Še ena različica Rdeče kapice (in zakaj mi ni všeč)

Lydia Louisa Anna Very (1823-1901): Rdeča kapica v verzih

Večkrat sem že omenil, da prilagajanje pravljic nežnim in občutljivim otroškim dušicam ni nujno v korist taistih nežnih in občutljivih dušic. Tudi o obstoju tisočev različic Rdeče kapice, med katerimi so nekatere tako zelo politično korektne, da gre ob njih dobesedno na bruhanje vsakemu kolikor toliko kritičnemu bralcu, je bilo že precej napisanega.

rdeca-kapica-lydia-very

Za osvežitev morda tile povezavi:

http://www.tolovaj.com/vsebina/otroci/so-pravljice-sploh-primerne-za-otroke

http://pravljicezaotroke.blogspot.com/2010/12/rdeca-kapica.html

No, tokrat si oglejmo eno izmed očiščenih različic Rdeče kapice, ki jo je napisala (v rimah) in ilustrirala Lydia Very. Po izobrazbi je bila učiteljica in svoj poklic je opravljala skoraj štiri desetletja, tako da se je to na njenem drugem področju, torej umetnosti (ali pa je bilo tretje, saj se je goreče zavzemala tudi za pravice živali?) skoraj moralo poznati.

Kjub temu ji umetniške žilice nikakor ne moreo oporekati. Če v sami zgodbi morda ni povsem prepričljiva, je tokrat predstavljena slikanica pomembna že zaradi svoje posebne oblike, saj velja za prvo, izrezljano v obliki lika, kot je na primer otrok ali žival.

Preden krenemo k ilustracijam, bi izostavil najpomembnejše značilnosti te zgodbe o Rdeči kapici:

  1. Ima zelo dolg uvod, v katerem se avtorica posveti opisu okolja (narave), v katerem živijo vse tri nasopajoče ženske: poleg deklice z rdečim pokrivalom (ne izvemo, od koga ga je dobila) še njene matere in babice, ki ne živijo skupaj.
  2. Ker je babica stara in pogosto bolna, jo deklica redno obiskuje (na primer enkrat tedensko), a iz nekega razloga ji nekega dne mati zabiča naj spotoma z nikomer ne govori in naj se drži svoje poti brez nepotrebnega ustavljanja ali zavijanja.
  3. Volk ustavi Rdečo kapico in jo vpraša, kaj ima v košari, ne pa tudi, kam gre (očitno je vsebina košare nekaj posebnega, sama pot, še posebej cilj Rdeče kapice, pa ne). Avtorici se zdi zelo pomebno, da poudari, kako deklica ni poslušala materinih navodil. To celo ponovi.
  4. Nato volk odide v babičino hišo, kjer pa je babica odsotna (očitno le ni tako zelo bolna) in se lahko v miru preobleče v njeno obleko, da bi ga Rdeča kapica zamenjala za svojo babico.
  5. Deklica pride do hiše, še pred slovitim dialogom o očeh, rokah itd. pa jo volk povabi naj se sleče (!) in zleze v posteljo. Ta erotično nabiti del Rdeče kapice močno vleče na Perraultovo stran, za kar bomo dobili potrditev tudi na koncu pripovedi.
  6. Ko Rdeča kapica ugotovi, da babica ni preveč podobna sama sebi in postopno razkriva kaj vse ima velikega (prevelikega), se tik preded zver požre nedolžno deklico, zasliši strel. Da, lovec je prišel v zadnjem hipu in rešil punco strašne smrti (oziroma pogube, ki preti nedolžnim eklicam, ki lezejo v postelje z neznanci). Pojavi se še babica n na koncu poduk, naj vendar vdno ubogamo svoje mame in ne tujcem / volkovom / moškim / zlu.

Ja. Da si malce oddahnemo, gremo k ilustracijam:

lydia-very-rdeca-kapica-01

lydia-very-rdeca-kapica-02

lydia-very-rdeca-kapica-03

lydia-very-rdeca-kapica-04

lydia-very-rdeca-kapica-05

Knjiga je v tem trenutku nekako na tretjini, pa se deklica še ni odpravila na pot. Uvod je zares dolg in vsaj z dramskega vidika po nepotrebnem razvlečen. Po drugi plati je seveda razummivo, da je bilo delo napisano z mislijo na bralca, ki želi za svoj denar v roke tudi kaj prijeti. Ena najpogostejših pritožb med bralci je (za nekatere morda presenetljivo) namreč, da je kupljena knjiga pretanka. Nadaljujmo!

lydia-very-rdeca-kapica-06

lydia-very-rdeca-kapica-07

lydia-very-rdeca-kapica-08

lydia-very-rdeca-kapica-09

lydia-very-rdeca-kapica-10

Če je bil uvodni del pravljice šibak predvsem zaradi pomanjkanja napetosti, je v tem delu zelo šepala tudi logika. Izvedeli smo namreč, da je Rdeča kapica babico obiskovala precej pogosto, saj je bila kar naprej bolna, a očitno je bila vsebina košare tako posebna, da je mama Rdeči kapici še posebej zabičala, naj se nikakor ne ustavlja in klepeta z neznanci.

Seveda je volk deklico ustavil in pobaral po vsebini košare (ne po poti, s katero je, kot kaže, tudi sam že seznanjen) in nato odhitel naprej, da ji je lahko postavil zasedo. Vprašamo se zakaj: če bi hotel pojesti deklico, bi to gotovo lažje storil na samem, v gozdu. Če pa mu je zadišala vsebina košare, si jo bo iz nekega razloga gotovo poskusil prisvojiti vsaj v babičini hiši (čeprav bo tam en moteč element več, babica namreč). Poglejmo si, če bo res tako:

lydia-vary-rdeca-kapica-11

lydia-vary-rdeca-kapica-12

lydia-vary-rdeca-kapica-13

lydia-vary-rdeca-kapica-14

rdeca-kapica-vary-15

Tudi dialog med volkom in Rdeco kapico je razvlecen. Avtorici je očitno kaj malo mar za napetost, ki naredi zgodbe bralcem in poslušalcem tako privlačne. Njena kazen je kratka in kruta – njeno sporočilo bo izzvenelo v prazno.

Kaj a pravzaprav je sporočilo zgodbe? Očitno je tesno povezano s spolnostjo, ne le z nevarnostjo na splošno. Mlada dekleta naj bi (tako Lydia Vary) ubogala navodila svojih mater, še posebej vsega v zvezi z moškimi. Ker moškega v tej pravljici predstavlja volk, je zadeva pač jasna.

Kdor ne posluša matere, naj računa s tem, da bo končal v postelji z zverjo, ki ga (jo) bo požrla. V tej različici se je babica nevarnosti izognila – ob volkovem prihodu je ni bilo doma. Glede na njeno resno bolezen je to malce sumljivo, a omenili smo že, da je avtorica poskušala biti predvsem vzgojna, za logiko pa ji je zmanjkalo časa in morda tudi volje.

Zanimiva je tudi vloga lovca. Ta po mnenju vseh analitikov pravljic predstavlja odsotnega očeta, kar se pri bratih Grimm lepo sklada z njuno resničnostjo (osirotela sta kot mladostnika in hočeš nočeš postala skrbnika številne družine). Najbrž  ni odveč, da sta onadva v svojo prvo različico uvrstila še eno različico Rdeče kapice – v tej se Rdeča kapica iz napake nečesa nauči in drugim volkom opravi kar sama. Njuna (druga, manj znana) Rdeča kapica je torej odrasla, kot sta tudi sama.

Perraultov lovec pa ne nadomešča očeta. Perraultova Rdeča kapica (prva z rdečim ogrinjalom sploh) namreč lovca sploh nima. Volk jo požre in konec. Njegovo sporočilo je drugačno – dekleta naj se ne zapletajo s starejšimi moškimi (čeprav je bil sam ravno starejši moški, ki je oženil mladenko in jo po četrtem porodu tudi pokopal), sicer se en bo dobro končalo.

No, Lydia Very je ubrala sredjo pot – zgodbica naj se vendarle srečno konča (z dekletovo rešitvijo), a za moške naj ostanejo rezervirane le vloge negativcev. Med brskenjem po spletu mi ni uspelo najti spodobnega življenjepisa, zato morebitnih vzprednic z negativnimi izkušnjami z moškimi, ki jih je morda imela sama, nisem uspel najti. Je pa jasno, da si niti lovec, kot rešitelj, v njeni različici ni zaslužila, da se pojavi v eni sami podobici.

Izkušnja, ki jo bralec, oziroma poslušalec te Rdeče kapice torej dobi, je zelo enostranska (pristranska) in zaradi avtoričinega pristopa zgodba pusti še bolj bled vtis. Morda je tudi to razlog, da je bilo tako težko dobiti življenjepis Lydie Very?

rdeca-kapica-vary-16

Ste opazili? Volk je pokopan kot bi bil človek, v zadnjem odstavku pa Veryjeva povsem jasno izenači volka z vsemi moškimi in zlom na sploh.

Ja, če iščete zares slabo priredbo Rdeče kapice, je tale resna kandidatka.

Naj odide mirno v zgodovino …

rdeca-kapica-od-zadaj

Pa pa!

Advertisements

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s