Pravljice kot ogledalo časa svojega nastanka

Kako so nastale dobre vile, oz. zakaj imamo lahko pravljico za svojevrstno kronistko svojega časa?

Da pravljica ni enaka pravljici, vedo že otroci, ko se v šestem razredu učijo o ljudski pravljici, umetni pravljici (razlike so opisane tukaj), pa o narobe pravljici in še kaki izpeljanki iz bogate družine te tako priljubljene literarne zvrsti.

Toda še lepše je, če si na primeru ogledamo razvoj pravljice skozi stoletja. Vzemimo pod drobnogled tako imenovane dobre vile, priljubljene pravljične like, ki se sicer pojavljajo pogosto, vendar je med posameznimi vilami kar nekaj razlik.

V vseh pravljicah nastopajo vile kot bitja z nadnaravnimi močmi, vendar so v najstarejših običajno zelo vpete v naravo. Lahko so na primer tesno vezane na nek naravni pojav, morda življenjsko prepletene z drevesom, s katerim živijo v sožitju, ali se pojavljajo le ob reki, oz. jezeru.

Vile v najstarejših pripovedih so torej nekakšno poosebljenje naravnih sil. Imajo bolj ali manj izdelane osebnosti, ki načeloma niso zapletene, vendar nikdar samo črne ali bele. Primera iz ljudskega slovstva se sicer trenutno ne spomnim, a preostanek iz teh časov, prepisan v 19. in 20. stoletje, je prav gotovo Jaga Baba, ki lahko v pravljici nastopa kot sovražnik ali pomočnik, a vsakem primeru ostaja v nekem svojem svetu in se z junakom pravljice nikoli prav tesno ne poveže.

V naslednji fazi razvoja pravljice je prišlo do polarizacije. Vile so se začele ločevati na dobre in zlobne. Slednjim so začeli praviti čarovnice. Dobre vile pa niso opravljale dobrih del kar tako, ampak so to storile v zameno za kaj drugega. Lep primer takšne vile se pojavlja v zgodbi o Petru Klepcu, kjer pastir najprej naredi zavetje vili, nato pa ga ta nagradi z izpolnjeno željo.

Takšna vila približno sovpada s predstavo o možnostih, ki jih odpira kapitalizem. V fevdalizmu so bile vloge ljudem bolj ali manj položene v zibko, s kapitalizmom pa se je vsaj na videz prav vsakemu odprla priložnost – če bo pridno delal, garal, še bolj garal in imel seveda obvezni ščepec sreče. Dobre vile vendarle ne posedajo za vsakim oglom.

Z razvojem meščanstva se je dobra vila prelevila v nekakšno botro. Njena dolžnost je pomagati, za svoja dobra dela pa ne potrebuje posebnega razloga. Kot se za botro spodobi, svojemu varovancu ali varovanki stoji ob strani, ko gre najbolj za nohte, pogosto celo nadomesti starše (na primer v Pepelki, kjer jo spoznamo po smrti matere in ob odsotnosti očeta).

Če torej v pravljici nastopa dobra vila, lahko iz njenega značaja poskusimo razbrati v kakšnem okolju je pravljica nastala. V bolj ruralnih okoljih so bolj tesno povezane z naravo, v mestu jih spremljajo posebni učinki. V manjših, preprostejših skupnostih, so samosvoje, ločene od ostalih, v večjih združbah pa hočeš nočeš vsaj do neke mere zlite z drugimi pripadniki skupnosti.

To idejo bi se gotovo dalo razširiti kar na vse pravljične pomočnike (živalske, človeške, nadnaravne) in razloge, ki tičijo za njihovo pripravljenostjo pomagati. Obuti maček se na primer izkaže za pravega prekucnika v obstoječem družbenem sistemu, čeprav se sprva zdi, da si s pomočjo lastniku zgolj rešuje kožo (dobesedno), Zvončica  v Petru Panu ima izrazito sebične težnje, vila v Trnuljčici bi se rada le izkazala pred kolegicami, volk v zlati ptici odplačuje svoje stare grehe …

Potem bi lahko vpletli še postopno vpletanje religije v sicer izrazito pogansko pravljico, ki se je s kultiviranjem seveda morala opredeliti tudi po tej plati, a ura je pozna in današnja objava se s tem neha. Morda kdaj drugič …

Komentiraj

Filed under pravljice

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s