Mala rdeča kokoška

Pravljica o mali rdeči kokoški že vsaj stoletje in pol razveseljuje staro in mlado.

Najprej razčistimo bistveno – Mala rdeča kokoška v resnici ni pravljica, ampak vzgojna zgodbica z močnim sporočilom, ki je morda nekoliko kruto. Bolj kot pravljici je podobna basni, za katero pa je seveda odločno predolga.

Spoznajmo jo kar skozi nekoliko skrajšano vsebino, ki jo bomo predstavili s pomočjo ilustracij odličnega in v svojih časih zelo iskanega Fredericka Richardsona.

Knjiga Stare, stare pravljice je izšla pri založbi M. A. Donohue & Company (Chicago, New York) okrog leta 1907. Zgodbica o mali rdeči kokoški je ena izmed sedmih v knjigi. Od preostalih je danes znana le še pravljica o treh prašičkih.

Vsaka izmed zgodbic se začne z barvno naslovnico in prva med vsemi je prav Mala rdeča kokoška. Pa začnimo.

Nekega dne je Mala rdeča kokoška med brskanjem po dvorišču našla pšenično seme.

“Treba bi ga bilo posejati,” je rekla. “Kdo ga bo?”

“Jaz že ne,” je rekla Raca.

“Jaz že ne,” je rekla Mačka.

“Jaz že ne,” je rekel Pes.

“Bom pa jaz,” je rekla Mala rdeča kokoška in tako je tudi storila.

Pšenica je hitro zrasla in porumenela.

“Pšenica je zrela,” je rekla Mala rdeča kokoška. “Kdo jo bo požel?”

“Jaz že ne,” je rekla Raca.

“Jaz že ne,” je rekla Mačka.

“Jaz že ne,” je rekel Pes.

“Bom pa jaz,” je rekla Mala rdeča kokoška in tako je tudi storila.

Ko je bila pšenica požeta, jo je blo treba omlatiti.

“Kdo jo bo?” je vprašala Mala rdeča kokoška.

“Jaz že ne,” je rekla Raca.

“Jaz že ne,” je rekla Mačka.

“Jaz že ne,” je rekel Pes.

“Bom pa jaz,” je rekla Mala rdeča kokoška in tako je tudi storila.

Ko je bila vsa pšenica omlatena, jo je bilo treba spraviti v mlin.

“Kdo jo bo?” je vprašala Mala rdeča kokoška.

“Jaz že ne,” je rekla Raca.

“Jaz že ne,” je rekla Mačka.

“Jaz že ne,” je rekel Pes.

“Bom pa jaz,” je rekla Mala rdeča kokoška in tako je tudi storila.

Ko je bila pšenica zmleta, je bilo treba zamesiti in speči kruh.

“Kdo ga bo?” je vprašala Mala rdeča kokoška.

“Jaz že ne,” je rekla Raca.

“Jaz že ne,” je rekla Mačka.

“Jaz že ne,” je rekel Pes.

“Bom pa jaz,” je rekla Mala rdeča kokoška in tako je tudi storila.

Spekla je kruh in vprašala: “Kdo ga bo jedel?”

“Jaz!” je rekla Raca.

“In jaz!” je rekla Mačka.

“In jaz!” je rekel Pes.

“Ne, ne,” je rekla Mala rdeča kokoška. “Jaz ga bom.”

In tako je tudi storila.

Vzgojno sporočilo, ki ga lahko povzamemo s starim slovenskim rekom: ‘Kdor ne dela, naj ne je.’ ali skrajšanim: ‘Brez dela ni jela.’ je gotovo pritegnilo množico pedagogov, otrokom pa je verjetno bolj všeč ritmika pripovedi, čeprav seveda prav tako čutijo zadovoljstvo ob nagradi, ki jo dobi kokoška po neprestanem trudi in njenem maščevanju.

Osebno so mi bolj všeč različice taiste zgodbe, v kateri kokoškine znance, prijatelje, sosede, včasih tudi sostanovalce na koncu sreča pamet in si kruh (ali drugačno nagrado, ki ni vedno materialna) na koncu vendarle razdelijo, pa čeprav je treba speči še en hlebec (ali se npr. soočiti z veliko nevarnostjo).

No, okusi so pač različni in prav je tako.

Če bi radi podrobnejšo analizo, je tule zanimiv članek:

https://discover.hubpages.com/education/the-little-red-hen-story

Če pa so vam predvsem všeč ilustracije, je isti ilustrator z nekoliko drugačnim slogom predstavljen na tem mestu:

http://slikanice.blogspot.com/2014/11/

Do prihodnjič.