Zakaj je v pravljicah toliko kraljev, kraljic, princev in princes?

Pravzaprav res – zakaj so v najbolj priljubljenih pravljicah za otroke v glavnih vlogah princeske, ko pa naj bi bil njihov izvor ljudski, preprosto ljudstvo pa o življenju princes verjetno ni prav veliko vedelo?

Če si dovolimo za hip podvomiti v splošno, čeprav še zdaleč ne nujno pravilno prepričanje, da so se pravljice kalile skozi stoletja ob tabornih ognjih, kjer so mojstrski pripovedovalci in pripovedovalke skozi nešteto poskusov pilile in pilile različice danes najbolj znanih pravljic do sedanje popolnosti (ki se, ko malce pobrskamo, še vedno nenehno spreminja in prilagaja ciljni publiki, prav kot kakšna embalaža za piškote), se lahko po pravici vprašamo, zakaj vendar princese, ne preprosti kmetje ali predice.

Odgovor je verjetno logičen – pravljica kot literarna oblika je nedvomno nastala v salonih in sorodnih prostorih, kjer se je zbirala visoka družba. Naj si danes o tedanjih plemičih mislimo tako lai drugače, zagotovo so imeli v sebi več smisla za pripovedništvo kot večina zgaranih tlačanov, ki jim je v potu svojega obraza omogočila učenje branja in pisanja. Plemiči so tudi imeli več časa in energije za večerno postavanje in poslušanje zgodbic, v katerih kajpak niso pričakovali preprostega ljudstva v glavnih vlogah. Obkrožali so jih bogataši in junaki, zato so bogataše in junake pričakovali tudi v pripovedih.

lepotica-in-zver

Eno prvih pravil pisanja, ki ga toliko mladih literatov žal ne pozna, niti noče zanj slišati. je da pripoveduj o tistem, kar poznaš. Ker so pisali in pripovedovali enaki za enake (no, vsaj približno, Perrault na primer ni bil plemič, se je pa z njimi vse življenje družil), so v zgodbah pričakovali osebe ki so jim bile podobne. Seveda je bila zgodba privlačnejša, če se je plemič zapletel v določene težave (to jim je bilo tudi v resničnem življenju zelo domače), ki jih je nato uspešno rešil, in takšne zgodbe, v osnovi romance in junaške pripovedi, so jim krajšale ćas mnogo let pred uradnim rojstvom pravljice na francoskem dvoru.

Osnovni zaplet prvih pravljic je sledil enakemu vzorcu: bogati in uspešni zaidejo v težave, nato jih po vrsti preizkusov in s pomočjo čarovnije tudi rešijo. To ni klasična zgodba o vzponu, kot jo poznamo iz takoimenovanega ameriškega sna, pač pa zgodba o povrnitvi porušenega ravnotežja v ‘naravno’ stanje. Pravljica je namreč v osnovi konservativna.

Primeri takšnih pravljic so: Sneguljčica, Pepelka, Lepotica in zver, Trnuljčica.

Kaj pa zgodbe, kjer se junak skozi vrsto preizkusov prebije navzgor – si popravi družbeni status, pride od berača do kralja, od pastirja do kneza? Pravljice, kot so Obuti maček ali Jakec in fižolovo steblo?

Pa si oglejmo oba primera!

Obuti maček je prva znana pravljica, v kateri se nihče s pomočjo čarovbnega pomočnika prebije do pomembnega položaja. Vendar velja pogledati, kaj sta prva zapisovalca te pravljice (Straparola in Basile), vsak v svoji zbirki in vsak malce po svoje, pravzaprav sporočala svojih publiki (da, gospodi, ki ji verjetno takšen vzorec pripovedi, kjer jim reveži strežejo po položajih,ni bil najbolj povšeči). Obuti maček je bil sprva predvsem posmehljiva pripoved, v kateri je bil pravzaprav glavni junak maček, ne fant, ki je dosegel napredek, sporočilo pa jasno – kljub višjemu položaju je fant še vedno ostal neuk revež, ki se ni znal svojemu pomočniku niti pošteno zahvaliti za pomoč.

obuti-macek-ilustracija

Se pravi, da gre na nek način za zgodbo o ravnotežju – tudi po vzponu se fant ne bo nikoili vključil v višji sloj, naravni red torej ni ogrožen.

Kljub številnim popravkom ,ki jih po nastanku srednjega sloja  v kapitalizmu, v katerem je bilo vendarle več možnosti za napredovanje kot v fevdalnem sistemu, v tem prehodu se je tudi pojavila ideja o trdem delu in številnih preizkusih, po katerih pride nagrada, pa je zato tudi pravljica o vzponu postala sprejemljivejša, je Obuti maček še vedno pravljica z moralno spornim sporočilom: za uspeh v življenju moraš lagati, krasti, groziti in biti sploh tako brezvestna baraba, kot si le moreš zamisliti.

No, ne bom šel v podrobnosti, v tej odlični pravljici lahko odkrijemo tudi marsikaj privlačnejšega in koristnejšega, ampak v svojem bistvu je zadeva sporna. Nihče pri zdravi pameti ne bo dal Obutega mačka svojemu oroku za zgled, kako naj se obnaša v življenju.

Druga zgodba o vzponu, ki jo bomo pogledali, je Jakec in fižolovo steblo. Najprej ugotovitev, da se je takšna zgodba (ima veliko različic in v prav vseh Jaka mesari velikane kot za stavo) prijela predvsem v anglosaškem okolju, ne pa tudi v celinski Evropi. Se pravi, da ima ob nedvomnih vplivih ljudskega pripovedništva (kot to velja za vse pravljice) verjetno drugačno osnovo. Potem pa še dejstvo, da sam zaplet (Jakec vdre k velikanu in mu pokrade vse, kar mu pride pod roke) ni bil povšeči niti vsem zapisovalcem (na primer Tabbartu), zato se je pojavila tudi različica, kjer je velikan nekoč v preteklosti oropal Jakčevega očeta, mu vzel položaj, njega ubil, otroka in vdovo pa pahnil v revščino, torej sedaj Jaka le jemlje nazaj, kar je tako ali tako njegovo.

Se pravi, da nimamo opravka z zgodbo o vzponu, temveč z zgodbo o ponovni vzpostavitvi naravnega stanja.

Seveda je imel Bettelheim prav ob tej zgodbi svoje pomisleke. Po njegovem je Jaka upravićen do velikanovih bogastev, ker je velikan pač velikan, ne pripada njegovemu svetu, ‘naravnemu’ redu, in je edino prav, če mu nekdo pobere dragocenosti in ga morda spotoma še ubije. Po Bettelheimu je to klasična zgodba o odraščanju (kot vse klasične pravljice) in obračun otroka z očetom, ki ga mora vsak otrok nekega dne pač premagati, z zvojačo ali s silo, če hoče odrasti, ker je tak pač naravni red. Se pravi, da imamo tudi ob takšni interpretaciji dejansko opravka z zgodbo o vzpostavitvi ravnotežja.

No, vrnimo se h kraljem in princeskam. Pravljice imajo izmuzljiv izvor in v tem življenju jim nikakor ne bom prišel do dna. a nekaj je gotovo. Da so takšne, kot danes, so odločilno pripomogle razmere na dvorih zahodne in srednje Evrope, se od tam razširile med ljudstvo, ki so mu ob kratkočasni kompomenti pomenile tudi nekakšne sanje, ali vsaj tolažbo, spretni trgovci pa so jih uporabili za kovanje dobička.

Tako kot v času zlate mrzlice niso obogateli zlatokopi, ampak predvsem ponudniki opreme, tudi s pravljicami ne bogatijo avtorji, ampak predvsem trgovci, ki med vsemi vedo najbolje – ljudje potrebujejo sanje – in jim to tudi prodajo.

Komentiraj

Filed under pravljice

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s