Glavni lik v pravljici

Kako narediti glavni lik v pravljici (ali skoraj vsaki drugi zgodbi)?

Ker se s pravljicami veliko ukvarjam, mi po tej ali oni poti v roke pogosto pridejo tudi besedila mladih ali malo manj mladih avtorjev, ki se polni optimizma lotijo tega na videz preprostega žanra, a se potem, če ne prej, zatakne pri objavi.

Ker se napake takšnih ‘začetnikov’ pogosto ponavljajo, sem sklenil, da bom na tem mestu podrobneje predstavil nekaj elementov pravljic, ki delajo piscem največ težav. Prvi, pri katerem se zapleta, je gotovo glavni lik.

Kakšen mora torej biti glavni lik pravljice, da bo ta imela čim boljše možnosti za uspeh pri širšem bralstvu?

1. Lik mora biti tak, da se bo bralec/ka ali poslušalec/ka z njim/njo lahko poistovetil (se postavil v njegovo kožo). Pa si poglejmo nekaj primerov. Rdeča kapica, Pepelka, Pogumni krojaček, ali, če hočete, Don Kihot, Robinson Crusoe ali Gospodična Marple imajo vsi nekaj skupnega. So v težavah ali pa so težave razlog, da nekaj počnejo (na primer odkrivajo morilca, poskušajo preživeti na samotnem otoku, …) in težave so nekaj, s čimer se vsak človek hitro poistoveti. Kaj pa je življenje drugega, kot nenehno reševanje večjih in manjših težav?

pravljica-o-pepelki

Poleg tega je za pravljice značilno, da je glavni lik praviloma mlad. Ali mlado dekle, ali mlad fant. Otrokom so mladi liki privlačni, ker so tudi sami mladi, privlačni so tudi staršem, ker so bili mladi tudi sami (in se praviloma počutijo mlajše, kot so dejansko). Zanimivo je, da imata mladenič in mladenka prednost pred dečkom ali deklico, verjetno zato, ker med sanjarjenje otrok vedno spada tudi “če bi bil ali ko bom velik, velika”, kjer praviloma natopajo starejši in s tem mogočnejši liki od njih samih.

2. Uspešen pravljični lik ima vedno tudi nasprotnika. Teoretično je nasprotnik lahko oseba ali žival (coprnica, hudobni volk, …), a lahko je nasprotnik kar glavni lik sam sebi. Vendarle v pravljicah pričakujemo enostavne in lahko predstavljive, če ne celo oprijemljive like, zato je ob zasnovi lika vedno zaželjeno, da o njem razmišljamo tudi skozi odnos do nasprotnika. Otroški svet je poln nasprotnikov, če ne pravih, pa domišljijskih, zato nasprotnike cenijo tudi v pravljicah.

Številne sodobne pravljice si svojega imena ne zaslužijo preprosto zato, ker v njih ni omembe vrednega nasprotnika. V moje roke prihajajo preproste pripovedi o otožnih likih, ki tavajo po svetu in srečujejo same prijazne osebe, s katerimi sklepajo nesmrtna prijateljstva. To ni le dolgočasno, ampak tudi skregano z resničnim svetom. Na videz krute Grimmove pravljice še vedno čudovito odsevajo realnost (seveda pretirano) in otroške strahove, zato jih piscem začetnikom vedno priporočim kot branje, iz katerega se lahko največ naučijo.

3. Liki v pravljicah so praviloma ZELO aktivni. Kar naprej nekam potujejo, se izgubijo ali bežijo, edina pasivna izjema med bestsellerji je menda Trnuljčica, ki pa je resnična posebnost med pravljicami zaradi svoje slikovite zgodovine, saj je nastala iz romantične pripovedi, namenjene odraslemu bralstvu z izrazito erotičnimi fantazijami. Liki v pravljicah torej hodijo naokrog in se pogovarjajo, bojujejo, lažejo, kradejo, načrtujejo, delajo napake, … – so živi!

pravljica-o-mali-rdeci-kokoski

Čeprav se Pepelka zdi mila jera in Rdeča kapica uboga žrtev, lahko ob malo počasnejšem branju najdemo kar nekaj odločitev, ki jih sprejmeta, nato pa zaradi teh odločitev trpita tudi določene posledice, oziroma nekaj dosežeta. Kar preberite. Aktivnost so torej odločitve, ne pa zgolj mečevanje in streljanje in pošiljanje urokov in kar je še take kičaste navlake iz sveta plastičnih bojevnikov iz ponarejenega sveta šov biznisa. Ko boste ustvarjali svoj lik razmišljajte o njegovih milih, ne mišicah ali čarobnih predmetih!

4. Prepričljiv lik ima vedno pred seboj nek cilj. Imeti sanje je človeško in otroci imajo še več sanj kot odrasli, čeprav jih morda ne znajo vedno dobro izraziti. V pravljicah so cilji jasni in med seboj presenetljivo podobni. Pol kraljestva, princesa, živa voda, mošnja brez dna, … Saj si predstavljate, ne? Lika torej ne izdelujte brez cilja. Lik mora imeti neke sanje, želje, nekaj, kar si otrok lahko predstavlja in mu je blizu.

5. Zdaj sem že dvakrat omenil, da lik ni neodvisen od drugih elementov pravljice. V pravljicah je tako treba misliti tudi na okolje (družbeno, zgodovinsko, socialno, …), ki ga otrok seveda zaradi omejitev, ki jih okolje prinaša, še kako čuti sam, morebitne pravljične pomočnike (otroci imajo prijatelje, njihova prijateljstva so praviloma zelo pestra, z živahno dinamiko), takoimenovane sodnike (otrok ima praviloma močan občutek za pravičnost in pozna nekoga, ki bo za pravico tudi poskrbel, zaščitil šibkejše, kaznoval nepridiprave, naj bo to kdo od starešv ali vzgojiteljv), pa še kaj bi se našlo.

Ampak ne bom šel v podrobnosti, ker je za tokrat že dovolj, sploh pa si tudi drugi pravljični elementi zaslužijo podrobnešo predstavitev.

Naj torej povzamem: pravljični lik naj bo ŽIV!

Komentiraj

Filed under pravljice

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s