Pravljične urice

Ura pravljic tudi v vaši knjižnici?

Pravljične urice so postale v zadnjih letih stalnica v številnih slovenskih knjižnicah (tudi v šolah se uvajajo pravljični krožki s podobno zasnovo) in tisti, ki zanje ne veste, pa imate doma kakšnega morebitnega poslušalca ali poslušalko, morda zamujate lepo priložnost za prijetno in koristno družabno doživetje. Pravljične urice se običajno odvijajo enkrat tedensko, vedno na isti dan v tednu in trajajo, kot že ime pove, približno eno uro.

Glavni dogodek pravljićne urice je seveda pravljica, vendar ta običajno ne traja polno uro. Cela ura bi bila tudi preveč za malčke (naj bi bili starejši od štirih let), ki se tovrstnih pripovedi udeležujejo. Zato je klasična zgradba takšnega srečanja taka:

  1. Pripoved pravljice.
  2. Pogovor.
  3. Dejavnost.

Ker imajo različne knjižnice različne pripovedovalce (pravzaprav so v veliki večini pripovedovalke), so možna tudi odstopanja. In ker za tem programom ni neke celovite vizije, včasih lahko pozoren opazovalec celo dobi občutek, da za pripoved poskrvi nekdo, ki ima ravno čas, ne pa nekdo, ki si tega zares želi, ins e temu primerno tudi pripravi, prihaja tudi do napak, na katere lahko na tem mestu opozorimo v upanju, da jih bo čim manj, in da bo kritika sprejeta kot dobronamerna. Kajti dobronamerna v resnici je.

  • Za zapolnitev ure katera od pripovedovalk namesto ene pravljice pove dve. To načeloma ni najboljša odločitev, ker se sporočili pravljic lahko med seboj ne ujemata, pa tudi če se, imata zelo verjetno različen način podajanja in se poslušalcev dotakneta na različnih nivojih. Tako namesto enega sporočila dobijo eno zmedo. Edina izjema, kjer je pripoved dveh pravljic zapored vsaj delno upravičena, je obravnavanje neke določene teme, katero potem s pomočjo pravljice osvetlimo na različne načine, vendar je to bolj smiselno izvesti na kaki delavnici, se pravi v okolju, kjer pričakujemo od udeležencev bistveno večjo aktivnost in osebno zavzetost, kot je to običajno pri poslušanju pravljic.
  • Namesto pogovora po pravljici, kjer otroci lahko po svoje podajo svoje dojemanje pravkar slišane pravljice, lahko naredimo obnovo z analizo. To je zelo narobe. Prava pravljica, tudi sodobna, najbolje deluje na nezavednem nivoju, kjer bo opravila svoje delo pri vsakem otroku drugače (ker je pač vsak otrok drugačen). Kadar iz pogovora naredimo šolsko uro s seciranjem, lahko pravljico samo pokvarimo. Se pravi: če pravljico uporabimo kot iztočnico za neko tipično otroško temo o igračkah, prijateljstvu, simpatijah, … je to v redu, če pa pogovor uporabimo za to, da isto povemo še enkrat, le na bolj analitičen, odrasel način, je to narobe.
  • Pravljica, povezana z neko konkretno tematiko, je lahko dober uvod v neko dejavnost, kjer se otroci lahko ustvarjalno izrazijo. Če smo s pravljico predstavili jeseniski čas, lahko na primer ponudimo možnost izdelave figuric iz kostanja. Noč čarovnic je seveda priložnost za izdelavo preproste maske. In tako naprej. Če pa se po pravljici vedno razdelijo listi in barvice, to kaj hitro postane dolgočasno. Zdolgočasena publika je hkrati tudi nezanesljiva publika, ozirma publika, ki začne iskati zanimivejše načine za preživljanje taistega časa.

pravljicne-urice

Kaj pa starši in stari starši?

Pravljična urica je dobra priložnost za klepet z drugimi starši in kratek oddih od včasih že kar prezahtevnih malčkov. Ampak vseeno s splača po uri z otrokom malo pogovoriti o tem, kaj je doživel, kaj mu je bilo všeč, kaj ne, predvsem pa premisliti, kako bi pravljico vključil tudi v svoj vsakdan. Risanke so sicer čisto v redu (no, v glavnem), a možganska aktivnost med gledanjem televizije je celo nižja od tiste med spanjem, zato na vsak način velja poiskati kaj prav tako privlačnega, a za možgančke spodbudnejšega.

Morda nekaj idej, izposojenih iz tujine?

  • Pravljico povežemo z razstavo, na kateri so predstavljani izdelki otrok ali zanimivi starinski predmeti ali fotografije ali …
  • Pravljico popestrimo s predstavo. Tekoča in doživeta pripoved je super, če pa jo dopolni še kak odigran prizor (sploh ni treba, da imamo opravka s profiji), je doživetje še toliko močnejše.
  • Pravljično urice zasnujemo tematsko. Na primer vsakič predstavimo pravljico iz točno določenega dela sveta. O tem delu sveta se lahko pred ali po pripovedi malo pogovorimo, kar otrokom na izjemo prijeten način približa sicer atraktivna, a v šolah na vse prevečkrat zgolj s suhimi dejstvi predstavljena predmeta zgodovine in geografije. Poleg tega je to odlična priložnost, da s polic vzamemo marsikateri po krivici zaprašeni biser iz svetovne zakladnice otroške literature.

In tako naprej. Pa veliko uspešno izvedenih pravljičnih uric!

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s