Sinjebradec – pravljica in resničnost

Sinjebradec: najslavnejši med množičnimi morilci ali le lik iz pravljice?

Pravljica o Sinjebradcu je danes že malo zaprašena, čeprav tematika nikakor ni pozabljena. Filmi o sodobnih Sinjebradcih se namreč še vedno snemajo, pišejo se študije o problematičnem družbenem položaju žensk, ki ga Perraultova pravljica povsem jasno razkriva, čeprav tega površen bralec sploh ne opazi, odtujeni odnosi, ki se s pomočjo sodobnih komunikacijskih naprav samo še stopnjujejo, in univerzalna vrednota, ki za mlade vse bolj postaja edina vrednota, pa zagotavljajo, da bo družba tudi v prihodnje proizvajala Sinjebradce. In Sinjebradke, kajti enakopravnost mora biti tudi na tem področju.

Ste vedeli, da je Klavir Jane Campion dejansko le ena izmed številnih različic zgodbe o Sinjebradcu?

Kdo je bil pravi Sinjebradec?

Če vprašamo vsevednega strica Googla, med kandidati prepričljivo vodi Gilles de Rais (1405-1440), plemič, bogataš, vojščak, umetnik, uživač in coprnik, ki ga naj bi v pobijanje (predvsem otrok) zapeljala želja po bogastvu. Zaradi razkošnega življenja je namreč zapravil ogromno pemoženje in novega je kanil pridobiti s pomočjo alkimije, kar je vodilo v obrede, povezane s črno magijo in vrsto krutih umorov.

pravi-sinjebradec

De Raisu pripisujejo med 80 in 200 umorov, pojavljajo pa se tudi dvomi o njegovi krivdi, predvsem na račun procesa proti njemu in njegovim pomagačem, ki je prinesel neposreden dobiček tistim, ki so mu sodili. Čeprav večina zgodovinarjev verjame, da je bil zares eden najhujših množičnih morilcev, se bomo mi osredotočili le na elemente, ki so skupni pravljičnemu Sinjebradcu in Gillesu de Raisu:

  • Odtujena pojava.
  • Izjemno bogastvo.
  • Hladnokrvni umori.
  • Številne smrti.
  • Vse žrtve so bile fizično, socialno in v drugih pogledih bistveno šibkejše.
  • Denar naj bi bil glavni, čeprav verjetno ne edini motiv.
  • Skrivnostnost okrog več smrti preden se je sum sploh pojavil.
  • Krivec je na koncu kaznovan s smrtjo.

Kaj pa drugi Sinjebradci?

V zgodovini kriminala se je pojavilo več zločincev, ki so jim mediji nadeli Sinjebradčevo ime. V nadaljevanju jih navajamo nekaj, lahko bi jih bilo več in kratek opis njihovega načina dela, ki kaže, da delijo večino značilnosti tako s Sinjebradcem Charlesa Perraulta kot Gillesom de Raisom.

  1. Conomor, ki je živel v 5. stoletju, je edini na seznamu, ki je starejši od najstarejših znanih zapisov o Sinjebradcu. Zapisi o njem niso dovolj zanelsjivi, da bi lahko prešteli njegove žrtve, a vse kaže, da je s pomočjo porok poskušal predvsem povečati svojo posest in združiti ozemlje Bretanije. Poseben element v zgodbi ima prerokba, po kateri naj bi Conomorja ubil njegov sin, kar naj bi sprožilo njegov morilski nagon.
  2. Henri Landru (1869-1922) je verjetno na napačno stran zakona stopil, ko ga je delodajalec ogoljufal in je sam začel s prevarami tako, da je premožne vdove nagovarjal k vlaganju v finančne operacije, ki jih niso razumele, a so se vedno končale enako – z denarjem v njegovem žepu in nezadovoljnimi vlagateljicami. Zaradi goljufanja je odsedel več let v zaporu, po vrnitvi pa je izkoristil rastoči trg z vdovami (bila je 1. svetovna vojna) in kljub dejstvu, da je bil še vedno poročen, začel prek oglasov iskati bogate vdove, ki jih je po kratkih razmerjih pobil in si prisvojil, kolikor si je lahko. Preden so ga ujeli (in na koncu giljotinirali), je umoril 11 žrtev, katerih trupla je sežgal kar v kaminu.
  3. Johann Otto Hoch (1855-1906) je po mnenju policije umoril 15 svojih žena, čeprav so ga na koncu obsodili za en sam umor. Tudi obesili so ga le enkrat. O njegovem načinu spoznavanja žena, s katerimi se je poročil, jim pobral denar in takoj zapustil ali pa zastrupil, ni jasnih podatkov. Za seboj je dobro brisal sledi, saj je pogosto potoval, prevzemal priimke svojih žrtev, si izposojal denar, ki ga ni vrnil, bil udeležen tudi v krajah in ropih, nekateri pa mu pripisujejo kar 50 žrtev.
  4. Helmut Schmidt (1876-1918) je sprva ženskam denar le kradel (začel naj bi leta 1914), a jih je začel nato tudi pobijati (večino s strupom, najmanj eno je zadavil). Dokazali so mu umor za eno samo, čeprav ocenjujejo, da jih je ugonobil kar 44. Izbiral je žrtve, ki jih je pogrešalo malo ljudi (slabo izobražene priseljenke), vsaj nekatere med njimi je upepelil, tako da je bilo za njim težko zbirati sledi. Že v preiskovalnem zaporu je napravil samomor.
  5. Herman Drenth (1892-1932), ki je pod različnimi psevdonimi vabil na zmenke vdove, za katere je verjel, da so premožne. To, da je bil medtem poročen, ga ni motilo. Ko so ga ujeli, so mu dokazali umor dveh vdov in treh otrok, vendar je policija trdila, da je kriv vsaj še za dve smrti: svojega nekdanjega delodajalca in neznano žensko. Moril je z davljenjem in kladivom. Na koncu so ga obesili. Nekateri ugibajo, da je v resnici kriv za smrt vsaj 50 žensk.

 

se nadaljuje…

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.