Svinjski pastir

Hans Christian Andersen: Svinjski pastir

Pravljica o Svinjskem pastirju je značilna za H. C. Andersena, saj ne skriva kritike družbenih razmer, posebej obnašanja na dvoru, poleg tega pa (kar je tudi pogosto pri Andersenu) se ne konča srečno.

Kratka obnova

Nekoč je živel princ, ki ni bil bogat. Zaljubil se je v razvajeno princeso. Poslal ji je slavčka in vrtnico, a je oboje zaničljivo zavrnila.

Rekla je, da naravnih reči ne ceni. Všeč so ji le izdelki. Nato se je preoblečen prijavil za delo na njenem dvoru in postal svinjski pastir.

Svinjski pastir je v svojem domovaju izdelal zanimivo igračko, ki so jo opazile princesa in njene dvorne dame. Princesa jo je hotela kupiti, a ji je svinjski pastir ponudil igračko pod pogojem, da ga desetkrat poljubi. Čeprav ga je najprej poskušala prepričati, da bi ga namesto nje poljubiljale njene dvorne dame, ni popustil in za igračko je dobil poljube.

Nato je izdelal še eno, še lepšo igračko. Zanjo je hotel sto poljubov. Tudi tokrat je princesa poskušala barantati, a se na koncu sprijaznila. Med poljubljanjem svinjskega pstirja pa jo je zalotil kralj, njen oče in jo v jezi, ker mu dela takšno sramoto, nagnal od doma.

Svinjski pastir se je lahko spet preoblekel nazaj, a princese tudi sam ni maral več. Tako je ostala sama.

Komentar

Čeprav gre za Andersenovo avtorsko delo, je v evropski zakladnici pravljic najti več podobnih zgodb, kijih uvrščajo v skupino ‘pravljic s kazanjem rojstnih znamenj’ (v njih namreč princese namesto poljubov kažejo podrejenim svoja rojstna znamenja).

Verjetno najbolj znana podobna pravljica je sicer Grimmova Kralj Drozgobrad. Ta se konča srečno, saj ji po princesini kazni in posledičnem zdrsu po družbeni lestvici kralj Drozgobrad oprosti in se na koncu poročita.

Zaključni prizor iz Kralja Drozgobrada spada med tipične srečne konce

Že v Pentameronu je sorodna pravljica o Cinzielli ali Cintielli (prevedli bi jo lahko kot Kaznovana prevzetnost), najdemo pa jih tudi v slovanski folklori, kjer so princese praviloma navdušene nad plešočimi živalmi, ki jih želijo odkupiti, v zameno pa njihovi lastniki, na primer pastirji, lahko pogledajo njihova materina znamenja.

Praviloma so konci srečni, prevzetne princese se spokorijo in si povrnejo družbeni status, a Andersen, ob izidu pravljice Svinjski pastir že spodoben poznavalec dogajanja na dvoru, se je pač odločil za izgnanstvo, čeprav za ceno tega, da tudi princ ostane sam.

Vse ilustracije, razen zadnje: Heinrich Lefler. Zadnja ilustracija: Max Wulff.

Komentiraj

Filed under pravljice

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.