S pravljicami do znižanja kriminala

Večkrat sem že omenil, kako pomembne so pravljice za otroke, pa tudi za odrasle. Pravzaprav to vedo tudi tisti, ki se sicer nanje požvižgajo, a le redko kdo se zaveda kako daleč sega lahko vpliv teh na videz preprostih in otročjih zgodbic.

Slučajno sem naletel na omembno terapevtskega programa, v katerem mladoletne prestopnike poskušajo prevzgajati tudi s pomočjo pravljic. Na tem mestu se ne bi spuščal v podrobnosti, ker jih niti ne poznam, ključne oporne točke pa so naslednje:

1. Opazili so, da imajo praktično vsi mladoletni prestopniki v programu (nekje v ZDA) skupno lastnost: nikoli niso poslušali pravljic.

Si predstavljate? Da otroci nikoli ne slišijo Sneguljčice ali Obutega mačka? Si lahko predstavljate razloge za to? So imeli starši kakšne predsodke pred pravljicami, ali so otrokom preprosto prižgali televizijo? So se starši zavestno odločili za izključitev pravljic iz vzgoje ali o tem prprosto niso nikoli razmišljali? Po mojem sta oba odgovora povezana s takomienovano lažjo potjo.

Seveda je lažje pritisniti na tipko daljinca, kot vzeti knjigo in otroka in četrt ali celo pol ure glasno brati.

Seveda je lažje s poduhovljenim izrazom na obrazu strmeti v oblačke tobačnega dima in kavne pare, kot prebrati kakšno knjigo o vzgoji ali se celo udeležiti kakšnega predavanja. In da bi bilo še težje, ena knjiga in eno predavanje nikakor ne moreta biti dovolj, da bi si človek ustvaril vsaj približno sliko o potrebah otrok, kaj šele konkretno sliko za svojega otroka. Prav zaradi specifičnih potreb otrok je vloga staršev toliko pomembnejša. Marsikdo si namreč misli, da bodo že v šoli izvedeli, kar je treba. Pa ni res.  V šoli ima en učitelj pred seboj dvajset, morda celo trideset otrok in nikoli ne bo spoznal vašega tako, kot ga lahko spoznate vi, če vam seveda ni vseeno. Ampak k šoli se bom še vrnil.

2. Omenjeni program za pomoč mladoletnim prestopnikom (prevzgojo v tem konkretnem primeru razumem predvsem kot pomoč, mislim, da ni šlo za prevzgojo v smislu dušenja osebnosti, ampak bolj za pomoč pri vključevanju v družbo, željo po sprejemanju, ki je prisotna pri vseh ljudeh, pri mladostnikih pa zna biti še kako izrazita) temelji na zelo preprosti uporabi pravljic. Kaj je ena najbolj osnovnih značilnosti pravljice? Njena zgradba je zelo močno naslonjena na povezavo vzroka in posledice.

Če boš delal tako, se bo zgodilo to. Če boš delal drugače, se bo zgodilo nekaj drugega. Tako preprosto je to.

Preprosto, ampak močno. Iz razlogov, ki so dokaj težko pojasnljivi (upam, da je to legitimna beseda) imajo pravljice izjemno čustveno moč. Dotaknejo se nas na drugačnem nivoju, kot na primer basni ali preproste zgodbice iz resničnega življenja. Jung je dobršen del življenja posvetil prav razlogom za iskanje moči pravljic in drugih načinov podajanja simbolov, cela četa njegovih somišljenikov se s tem ukvarja še danes, pa bi bilo preveč domišljavo, če bi trdil, da lahko na em mestu povem kaj, česar niso že drugi zgruntali in spakirali v lične formule. Do dna razlogom za moč pravljice zagotovo ni prišel še nihče.

Ostanimo torej pri vzrok – posledica.

Ljudje smo bitja, ki se rada učimo. Ne govorim o piflanju letnic in angleških nepravilnih glagolov, ampak o strastni želji, vkoreninjeni v naših možganih, ki vedo hlepi po novih dražljajih, primerja vse novo odkrito z že znanim in poskuša ugotoviti, kako bi to uporabili na najbolj prijeten način. Smo bitja, ki se rada učijo in smo bitja, ki rada uživamo. Če se naučimo priti do užitka po bližnjici, bom po bližnjici tudi hodili.

Pri pravljicah načeloma ni bližnjic. Najprej je treba nekaj narediti, potem pride nagrada. Vzrok in posledica.

Pri televiziji pa samo gumb pritisneš. In pri steklenici piva samo dvigneš pokrovček. Užitek je veliko lažje dostopen. Kaj potem, če je kratkotrajnejšii, saj vendar lahko postopek ponovimo! Vzrok in posledica.

V pravljicah dobimo drugačne zglede, kot jih dobimo v reklamah za loto. Mama, ki otroku bere knjige, daje drugačen zgled od mame, ki otroka posadi pred igralno konzolo. Tako preprosto je to. In težko, vem.

arthur-rackham-motovilka

Motovilka je bila tipicna upornica

3. Stik med pripovedovalcem in poslušalcem. Ne poznam podrobnosti programov prevzgoje mladoletnikov s pravljicami, a stik med terapevtom in poslušalci je vsekakor pomemben. Številni ljudje zaidejo na kriva pota, ker se ne čutijo sprejeti, pomembni, zanimivi, kakorkoli že, nimajo občutka, da bi se z njimi želel kdo ukvarjati.

Vem, ne živimo več v devetnajstem stoletju, sedaj imamo internet, tablice, prenos podatkov prek oblakov, ampak mamino ali očetovo naročje je še vedno nekaj neprecenljivega. Pa tudi če je otrok malo večji, tudi če je najstnik, še vedno potrebuje pozornost, še vedno rad prisluhne, celo če se vidno upira starševski avtoriteti, kar je seveda obvezni del odraščanja, je stik s starši še vedno pomemben. Pravijo, da je več kot 80 odstotkov komunikacije med ljudmi neverbalne. Kako bomo odstonost stika nadomestili z listki na hladilniku ali SMS sporočili, pa če zraven obesimo še toliko smajlijev?

Na tem mestu ne morem mimo trenutne mode v slovenskih šolah, kjer na različne bolj ali manj ponesrečene načine uvajajo takoimenovane črte samostojnosti. Ideja je preprosta: starši lahko otroka pospremijo do določene točke v šoli, naprej pa ne smejo več, ker bi bil menda sicer otrok preveč razvajen. No, razlogov za to je menda še več, od varnosti do higiene, pa tudi izvedbe se razlikujejo.

Na tem mestu ne bi šel v podrobnosti, le z veliko osuplostjo lahko ugotavljam, kako malo smo se ljudje načili iz zgodovine. Kot da v preteklosti nismo povlekli že preveč črt in tudi žic? Potrebujemo takšno fizično vzpodbudo prav danes, ko starši s svojimi otroki lahko preživijo tako malo minut, da bi jim že nekaj korakov do garderobe lahko opazno izboljšalo povprečje? Morramo res fizično preprečiti stik med starši, ki otroke pripeljejo in pedagogi, ki jih prevzamejo za toliko ur? Moramo res iskati zglede v totalitarnih režimih in verskih sektah, ki so kot eno najučinkovitejših orodij manipuliranja uporabljale prav ločevanje staršev od otrok, prav vplivanje na to neverjetno močno biološko in čustveno povezavo, ki je seveda lahko še kako nevarna, če se sistem ali vodja počutita ogrožena v svoji avtoriteti?

Da, pravljice so prav tako orodje. Orodje združevanja in povezovanja, spoštovanja drugačnosti, pa tudi orodje manipuliranja (nacističen sistem je Grimmove pravljice s pridom izrabil in zlorabil, še posebej, ko je bilo govora o takoimenovanem Judovskem vprašanju). Od nas, staršev, je odvisno, kako jih bomo uporabili.

Če sploh.

Njihova moč je namreč nesporna.

Komentiraj

Filed under pravljice

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s