Konec

Konec dober, vse dobro?

Ena izmed značilnosti pravljice so sloviti srečni konci v stilu “Srečno sta živela do konca svojih dni.” in podobno. Če malce pobrskamo po nejasni zgodovini pravljice kot samostojne literarne zvrsti, lahko ugotovimo, da srečni konci pri starejših pravljicah, na primer pri Madame d’Aulnoy ali Hansu Christianu Andersenu nikakor niso bili pravilo. Trend od ‘enkrat srečno, drugič ne’ je verjetno zelo dobro videti pri pravljicah bratov Grimm, ki sta v času svojega življenja izdala kar sedem izdaj svoje slovite zbirke, se od učenjakov preusmerila k otrokom, in za vsako novo verzijo bolj ali manj temeljito predelala tako zbirko, kot posamezne pravljice.

Vedeti moramo, da so pravljice, kot vsaka druga pripovedna oblika, odraz dogajanj v družbi in se, posebej od njihove naraščajoče komercialne vrednosti, tudi prilagajajo pričakovanjem publike.

Če za hip sprejmemo teorijo o njihovem izvoru  ljudskem pripovedništvu, si zlahka nasliakmo skupinico ljudi ob ognju, kjer si izmenjujejo novice, obnavljajo doživetja minulega dne, se hvalijo z uspehi in se tolažijo ob različnih nesrečah. Če je pripoved temeljila na resničnih dogodkih, so bili konci seveda lahko srečni ali nesrečni, kot je to tudi sicer v življenju, a sčasoma se je verjetno zgodilo, da so najbolj priljubljene pripovedi ostale v izročilu tudi, ko so resnični akterji že davno umrli in prič, ki bi protestirale proti spreminjanju dejstev, ni bilo več. Bila je le še publika, ki je vedno dala vedeti, da ji je nek tok pripovedi, vključno  koncem, bolj ali manj všeč.

Skozi generacije je tako prek neštetih filtrov na strani tako pripovedovalcev, kot poslušalcev prišlo do izbora pravljic, ki so bile iz določenih razlogov najboj priljubljene in tako dobimo ‘originalne’ pravljice. Vsaj v teoriji. Vakemu, ki prebere več kot tri verzije Trnunljčice, je povsem jasno, da ‘originalne’ verzije preprosto ni. Tudi, če velja Grimmova različica v določenih okoljih za ‘pravo’, bomo tudi tam kaj hitro našli drobne, a pomembne razlike v številu vil, načinu prihoda princa, prebujanju speče lepotice in tako naprej.

Tu je povsem jasno, da teorija Bruna Bettleheima ne drži. Razvoj pravljice se z zbirko bratov Grimm ni ustavil, kot se pravzaprav tudi v času njunih življenj niso nikoli dokončno ustalile oblike posameznih pravljic. Prav tako ne drži negova zahteva o srečnih koncih, ki diskvalificira številne Andersenove pravljice, ki sicer spadajo med najlepše in najbolj priljubljene sploh.

Toda večina pravljic srečne konce vendarle ima, kajne?

Pravzaprav bi se o tem tudi dalo razpravljati. Za Sneguljčico in Pepelko se sicer spor z mačehama dobro konča, za mačehi pa tega nikakor ne bi mogli trditi (no, spet od odvisno od različice) … No, trend je vendarle jasen. Pravljice s srečnimi konci so vsekakor bolj znane od tistih z nesrečnimi. In če je med žalostnimi kakšna res dobra, so jo fantje pri Disneyu gotovo predelali, da bo v skladu z njihovo vizijo družinske zabave, konec ne le srečen, ampak bo tudi dopuščal možnost nadaljevanja. Z nadaljevanji je namreč mogoče še posebej dobro zaslužiti. Le kako bi imela lahko morska deklica nadaljevanje, v katerem nastopa hči princa in sirene, če pa se je slednja že v prvem delu ob razočaranju zaradi poroke princa z drugo razblinila v morski peni?

andersen-morska-deklica

Se pravi, da v prid srečnih koncev govorita vsaj dva dejavnika: tolažba (saj bo vse dobro) in dobiček (like že poznate, zdaj vam jih torej lažje še enkrat prodamo v drugi preobleki).

Kdor vsaj malo pozna zgodovino grške dramatike (iz katere vleče korenina praktično vsa svetovna literatura, vključno z gledališčem in filmom), se morda spomni slovitega izreka dramatikov: “Če se publika joka, se bom smejal, če se smeji, mi gre na jok.”

Ta izrek je seveda pomenil, da so bile za dramatike tragedije bistveno bolj donosne od komedij. Razlog za to je bila takoimenovana katarza. Tragedija je gledalcu omogočala izživetje žalosti, strahu, razočaranja, jeze in drugih negativnih občutij. Po joku se je počutil prenovljenega in bolj sposobnega za spopad z življenjem, ki je, roko na srce, polno razočaranj. Tak katarzičen učinek je bil relativno dolgotrajen, vsekakor trajnejši od zadovoljstva, ki ga je prinašala lahkotna komedija, ob kateri se je gledalec sicer lahko nasmejal, a mu je naslednji dan že izpuhtela iz glave, zato jo je manj verjetno priporočil drugemu gledalcu.

Dandanes je življenje vendarle drugačno. Vsaj v razvitem svetu boj za preživetje ni tako krut in katarzična doživetja morda niti niso tako potrebna. Več je tudi časa za razvedrilo, zato je morda ogled treh romantičnih komedij celo primernejši za potrebe sodobnega človeka, pardon, potrošnika, kot pa bi bile tri težke drame, ki jih je gotovo težje predelati v glavi (če sedanja, on-line generacija sploh še predeluje, ker zdi se, da jih vse več samo še lajka).

Tako je prišlo že pred časom do predelav številnih klasik, vključno s Hamletom, Otelom in Romeom in Julijo v zgodbe s srečnimi konci, kjer je hudobija kaznovana, glavni junaki pa srečno živijo do konca svojih dni.

Vendar so takšne predelave vedno sprejete z mešanimi občutki. Seveda bi vsi privoščili vse najboljše zaljubljencema iz Verone, a takšna zgodba se ne razlikuje bistveno od malo boljšega doktor romana. Je simpatična in vesela, a hitro izpuhti iz spomina, kot izpuhtijo tudi številne sodobne pravljice, katerih avtorji so se ob obveznih srečnih koncih odločili še za popolno odsotnost konfliktov.

Ampak to je že druga zgodba. Ostanimo pri koncih. Srečni konci niso značilnost ljudskega pripovedništva, kjer sicer najdemo veliko humorja, fantastike, smisla za ritem, gradnjo napetosti in razvoj zanimivih likov, a konci so vendarle le del pripovedi – in dobra pripoved je polna presenečenj, torej dober konec nikakor ne sme biti samoumeven, ker to pomeni predvidljivost in predvidljivost je ena največjih slabosti, ki jih lahko ima pripovedovalec. Srečni konci so torej bolj proizvod ljudi iz socialnih višjih krogov (ustvarjalcev in publike), ki so imeli več časa in lažje življenje, zato so pripovedovanje in poslušanje zgodbe tudi dojemali drugače od preprostega kmeta ali nabiralca, ki je dejansko vsak dan zrl smrti v oči.

crane-zabji-princ

Pravljice, kot jih poznamo danes, so se torej veliko bolj verjetno razvile iz romantičnih srednjeveških pisarij, v katerih so hrabri vitezi osvajali žlahtne dame, pisarij, iz katerih se je tako posrečeno pohecal že Cervantes, oče sodobnega romana, in iz katerih je nedvomno zrasla vsaj Trnuljčica, kot ena najbolj znanih klasičnih pravljic, za katero ni sledu v ljudskem izročilu, zato pa toliko več v srednjeveškem šundu. Podobno, čeprav le delno velja tudi za številne druge znane pravljice.

Srečni konci v pravljicah torej niso obvezni, a so vsekakor bistveno donosnejši od žalostnih. Da so primernejši za otroke (kar ni nujno res), pa so tako ali tako ugotovili šele stoletja kasneje.

1 komentar

Filed under pravljice

One response to “Konec

  1. Pingback: Elenore Plaisted Abbott in zbirka Grimmovih pravljic | Pravljice za otroke

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s