O princih in princesah

Zakaj je v pravljicah (sorazmerno) toliko princev in princes?

V pravljicah se nesorazmerno veliko ukvarjamo s princi in princesami. Glede na to, da je pravljica kot literarna zvrst nastala v salonih visoke družbe, kjer plemstva vključno s pravimi princi, ni manjkalo, to ne preseneča.

Toda zakaj so prince in princeske tako dobro sprejeli tudi najpreprostejši ljudje, med katere se je pravljica tako uspešno razširila, se prežela z ljudskim pripovedništvom in še posebej prevzela mlade, ki so hočeš nočeš s pravljico morali prevzeti še vzgojno noto?

princi-in-princese-andrew-lang

Kako je torej prinčevski naziv, s katerim 99 odstotkov prebivalstva ni prišlo v neposredni stik nikoli v življenju, postal tako priljubljen, da so ga sprejeli kot pravljičnega junaka (ali junakinjo, seveda) v skoraj vsaki drugi pravljici?

Odgovor verjetno tiči v pravljični simboliki. Prav nič, kar se pojavi v tej navidez preprosti zgodbici, ni nujno to, kar je videti na prvi pogled. Če grad predstavlja lahko prav vsak dom (dom je po definiciji varen prostor, ki si ga delimo s tistimi, ki jih imamo radi), zmaj pa vsako nevarnost, ki se nam zdi nepremostljiva, velja za prince in princese, da predstavljajo ideale.

norveski-kralj-haakon

Ideali so seveda v vsaki kulturi nekoliko drugačni, a v splošnem velja, da so princese lepe, zdrave, včasih tudi bistre, princi pa lepi, zdravi in včasih, ja, bistri. Lepota (lepoto najpogostej povezujemo s simetrijo, to pa povezujemo z zdravjem, ki je predpogoj za materinstvo) princes je poudarjena iz preprostega razloga – lepoto evolucijsko gledano povezujemo s plodnostjo in plodovitostjo, kar seveda zagotavlja nadaljevanje rodu in urejeno stanje.

Pod urejeno ne smatramo le preprostega dejstva, da bo kraljevo posest nekdo podedoval (s tem se pravljice kar precej ukvarjajo), ampak tudi pričakovanje, da se stanje v širši okolici ne bo bistveno spremenilo. Če dobri kralj umre, si nihče ne želi, da bi ga zamenjal zlobni kralj (čeprav razvajeni sin dobrega kralja pogosto ni nič boljša možnost), zato vsaj v idealnem primeru ni posebne želje po spremembi. Celo slabega kralja si ni nihče želel nadomestiti s še slabšim. Idealno je torej, če luštni otroci in luštni zakonski partnerji, ki poskrbijo za lušten zarod.

kraljica-izabela

To je po svoje praradoksalno, saj je pravljica v bistvu izredno revolucionarna. V njej je pač vse mogoče. Princ (in nato kralj) lahko v pravljici postane tudi čevljar ali kmetič. V resničnem življenu je kaj takega le malo verjetno. Pa vendar se je sem in tja le zgodilo. Vendar je moral tudi takšen ‘povzpetnik’ izkazati določen prinčevski ideal.

Ali z drugimi besedami: da je moral biti lep, zdrav in bister. Se še spomnite? Povsem enako je veljalo tudi za prince. Če kateri ni bil, na primer, da bi bil spremenjen v žabo ali zver, je moral najprej skozi postopek spremembe, da se je za vlogo princa sploh lahko kvalificiral. Enako je veljalo za princese. Vedno z istim namenom, dobiti ideal, iz katerega je na koncu izšel kralj ali kraljica.

marija-luiza-orleanska

(vir ilustracij: Knjiga o princih in princesah Andrewa Langa)

In v tem tiči eno najglobljih sporočil pravljice v vsej svoji dvoumnosti: ne kako je, ampak kako naj bi bilo.

Komentiraj

Filed under pravljicna bitja

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.