Se pravljica o Petru Panu izmika definicijam ali jih piše na novo?
Peter Pan Jamesa Matthewa Barrieja je ena najbolj znanih avtorskih pravljic vseh časov, čeprav se pravzaprav izmika enemu izmed osnovnih pogojev, ki naj bi jih izpolnjevala pravljica. Pravljice namreč govorijo o spremembah, bistvo Petra Pana pa je ravno v tem, da spremembe zavrača. Če v klasičnih pravljicah glavni liki praviloma odraščajo, daje Peter Pan jasno vedeti, da on ne bo nikoli odrasel.
Pa je zato pravljica o Petru Panu (pravzaprav gre za kopico zgodb, knjig, gledaliških predsav, filmskih priredb in še in še) nekakšna antipravljica? Kakor se vzame. Če je v življenju (ki ga pravljice seveda odsevajo) edina stalnica, na katero se lahko zanesemo, da bodo nenehno prihajale spremembe, vključno z neizogibno, da vsi odrasemo (največ pravljic se ukvarja ravno s tem), Peter Pan uvaja novo stalnico – nobenih sprememb. Oziroma – spremembe ja, dokler gre za igranje z različnimi domišljijskimi ali realističnimi liki, enkrat so na vrsti gusarji, drugič Indijanci, tretjič simpatična deklica iz soseske, a bistveno spremebo, da mora vsak odrasti, Peter Pan izpusti.
Je torej sprememba, ki jo obravnava ta pravljica ravno v tem? Da namesto sprememb, ki jih obravnavajo druge pravljice (premagovanje mogočnih nasprotnikov, iskanje zakonskega partnerja, iskanje finančne neodvisnosti, …, kar so vse različni elementi odraščanja) glavni lik noče odrasti?
Če smo povsem pošteni, se tudi pripovedi o Petru Panu odraščanju ne izognejo, le iz drugega zornega kota ga predstavijo. Wendi, njegova najbolj znana prijateljica, namreč odrase. Tudi drugi liki se ne morejo izogniti neizogibnemu. V nekaterih priredbah odrase celo Peter Pan. Potemtakem se torej ne bomo zlagali, če Barriejevo nesmrtno umetnino vendarle uvrstimo med pravljice.
Pravljice za otroke 