Pentameron (Pentamerone)

Giambattista Basile: Zgodba vseh zgodb

Pentameron je knjiga, mimo katere ne more noben pravi ljubitelj pravljic. V izvirniku je sicer podnaslovljena¸kot Zgodba vseh zgodb ali Zabava za tamale (oprostite zaradi prostega prevoda), vendar je vsakemu bralcu takoj jasno, da je kljub obilici magičnega v prvi vrsti namenjena odraslim. Pri nas je verjetno bolj znana knjiga Dekameron, kjer gre za podobno zadnovo (okvirna zgodba, ki se zgodi v desetih dneh, in služi predvsem kot ohlapna povezava sicer ločenih kratkih zgodb različnih dolžin, a sorodnih žanrov).

Če je v Dekameronu zgodb sto, jih je v Pentameronu ‘le’ petdeset. V okvirni zgodbi spoznamo princeso, ki je nihče ne more spraviti v dobro voljo, poleg tega pa se ubada še s prekletstvom, značilnim za številne pravljice – soproga namreč lahko dobi le, če izpolni na moč nenavadno nalogo. Seveda na tem mestu nima smisla obnavljati vseh zgodb, je pa prav, če vemo, da so med petdesetimi v zbirki tudi številne pravljice, ki veljajo za najstarejše znane zapisane različice še danes priljubljenih pravljic, ki jih poznajo stotine milijonov otrok in odraslih po vsem svetu. Če torej Francija velja za zibelko pravljice kot literarnega žanra in Nemčija za domovino pravljice kot vzgojnega pripomočka za otroke, so pravljice kot zabavne pripovedi prav gotovo doma v Italiji. Pentameron je namreč zapisal Neapeljčan Giambattista Basile in prva izdaja je izšla v napolitanščini.

Če zgolj na hitro preletimo pet dni, v katerih se zvrsti vsakič po deset pravljic (no, nekatere bi lahko označili tudi  s sorodnimi žanri), najdemo že v prvem dnevu Cenerentolo, zanimivo različico Pepelke, ki je po današnjih merilih vse prej kot vzgojna. Drugi dan se začne s Peteršiljko, danes seveda znano kot Motovilko, v kateri je glavna junakinja ne le zaprta v stolp, ampak postane tudi mama, tretji pa konča s Tremi vilami, ki so le ena izmed številnih različic pravljic, kjer je dobro nagrajeno z dobrim in slabo s slabim, danes znanimi kot Mati Hulda, Ded Mrazek, Diamanti in krastače in tako naprej. Četrti dan med drugimi zgodbami prepoznamo tudi Kralja Drozgobrada in peti dan Talio (predhodnico) Trnuljčice, ki se poigrava z nadvse odraslimi temami, kot so nezvestoba, posilstvo in ljubosumje, pa jo vendar zlahka prepoznamo kot predhodnico Speče lepotice.

Kdor si želi knjigo Pentameron prebrati, jo lahko brezplačno prenese tukaj, za pokušino pa še nekaj ilustracij iz izdaje leta 1848, ki jih je ustvaril George Cruikshank (1792-1878):

pentameron-george-cruikshank

george-cruikshank-pentameron

pentameron-cruikshank-george

cruikshank-george-pentameron

pentameron-cruikshank

cruikshank-pentameron

Naj bo za tokrat dovolj. Knjige vseh knjig sicer v slovenskem jeziku še nimamo, toda upanje umre zadnje … Pentameron je vsekakor ena tistih knjig, ki jih velja spoznati.

Komentiraj

Filed under pravljice

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s