete.
  • Pomembna tema je tudi vstajenje od mrtvih. Srečamo jo, včasih sicer malce zamaskirano, v Rdeči kapici, Volku in sedmih kozličkih, Trnuljčici, Sneguljčici, Zlati ptici, …

Za konec še zanimivost. J. R. R. Tolkien je v svojem znanem eseju O pravljici prav Brinovo drevo izpostavil kot primer neprimernosti cenzure v pravljicah. Opazil je, da so številni uredniki iz zgodbe izrezali del z očetom, ki je obaro. Po njegovem mnenju je to nedopustno. Otroci naj spoznajo pravljico v celoti ali pa sploh ne!

In kaj menite vi?

Komentiraj

Filed under pravljice

So trije prašički sploh pravljica?

Trije prašički spadajo med najbolj znane pravljice na svetu. Toda malce podrobnejši premislek o značilnostih zgodbe lahko sproži dvom. Gre res za pravljico? Če odmislimo govoreče živali, ki so očitne metafore za ljudi in izrazito vzgojno sporočilo, ki je za basni še bolj značilno kot za pravljice, v Treh prašičkih pravzaprav sploh ni veliko pravljičnega.

Situacije so povsem življenjske. Seveda je tu pretiravanje. Volk pač ne bi odpihnil hiše, a je povsem jasno, da domovanje iz slame ne nudi omembe vredne varnosti. Kaznovanje je kruto (dva prašička sta požrta, v nekaterih različicah tudi volk), vrnitve od mrtvih, kot smo ji priča v Rdeči kapici, Sneguljčici in posredno v Trnuljčici, ni.

Poenostavljeno sporočilo Treh prašičkov (če boš dajal prednost igri pred delom, te čaka hiter in žalosten konec) je sumljivo podobno sloviti basni O čričku in mravlji.

Gre torej zares za basen in ne za pravljico? Pojdimo skozi zgodbo in poskusimo poiskati elemente, ki bi bili značilni za ta ali oni žanr.

Začne se z odhodom od doma. To je eden najpogostejših začetkov pravljic. Da se od doma odpravijo trije bratje, je še toliko bolj značilno.

Prvi izmed bratov je lahkomiseln in njegova samostojnost se konča še preden se je dobro začela. Z njegovim bratom nič boljše. Podobno kot v številnih pravljicah. Recimo v Zlati ptici.

Tretji pujs je pokazal več od svojih bratov. Tudi to je značilno za pravljice. Tretji je v nečem boljši od prvih dveh. Res, da tokrat brez pravljičnega pomočnika (kot ga na primer spoznamo v Pepelki ali Zlati ptici), pa vendarle.

Tretji pujs mirno živi in se namesto igri posveča delu. To v pravljicah srečamo redko, v basnih pa malce pogosteje. Spomnimo se le na že zgoraj omenjeno mravljo.

Toda tudi v pravljicah se pogosto od junaka zahteva, da nekaj opravi, zgradi, porabi za to svoj čas in znanje, se odreče udobju in užitku …

V tem primeru damo lahko točko tako basni kot pravljici.

Seveda ne moremo brez soočenja med glavnim junakom (v našem primeru je to tretji pujs) in njegovim mogočnim nasprotnikom, ki se, tako vsaj v različici, iz katere smo vzeli ilustracije (tule nismo uporabili vseh), konča še posebej krvavo. Tak konec je zelo značilen za pravljice.

Torej?

Trije prašički imajo očitno značilnosti pravljic in basni, a je pravljičnih elementov več. Če dodamo še očitno razliko, da so namreč pravljice daljše, da se njih praviloma dogajanje razpotegne skozi daljše časovno obdobje, in, predvsem, da je med razvojem zgodbe prišlo do zelo pomembne in nepovratne spremembe, je zadeva jasna: opravka imamo s pravljico.

Da pa trije prašički, tako kot v številnih pravljicah lahko zgolj simbolno predstavlajo isti lik na različnih stopnjah razvoja (razvoja likov v basnih ni, liki v basnih so le nosilci funkcij, je tako ali tako še dodaten dokaz v prid pravljice.

Tako. Zdaj veste.

Komentiraj

Filed under pravljice

Sedem krokarjev

Sedem krokarjev, pravljica bratov Grimm z ilustracijami Franza Stassna

Sedem krokarjev je klasična, čeprav danes malce pozabljena pravljica, ki ima v zbirki bratov Grimm številko 25 (KHM 25). Čeprav je ‘prava’ različica malce drugačna od tiste, ki jo predstavljamo danes, gre v osnovi za isti zaplet – oče naredi napako, njegovi sinovi so prekleti, njegova hči se mora zanje žrtvovati.

franz-stassen-sedem-krokarjev-naslovna

O nesposobnih očetih smo že govorili, zato pravljice tule ne bomo analizirali, prav pa je, da jo obnovimo (zgodba se ne začne s prizorom na takoimenovani predsliki spodaj, posebej jo bomo omenili, ko bo čas za to):

franz-stassen-sedem-krokarjev-predslika

V družini so že imeli sedem sinov, ko se je rodila prva hči. Bila je tako slabotna, da so jo želeli takoj krstiti, saj so se bali za njeno dušo. Sinovi so stekli po vodo, a v silni naglici me dprerivanjem razbili vrč in oče jih je ob vrnitvi preklel. Spremenili so se v krokarje in odleteli, njihova sestrica, ki si je vendarle opomogla, pa je zrasla v prepričanju, da je edinka.

franz-stassen-sedem-krokarjev-01

Toda nekega dne je le izvedela, da ima zunaj nekje še sedem bratov, ki so spremenjeni v črne krokarje. Urok, ki jih je držal v živalski podobi, bi lahko premagala le, če bi sedme let molčala in medtem stkala sedem srajc iz kopriv. To je prizor, ki so ga v založbi Mainz Scholz, kjer so slikanico prvič izdali leta 1910, uporabili za prvo med ilustracijami.

franz-stassen-sedem-krokarjev-02

Dekel je torej živelo v gozdu, kjer ji v samoti niti ni bilo težko molčati (ni se smela niti zasmejati) in se posvečati zahtevnemu delu. Bratje so jo hodili obiskovat in to ji je vlivalo dodatno moč. Nekega dne pa je mimo prijahal mlad kralj in se takoj zagledal v molčečo lepotico na drevesu.

franz-stassen-sedem-krokarjev-03

Simpatije so bile vzajemne in kralj jo je sklenil odpeljati iz gozda. Dekle se je odločilo svoje delo nadaljevati drugje. Še vedno je molčala in dokončane srajce je vzela s seboj.

franz-stassen-sedem-krokarjev-04

Na gradu je imela celo boljše pogoje za delo, a molčeča kraljica ni bila priljubljena pri vseh.

franz-stassen-sedem-krokarjev-05

Kraljeva mati je z velikimi sumničanji sprejela molčečo snaho in le vprašanje časa je bilo, kdaj se je bo poskusila znebiti.

franz-stassen-sedem-krokarjev-06

Sedem bratov, še vdno spremenjenih v krokarje, je spremljalo dogajanje, a vanj niso smeli posegati.

franz-stassen-sedem-krokarjev-07

Mlada kraljica je postala mama, kralj jo je še vedno ljubil, toda njen molk in nočno šivanje srajc iz kopriv ji nista pomagala pri sklepanju zavezništev.

franz-stassen-sedem-krokarjev-08

Bila je obrožena čarovništva in zaradi zaveze k molku se ni mogla braniti. Obsodili so jo na smrt.

franz-stassen-sedem-krokarjev-09

Končala bo na grmadi!

franz-stassen-sedem-krokarjev-10

Niti kralj ji ni mogel pomagati, a sedem let molka se je počasi iztekalo in srajce so bile skoraj končane. Bo prehitela grmado?

franz-stassen-sedem-krokarjev-11

Ko so bratje krokarji, izvedeli za kazen, namenjeno njihovi sestri, so nemudoma poleteli proti gradu.

franz-stassen-sedem-krokarjev-12

Ravno prav, da so se lako spremenili v ljudi in skupaj z mlado krlajico pojasnili, zakaj se je obnašala tako kot se je. Ljudstvo je bilo navdušeno.

franz-stassen-sedem-krokarjev-13

(Vir ilustracij)

Še enkrat – to je le ena izmed dveh različic pravljice o sedmih krokarjih bratov Grimm. Jakob in Wilhelm sta pod številko 25 uvrstila nekoliko drugačno – tam mora sestra prepotovati svet, če hoče najti brate. Tudi tam se mora žrtvovati in premagati več nevarnosti in tudi tam je konec srečen (čeprav dekle ostane brez mezinca).

Po drugi plati pa imamo pravljico, skoraj enako zgoraj predstavljeni, v njuni zbirki na voljo pod številko 9 (KHM 9), a z majhno razliko – tam je bratov 12, prekletstvo pa so si prislužili zaradi prerokbe po kateri morajo umreti, če se kot trinajsti otrok v družini rodi dekle.

Zakaj so se kasneje zapleti in števlke premešali? Za to je več razlogov, tudi prepisovanje različnih urednikov, avtorjev in zbiralcev iz različnih virov, ne nazadnje pa je bilo gotovo lažje narisati sedem kot dvanajst krokarjev. O številki sedem v pravljicah smo tudi že govorili.

No, morda je res čas, da zaključimo tudi s tole objavo.

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Afriške pravljice

Afriške pravljice z ilustracijami Brinsleya Le Fanuja

Ob številnih predstavitvah pravljic določenih geografskih področij smo že odkrili dve osnovni značilnost:

  • vsako področje ima svoje posebnosti,
  • vsa področja imajo veliko skupnega.

Tudi Afriške pravljice niso izjema. Že sam naslov je problematičen, saj je druga največja celina na svetu zagotovo tako raznolika, da bi morali narediti desetine precej bolj lokalno omejenih zbirk, če bi želeli najti dovolj razlik in skupnih značilnosti za kolikor toliko pošteno predstavitev določene regije.

brinsley-le-fanu-afriske-pravljice-naslovna-stran

Toda tako pač je, založnik (v tem primeru naključno izbrane zbirke s šestimi pravljicami) se je odločil za tedaj najlaže dostopne zgodbe, ki so sicer omejene na območje Zahodne Afrike. Zbrali so jih misionarji in pustolovci, uredila Marion L. Adams in ilustriral Brinsley Le Fanu.

Vsako izmed zgodb bomo predstavili z eno ilustracijo in kratkim povzetkom.

Jutranji biser

brinsley-le-fanu-jutranji-biser

Jutranji biser je dekle, godno za možitev. Čarovnica jo prepriča, da se potroči z njenim sinom, ki si le začasno nadene človeško podobo, a kmalu po porok spet postane slon. Ob Jutranjega bisera pričakuje, da mu bo nenehno kuhala, ona pa s pomočjo bratov pobegne in še skoraj vso živino mu odpeljejo.

Pajek v grmu

brinsley-le-fanu-pajek-v-grmu

Valla je velik lovec, a njegova mlada žena se boji za njegovo varnost in začara njegovo kopje, da ne mre več zadeti. Lovec tako nekoč postane plen in komaj preživi napad bivola. Toda lovu se noče odreči, zato začne nastavljati pasti. Pri tme mu pomaga pajek, ki ga nauči še tkati obleke. Lovčeva žena tako ohrani moža živega, hrane jima (in njuni vse številčnejši družini) nikoli ne zmanjka, za povrh pa postane še najlepše oblečena ženska daleč naokrog.

Zlata lestev

brinsley-le-fanu-zlata-lestev

Rdeči popek in leteči lev

brinsley-le-fanu-rdeci-popek-in-leteci-lev

Kralj Jan

brinsley-le-fanu-kralj-jan

Šakalove prigode

brinsley-le-fanu-sakalove-prigode

Za konec še nekaj besed o Brinsleyu Le Fanuju. Ta ilustrator irskega porekla ni nikoli dosegel slave vrhunskih ilustratorjev, kot so bili Walter Crane, Arthur Rackham ali Jessie Willcox Smith. Pravzaprav je ostal v senci svjega slavnega očeta Sheridana Le Fanuja, uspenega pisatelja, ki je zaslovel predvsem s svojimi kratkimi zgodbami, ki jih je kar nekaj ilustriral prav Brinsley.

vir: http://brinsley-le-fanu.mystrikingly.com/

Komentiraj

Filed under pravljice

Rumeni škrat, pravljica Catherine d’Aulnoy

Madam d’Aulnoy: Rumeni škrat

Pravljica o Rumenem škratu je delo Grofice d’Aulnoy, gospe, ki je skovala izraz contes de fees, kar bi dobesedno prevedli s pravljice o vilah. V njenih pravljicah zares skoraj vedno nastopajo vile, ki nikakor niso vedno dobrega srca, mi pa smo ta literarni žanr preimenovali kar v pravljice, po načinu njihovega posredovanja publiki (saj si jih pravimo, oz. smo si jih dolgo precej bolj pravili, kot jih brali).

madam-d-aulnoy-v-barvah

Rumeni škrat je tipična pravljica Catherine d’Aulnoy, v kateri so zelo poudarjeni elementi ljubezenskega romana (iz katerega pravljica kot literarna zvrst v resnici izhaja), bila je zelo priljubljena v 18., 19. in v začetku 20. stoletja, danes pa je skoraj pozabljena, saj ima z vidika sodobnega urednika in nenazadnje bralca, kar nekaj pomanjkljivosti. Ker pa ima tudi prednosti, jo predstavimo s krtko obnovo, na koncu katere bomo našteli še njene prednosti in pomanjkljivosti, kar je lahko lepo izhodišče za kakšno seminarsko nalogo ali vsaj poglobljen pogovor o razumevanju besedila v šoli.

Obnova

Nekoč je živela kraljica, ki je imela veliko otrok, a so ji umrli vsi, razen ljubke deklice. Seveda je svojo edinko nadvse razvajala, resne težave takšnega pristopa pa so se pokazale, ko je napočil čas za poroko. Princesa imenovana Vselepa, je dala jasno vedeti, da nihče izmed številnh snubcev ni dovolj dober zanjo.

Njena mati je bila obupana. Sklenila je za nasvet povprašati Puščavsko vilo, ki pa je živela na ozemlju, zastraženem z ogromnimi dvoglavimi levi. Vendar je kraljica izvedela, da je nevarne stražarje mogoče zamotiti s kolačem, v katerem so med drugim krokodilja jajca. Kar sama ga je spekla in se odpravila na pot. Ko je prepotovala že veliko, je sedla pod pomarančevec in malo zadremala. Ko se je prebudila, je takoj opazila, da je kolač izginil iz njene košare. Seveda so se strašni levi že približevali. Ob njej se je pojavil Rumeni škrat, ki ji je obljubil rešitev, če mu za ženo obljubi svojo hčer.

Kraljica je popustila in se kmalu presenečena znašla doma. Nikomur ni povedala za svojo prigodo, a zaskrbljena ob spominu na obljubo Rumenemu škratu, je začela vidno hirati. Princesa Vselepa se je zbala za svojo mater in šla še sama po pomoč k Puščavski vili. Tudi ona je spekla poseben kolač, tudi ona prišla do pomarančevca, tam ostala brez kolača in spoznala Rumenega škrata. Takoj ji je povedal, da mu je njeno roko obljubila že kraljica, a hoče enako obljubo še od nje.

rumeni-skrat-in-princesa

Tudi Vselepa se je po dani obljubi nenadoma znašla v svoji postelji. Okrog prstanca je imela privezan rdeč las, ki ga nikakor ni mogla spraviti stran. Odločila se je upreti škratovemu izsiljuvanju in vendarle izbrati ženina. To je bil Kralj zlatih rudnikov, simpatičen in premožen mladenič, ki je bil neznansko zaljubljen vanjo. Priprave na poroko so stekle hitro in kmalu je napočil veliki dan. Toda tedaj se je pred svati pojavila Puščavska vila in vse skupaj opozorila, da je princesa obljubljena njenemu prijatelju Rumenemu škratu.

Kralj zlatih rudnikov se je seveda razjezil in ji zagrozil, a tedaj se je na črni mački v poročni dvorani pojavil še Rumeni škrat. Začel se je dvoboj med ženinom in škratom, vila pa je medtem ranila princeso. To je Kralja zlatih rudnikov vrglo iz tira, Rumeni škrat je izkoristil priložnost, da pograbi Vselepo, in izginila sta skozi okno. Preden si je Kralj zlatih rudnikov opomogel, ga je s seboj odpeljala Puščavska vila, saj si je tudi sama zaželela možitve.

Tako je Kralj zlatih rudnikov nekaj časa živel pri vili, ki se je posebej zanj spremenila v lepotico. Njena preobleka je bila zelo prepričljiva, le noge, skremplji kot pri grifinu, so jo izdajale. Toda kralj se je odločil pretvarjati, da mu je prirasla k srcu, saj je menil, da je ona njegova edina možnost, da še kdaj vidi Vselepo. Vila ga je preizkusila tako, da sta z letečo kočijo preletela Jekleni grad, v katerem je po novem stanovala princesa. Ta je svojega nesojenega ženina prepoznala in se užalostila ob pogledu na lepotico, ki ga je spremljala.

Kralj je videl, da je Vselepa na škratovem posestvu, a se ni predal. Hodil je na dolge sprehode in iskal način, da bi odkril pot do princese. Tako je nekega dne srečal morsko deklico, ki mu je povedala, da se princesa še vedno ni poročila s škratom, saj je preveč žalostna. Ponudila mu je svojo pomoč. Najprej ga je odpeljala na obalo v bližino Jeklenega gradu in mu nato izročila diamantni meč, s katerim lahko preseka vsakogar, če ga le ne izpusti iz rok.

Princ je po poti do gradu zares premagal celo vrsto nevarnih bitij in prispel do princese. Vselepi je pojasnil, da nima nove izbranke, temveč ga je videla ob spremenjeni vili, torej ječarki, ne pa ljubici. Medtem ko sta se zaljubljenca objemala, se je Rumeni škrat polastil čarobnega meča in princesi postavil ultimat. Ali se poroči z njim, ali pa ubije Kralja zlatih rudnikov.

kralj-in-princesa-v-ozadju-rumeni-skrat

Toda oba zaljubljenca sta tako vneto zatrjevala, da drug brez drugega sploh nočeta živeti, da je škrat oba ubil. Morska deklica ju je kasneje lahko le še spremenila v dve palmi, katerih prepleteni debli simbolizirata njuno ljubezen.

Osnovne značilnosti pravljice

  • Avtorica je pokazala izjemno domišljijo. Vključila je številna bolj ali manj znana pravljična bitja in vrsto preobratov. V zgodbi nastopa veliko različnih likov, posebej je pohvalno, da so ženski liki dokaj enakovredno zastopani, kar v večini pravljic, ki jih danes štejemo med klasične, seveda ni res.
  • Skozi zgodbo spoznamo tragično ljubezen med kraljem in princeso, ki morata premagati kopico težav, preden se spet najdeta, a le za toliko časa, da se njuna žibvljenjska pot kruto konča.
  • Avtorica je lepo vključila zlobne in nasilne like, ki delajo pravljice tako zanimive. Puščavska vila je, v nasprotju s pričakovanji, sebična in zlobna, škrat je prebrisan in krut. Pozna se, da je grofica d’Aulnoy veliko let preživela na francoskem (in španskem) dvoru, v središču najhujših spletk, kjer je zagotovo spoznala kopico resničnih osebnosti z enakimi in podobnimi negativnimi lastnostmi.

Slabosti Rumenega škrata in drugih pravljic Madam d’Aulnoy

  • Zgodba je nekoliko razvlečena. Ponovitev prizora pod pomarančevcem je odveč, saj bi bila za potek zgodbe dovolj že ena sama obljuba. Nastop vile in škrata na dvoru bi bil lahko krajši, saj sta oba posedovala čarobne moči, s katerimi bi lahko dosegla svoje cilje hitreje.
  • Razvoj likov ni najboljši. Kralj zlatih rudnikov najprej nastopa precej vročeglavo, nato postane premišljen, pa se spet spozabi. Če bi to morda lahko opravičili s prisotnostjo princese, pa njene odločitve od ‘nihče ni dovolj dober’, ‘zanima me le moje osebno udobje’ do ‘uboga moja mami’ in ‘poročila se bom s Kraljem zlatih rudnikov, saj je daleč najboljši izbor’ nikakor niso dovolj logične. Da, ljudje se lahko premislimo, a za to potrebujemo nek razlog. Avtorica je tu izpustila priložnost, da odločitve likov v svoji pravljici bolje utemelji.
  • V zgodbi je kopica dramaturških slepih rokavov, zaradi katerih ji je občasno malo težje slediti, občasno pa celo postane dolgočasna in celo deluje za lase privlečeno. Liki se pojavljajo, kot se avtorici zazdi (Kralj zlatih rudnikov natanko v trenutku, ko se princesa odloči poročiti, morska deklica ravno v tistem trenutku, ko kralj potrebuje pomoč – mimogrede, le-to mu daje povsem nesebično, kralj si je namreč ni z ničemer zaslužil -, Puščavska vila natanko tedaj, ko bi moral priti škrat, škrat pa tedaj, ko pričakujemo vilo) in izginejo, ko jih ne potrebuje več (ne izvemo na primer, kako je hčerino izginotje vplivalo na kraljico, niti ne, kako si vila in škrat potem iščeta življenjske popotnike, za katere, mimogrede, bi tudi lahko prej izvedeli, zakaj ravno tedaj, in ne že prej).
  • Pravljice grofice d’Aulnoy so pomemben del literarne zgodovine, a zahtev sodobne publike ne zadovoljijo več. Zgrešijo pri formatu (predolge, preveč likov, preveč ovinkarjenja), opisujejo preveč odrasle probleme, na preveč otroški (občasno celo otročji) način in so daleč od nekdanjega opisa ‘izdelek enega naduhovitejših francoskih umov’, s katerimi so jih reklamirali predvsem v Angliji. Kjub temu jih priporočam v branje, saj svoji publiki še vedno veliko dajejo in so zaradi že naštetih lastnosti vseeno zanimivo in poučno branje.

Komentiraj

Filed under pravljice

Preseči moraš očeta!

Očetje so v pravljicah najpogostejši nasprotniki

Da pravljice govorijo predvsem o odraščanju in prevzemanju odgovornosti za lastno življenje, ni nobena skrivnost. Pisal sem že o odnosu matere in hčere, pa sestavil (nedokončano) lestvico najslabših mater v pravljicah (pa naj jih še tako maskirajo v mačehe), sedaj pa je končno čas, da damo nekaj prostora še očetom.

Videti je, da se v pravljicah pojavljajo predvsem v povezavi s težavami. Morda je v težavah oče, morda njegovo kraljestvo, morda je le sovražno nastojen proti snubcem svoje hčere, a očetje v pravljicah vsekakor dokazujejo, da je življenje vse prej kot pravično, in da je zase treba predvsem poskrbeti kar sam.

V nekaterih najbolj priljubljenih pravljicah (Rdeča kapica, Trnuljčica, Pepelka, Sneguljčica, Obuti maček) je oče odsoten ali nezainteresiran, oz. nesposoben. A tokrat se poskusimo osredotočiti predvsem na tiste očete, ki se dejansko izkažejo za nasprotnike, oz. s svojimi odločitvami ogrožajo življenje in razvoj svojih otrok.

Oglejmo si kar nekaj tipičnih primerov,

albert-weisgerber-sedem-krokarjev

V pravljici Sedem krokarjev oče prekolne svoje sinove, ki se niso pravočasno vrnili od vodnjaka. Spremenijo se v krokarje in njihova edina sestra odrašča v prepričanju, da je edinka. Ko izve, da ni tako, mora na dolgo in nevarno pot, med katero mor mimogrede žrtvovati tudi prst.

Vse to, da bi popravila en sam trenutek nepremišljenosti svojega očeta.

Če ta pravljica bratov Grimm ni znana vsem spomnimo na podobno situacijo iz Špicparkeljca – tudi tam oče zaradi ene same izjave (hvalisanje, da zna njegova hči iz slame presti zlato) ogrozi tako njeno življenje, kot posredno življenje svojega tedaj še ne zaplojenega vnuka.

In za dobro mero lahko dodamo še Mizico, pogrni se, kjer oče raje verjame lažnivi kozi kot svojim trem sinovom in jih posledično zapodi od doma, preden dojame, kako neumen je bil

Ubogi otroci bedastega očeta, bi torej lahko sklenili. Pa vendar je situacija še kako življenjska in človeška. Dandanes, ob tako silovitem razvoju tehnologije, je to verjetno opazno še toliko bolj. Vse več staršev se mora za pomoč pri nastavljanju televizijskih kanalnikov ali polnjenju računov mobilnikov naslanjati ravno na svoje otroke.

So zato bedasti? To bi bila seveda pretirana trditev. Če pa rečemo, da jih je vsaj na nekaterih področjih povozil čas, bomo precej bliže resnici.

ivan-bilibin-zar-ptica

Nič kaj boljši niso očetje, ki otrokom in ladostnikom zadajajo težke in nevarne naloge. Pod krinko preizkušanja ‘kakovosti’ snubcev različnih princes so pomrli številni dobri fantje, oče, v vlogi bodočega tasta pa je le prilival ognja na plamene lastnega pohlepa. Kajti po prvi nalogi se je običajno pojavila še ena in še kakšna potem. Pomislimo le na pogumnega krojačka, ki si je roko svoje žene prislužil šele potem, ko je opravil z velikani, samorogom in orjaškim merjascem, pa še potem se je moral braniti  njenih morilskih spletk.

Ampak ostanimo le pri očetih, ki v nevarnost pošiljajo svoje lastne otroke. Zlata ptica je tipičemn primer. Sin zaščiti njegova zlata jabolka, mu prinese še zlato pero, oče pa hoče kar celega ptiča. Prav nič ga ne briga kakšne  nevarnosti čakajo njegove otroke, da le svoje očitno že sedaj ogromno bogastvo (le komu še na vrtu obrodijo zlata jabolka?) še poveča.

Da pri tem dva od sinov propadeta, postaneta razbojnika in celo morilca, da je tudi tretji moral na poti celo umreti (a so ga potem le oživeli), je očitno zanemarljivo. Pohlepni oče mora pač dobiti svoje. Po njegovi smrti pa kraljestvo preide k zmagovalcu, seveda.

clement-pierre-marillier-oslovska-koza

Nezmožnost prilagajanja očetov, značilna za vse starejše ljudi, a pri očetih praviloma prej opazna kot pri materah in bolj boleča, saj imajo očetje praviloma v rokah večjo moč, gre lahko celo v take skrajnosti, da si oče v Oslovski koži za edino primero naslednico svoje pokojne soproge poskuša omisliti kar lastno hčer.

Edina rešitev, ki jo vidi ubogo dekle, je beg. Preobleči se mora, ogrniti v oslovsko kožo, pustit vse za seboj in poskusiti zgraditi novo življenje dovolj daleč stran od svojega očitno zmešanega očeta, ki pa, zanimivo, takoj ko dekle dobi moža, tudi zase naje primerno boljšo polovico.

Takšne pravljice niso ravno pogoste, za Oslovsko kožo je verjetno dandanes slišal malokdo, a primerov preveč zaščitniških očetov, ki za svojo hčer želijo le najboljše, kar seveda pomeni, vsaj tako dobro, kot je on sam, v literaturi in v resničnem življenju kar mrgoli.

Pravilno ravnanje ob takšnem očetu je torej jasno – stran!

oskar-herrfurth-palcek

Očetje so (ne le v pravljicah) vedno neke vrste kralji. Njihova moč je absolutna, praviloma ravno oče odloča o življenju in smrti. Včasih le v prenesenem pomeni besede, v pravljicah pogosto kar dobesedno. Takšno moč mora otrok dobiti zase, sicer ne bo nikoli odrasel.

Pogosto je moč simbolno prikazana v kakšnem predmetu. Pri Palčku (na sliki zgoraj) so to sedemmiljski škornji. Niso samo osupljivi zaradi svoje izjemnosti, za Palčka in njegovo družino tudi prinašajo odrešitev, saj se iz orožja sovražnika (s sedemmiljskimi škornji je prav na hitro skoraj ujele pobegle fante), spremenijo v orodje za preživljanje celotne družine.

V številnih pravljicah kralj ob poroki sinu ali zetu prepusti polovico kraljestva in pogosto je zraven še omenjeno, da po kraljevi smrti dobi tudi drugo polovico, toda simboli moči so lahko bistveno bolj otipljivi. Ob škornjih omenimo vsaj še čudežno svetilko, ki jo Aladin pravzaprav zelo nesramno odtuji čarovniku, ki simbolno seveda predstavlja prav njegovega odsotnega očeta (celo predstavi se kot njegov stric), tako kot velikan zgoraj simbolno predstavlja očeta Palčku in njegovim bratom.

walter-crane-jakec-in-fizolovo-steblo
Tudi v pravljici o Jakcu in fižolovem steblu (spet odsoten oče in velikan, ki ga jetreba premagati) si fantič prilasti različne predmete, ki predstavljajo moč. Več jih ima, bližje je samostojnosti in odraslosti. Toda za končen uspeh mora velikan (in simbolno s tem očeta) ubiti in s posekanim steblom prekiniti vez med resničnostjo na tleh in pravljičnim svetom v oblakih.

Oče je premagan. Sedaj pa po svoje naprej. Če bo vse po sreči, morda še sam nekoč postaneš oče …

Komentiraj

Filed under pravljice