So vse zgodbe že napisane?

Tokrat se bomo lotili malo izzivalnejše teme – izvirnosti. Katere zgodbe so izvirne in katere ne? Lahko sodobna literatura sploh ponudi še kaj, razen preigravanje sto in stokrat prežvečenih tem, že neštetokrat videnih zapletov in bolj ali manj predvidljivih razpletov. Pravljice, kljub vsej svoji očarljivosti, na tem področju ne blestijo. Od uvodnega ‘Nekoč, za devetimi gorami, …) pa do ‘… srečno do konca svojih dni.” se v njihovi družbi po pravilu počutimo varno, kot bi se vozili po tirnicah, brez lastnega truda uživali v vožnji, sicer spotoma občudovali razgled, a med potjo ves čas vsaj podzavestno vedeli, kam nas pelje pot.

Lahko pravljice uporabimo kot pomoč pri iskanju odgovora na zdaj že zelo staro vprašanje o osnovnih modelih zgodb, po katerih se zgleduje prav vsak zgodba, ki je bila kdajkoli napisana? Da, prav vsaka, preprosta ali zapletena, kratka ali dolga, ljudska ali ‘umetna’? Že pred stoletjem je Arthur Quiller-Couch (1863-1944), sicer odličen pesnik, pa tudi prevajalec, kritik in redni profesor angleške literature na Cambridgeu poskušal literarno teorijo poenostaviti (ali pač sprožiti vročo debato) z zapisom sedmih osnovnih nasprotij, na katerih temeljijo vse znane zgodbe.

pravljice-imajo-konflikte

To so:

  1. Človek proti človeku
  2. Človek proti naravi
  3. Človek proti sebi
  4. Človek proti bogu
  5. Človek proti družbi
  6. Človek ujet nekje vmes
  7. Človek proti ženski

Na tem mestu ne bi zahajali v podrobnosti, v katere se prav radi spuščajo pikolovci, saj bi morali med prvo in tretjo točko ločiti malce natančneje, in seveda sta lahko tako pod prvo kot sedmo točko lahko zajeta moški in ženska v poljubni kombinaciji, razlika med obema je le, da gre pri zadnji točki za zaplet, ki v večji meri temelji na razlikah med spoloma, kar drugače določa zgodbo od klasičnega boja mooža z možem ali sodobnega fajta med nastopajočima v ženskem wrestlingu. Poleg tega je jasno, da se marsikje konfikti prepletajo, zato mnoge zgodbe lahko uvrstimo pod več kot eno točko. Pa samo enega junaka tudi nimamo vedno. Včasih jih je več, kot pogosto namignejo že naslovi. In tako naprej.

Naj bo tako ali drugače, leta 2005 je Christopher Booker zastavil zadevo nekoliko drugače. Po njegovi znani in v nekaterih krogih nadvse opevani knjigi je v literaturi mogoče najti natanko sedem osnovnih zapletov, ki jih je mogoče zapisati:

  1. Boj s pošastjo
  2. Od reveža do bogataša
  3. Iskanje
  4. Potovanje in vrnitev
  5. Komedija
  6. Tragedija
  7. Ponovno rojstvo

Ker gre za tako splošno znano razvrstitev in ravno pravšnje število točk, da se jih bodo sčasoma učitelji in učiteljice po svetu naučili z izključnim namenom greniti življenje svojim učencem, dijakom in študentom, dajmo vsako izmed točk malce podrobneje opisati in podkrepiti s primerom.

1. Bistvo zapleta zgodbe je soočenje junaka (zaradi enostavnosti bomo tudi mi uporabljali le moški spol) s pošastjo. Pošast odlikujejo nadpovprečne in pogosto tudi nadčloveške sposobnosti. Se pravi, da je bralcu takoj jasno, kdo je ob soočenju v prednosti. Primer: Volk in trije prašički.

2. V tem primeru začne junak zgodbo v izrazito šibkem, podrejenem položaju, a se skozi zgodbo povzpne na (najpogosteje družbeni) lestvici in obogati (lahko dobesedno, lahko uhovno lai kako drugače). Primer: Pepelka.

3. Junak mora najti nekaj zelo pomembnega, kar ključno spremeni njegovo usodo, morda pa tudi usodo drugih. Sama pot v tem primeru zaseda največji del zgodbe. Primer: Jurko je iskal strahu.

4. Za razliko od prejšnjega zapleta, je ob sami poti, tokrat pomembna tudi vrnitev. Junak (ali več junakov) se ne vrne vedno z iskanim, vendar pa ga pot obogati za pomembno izkušnjo. Primer: Mizica, pogrni se.

5. Sam zaplet je tem primeru v ozadju, bolj gre za način pripovedovanja, in sicer za serijo zabavnih prigod, ki junaka sicer ovirajo, a se vse srečno izteče.  Primer: Laž in njen ženin.

6. Podobno kot zgoraj, a okoliščine so tokrat junaku tako nenaklonjene, da na koncu tragično propade. Se pravi, ne gre toliko za zaplet, kot slog. Primer: Mala morska deklica.

7. Junak izgubi svojo podobo ali položaj (ali kaj oboje ali kaj tretjega), a po več preizkušnjah svojo izgubo nadoknadi, oziroma si povrne prvotno podobo, pogosto ob tem še nekaj pridobi. Primer: Žabji kralj.

Tudi drugi so poskušali podobno (in so morda danes po krivici prezrti), tako je značilna različica pri priredbi točke 2, kjer junak najprej izgubi svoj položaj, tako da dobimo zaporedje od bogatega k revnemu in spet k bogatemu (primer: Sneguljčica, ki bi sicer tudi spadala pod dvojko).

sneguljcica-blondinka

Ampak kot je videti že od daleč, se niti sam Booker, sicer znan Jungovec, ki je za pisanje svoje knjige o osnovnih zapletih porabil skoraj štiri desetletja, ni posebej ubadal z zapleti, saj sta številka 3 in 4 le rahli različici istega zapleta, če to zaplet sploh je, pri 5 in 6 gre za slog, ne za zaplet, sploh pa se v isti zgodbi zlahka preplete več zapletov. Pri Rdeči kapici, na primer, najdemo tako obračun s pošastjo kot iskanje in ponovno rojstvo, Lepotica in Zver pa ima pravzaprav v sebi kar vseh sedem zapletov.

Jih naštejem?

1. Lepotica se mora zaradi očetove napake (za katero se čuti kriva) soočiti z Zverjo (v vlogi pošasti).

2. Lepotičina družina izgubi premoženje, a si kasneje povrne premoženje in družbeni položaj.

3. Eden ključnih elementov zgodbe je očetovo iskanje vrtnice.

4. Pot in vrnitev imamo tu tako v primeru očeta kot Lepotice.

5. in 6.  Čeprav v tej zgodbi težko najdemo kaj komičnega (le-to se s tragedijo načeloma izključuje, pa vendar me tragikomedije takoj postavijo na laž), so še posebej v delu, kjer se Lepotica vrne domov in ji sestri poskušata preprečiti vrnitev k Zveri in s tem uničiti njeno srečo, prisotni tako komični, kot tragični elementi. Umirajoča Zver nam vsekakor ponuja tragičen prizor, a konec je vendarle nadvse srečen.

7. Ponovno rojstvo je v primeru Zveri več kot očitno: iz pošasti dobimo princa.

Upam, da sem na tem primeru prikazal vse bistvene značilnosti več kot sedemsto strani dolge Bookerjeve knjige. Čeprav odpira zanimiva vprašanja, ne ponuja odgovorov, ki bi si jih literat pravzaprav želel. Prav tako, kot je on lahko ponudil sedem zapletov (7 je pač pravljično število), jih bi lahko kdo drug dvanajst ali samo pet.

Profesor Matthew Jockers je tako z računalniško analizo prišel do zaljučka, da pravzaprav obstajata le dve tipa zgodbe. Namesto na pripoved, se je osredotočil na čustvena stanja junaka in ponudil mnenje, da vsaka zgodba spada v eno izmed kategorij:

Človek na griču (načeloma pozitivna zgodba z vmesno krizo ali več krizami)

Človek v luknji (junak mora priti v hudo težavo ali serijo težav, iz katerih se poskuša nato rešiti)

Mimogrede, analizo je navdihnilo predavanje legendarnega Kurta Vonneguta, ki je tudi avtor obeh izrazov za oznaki tipov zgodb.

Dramatik Carlos Gozzi je že v 18. stoletju zgodb razvrstil po dramskih situacijah. Naštel jih je častitljivih 36, a še vedno ne toliko kot jih je v 20. stoletju našel Etienne Souriau. Ta jih je naračunal kar dvesto tisoč! Ali sedaj potrebujete dokončen odgovor ali še več vprašanj?

Naslednjič bom ponudil oboje. Seveda spet s primerom pravljice.

Komentiraj

Filed under pravljice

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s