Zezolla – Pepelka, kot je še ne poznate

Gianbattista Basile: Zezolla

Čeprav je znanih več tisoč (!) različic Pepelke, morda celo najbolj priljubljene pravljice vseh časov, je večini vseeno najbolj znana Perraultova (z dobro vilo, bučo, steklenim čeveljčkom in zlobnima polsestrama – ki pa jima je pri Perraultu, za razliko od bratov Grimm, odpuščeno).

Če vendarle nimate vsega v glavi, morda ne bo škodilo obnoviti bistvenih značilnosti obeh. skupaj s kratko obnovo ju najdete na:

http://pravljicezaotroke.blogspot.si/2011/02/pepelka.html

Sedaj pa k obnovi Zezolle:

Nekoč sta živela princ in princesa, ki se jima je rodila hči po imenu Zezolla. Toda mama je umrla, ko je bila deklica še majhna, in vdovec, ki mu je pri vzgoji pomagala guvernanta Carmosina, se je sklenil ponovno poročiti.

Žal Zezollina mačeha svoji pastorki ni namenila prav veliko ljubezni. Njeni zlobni pogledi in spačen obraz sta deklico plašila in po tolažbo se je zatekla k guvernanti. Ta ji je svetovala, naj počaka na pravo priložnost in se neprijazne mačehe znebi. Zezzola je res nekega dne prosila svojo pisano mater, naj ji iz skrinje z oblačili potegne neko staro obleko, in ko se je ta sklonila, ji je dekle gladko potisnila pokrov na glavo in razbila lobanjo.

Ker je bilo mesto prinčeve soproge spet prosto, je Zezzola z vztrajnim prepričevanjem in hvaljenjem guvernantinih lastnosti dosegla, da je njen oče tokrat oženil Carmosino. Na dan poroke se je zgodilo nekaj nenavadnega. Bel golob je priletel k Zezzoli in ji dejal, naj, ko si bo česa zaželela, za to prosi vilinsko kraljico na Sardiniji.

Dekletu sporočilo ni bilo jasno in ni se pustila motiti v svoji sreči, ki pa ni trajala niti cel teden, saj so prav kmalu na vrata njenega doma potrkale hčere njene nekdanje guvernante. Kar šest jih je uspešno skrivala vse do poroke in položaj Zezzole se je korenito spremenil. Hčere njene mačehe so jo uspešno izrinile od skupne mize in kmalu je dobila novo ime – Cenerentola (Pepelka).

Pepelko je celo njen lastni oče skoraj pozabil, ko se je po poslovnih opravkih odpravil na Sardinijo. Ob tej priložnosti je svoje pastorke povprašal, kaj naj jim prinese in naročile so mu drgocenih oblačil in nakita. Pepelka pa, nasprotno, ni imela jasne želje. Spomnila se je golobovih besed in očeta poprosila, naj ji prinese, kar mu bo zanjo dala vilinska kraljica in ga, za vsak primer zaklela, naj v primeru, da pozabi na obljubo, obtiči na mestu, še preden zapusti Sardinijo.

Oče je zares pozabil in ob vkrcanju na ladjo ta ni mogla izpluti. Šele kapitan, ki je v sanjah govoril z vilo, od katere je izvedel za prelomljeno obljubo, ga je spomnil na Pepelko in se vrnil k vilinski kraljici, kjer je dobil datelj, majhceno zlato motiko, majceno zlato vedro in svileno krpo. Popelka je datej posadila, ga plela, zalivala in brisala, da je kmalu zrasel do človeške velikosti in se spremenil v vilo, ki je Pepelki objubila izpolnitev vsake želje.

Pepelka ji je zaupala, da si želi kdaj pa kdaj zapustiti hišo in uiti nadzoru svojih polsester in res se je kmalu pokazala priložnost. To je bila zabava za plemstvo, na katero seveda Pepelka v raztrganh cunjah ni mogla. Toda s pomočjo drevesa se je oblekla v najlepša oblačila, v katerih je niti polsestre niso prepoznale in v spremstvu dvanjstih pažev blestela na plesu, kjer je očarala samega kralja.

Ta je svojemu služabniku naročil naj poizve, kdo je skrivnostna lepotica in služabnik ji je sledil domov, vendar ga je Pepelka opazila in na tla vrgla prgišče draguljev, ki so zasledovalca premamili in je med pobiranjem dragotin izgubil sled.

Kralj je ukazal pripraviti še eno zabavo in služabniku še enkrat naročil, naj jo zasleduje. Pepelka je spet prišla, še lepša kot prej, ob pažih še v spremstvu spletičen, v razkošni kočiji in spet je pobrala vso pozornost. Spet so jo zaslovali in še enkrat več je z dragulji zadržala zasledovalce, da se je v miru umaknila v anonimnost.

Prišel je še tretji ples, ki se ga je udeležila v kočiji iz čistega zlata, s spremstvom, dostojnim kraljice. Tokrat je šlo pri bgu tako tesno, da je izgubila obuvalo, nekakšno galošo iz plutovine, kakršne so bogataši nosili za zaščito svojih dragocenih čevljev. Sedaj je imel kralj v rokah končno nekaj oprijemljivega in sklenil je najti nogo, ki bo šla v obuvalo. Na grad je povabil vse ženske od blizu in daleč.

Številne so poskušale, tudi Pepelkine sestre so bile med njimi, a galoša nobeni ni bila prav. Pa je princ povedal, da ima doma še eno hčer, vendar ta gotovo ne more biti prava, saj vse dni preživi v Pepelu ob ognjišču. Toda kralj vztraja, da pripeljejo tudi njo in obuvalo kar samo skoči na njeno nožico, kar vse prisotne takoj prepriča, da je ravno Pepelka prava.

Pravljica se konča s poroko, ki jo spremlja šest zavistnih polsester.

Ta različica Pepelke je bila zapisana  okrog leta 1620 in objavljena dobro desetletje kasneje, po Basilejevi smrti. Čeprav poznamo tudi tisoč let starejše različice, je v literarnem smislu to morda kar najstarejša Pepelka. Oglejmo si nekaj osnovnih elementov, vključno s tistimi, ki jih najdemo tudi v razlčicah Perraulta in bratov Grimm:

  1. Obutev, ljubosumne polsestre (sicer v manjšem številu), kralj, ki si želi skrivnostno lepotico za nevesto, pepel (nekaj o simboliki pepela si preberite tule), razkošna obleka, do katere prihaja Pepelka s pomočjo čarovnije, zlobna mačeha in srečen konec so prisotni v vseh primerih.
  2. Ptica in drevo v vlogi pomočnika sta se prenesla k bratoma Grimm.
  3. Razkošje in služabniki, ki pomagajo narediti še boljši vtis na plesu, so posebej izraziti pri Perraultu.
  4. Oče, ki hčeram obljubi darila ob vrnitvi s poti, je prisoten v neki drugi pravljici (Lepotica in zver).
  5. Pepelka je pri Basileju zlobna in preračunljiva, za svoje početje (umor mačehe, ki ji ni storila drugega, kot jo grdo gledala in bila z njo premalo prijazna pa ni nikoli kaznovan. Še več – takoj po umoru ji je obljubljena pomoč in na koncu se bogato poroči. Se pa razlikuje kazen za polsestre – pri Basileju zgolj grdo gledajo Pepelkin uspeh, Perraltova Pepelka jima odpusti in celo poišče ženina, Grimma pa poskrbita, da jima ptice izkljuvajo oči (potem, ko sta se še sami pohabili z rezanjem prstov in pet, da bi spravili nogo v presneti čevelj).

Takšna Pepelka torej ni primerna za otroke in jim tudi ni bila namenjena. Zakaj jo je Basile zapisal in kakšne vire je pri tem uporabljal, niti ni jasno, saj besedila v času svojega življenja ni želel objaviti. Je pa svojo zbirko (Pentameron), v kateri je ob Zezolli in drugih ‘pravljicah’ vsekakor nameraval ponuditi starejšemu občinstvu, verjetno takšnemu, ki ni imelo ravno najbolj izbranega umetniškega okusa, saj so pripovedi v Pentameronu bolj na ravni komedijantskega, burkaškega zabavišča.

Zelo verjetno je, da sam s svojim delom, ko je bilo končano, ni bil dovolj zadovoljen, da bi ga hotel objaviti, a hočeš nočeš je ustvaril knjigo, ki si danes, zato, ker so iz nje stoletja zajemali najpomembnejši pravljičarji (in še vedno zajemajo), zares ustvaril knjigo vseh knjig, kot je Pentameron posmehljivo v podnaslovu poimenoval kar sam.

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.