Nasilje v pravljicah za otroke

Kako nasilje v pravljicah vpliva na otroke?

Velika težava sodobnih staršev, naj se odločajo za bolj popustljivo (permisivno) ali tršo (avtoritativno) vzgojo, je izbira primerne literature. Seveda so težave tudi s televizijo in drugimi mediji, a na tem mestu se poskušamo ukvarjati predvsem s pravljicami, kar pomeni izbiro knjig, slikanic, zvočnih zgoščenk, no, ja, tudi devedejev, na katerih pa se znajde marsikaj. Tudi nasilje. Prav o nasilju bi rad navrgel nekaj misli. Ni treba ravno doktorata iz psihologije, da ugotovimo, kako otroci zrcalijo videno in slišano, kar pomeni tudi neprimerno in nasilno obnašanje.

Nasilju v pravljicah se namreč lahko povsem izognemo, kajti založniki so že davno ugotovili, da je vsaka knjiga lahko postavljena na sramotilni steber, če je v njej karkoli, kar lahko negativno vpliva na otroke. Tako imamo na policah nešteto bogato ilustriranih zgodbic, ki pritegnejo predvsem z ljubkimi ilustracijami, a dejansko ne ponudijo ničesar uporabnega (razen tisočkrat prežvečenega sporočila, da je treba deliti igračke z drugimi), kot je to slučaj s klasičnimi pravljicami, v katerih se junaki vendarle spopadajo z velikimi ovirami (na primer z zmaji in čarovnicami) in tako posredno sporočajo otrokom, da je vse mogoče. Ali bo otrok, ki so mu leta in leta ponavlajli, kako mora deliti svoje igračke deliti z drugimi, v življenju uspešnejši od otroka, ki je v domišljiji sto in stokrat premagal strašne pošasti, bo seveda pokazalo življenje samo, a starši imamo vendarle pravico vsaj ugibati. Konec koncev gre za naše otroke.

Vprašajmo se, ali so na primer pravljice o Petru Zajcu Beatrix Potter sploh primerne za današnjega otroka?

fizicno-kaznovanje-otrok

Prizor zgoraj je seveda sporen zaradi fizičnega kaznovanja otroka (ki si je kazen sicer zaslužil, a bi se dalo verjetno najti kakšno drugačno, manj hrupno, a morda celo bolj učinkovito). Bi zaradi takšnega prizora (najdemo ga v Povesti o Benjaminu Zajku) morali knjigo umakniti s knjižničnih polic, kot to pod pritiski zaskrbljenih staršev počnejo v številnih ameriških ustanovah? Po mojem ne.

Naštel bom nekaj razlogov:

1. Tudi če uspemo cenzurirati vse medije, ki jim je otrok izpostavljen, bo nekega dne naletel na neprijeten, moteč, nezaželjen, nasilen, … prizor v resničnem življenju. Če mu bo izpostavljen nepripravljen (pravljice so po mojem ena najboljših priprav na življenje), bodo posledice milo rečeno nepredvidljive. Knjigo je lahko umakniti z otrokovega dosega, veliko težje pa je preprečiti, da se na neki temačni ulici pred njim znašel narkoman, ki bi od njega zahteval denarnico.

2. Pa predpostavimo, da nam uspe otroka zaščititi tudi pred neprijetnimi dogodki v življenju. Da ne bo nikoli doživel krivice. Da ga ne bo nikoli nihče udaril, okradel, užalil. Vem, že sliši se nemogoče, a venddarle predpostavimo tak scenarij. Bo tak otrok, ki je vse življenje preživel v vati, sposoben ustvariti družino, kjer je le treba veliko prilagajanja partnerju, svojim otrokom, staršem, ki so pristali v novi vlogi starih staršev, okolici, šolskemu, zdravstvenemu in še kakšnemu sistemu? Bo lahko postal odgovorna, ustvarjalna osebnost, ki bo poskušala narediti svet vsaj malce boljši (ne zmerjajte me, prosim, zdaj z idealistom, ta svet vsekakor potrebuje ljudi, ki bi ga vsaj poskušali izboljšati!)?

3. Kje bomo postavljali meje? Povsem razumljivo je, da majhnemu otroku ne bomo prebrali prizora iz Andrićevega Mosta na Drini, kjer nekoga natikajo na kol z vsemi krvavimi podrobnostmi, vendar pa je morda sposoben slišati, da je nekdo, ki je nekaj storil narobe, moral brez večerje spat. Bomo otroku prebrali basen o volku, ki je požrl jagnje, čeprav jagnje ni napravilo ničesar napak? Kako bomo opisali kazen, ki je doletela mačeho Sneguljčice? Pravilen odgovor verjetno ni enostaven.

Prav tu bi rad prišel do zaključka o nasilju v pravljicah. Tako kot odrasli ne doživljamo vsi nasilja v enaki obliki in količini, saj vendar ne postanemo vsi policisti ali socialni delavci ali klavci, tudi otrokom ni treba spoznati vseh nasilnih prizorov v literaturi (in drugih medijih). Eni prenesejo več, drugi manj, eni se bodo odzvali tako, drugi drugače. Za povrh se bo isti otrok na isti prizor drugače odzval pri treh, petih, sedmih ali devetih letih. In tukaj vstopimo starši  z vso odgovornostjo. Svoje otroke moramo pozorno spremljati, čim bolje razumeti njihov razvoj, njihov način razmišljanja, njihovo podoživljenje videnega in slišanega, in jim biti ob vsakem trenutku na voljo z razlago, dodatnimi informacijami in morebitno tolažbo. Pravljice so lahko mogočno orodje, a to orodje naj bo v pravih rokah.

Nasilje torej samo po sebi ni težava. Nasilje, ki ga otroci spoznajo brez naše prisotnosti, pa zelo verjetno je.

Hja, težko je biti očka ali mamica. Ampak lepo, kajne?

Komentiraj

Filed under pravljice

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s