Kako pripovedovati pravljice?

Pravljica je tesno povezana s pripovedništvom. Čeprav gre za kar dobro ‘udomačeno’ literarno zvrst, o katere izvoru sem zadnjič že marsikaj napletel, ji nikakor ne moremo oporekati neposredne odvisnosti od tradicionalnih pripovedovalcev, ki so pravljicam skozi stoletja nenehano dodajali in odvzemali, kar se jim je pač v danem trenutku zazdelo.

In prav to nas zanima tokrat – zakaj so enkrat pravljico povedali tako in drugič drugače? Oziroma: zakaj eni tako in drugi drugače?

Lahko poiščemo neko splošno, lahko razumljivo in uporabno pravilo za pripovedovanje pravljic?

Ni treba prav veliko teoretičnega znanja, da ugotovimo, kako se je vloga pravljice spreminjala skozi čas, kako je povezana s spremembami v družbi, in kako so pripovedovalci, včasih pod vplivom drugih, drugič iz povsem osebnih nagibov, prirejali material, ki jim je bil tako ali drugače zaupan v pripoved.

pripovedovalec-pravljic

Pa da ne zaidem predaleč. Večino bralcev tega bloga verjetno zanima predvsem, kako povedati pravljico otroku.

V splošnem tako, kot vse ostalo: razločno, doživeto in z občutkom. Besedilo naj bo razumljivo, pripoved na bolj dinamičnih mestih živahejša, na bolj umirjenih nekoliko počasnejša, dialogi naj bodo vsaj malce zaigrani. Pri tem ni potrebno posebnega pačenja, na primer vsiljevanje naglasov, govornih napak, falzeta in drugih lastnosti glasu, ki sicer lahko nekaj dodajo k zanimivosti, a prav lahko postanejo moteče.

S poskušanjem bomo pri publiki najhitreje opazili kaj deluje in kaj ne, oziroma kdaj je bolje ostati bolj konservativen in kdaj se malce spustiti ‘s ketne’.

In s tem pridemo do najpomembnejšega pravila po mojem mnenju. Dober pripovedovalec zna opazovati in poslušati svojo publiko. Glede na odzive prilagaja svojo pripoved. Prilagoditve so lahko zelo preproste (na primer izpustimo najbolj srhljive dele Rdeče kapice), malce pogumnejše (na primer ponudimo alternativno različico Sneguljčice, kjer se tudi očitno asocialna mačeha vklopi v zabavo ob poroki) ali pa zelo zapletene (za vsakega izmed poslušalcev opravimo določene mikroprilagoditve), pač odvisno od dane situacije.

Z vajo raste pripovedovalski mojster, ki mora nenehno ostajati na meji med ponižnostjo, ki mu omogoča nenehno učenje in s tem napredek, in samozavestjo, brez katere pač težko stopimo pred publiko. Dober pripovedovalec je vedno interaktiven in z njim tudi pravljica zaživi v najlepši luči.

Komentiraj

Filed under pravljice

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s