Smrt v pravljicah

Kako nam lahko pravljice pomagajo izboljšati odnos do smrti?

Tematika smrti je ena najneprijetnejših v življenju, zato se ji poskušamo čim bolj izogibati. Toda nekega dne se z njo vendarle srečamo. Ni treba, da umre dedek ali soseda, dovolj je že prizor na telviziji ali ptičje trupelce ob sprehajalni poti. Otroci začnejo spraševati, in če nismo religiozni, je zadrega hitro tu. Koliko resnice ponuditi? Kako jo predstaviti? Koliko tolažbe dodati? Nam lahko pravljice pri tem kako priskočijo na pomoč?

Smrt je v zelo pogosta v pravljicah, včasih celo personificirana, nastopa kot eden izmed likov, se pogovarja in prereka z drugimi liki, cela dela povsem človeške napake, posebej radi jo imajo nekateri sodobni fantazijski avtorji, kot sta na primer Neil Gaiman in Terry Pratchett  vseeno obdrži nekakšen nadrealističen, alanfordovski pridih. To je v redu, ker življenja nikakor ne gre jemati preveč resno, in natanko isto velja za smrt, o katere vlogi marsikaj zanimivega piše tudi v tej objavi o simboliki smrti, a tokrat bi se raje osredotočil na smrt kot skoraj vedno prisotno dejstvo v klasičnih pravljicah.

Kako nam lahko pripovedovanje pravljic pomaga razložiti otroku, kako je s smrtjo?

sneguljcica-in-sedem-palckov

Najprej jo seveda lahko spoznamo v povsem praktični obliki. Otroci so radovedni in hočejo vedeti, kako je, ko nekdo umre. Kot lepo vidimo v Sneguljčici (zgoraj v slikariji Johna Dicksona Battena), Trnuljčici, Rdeči kapici in številnih drugih pravljicah, kjer glani junak ali junakinja sicer umre, a se to izkaže le za dolg spanec ali podoben ‘time out’, na koncu pa se vse dobro izteče in srečno živi do konca svojih dni (ko sicer nastopi prava smrt, a se ji pravljica elegantno izogne s taktično prekinitvijo pripovedi). Takšna smrt je sicer lahko strašna, a ne prehuda izkušnja za otroka. Še več. Pogosto smrt deluje kot nekakšen regulator, ki poskrbi, da se dobri po smrti vrnejo, hudobni pa umrejo ‘zars’, se poravi dokončno, in potem ne morejo več delati zgage. Smrt v vesolju tudi v resnici skrbi za ravnotežje, saj vsako ugasnjeno življenje tako ali drugače naredi prostor za novo, pa čeprav se nam, ker smo pač omejeni vsak v svoj svet izkušenj, pogosto ne zdi pravična.

Spoznanje smrti v dokončni obliki (Kaj je zares umrl / umrla? Nikoli več se ne bo zbudil / zbudila? itd.) je verjetno druga stopnja na poti otrokovega spoznavanja s smrtjo. Ta neusmiljena dokončnost je verjetno njena najstrašnejša lastnost. Vsi, ki že imamo nekaj življenjskih izkušenj, seveda vemo, da na svetu še vse kaj hujšega kot smrt, a ne glede na vse je ob vsaki strahoti prisotna vsaj trohica upanja, pri smrti pa je konec zares konec. Pika. S tem se otroci težko sprijaznijo. Ko slišijo pravljico ali zgodbico, kjer nekdo umre, se pogosto vračajo k situaciji in upajoče tipajo ‘Kaj pa, če …?’ ali ‘Ampak mogoče pa …’ in podobno.

Tako nas pot prej ali slej prinese k tretji, za tokratno objavo zadnji stopnji na poti spoznavanja smrti, kjer se z malo dobre volje lahko srečata tudi religija (vse večje religije se ZELO intenzivno ukvarjajo s smrtjo) in naravoslovje (kjer je smrt pač samo datum in ura, nikakor pa ne prehod na drugo enegijsko raven ali vrata v drug svet ali drugačno podobo na em ali karkoli že). Smrt v pravljicah je zelo pogosto povezana z noim življenjem. Spomnimo se denimo Grimmove (manj znane od Perraultove) Pepelke, kjer po smrti mtere na njenem grobu zrase drevo, s katerega potem prihajajo darila in druge oblike pomoči. Smrt je v tem primeru prav lepa iztočnica za novo življenje. V naravi je to povsem očitno. Večji jedo manjpe, največji pojedo vse, kar je manjše o njih, ko pa tudi njih doleti neizbežno, so le še hrana za črve. Ali gnojilo za marjetice, kot lepo namigne star angleški pregovor.

Če otrokom beremo pavljice, če beremo dobre, če izbiramo različne pravljice, in če jih je veliko, se bodo otroci s smrtjo srečali na najrazličnejše načine. Nekateri bolj bolj in drugi manj udobni, a bralne izkušnje, posebej, če bomo pripovedovali dobro, se bodo sčasoma seštele v nek zdrav odnos do smrti, ki je, v pravljicah ali v resničnosti, zgolj – del življenja.

Komentiraj

Filed under pravljice

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s