Madame d’Aulnoy, pravljičarka in še kaj

Kadar govorimo o klasičnih pravljicah, hitro zaidemo v družbo odličnih pripovedovalcev, na pripovedovalke pa kar prepogosto pozabljamo. Res je bila (in je v veliki meri še) literatura kot pomembno orodje in morebitno orožje skozi zgodovino v glavnem pod nadzorom moškega spola, a občasno (in k sreči vse pogosteje) je zasijala tudi kašna posameznica.

A bilo je tudi obdobje, ko so ženske vsaj na enem literarnem področju prevladovale. Res jih je zgodovina kasneje malo prezrla, vendar se v zadnjih desetletjih vsaj nekatere krivice popravljajo. Seveda govorim o sceni na francoskem dvoru v času Sončnega kralja, o preciozah in drugi polovici 17. stoletja, ko se je pravljica kot samostojna literarna zvrst dejansko rodila.

Dama, katere pripovedovalski talent je med vsemi najbolj zablestel, je bila gospa d’Aulnoy, rojena kot Marie-Catherine Le Jumel de Barneville (165?-1705).

Baronesa je imela precej živahno življenjsko pot in še živahnejšo domišljijo, tako da zgodovinarji zlepa ne razločijo koliko romantičnega sanjarjenja v njenih spominih in koliko resničnih življenjskih izkušenj (njenih ali njenih prijateljic) je v njenih pravljicah.

Čeprav bi za pravljice gospe d’Aulnoy (napisala in objavila jih je menda 25) težko rekli, da so pustile tak pečat, kot na primer Perraultove ali Andersenove, so vsekakor pomemben mejnik v razvoju tega žanra, zato jih vsakemu ljubitelju, ki bi rad malo bolje razumel, kaj se je s pravljico skozi zgodovino dejansko dogajalo, toplo priporočam v branje.

Imamo srečo, da jih je kar nekaj na voljo v slovenskem prevodu (zbirka Zlata ptica, Mladinska knjiga) v knjigi Pavji kralj in druge pravljice.

Od ‘klasičnih’, recimo Grimmovih, se razlikujejo v več pomembnih elementih:

– daljše so, načeloma precej daljše, spisane verjetno z mislijo, da bodo zabavale poslušalstvo skozi ves večer, ne le za nekaj minut, ki jih danes morda namenimo otrokom pred spanjem,

– ob pričakovanih pravljičnih elementih (osebe z nadnaravnimi lastnotmi, čudežni dogodki, fantastična bitja itd.) imajo vse po vrsti tudi elemente romantičnega romana, se pravi dame v stiski, običajno v sporu s svojo družino, okoljem, družbenimi normami, se pravi damo, ki mora premagati ovire, da pride do svojega cilja, ki je običajno princ, s povezano je tudi neko premoženje, oziroma družbeni položaj,

– liki, še posebej ženski so neobičajno zapleteni, čeprav nikakor ne posebej psihološko dodelani, kar je posebej pomembno, če pomislimo, da so v večini najbolj znanih pravljic junakninj izrazito plitve in pasivne,

– pravljice so sicer naslonjene na folkloro, a je iz ljudskega izročila avtorica vzela le posamezne elemente in jih vključila v svoj romaneskni slog,

– žal v njenih pravljicah ni prave dramatične napetosti, zato kljub bogati domišljiji, po branju ne pustijo takšnega učinka, kot ga marsikatera ‘klasična’.

Za boljšo predstavo dodajam še nekaj ilustracij Johna Gilberta (1817-1897, zanimivo, na spletu se našel kar štiri angleške ilustratorje pravljic gospe d’Aulnoy, pa niti enega francoskega), ki jih ne bom naslovil, da pri prevajanju ne bom ustrelil preveč kozlov.

Za prvo predstavo bo vsekakor dovolj!

1 komentar

Filed under pravljice

One response to “Madame d’Aulnoy, pravljičarka in še kaj

  1. Pingback: Konec | Pravljice za otroke

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s