Starka Zima

Mati Hulda ali Starka Zima, z ilustracijami Fritza Kunza

Starka Zima je znana pravljica iz zakladnice bratov Grimm, ki jo srečujemo v neštetih različicah v dobršnem delu sveta. Kot smo pri bratih Grimm vajeni, gre za pravljico z izrazito vzgojnim sporočilom: dobra dela so nagrajena, slaba kaznovana. Da to čimbolje prikažeta, seveda uporabita močan kontrast.

Sprehodimo se skozi pravljico s pomočjo čudovitih ilustracij Fritza Kunza.

Nekoč je živela ženska, ki je imela dve hčeri, eno lepo in pridno, drugo grdo in leno. Lepa in pridna je bila posvojena, grda in lena pa njena, zato je ženska storila vse, da bi svoji pravi hčeri olašala življenje, lepotici pa ga čim bolj zagrenila. Morala je opravljati najtežja dela pri hiši kot kaka Pepelka.

Veliko časa je porabila za predenje ob vodnjaku in si pri tem pogosto od silnega dela do krvi ranila roke. Tako ji je preslica nekega dne zdrsnila v vodo. To je žalostna povedala mačehi, ta pa jo je poslala nazaj. Naj kar skoči v vodnjak in se ne vrne dokler ne najde preslice.

Dekle jo je ubogala in pod vodo izgubila zavest. Ko se je prebudila, je ležala na prelepem travniku. Vstala je in se začela razgledovati.

Prišla je do peči, v kateri se je pekel kruh. “Vzemi nas ven, pečeni smo že. Vzemi nas, vzemi, sicer se bmo zažgali,” so vpili. Deklica jih je pobrala ven.

Malo kasneje je prišla do jablane. “Polna sem zrelih jabolk,” je tožilo drevo. “Otresi me, da razbremenim veje. Le potresi, le potresi!” Deklica je z vso močjo stresla jablano in ni odnehala, dokler niso na tla padla vsa jabolka. Zložila jih je na kup in nadaljevala pot.

Prišla je do hiše, pred katero je stala starka z ošiljenimi zobmi. “Pomoč bi mi prav prišla,” je rekla starka. “Jaz sem Zima in za tvoje delo te bom lepo nagradila.”

Kljub nevaremu videzu o dekle prepričale prijazne starkine besede, zato je sklenila ostati pri njej. Vsako jutro je morala Zimi pospraviti posteljo in stresti posteljnino, da so se skozi okno usule snežinke. Ni ji bilo hudega.

Čeprav je bilo pri Starki Zimi prijetno, je deklica začela pogrešati dom. To je tudi povedala.

“Dobro si delala,” je rekla Zima. “Odpeljala te bom domov.”

Odpeljala jo je do nekih vrat, in ko sta stopili skozi, se je na dekle zaćel usipati zlat prah.

“To je tvoja nagrada,” je rekla Starka Zima. “In tule je še tvoja izgubljena preslica.”

Dekle se je nasmejano odpravilo proti domu, ki je stal nedaleč stran.

Mačehi in sestri je pokazala darilo Starke Zime in mačeha je sklenila po bogastvo poslati še svojo pravo hčer.

Leno dekle se je odpravilo po isti poti proti vodnjau in skozenj.

Tudi ona je prišla do peči s pečenim kruhom, a ga ni hotela zložiti ven.

Tudi ona je prišla do obložene jablane, a je ni hotela potresti.

Tudi ona je prišla do hiše Starke Zime in sprejela delo, za katerega je pričakovala bogato plačilo.

Toda grdo in leno dekle se je kmalu naveičalo stresati posteljnino. Po nekaj dneh se ji ni ljubilo niti vstati iz postelje.

Starka Zima jo je sklenila odpeljati domov.

Toda namesto zlata, se je nanjo zlilo blato, ki se je lenega dekleta tako oprijelo, da ga ni nikoli več spravila s sebe.

Vir ilustracij: https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2023/02/28/mother-holle-illustrated-by-fritz-kunz/