Category Archives: pravljice

Ostržek

Carlo Collodi: Ostržek

Ostržek Carla Lorenzinija (pravo ime Carla Collodija) je pravljica z elementi fantastike, vzgojnimi sporočili in osnovnim motivom transformacije, kar vse najdemo tudi v drugih ‘klasičnih’ pravljicah.

Toda izvirna različica je bila pravzaprav napisana kot politična alegorija in dejansko veliko mračnejša od različic, ki smo jih spoznali v 20. stoletju ali še kasneje rojeni. Seveda je imel pri preporodu Ostržka spet prste vmes sloviti Disney, kar pa smo pravzaprav že vajeni.

Če so Grimmove pravljice nastale z namenom združevanja Nemčije, je Ostržek nastal v že združeni Italiji. V obeh primerih so se avtorji zavedali družbenih sprememb, a pri Collodiju so bile te že tako izrazite in marsikje kar katastrofalne, da o romantičnih razpletih in srečnem koncu, kot je nekako pričakovati pri večini Grimmovih pravljic, tu ni govora.

V izvirniku na primer OLstržek na koncu ne postane človek, ampak ga – obesijo.

Komentiraj

Filed under pravljice

Ljubezenske zgodbe v pravljicah

Pravljice imajo zgodovinsko precej skupnega z ljubezenskimi romani.

Komentiraj

Filed under pravljice

Brade v pravljicah

Kaj nam povedo brade v pravljicah?

Brada (z ali brez brkov, z ali brez zaliscev) ima v skoraj vseh okoljih in časih prav posebno vlogo. Nič čudnega torej, da je si je priigrala pomembno vlogo tudi v pravljicah.

Na tem mestu bo rasel seznam pravljic, kjer ima brada poseben pomen, ob vsaki bo seveda kaka ilustracija in kratka razlaga.

Sinjebradec

Kralj Drozgobrad

Bratec in sestrica

Komentiraj

Filed under pravljice

Sedem Švabov

Sedem Švabov – pravljica, ki to ni

Sedem Švabov je pravljic, ki jo najdemo tako v zbirki bratov Grimm kot v svoj čas še precej uspešnejši zbirki Ludwiga Bechsteina. Prvi jo je zapisal Hans Wilhelm Kirchof že leta 1563, nastopajoči pa so dobili vsak svoje ime v različici Ludwiga Auerbacherja iz leta 1827. Čeprav jo redno uvščajo v zbirke nemških pravlic, definiciji tega literarnega žanra ne ustreza.

Komentiraj

Filed under pravljice

Trija mozicki v gozdu

Brata Grimm: Trije možički v gozdu

Pravljica Trije možički v gozdu je ena izmed različic pravljic o dobri in slabi hčeri, oz. sestri. Brata Grimm sta jo uvrstila že v prvo izdajo svoje zbirke, in sicer pod številko 13 (KHM 13).

Obnova

Komentiraj

Filed under pravljice

Razlike med sodobno in klasično pravljico

So sodobne pravljice sploh še pravljice?

Omenil sem že nekaj značilnosti sodobne pravljice in prav je, da se nekoliko podrobneje poglobimo v razlike med sodobno in klasično pravljico.

Komentiraj

Filed under pravljice

Pravljice z motivom živalskega ženina

Po vsem svetu poznajo pravljice, v katerih bodočega ženina spoznamo v obliki živali. Šele kasneje, običajno tik pred koncem, se iz živalske spremeni v človeško obliko. Na tem mestu jih bomo poskusili predstaviti čim več. Sčasoma naj bi seznam rasel, kako hitro in kako dolgo pa je v tem trenutku težko reči.

Ježek Janček

Slovenska ljudska pravljica Ježek Janček pripoveduje o nagajivem dečku, ki tako dolgo moti mater pri delu, da mu ta reče jež. Fantič se spremeni v ježa in tak ostane sedem let, dokler v gozdu ne naleti na izgubljenega grofa. Grofu pomaga domov v zameno za obljubo, da mu bo dal eno izmed hčera za ženo, a grof besedo požre.

Janček vseeno pride do gradu, kjer se najmlaša od hčera odloči vzeti ga za moža. Takrat se spremeni v čednega mladeniča in srečno zaživita.

Lepotica in Zver

V pravljici Lepotica in Zver spoznamo bogatega trgovca s tremi hčerami. Trgovcu propade posel, zato se morajo preseliti, kar še najbolje sprejme najmlajša od hčera, ki jo kličejo Lepotica. Ko se pojavi priložnost, da si trgovec povrne bogastvo, za kratek čas odpotuje in hčeram obljubi darila.

Starejši si izbereta različne dragocenosti, najmlajša pa prosi za vrtnico. Trgovec ob vrnitvi zaide in prenoči na nenavadnem gradu, kjer mu strežejo nevidne roke. Ko zjutraj odhaja, se spomni na vrtnico za hčer in jo odtrga na vrtu. Takrat se pred njim pojavi Zver in zahteva njegovo življenje ali življenje ene od hčera.

Trgovec ob vrnitvi domov pove hčeram o Zveri in najmlajša se odloči oditi na grad. Tam se sčasoma z Zverjo spoprijatelji, a Zver ji ponuja celo zakon. Kasneje ga prosi za kratek obisk očeta in Zver pristane, če se bo hitro vrnila. Toda njeni sestri ji poskušata vrnitev preprečiti in Lepotica se vrne tik preden Zver umre od žalosti.

Takrat se sklene poročiti z njim in on se spremeni v princa. Sledi poroka.

Žabji kralj

Princesa se igra z zlato žogo, ki ji pade v vodo. Žabec ji obljubi pomoč, če se bo potem družila z njim. Princesa obljubi, a potem, ko dobi žogo, preprosto odide. Žabec ji sledi na grad in zahteva, da držo besedo. Pri tem ga podpre princesin oče.

Ko se žabec naje s princesinega krožnika, se hoče igrati z njo in vztraja, da ga vzame v svojo spalnico. Tam se princesa tako razjezi, da ga vrže ob steno in žabec se spremeni v princa. Odpeljeta se na njegov grad in poročita.

Komentiraj

Filed under pravljice

7 resnic, ki se jih iz pravljic naučimo o poroki

Čeprav je poroka nekoliko staromoden koncept, ki ga sodobno pravo v razvitem svetu se bolj enači s skupnim življenjem v predpisanem in relativno kratkem skupnem življenju, se vendarle ljudje še vedno poročajo. Ker se marsikdo celo več kot enkrat, torej poroka kot takšna vendarle še ni povsem iz mode.

Toda tokrat se ne bomo ukvarjali s samo poroko, oz. poročnim slavjem, temveč bomo spregovorili nekaj resnic o korakih do skupnega življenja in tudi o skupnem življenju samem, ki se jih lahko, seveda na pretiran in poenostavljen, a zato toliko bolj razumljiv in učinkovit način, naučimo iz pravljic.

1. Vložiti je treba trud

Če se hočeš poročiti, ni dovolj, da si to samo zaželiš. Princi morajo skozi trnovo grmovje in princese izrabiti železne čevlje, ali pa vitezi premagati zmaje ali lepotice kramljati z zvermi, da do poroke sploh lahko pride.

Pravljice se ne ukvarjajo kaj prida s fizično privlačnostjo. Dekleta so lepa (v resnici je vsako po svoje lepo) in fantja praviloma tudi (če ne na zunaj, pa imajo dobro srce, veliko mero poguma ali prebrisanosti, …). Veliko več izvemo o tem, da se morata oba, tako on kot ona (vsaj v večini pravljic) do končnega rezultata, torje poroke, vsaj malo potruditi.

Izstopiti morata torej iz svojega območja udobja. Zgolj aplikacija, ki po algoritmu najde najprimernejšega partnerja ni dovolj.

2. Pri izbiri življenjskega sopotnika so ti sorodniki pogosto v napoto

Čeprav si vsi želimo s poroko predvem pridobiti, kar v idelanem primeru pomeni na primer, da oče neveste ne dobi hčere, ampak dobi še sina, bratje in sestre pa se preprosto pomnožijo, kar je vedno dobro tako zasebno kot poslovno, je v pravljicah in v resničnem življenju pogosto ravno nasprotno.

Očetje se nadzoru nad svojimi hčerami zlepa ne odrečejo, matere so ljubosumne na njihovo lepoto, dediščine svojim sinovom ne dajo kar tako, da ne omenjamo spletkarskih bratov in sester, ki se v želji, da bi preprečili srečo svojih sorojencev ne ustavijo niti pred umorom.

Listanje črne kronike pravljične zgodbe le potrjujejo. Največ zločinov se zgodi ravno znotraj družine.

3. V zakonskem jarmu si ne smemo privoščiti sebičnosti

S poroko svojega lastnega življenja sicer ne smemo zanemariti, a bistvo poroke je vendarle, da si ustvarimo novo življenje. 1 + 1 ne sme biti več 1 in 1, ampak celo več kot 2. S poroko namreč pričakujemo, da nam bo bolje kot prej. Staro življenje potemtakem v veliki meri pustimo za seboj in si skupaj z zakonskim partnerjem ustvarimo novo.

Če se uspešno naučimo ločevati med lastnimi in skupnimi interesi ter med njim postavljati zdrave prioritete, lahko storimo še korak naprej. Družino lahko povečamo. S prihodom otroka ali otrok je priložnosti za sebičnost še manj, organizacija časa in postavljanje prioritet je še pomembnejše.

Preden priodemo do tja, naj bi bilo torej dovolj zreli, da lahko prevzamemo odgovornost za skupno življenje. Žal se v resničnosti vse prepogosto zgodi obratno. Najprej pridejo otroci, nato mora poroka in za tem ugotavljanje, da še vedno ne zmoremo postaviti drugih pred svoje interese.

4. Srečno do konca svojih dni

To je ena najbolj pravljičnih fraz, ki jo je treba vzeti z veliko rezerve. Pravljice so zanimive ravno zato, ker gre v njih marsikaj narobe. Neveste so ugrabljene, princi ranjeni, starši in sorojenci v napoto. Premagati je treba zmaje, velikane in druge težave.

Pravljice nas torej ne učijo, da bo po poroki vse v redu. Pravzaprav v številnih, na primer v Pogumnem krojačku, Ribičevi ženi, Aladinu in čudežni svetilki, ne nazadnje v Janku in Metki, izvemo, da se po poroki težave nadaljujejo ali celo šele prav začnejo.

A to naj nas ne ovira pri iskanju sreče s vojim partnerjem in poskušanju doseganja vsaj enega dneva zadovoljstva naenkrat. Če nam uspe, naslednji dan poskusimo znova. Če ne, smo se že naučili, da je večino težav mogoče premagati, zato sveda prav tako naslednj dan poskusimo znova.

5. Videz ne pomeni nujno najboljšega kriterija

Biologija od nas pričakuje, da si bom za partnerja izbrali privlačno osebo, saj dober videz namiguje na dobro zdravje in večjo verjetnost za razmnoževanje. Po drugi plati pa nas tako pravljice kot resnično življenje hitro naučimo, da se pogosto odlično ujamemo tudi z osebami nasprotnega spola, ki nas vsaj sprva niso fizično privlačile.

Žabji kralj in Lepotica in Zver sta le dva izmed najbolj znanih primerov, kjer dekleta ugotavljajo, da primeren ženin ne naredi nujno najboljšega prvega vtisa. Podobno najdemo pravljice (na primer o Vasilisi), kjer mora snubec izbirati med povsem enakimi dekleti, čeprav ve, da je zanje prava le ena. Ali pa domov pripelje mačko, za katero se čez čas izkaže, da je začarana princesa.

Videz lahko vara. Če na to pozabimo, se spomnimo pregovora: poroči se z lepotico in skrbelo te bo do konca svojih dni.

6. V večini primerov bodo še druge priložnosti

Čeprav imajo pravljice izrazito napeto zgradbo, v katri gre marsikaj na vse ali nič, se vendarle naučimo, da je moč številne napake tudi popraviti. Včasih naredimo bedarijo (pomislite le na Zlato ptico, kjer najmlaši sin vsakič znova prebudi stražarje), a se vseeno lahko izvlečemo.

Če se torej zalomi (ali bolje: Ko se zalomi), ne smemo kar obupati. Vsaj poskusiti velja popraviti napako in iti naprej. Če pa je ta vseeno prehuda, morda takoj za ovinkom lahko najdemo drugega princa ali princeso. Življenje je polno priložnosti. Ne odrecimo se jim kar tako.

7. Poroka ni cilj, ampak pot

Mnoge pravljce se končajo s poroko, a o tej izvemo le malo. Morda se pripovedovalec le poheca, da je bil tudi sam tam in je bilo toliko pijače, da ima še sedaj moker jezik. Pa vendar je iz same zgodbe povsem jasno, da je bistvo v poti do poroke, ne v poroki sami, da je pravljica zanimiva ravno zato, ker nas uči, kako se soočati s preprekami, ne kako uživati v udobnem prestolu (ali na sedežni garnituri).

Ne nazadnje, kako nas življenjski izzivi, med katerimi poroka nikakor ni najmanjši, naredijo boljše, močnejše, modrejše in s tem lahko še več prinesemo v zvezo z drugim človekom, kjer potem skupaj, če se dovolj potrudimo in imamo zraven še nekaj sreče, ustvarimo nekaj novega, še boljšega.

Novo pravljico, morda?

Komentiraj

Filed under pravljice

Stari božič Washingtona Irvinga z ilustracijami Franka Dadda

Washington Irving: Stari božič (ilustriral Frank Dadd)

Stari božič je ilustrirana zbirka petih zgodb že prej objavljenih v knjigi Božični skeči (tam je še več zgodb in esejev), v katerih je Irwing opisal božične običaje ob koncu 18. in začetku 19. stoletja. Washington Irving (1783-1859) je bil izviren in duhovit avtor, ki mu gre med drugim tudi zasluga za izum izrazov Gotham in Knickerbocker, ki sta oba tesno povezana z New Yorkom, njegovim osrednjim ustvarjalnim mestom.

Tudi Stari božič je poseben, in sicer v svojem pristopu, ki je zmes leposlovja in esejistike, s ščepcem tedaj priljubljenega nadnaravnega (še posebej v modi so bili duhovi), a še vedno dovolj enostavna, berljiv in zabavna, da so jo priporočili tudi otrokom.

Prav Stari božič velja za enega od prvih primerov tedaj literarno še nedefinirane kratke zgodbe, oz. v tem primeru zbirke tematsko sorodnih in vsebinsko povezanih kratkih zgodb, ki pa so vendarle zaključene celote. Na tem mestu jih ne bomo obnavljali. Kogar zanima, si besedilo zlahka in brezplačno (v angleščini) sname s spleta, bomo pa prazničnemu času primerno predstavili knjigo z ilustracijami tedaj zelo priljubljenega Franka Dadda (1851-1921), izdano leta 11916 pri založbi G. P. Putnam’s Sons v New Yorku in Londonu.

Zanimivost – tiskala jo je tiskarna Nickerbocker Press.

Prva zgodba je naslovljena Božič in se osredotoča na pričakovanje adventnega časa z vrhuncem pri maši predbožičnega večera.

Druga zgodba Kočija v središče dogajanja postavlja kočijo, ki na predbožični večer razvaža potnike, med katerimi je tudi prvoosebni pripovedovalec, namenjen k starim prijateljem, s katerimi bo obujal spomine in užival v božični tradiciji.

Tretja zgodba ima naslov Božični večer. V njej je veliko poudarka na glasbi, smehu in soju sveč, s katerim so obsijane praznične poslastice na bogato založeni mizi.

Četrta zgodba je Božični dan. Začne se s prijetno zborovsko budnico, delom otroškega zborčka, uvodom v prijetne, svečane občutke, molitev in različne tradicionalne obrede.

Zaključna zgodba se imenuje Božična večerja, kjer podoživimo gostijo ob prasketajočem ognju v kaminu, pospremljeno z glasbo in plesom.

Knjiga je polna pozitivnih občutkov in so jo prvič izdali leta 1876 v spomin na tedaj že preminulega avtorja. Poseben čar ji dajejo ilustracije britanskega umetnika Franka Dadda (1851-1929), specialista za zgodvinsko in žanrsko slikanje, ki je obvladal tako olje kot vodene barvice, posebej močan pa je bil v črtni risbi. V celoti si jih lahko ogledate tule.

Komentiraj

Filed under pravljice

Svinjski pastir

Hans Christian Andersen: Svinjski pastir

Pravljica o Svinjskem pastirju je značilna za H. C. Andersena, saj ne skriva kritike družbenih razmer, posebej obnašanja na dvoru, poleg tega pa (kar je tudi pogosto pri Andersenu) se ne konča srečno.

Kratka obnova

Nekoč je živel princ, ki ni bil bogat. Zaljubil se je v razvajeno princeso. Poslal ji je slavčka in vrtnico, a je oboje zaničljivo zavrnila.

Rekla je, da naravnih reči ne ceni. Všeč so ji le izdelki. Nato se je preoblečen prijavil za delo na njenem dvoru in postal svinjski pastir.

Svinjski pastir je v svojem domovaju izdelal zanimivo igračko, ki so jo opazile princesa in njene dvorne dame. Princesa jo je hotela kupiti, a ji je svinjski pastir ponudil igračko pod pogojem, da ga desetkrat poljubi. Čeprav ga je najprej poskušala prepričati, da bi ga namesto nje poljubiljale njene dvorne dame, ni popustil in za igračko je dobil poljube.

Nato je izdelal še eno, še lepšo igračko. Zanjo je hotel sto poljubov. Tudi tokrat je princesa poskušala barantati, a se na koncu sprijaznila. Med poljubljanjem svinjskega pstirja pa jo je zalotil kralj, njen oče in jo v jezi, ker mu dela takšno sramoto, nagnal od doma.

Svinjski pastir se je lahko spet preoblekel nazaj, a princese tudi sam ni maral več. Tako je ostala sama.

Komentar

Čeprav gre za Andersenovo avtorsko delo, je v evropski zakladnici pravljic najti več podobnih zgodb, kijih uvrščajo v skupino ‘pravljic s kazanjem rojstnih znamenj’ (v njih namreč princese namesto poljubov kažejo podrejenim svoja rojstna znamenja).

Verjetno najbolj znana podobna pravljica je sicer Grimmova Kralj Drozgobrad. Ta se konča srečno, saj ji po princesini kazni in posledičnem zdrsu po družbeni lestvici kralj Drozgobrad oprosti in se na koncu poročita.

Zaključni prizor iz Kralja Drozgobrada spada med tipične srečne konce

Že v Pentameronu je sorodna pravljica o Cinzielli ali Cintielli (prevedli bi jo lahko kot Kaznovana prevzetnost), najdemo pa jih tudi v slovanski folklori, kjer so princese praviloma navdušene nad plešočimi živalmi, ki jih želijo odkupiti, v zameno pa njihovi lastniki, na primer pastirji, lahko pogledajo njihova materina znamenja.

Praviloma so konci srečni, prevzetne princese se spokorijo in si povrnejo družbeni status, a Andersen, ob izidu pravljice Svinjski pastir že spodoben poznavalec dogajanja na dvoru, se je pač odločil za izgnanstvo, čeprav za ceno tega, da tudi princ ostane sam.

Vse ilustracije, razen zadnje: Heinrich Lefler. Zadnja ilustracija: Max Wulff.

Komentiraj

Filed under pravljice