Category Archives: pravljice

So sodobni superjunaki v bistvu le drugače oblečeni pravljični junaki?

Iz pravljice v filmski spektakel!

Čeprav se zdi, da klasične pravljice v knjigah in slikanicah ne morejo tekmovati s filmskimi spektakli, podrobnejši premislek razkrije kopico podobnosti med pravljičnimi junaki in superjunaki.

V skoraj vsaki večji zbirki pravljic najdemo tudi takšne, kjer se po spletu okoliščin povežejo različne osebe z neobičajnimi lastnostmi. Enega odlikuje izjemno oster vid, drugi si okrog gležnjev privezuje mlinske kamne, da mu noge ne bi ušle, tretji lahko prenese ekstremne temperature … S skupnimi močmi premagajo pokvarjenega kralja ali goljufivega čarovnika.

Nas to ne spomni na danes tako priljubljene filmske uprizoritve, v katerih se več superjunakov združi v boju proti zlobnim silam, ki pretijo uničiti svet? Ali lahko zapišemo vsaj nekaj skupnih točk enih in drugih?

1. Od bedaka do junaka

V pravljicah revež ali tepček pogosto pokaže presenetljivo moč, zvijačnost ali vztrajnost, s katero premaga na prvi pogled veliko večje, močnejše in nevarnejše nasprotnike. Pomislimo na Petra Klepca ali Pougumnega krojačka ali Jakca in fižolovo steblo. Svoje uspehe so dosegli po različnih poteh, a druži jih nezavidljiv začetni položaj iz katerega vsi pridejo do prepričljive končne zmage.

Tudi superjunaki imajo običajno skrivne identitete, od katerih okolica nikakor ne pričakuje nadnaravnih moči. Bruce Wayne, bogataški dedič in priča krutemu umoru svojih staršev se ponoči prelevi v Batmana s fantastičnim vozilom in kopico domiselnih tehnoloških pripomočkov, ki mu pomagajo v boju s kriminalci v mestu.

Nerodni novinar Clark Kent je Superman s sposobnostjo letenja in celo vpliva na potek časa. Tudi on je sirota, saj je starše izgubil ob propadu rodnega planeta, od koder izvirajo njegove supermoči.

Peter Parker, je prav tako sirota, ki je starše izgubil v letalski nesreči in supermoči pridobil po ugrizu radioaktivno obsevanega pajka. Je izjemno močan, ima super ravnotežje in reflekse. Ima izjemen vid, neverjetno sposobnost celjenja ran in svojevrsten ‘pajkovski’ čut, s katerim zaznava vse v svoji okolici. Tako je postal Spiderman.

Čeprav imajo torej tipični super junaki supermoči, ki so jih avtorji bolj ali manj posrečeno znanstveno razlagajo, se v bistvu skoraj ne razlikujejo od pravljičnih junakov, ki jim do zmag pomagajo čarovnije, sedemmiljski škornji in leteče preproge.

leteci-kovcek-hans-christian-andersen-vilhelm-pedersen

V pravljicah junak ali junakinja sreča vilo ali čarovnika, morda preoblečenega berača ali ranjeno žival, ki mu (ji) v zameno za dobro delo podari čarobno moč. Ta moč je lahko tudi prekletstvo. Pomislimo na Trnuljčico, ki spi sto let ali deklico, ki ji iz ust lezejo krastače ali Midasa, ki je z dotikom prsta vse spremenil v zlato (mimogrede, pravljice in miti imajo veliko skupnega in pogosto ni jasno kaj je bilo prej in kaj kasneje).

Superjunaki, kot smo videli, običajno svojo super moč dobijo zaradi nenavadne nesreče.

2. Šibka točka

Kdor je tako mogočen, da smrtonosne rane zaceli v nekaj minutah, lahko leti skozi zgradbe, vidi v popolni temi, lahko izdela svoje popolne dvojnike in tako naprej, je seveda zelo blizu nepremagljivosti. Toda lik, ki je takorekoč obsojen na zmago, hitro postane dolgočasen. Zato imajo superjunaki tudi svoje šibke točke.

Najbolj znan je verjetno kriptonit, mineral z domačega Supermanovega planeta, zaradi katerega Superman izgubi celo moči, ki jih premore Clark Kent. Zelena svetilka na primer ne prenese rumene barve, Človek Bakla pa azbesta. Včasih so superjunaki sovražniki kar sami sebi, saj jih lahko moči oropajo že nenadzorovana čustva.

Hulk, recimo, ima težave z obvladovanjem jeze. Spiderman ima tako občutljiva čutila, da jih preveč dražljajev preobremeni. Aquaman svoje moči izgubi, če ni v vodi. In tako naprej.

Šibka točka pravljičnih junakov se pogosto pokaže v obliki skušnjave. Sinjebradčeva žena se ne more upreti prepovedi in vstopi v prepovedano sobo. Sneguljčica kljub jasnim navodilom odpira vrata neznancem in se igra z zastrupljenimi predmeti. Rdeča kapica zaide s poti, Psihe pa si mora soproga Kupida na vsak način ogledati med spanjem.

şneguljcica-in-carovnica-franz-juttner

Šibke točke ali skušnjave, ki se jim je težko upreti, naredijo zgodbe zanimive. Se spomnite Ahilove pete? Nimajo jih le junaki, ampak tudi njihovi nasprotniki, tako v klasičnih pravljicah kot v filmskih spektaklih. Pogosto je to kar napuh, pretirana samozavest, ki vodi v malomarnost.

3. Pomočnik

V pravljicah se običajno ob junaku ojavi tudi nek pomočnik. V Zlati ptici je to volk (odvisno od različice laho tudi medved ali kaka druga zver), pri Aladinu in čudežni svetilki je to duh, V Žabjem kralju njegov zvesti služabnik Henrik. Pri Obutem mačku je pomočnik celo tako pomemben, da ga dojemamo kar kot glavnega junaka.

Batman ima seveda Robina, Spiderman Alfo, Superman Jimmyja Olsena. Toda zakaj superjunaki sploh potrebujejo pomoč, če pa so tako super?

Iz istega razloga kot pravljični junaki. Gledalca (bralca, poslušalca) nenehno opominjajo, da tudi superjunaki niso popolni. Lahko podležejo skušnjavam, lahko jih pretentajo nasprotniki, lahko se jih lotijo prek njim dragih oseb, skratka – dokazujejo, da tudi superjunaki vsaj kdaj pa kdaj potrebujejo pomoč, tako kot ljudje, ki so jim zgodbe o superjunakih (in pravljice) namenjene.

franz-muller-munster-gosja-pastirica-in-konj

Seveda bi še lahko naštevali skupne točke, od reševanja princesk in drugih dam v težavah, časovnega pritiska, značilnega za vse napete pripovedi ali primerjali znanstvene domislice v sodobnih filmih p superunakih s staromodno čarovnijo v Perraultovih ali Andersenovih pravljicah.

Toda za to verjetno ni več potrebe. Pravljice za odrasle se prav malo razlikujejo od pravljic za otroke, pravljice v 17. ali 19. ali v 21. stoletju pa prav tako. Zgolj v podrobnostih, bistvo pa ostaja isto. Privlači nas namreč isti šarm nemogočega, ob katerem hočeš nočeš pomislimo: “Kaj pa če …”.

Advertisements

Komentiraj

Filed under pravljice

Wanda Gag in amerikanizacija Grimmovih pravljic

Wanda Gag je bila ameriška umetnica nemškega rodu, ki je med drugim prejela tudi prestižno Newberryjevo nagrado za svojo knjigo Milijon mačk. Če danes, več kot 70 let po njeni smrti, poskušamo najti mesto zanjo med zaslužnimi svetovnimi umetniki, pa moramo predvsem izpostaviti njen prevod Grimmovih pravljic v (ameriško) angleščino, ki jih je tudi ilustrirala.

ilustracija-janka-in-metke-wande-gag

Najprej velja predstaviti položaj knjige za otroke v začetku 20 stoletja v ZDA. Pravljice so bile široko potrošno blago, s katerim so se ukvarjali predvsem z mislijo na dobiček, njihov vzgojni učinek se je šele začenjal uveljavljati. Z avtorskmi pravicami se založniki kaj prida niso ubadali (morda z izjemo svojih), zato na primer Grimmovih pravljic niso posebej prevajali (to stane), ampak so vzeli že obstoječe angleške prevode (običajno spisane v precej starinskem, od bralca ali poslušalca načeloma dokaj odmaknjenem slogu) in jih obogatili s privlačnejšimi ilustracijami domačih umetnikov (med katerimi je spet približno olovica prihajala iz Evrope ali bila pod močnim vplivom evropske umetniške scene).

pepelka-ilustracija-wande-gag

Wanda Gag se s takšnim pristopom ni strinjala. Ker je zrasla v Novem Ulmu, v Minnesoti, kjer je bila skupnost nemških priseljencev izjemno močna, je seveda že kot otrok požirala pravljice bratov Grimm v izvirniku (no, če lahko pravljicam, ki sta jih Jakob in Wilhelm do smrti nenehno predelovala in prilagajala svojim predstavam o vlogi pravljic). Vtis, ki so ga naredile nanjo, je bil preceje drugačen od istih pravljic, ki jih je lahko našla na policah.

naslovnica-grimmovih-pravljic-wande-gag

Tako se je odločila, da bo, dejansko že kot uveljavljena ilustratorka, nekaj deset Grimmovih pravljic kar sama prevedla in ilustrirala, kar naj bi na koncu iz njih naredile pravljice, kot jih je doživljala sama – ameriški otrok z nemškimi koreninami, ki predvse uživa v dobro povedani zgodbi z zanimivimi liki in pretresljivimi zapleti. Njeni prevodi tako niso dobesedni, ampak zelo svobodni, z dodatnimi opisi, kjer se ji je zdelo, da bi otrok rad izvedel več (ali o situaciji, ali o nastopajočih), z omiljenimi prizori, v katerih teče kri (ne pozabimo, brata Grimm se nista izogibala opisom incesta ali kanibalizma), vendar nikdar za ceno spreminjanja samega zapleta, kot si je na primer privoščila Lydia Louisa Anna Very pri Rdeči kapici.

ilustracija-sneguljcice-wande-gag

Rezultat je bila leta 1936 izdana knjiga z 51 pravljicami, v kateri pripoved teče precej bolj gladko, lahko bi rekli, da precej bolj ameriško, kot so bili Američani dotlej vajeni. Ker je ravno tedaj Disney predstavil svojo animirano celovečerno vizijo Sneguljčice in sedmih palčkov, s katero je postavil nove standarde v zabaviščni industriji, pa tudi precej zmotil številne prevajalce, knjižničarje in druge osebe, je Anne Carrol Moore, vodja knjižničnega oddelka newyorške javne knjižnice, sodelavka pomembne založbe in časopisna kritičarka, Gagovo bolj ali manj pozvala k njeni, boljši, ‘pravilnejši’ različici Sneguljčice (le-ta je v svojo prvo knjigo ni uvrstila), zato je Wanda Gag kasneje (1938) izdala še samostojno slikanico Sneguljčica in 7 palčkov.

maceha-sneguljcice-ilustracija-wande-gag

Leta 1943 je izšla knjiga s še ‘tremi veselimi Grimmovimi pravljcami’ in nazadnje leta 1947 že posthumno izšla knjiga s še ‘več Grimmovimi pravljicami’. Če prištejemo še ilustracijo Janka in Metke iz leta 1932, s katero se je v Wandi Gag očitno sprožila morda tudi nostalgična želja o lastni predstavitvi Grimmovih pravljic, se je ameriška umetnica skoraj dve (zadnji) desetletji svojega življenja ukvarjala predvsem z zapuščino najbolj znanih nemških pravljičarjev.

naslovnica-treh-veselih-pravljic-bratov-grimm-wanda-gag

Če lahko ilustracije ocenimo kor sicer ljubke, všečne, a brez nekega umetniškega presežka, je Wanda Gag predvsem s svojim pristopom k pravljicam Jakoba in Wilhelma Grimma zakoličila nove standarde, na katerih so gradili vsi povojni ustvarjalci, ali vsaj tisti, ki jih zgodovina še ni pozabila.

naslovnica-se-vec-pravljic-bratov-grimm-wande-gag

Tako kot tudi Wande Gag zlepa ne bo.

Komentiraj

Filed under pravljice

Kaj imajo skupnega pravljice in sanje?

Pravljice in sanje verjetno naslavljajo iste kotičke podzavesti!

Različni misleci že stoletja povezujejo mitologijo in sanje. Kot si ne le cela ljudstva, ampak kar skupine ljudi, ki niso povezane niti prostorsko, niti časovno, delijo številne mite, je seveda jasno, da vsi sanjamo.

Če se v sanjah srečujemo s problemi, strahovi, izzivi, ki jih ne znamo ubesediti, je v mitih za to že poskrbljeno. Tudi s pomočjo nadnaravnih bitij in dogodkov, v katerih se pogosto zrcalijo pradavne bojazni človeštva, kot je na primer vprašanje, ali bo sonce sploh vzšlo, kaj, če nas zapusti mama, koliko lahko zaupamo prijatelju, …

Sanje v fazi spanja razvrščajo podobe in dogodke iz budnega stanja, ki se v še niti približno dovolj znanem procesu učenja povezujejo v neoprijemljiv skupek kemikalih in električnih povezav, iz katerih se tvori človekova osebnost. Vsaka je drugačna, vsak enkratna in neponovljiva.

Poznavanje mitov nam pri tem zelo pomaga, saj se z njihovo pomočjo lažje spomnimo sanj, jih osmislimo in kaže, da jh tudi telo bolje izkoristi, vsaj tako kažejo vse številčnejše terapevtske izkušnje iz zadnjih let.

Toda miti so primerni predvsem za odrasle, s katerimi je komunikacija tudi sicer lažja kot z otroci. Mit se namreč naslanja na neko že obstoječe znanje, otroci, pa predznanja pogosto nimajo, strahove pa vseeno.

Na tem mestu vstopi pravljica, skozi katero otrok podoživi številne prigode in, ko smo že pri tem, sanjarije, kakršne mu kot otroku seveda niso dostopne, a jih mora njegova podzavest za razvoj v celovito osebnost vseeno čim bolje obdelati. Potemtakem je odnos nekaterih šol, ki pravljice izključujejo (ali vsaj zelo omejujejo) iz vzgojno izobraževalnega procesa, popolnoma napačen.

Ali pa tudi ne – tako osiromašene osebnosti bodo zelo verjetno v številnih življenjskih situacijah precej nebogljene, manj si bodo upale, lažje jih bo voditi in z njimi manipulirati. Ampak o tem kdaj drugič.

Pravljice, miti in sanje imajo torej na vsak način veliko skupnega in ponujaj človeku, odraslemu ali otroku številne koristi, ki jih sedaj sodobna psihoterapija šele bolj sluti kot razume.  Na nas je ali to izkoristimo, ali zlorabimo.

V znanju je moč.

Komentiraj

Filed under pravljice

Veliki pravljičarji

Kdo so bili največji pravljičarji vseh časov?

Morda malo preveč ambiciozno zastavljen naslov seveda ne more v popolnosti izpolniti svoje naloge. Seznam bo v vsakem primeru pomanjkljiv in pristranski, a za neko osnovo bi moral vendarle služiti. Vprašanje samo – komu?

Za vse, ki bi radi več vedeli o pravljici kot literarni zvrsti in eni najčudoviteljših zabav, kar jih je izumilo človeštvo, zato na tem mestu najprej povzemamo osnovna pravila študija pravljice:

  1. Prebrati čim več pravljic. (Logično!)
  2. Primerjati prebrane pravljice med seboj.
  3. Poizvedeti čim več o pravljičarjih. (Nekaj jih bomo našteli kar tule.)
  4. Povezovati pridobljeno znanje z vsem ostalim – zgodovino, zemljepisom, jezikoslovjem, sploh z vsemi družboslovnimi in naravoslovnimi znanostmi.

 

Giovanni Francesco Straparola (1485-1558 – letnici sta vprašljivi)

Pesnik, pisec kratkih zgodb in zbiralec pravljic je med vsemi najskrivnostnejši, njegovo delo iz 16. stoletja pa je, čeprav brez zbirateljskega cilja ali literarnih ambicij (še najbolj verjetno je šlo za poskus oponašanja Boccacciovega Dekamerona) prava osnova vseh kasnejših del, še posebej Basilejevega.

Giambattista Basile (1566-1632)

Pesnik in zbiralec pravljic, ki je zapisal nekatere od najstarejših znanih različic danes še vedno priljubljenih pravljic, njegova knjiga Pentameron pa je navdihnila tako francoske kot nemške zbiralce, ki so vsak po svoje interpretirali ponujene materiale.

Gospa d’Aulnoy (1650-1703 letnica rojstva je vprašljiva)

Prva med prvimi, precioza, ki je skovala izraz contes de fees, in avtorica približno dveh ducatov pravljic, ki so povečini na voljo tudi v slovenskem prevodu.

Charles Perrault (1628-1703)

Velja za očeta pravljice, prvi ki je dal Rdeči kapici rdeče pokrivalo, Pepelki steklene čeveljčke in na konec vsake pravljice jasno zapisano vzgojno sporočilo, kakršnega še danes pričakujemo od pravljic.

Antoine Galland (1646-1715)

Prvi prevajelc 1001 noči v katerega od evropskih jezikov pravljic ni le zbiral, urejal in prevajal, ampak, kot kaže, vsaj nekatere (na primer o Aladinu ali Sinbadu) med njimi tudi kar sam napisal, s svojo obširno zbirko pa je navdihnil številne avtorje, med katerimi je morda najbolj znan kar H. C. Andersen.

Brata Grimm (Jakob, 1785-1863, Wilhelm 1786-1859)

Zbiralca, urednika in glede na številne posege tudi avtorja najbolj znane zbirke pravljic na svetu, ki obsega več kot dvesto primerkov, nanjo pa ni naslonjeno le slovensko ljudsko izročilo ampak kar celotna zahodna civilizacija.

Aleksander Afanasjev (1826-1871)

Zbral je približno šeststo pravljic, ki pa niso pomembne le zaradi količine in časa, v katerem so bile izdane, ampak so s številnimi opombami in celotnim pristopom postavile visoke standarde naslednjim zbiralcem, ki so morali za njihovo dosego iz ljubiteljev prestopiti med znanstvenike.

Hans Christian Andersen (1805-1875)

Prvi, ki je v pravljice uvedel čustva, svoj oseben pogled na svet, zapisan z neverjetnim posluhom za jezik, v skoraj vsako vpletel svojo avtobiografijo, vse skupaj pa začinil z izjemnim humorjem, kar mu vse skupaj daje pravico do naziva največjega pravljičarja vseh časov.

Andrew Lang (1844-1912)

Njegova zbirka dvanajstih knjig, imenovanih po barvah, je, čeprav je že v predgovoru druge pripomnil, da mu je zmanjkalo materiala, ustvaril pravo zakladnico svetovnih pravljic, med katerimi je dejansko najti vse, kar si običajen človek lahko izmisli.

Ta seznam je v tem trenutku le začasni. sproti ga bomo dopolnjevali z zanimivimi informacijami in ilustracijami, morda pa dodamo še kakšnega pravljičarja ali pravljičarko.

Komentiraj

Filed under pravljice, Uncategorized

Grdi raček Hansa Christiana Andersena

Ko iz grdega račka zrase prelep labod

Za tokratno razglabljanje o pravljicah sem izbral eno najbolj znanih pravljic vseh časov, ki pa se pravzaprav v marsičem sploh ne podreja togim šolskim definicijam pravljic. Zakaj je Andersenov Grdi raček tako drugačen, tako poseben?

theo-van-hoytema-grdi-racek-naslovna

  1. Čas in kraj sicer nista določena, a celotno dogajanje bi se prav lahko zgodilo tukaj in zdaj. Nobenih nekoč, pred davnimi časi, za devetimi vodami, …
  2. V zgodbi ni čarobnih predmetov, pravljinih bitij, čudežev in drugih za pravljice značilnih okoliščin. Še več: prisotni so izrazito naravni pojavi, menjava letnih časov, izvalitev piščeta in nato rast v odrasel osebek.
  3. Grdi raček ni tipičen pravljični junak, saj sam ne ukrene praktično ničesar za rešitev svojih težav, drugim ne pomaga, pa tudi drugi ne pomagajo njemu, kot je to sicer običasjno v pravljicah.
  4. Pravljica ima, kot številna druga dela H. C. Andersena, številne avtobigrafske elemente. Različni viri trdijo, da je veliki pravljičar večino življenja, da je po apletu okoliščin (in izvenzakonskih pustolovščin visokih predstavnikov danskega dvora) sam v resnici kraljeve krvi.
  5. Sporočilo pravljice je sicer optimistično, a prinaša tudi precej grenkih podtonov, kakršnih v klasičnih pravljicah sicer ne najdemo. Med njimi je zagotovo najbolj občutiti kritiko splošnih družbenih zahtev, ki se jim avtor sam, tako kot njegov Grdi raček, nikakor ni uspel prilagoditi.

Še bi lahko našteval, prav tako bi lahko dodal cel stolpec razlogov, zakaj Andersenov Grdi raček vendarle ustreza definiciji pravljice, a namesto tega bom zapisal le, da je zaplet izrazito pravljičen:

Nekdo, ki je šibak, brez podpore prijateljev ali sorodnikov, zahaja iz težave v težavo, iz nevarnosti v nevarnost, od enega nasprotnika k drugemu, a se na koncu vendarle prebije na sam vrh – v kraljevsko družbo!

grdi-racek-01

grdi-racek-02

grdi-racek-03

grdi-racek-04

grdi-racek-05

grdi-racek-06

Osnovni zaplet pravljice o grdem račku je torej splošno znan in ga zlahka najdemo tudi v drugih pravljicah, kot so Jakec in fižolček, Pepelka, Obuti maček in številne druge, kjer se glavni junak iz nepomembnosti povzdigne do uglednega položaja.

Ta zaplet ni zastonj uspešen v pravljicah – vsi otroci, kot najpomembnejše občestvo, se zagotovo več kot enkrat znajdejo v položaju, ko jim gre vse narobe, se počutijo zapostavljene, drugačne, nesprejete in sploh ‘v depri’. Takšna pravljica jim seveda sporoča, da se bo na koncu vse uredilo, le obupati ne smejo. In v mnogih primerih je to res, torej so takšne pravljice vsekakor potrebne, pomembne in na splošno tudi koristne.

Zelo podoben zaplet je pogost tudi v štvilnih leposlovnih žanrih, na primer v ljubezenskih ali pustolovskih romanih, pa v akcijskih filmih, pa …

Vendar se vrnimo k Grdemu račku.

grdi-racek-07.jpg

grdi-racek-08

grdi-racek-09

grdi-racek-10

grdi-racek-11

grdi-racek-12

Omenil sem že Andersenovo prepričanje, da je bil v resnici kraljevske krvi (kasnejše raziskave zgodovinarjev tega sicer niti v eni točki ne potrjujejo), a to še zdaleč ni edini avtobiografski element v Grdem račku. V pravljici tako na primer na več mestih omenja, da se je drugim pticam zdel ‘prevelik’ in ‘čuden’ in njegova pojava, posebej nadpovprečna višina in neprivalačen obraz sta ga tudi v resničnem življenju večkrat ločila od drugih, ko bi se sam najraje zlil z okolico.

Ko se je kot mladenič prvič zaposlil, so ga sodelavci osumili za deklico, ko se je kasneje vrnil v šolo s precej mlajšimi od sebe, je seveda spet štrlel iz množice, višina pa ga je ovirala tudi pri avdiciji za plesalca v baletni skupini.

Neprijaznost in izrazita omejenost vseh, s katerimi je prihajal v stik Andersen, sta v pravljici prav tako očitna, kot verjetno lahko rečemo tudi za njegov zapleten odnos z materjo. Še posebej v prizoru z mačko in kokošjo tudi precej pikro govori o hvaležnosti, ki jo moraš vedno kazati nekomu, ki te vzame pod streho – kot je pogosto izkusil tudi sam, in kot še bolj izrazito opiše v še nekaterih drugih svojih znanih pravljicah, na primer v Palčici in Cesarjevem slavcu. Andersen pač, čeprav že v času življenja izjemno znan in uspešen avtor, ni nikoli imel svojega doma, ampak so si ga različni vplivneži bolj ali manj zgolj podajali.

Morda je bila za njegovo nezmožnost ustvarjanja doma kriva tudi tedaj še neznana in seveda nikoli ugotovljenja Aspergerjeva motnja, o kateri lahko danes le ugibamo na pogdlagi ohranjenih zapisov o njegovih dejanjih in občutkih (pisal je dnevnik in razposlal veliko pisem).

grdi-racek-13

grdi-racek-14

grdi-racek-15

grdi-racek-16

grdi-racek-17

grdi-racek-18

Med vsemi drugačnostmi, ki jih je verjetno izkusil Andersen, pa je bila morda najbolj izrazita težava njegova umetniška narava. Bil je izrazito nepraktičen in obdartjen z izjemno domišljijo. Kot nekdo, ki je odrasel v svetu kmetov, obrtnikov in delavcev, je seveda kar zacvetel, ko je v njegov rodni Odense prišlo Kraljevo gledališče.

Nič čudnega, da se je odločil umetniški družbi slediti v prestolnico, kjer pa je doživel še eno razočaranje. Ob bolečem spoznanju, da je treba tudi tam jesti, spati in početi druge vsakdanje reči, ki za povrh še stanejo, so ga na avdicijah po vrsti zavračali. Tdui za umetnika ni imel znanja. Glas ni bil pravi za petje (to je lepo opisal v Mali morski deklici), telo za ples, še najbolj mu je ležalo pisanje, vendar pa je v tem poslu pristal bolj po naključju.

In ob svoji obupni slovnici pisatelj ali pesnik vsekakor ni nameraval postati. Če nič drugega, igralci vendar nastopajo na odru in vsak večer žanjejo aplavze, pisatelje pa le malokdo prepozna na ulici in še manj, da bi komu ploskali.

No, njemu je uspelo, a sreče ni dosegel. Podobnost s srečnim koncem, a z nekako grenkim priokusom pri Grdem račku je več kot očitna.

grdi-racek-19

grdi-racek-20

grdi-racek-21

grdi-racek-22

grdi-racek-23

grdi-racek-24

Sedaj smo torej ponovno ugotovili, da so umetniki čudni tiči.

Morda še nekaj besed o ilustratorju, katerega posebnost so bile prav ptice. Theodoor van Hoijtema (1863-1917) je bil slikar, litograf in ilustrator. Večinoma se je podpisoval kot Theo van Hoytema.

Že kot otrok je rad in odlično risal, a njegova prva zaposlitev je bila v pisarni, kjer naj bi s eukvarjal s financami, kot dva izmed njegovh starejših bratov (bil je najmlajši izmed osmih otrok). Tam ni dolgo zdržal, precej več zadovoljstva je našel Muzeju zoologije, kjer je risal nagačene živali, še posebej ptice. Njegova prva knjiga ilustracij je basen Kako so ptice prišle h kralju (1892), že naslednje leto pa je izšla Grdi raček, iz katere so pričujoče ilustracije.

grdi-racek-25

grdi-racek-26

grdi-racek-27

grdi-racek-28

grdi-racek-29

grdi-racek-30

Knjiga Grdi raček je bila ena prelomnih točk v karieri Thea van Hoyteme. sledilo je nekja zelo uspešnih in plodnih let, v katerih si je ustvaril ime, pa tudi poročil se je. Žal se je v začetku 20. stoletja življenje obrnilo. Zakon je razpadel, umetnik je doživel živčni zlom, zdravje mu je opešalo.

Kljub temu je ostalo še dovolj ustvarjalne energije, da je naslikal serijo koledarjev s pticami, po katerih ga danes pozna največ ljudi.

grdi-racek-31

grdi-racek-32

grdi-racek-33

grdi-racek-34

S temi prelepimi ilutracijami, ki slogovno še najbolj spadajo med Art Nouveaux, zaključujemo potovanje v preteklost, v zgodbo o Grdem račku, ki še danes živi v prav vsakem od nas, in v osebni zgodbi Hansa Cristiana Andersena in Thea van Hoyteme, ki sta vsak po svoje tudi po zaslugi pravljice o račku, ki je bil v resnici labod, vstopila med nesmrtne.

Komentiraj

Filed under pravljice

Prijetne pravljice z ilustracijami Carla Offterdingerja, Josefa Emila Dolleschala in Alexisa Flinzerja

Ob prihajajočem Mednarodnem dnevu otroških knjig (2. april) tokrat dajem prednost ilustraciji, ki je nedvomno bistven element vsake literature za otroke. Čeprav se z rekom, da slika pove več kot tisoč besed ne strinjam povsem (ilustracija pač običajno nastane kot dopolnitev besedilu, in je brez besedila v večini primerov niti ne bi bilo), ima zares dobra ilustracija vedno še takoimenovano dodano vrednost.

Knjiga, ki jo bomo predstavili, je izšla ob koncu 19. stoletja na Nizozemskem, a je delo berlinske založbe, ki jo je vodil Adolf Engel. V zbirki je 24 pravljic, med katerimi pričakovano prevladujejo dela bratov Grimm, Charlesa Perraulta in Hansa Christiana Andersena.

prijetne-pravljice

Poleg najbolj znanih, kot so Rdeča kapica, Pepelka, Snežna kraljica in Obuti maček, jih je tudi nekaj, ki jih pozna komaj kdo.  Večino je ilustriral Carl Offterdinger, Dolleschal in Flinzer pa sta prispevala nekaj manj slikovnega materiala. Posebno draž tem starodobnim ilustracijam, ki so v času izida tako po tehnični kot po izrazni plati predstavljale vrhunec obstoječe ponudbe, je več prizorov na isti sliki, kar seveda postavlja temelje tako sodobni otroški slikanici, kot tudi stripu.

Si jih kar ogledamo po vrsti?

Sneguljčica

sneguljcica-in-sedem-palckov-ilustracija

Pepelka

pepelka-ilustracija

Bratec in sestrica

bratec-in-sestrica-ilustracija

Mizica, pogrni se

mizica-pogrni-se-ilustracija

Prebrisani lisjak

prebrisani-lisjak-ilustracija

Kamnito srce

kamnito-srce-ilustracija

O petelinu in kokoši

o-petelinu-in-kokosi-ilustracija

Palček

palcek-ilustracija

Klobasa velikanka

klobasa-velikana-ilustracija

Slon in krojač

slon-in-krojac-ilustracija

Indija Koromandija

indija-koromandija-ilustracija

Till Eulenspiegel

till-eulenspiegel-ilustracija

Rdeča kapica

rdeca-kapica-ilustracija

Trnuljčica

trnuljcica-ilustracija

Janko in Metka

janko-in-metka-ilustracija

Obuti maček

obuti-macek-ilustracija

Gospa Holle

gospa-holle-ilustracija

Lažnivi Kljukec

laznivi-kljukec-ilustracija

Snežna kraljica

snezna-kraljica-ilustracija

Genoveva

genoveva-ilustracija

Hišica iz medenjakov

hisica-iz-medenjakov-ilustracija

Škratje

skratje-ilustracija

Žabe in miši v vojni

zabe-in-misi-v-vojni-ilustracija

Čarobna piščal

carobna-piscal-ilustracija

Izpostavil bi vsaj dve posebnosti, ki povesta veliko o pojmovanju otroške literature pred dobrim stoletjem. Najprej je tu širina izbora, saj poleg ‘klasičnih’ pravljic v knjigi najti tudi srednjeveško romanco Genoveva ali fantastično pripoved Lažnivi Kljukec. Kaj je urednike vodilo k takšnemu izboru, je težko reči, verjetno kar dostopnost besedil. Raznolikost gotovo ni bila, saj v tej knjigi (ki je, mimogrede, v Nemčiji izšla tudi v dveh delih, s po ducatom zgodb v vsakem) najdemo kar tri različice Janka in Metke (ob nam najbolj znani verziji bratov Grimm še njenega predhodnika Palčka Charlesa Perraulta in Hišico iz medenjakov meni neznanega avtorja).

Druga zanimivost je pogojena s tehnično izvedbo. Prav vsako zgodbo so predstavili na eni strani (čeprav jo morda poznamo tudi v precej daljši različici), tako da so na levo stran tiskali besedilo, na desno pa ilustracije. Da je bila zaradi krajšanja zgodba morda okrnjena (zagotovo je bila), očitno ni nikogar pretirano motilo.

Upam, da vas je današnja objava navdihnila , da tudi sami vzamete kakšno dobro otroško knjigo v roke. Na voljo jih je kar nekaj. Pa dober tek.

Komentarji so izklopljeni za Prijetne pravljice z ilustracijami Carla Offterdingerja, Josefa Emila Dolleschala in Alexisa Flinzerja

Filed under pravljice

Edmund Spenser: Pravljična kraljica

Pravljična ali vilinska kraljica?

S prevodi je težko in mojstrovina Edmunda Spenserja (1552-1599), ki na prevod v slovenski jezik šele čaka, je lep primer težav pri prenašanju informacij med različnimi časi, prostori in kulturami.

V izvirniku gre seveda za delo The Faerie Queen. Če se s kraljico vsi strinjamo, je beseda Faerie prav tako izmuzljiva kot so pravljice po svoji naravi. Seveda najprej pomislimo na vilo, vendar je vsem jasno, da vile v pravljicah niso nujno prisotne.

Zato torej zaenkrat predlagam kar Pravljično kraljico, kar gre nekako skupaj tudi z osnovno idejo dela, kot ga je sam avtor predstavil Walterju Raleighu. Edmund Spenser si je namreč to pesnitev, eno najdaljših v angleškem jeziku in eno najdaljših sploh, zamislil kot serijo knjig.

Vseh skupaj naj bi bilo dvanajst knjig, celotno besedilo v verzih, ‘izumljenih’ posebej v ta namen (Spenserjanska stanca: vsaka ima devet vrstic, od katerih je prvih osem v jambskem pentametru, deveta pa v jambskem heksametru, ki je običajno imenovan akar aleksandrinka) in z ritmiko ababbcbcc.

Vsaka od dvanajstih knjig naj bi opisovala eno izmed kreposti, kot so svetost, zmernost, čistost, …, vse skupaj pa opevale tedanjo kraljico Elizabeto I., včash imenovano tudi Deviško kraljico, poslednjo iz dinastije Tudorjev, ki so so se radi predstavljali kot neposredni potomci legendarnega kralja Arturja.

Prav Artur in Gloriana (še eden od vzdevkov Elizabete I.) sta osrednja lika pesnitve, čeprav v njej ne igrata glavne vloge. Te so namreč rezervirane za različne junake, ki vsak posebej ponazarjajo že omenjene kreposti. Seveda je v tako obširnem delu na voljo kopica zanimivih likov, med katerimi je prepoznati številne resnične osebe iz Spenserjevega časa, pa tudi legendarne osebnosti, ki nastopajo zgolj stilizirano, vendar to ni namen današnje objave.

Povedati je treba namreč predvsem zakaj je The Faerie Queen tako pomembno delo za vsakega, ki bi rad vedel več o pravljicah. Poglaviten razlog je seveda sorodnost te nedokončane (po šesti knjigi je Spenser umrl) pesnitve s pravljicami:

  • Resnični liki in domišljija se nenehno prepletata, zgodovinski dogodki se zlivajo z legendami in popolnimi izmišljijami.
  • Liki so arhetipski, vsak med njimi ima natanko določeno vlogo in globina posameznega lika sega zgolj tako daleč, kot to zahteva njegova funkcija v zgodbi.
  • V zgodbah nastopajo številna pravljična bitja kot so čarovniki, vile in zmaji.
  • Številni odlomki, posebej opisi bojev, so na moč podobni junaškim epom, kot je na primer Iliada.
  • V knjigah je veliko romantičnih delov z zaljubljenimi princesami in pogumnimi vitezi, kot jih je najti od začetkov pogrošne romantične literature iz 14. stoletja pa vse do današnjih doktor romanov.

Naslednje ilustracije Edwarda Henryja Corboulda (1815-1905) vse to samo potrjujejo, saj boste zlahka prepoznali prizore, podobne najbolj znanim prizorom v znanih pravljicah:

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-1

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-2

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-3

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-4

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-5

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-6

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-7

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-8

Vsi ti elementi skupaj (lahko bi jih še naštevali, že o pripovednem slogu bi se dalo napisati zares dolgo razpravo) so seveda prisotni v klasični in tudi sodobni pravljici, kjer se vedno prepletata vzgoja in zabava, kjer se pripoved prilagaja poslušalcu, kjer je resnica sicer osnova, a nikakor ne omejuje, pripovedovalec pa vedno prinaša nekaj svojega, enkratnega in neponovljivega.

Edmund Spenser je za svoje delo prejel lepo nagrado. Kraljica mu je, čeprav zgodovinarji menijo, da njegovega dela ni nikoli prebrala, namenila letno rento 50 funtov, ki so u jo izplačevali v štirih obrokih (na tri mesece), in je pesniku zagotavljala spodobno življenje brez pretiranega truda.

Avtor je sicer zasebno potožil, da bi bila renta lahko višja, a to je seveda že druga zgodba. Poleg tega, roko na srce, tudi The Faerie Queen ni dokončal.

Mi pa se za tokrat poslavljamo.

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice