Stereotipi

Stereotipi (ali lepše: predsodki) so v pravljicah pogosti in jih tam kar nekako pričakujemo. So na vrhu lestvice očitkov, ki so jih pravljice deležne.

Naštejmo nekaj pravljičnih sterotipov:

– črno beli liki brez prave, življenjske globine (samo dobri, samo hudobni, samo pametni, samo neumni)

– vnaprejšnje sodbe glede na videz posameznega lika (lepi so dobrega srca, zlobneži so grdi)

– tradicionalne vloge spolov (junaški moški, pohlevne ženske)

– trdo delo in ponižnost prineseta končno nagrado

– srečni konci …

Princ na belem konju

Princ na belem konju je znan stereotip

Ja, to je vse res. Je pa res tudi res, da je na voljo ogromno pravljic, kjer:

– so liki v hudih čustvenih in bivanjskih stiskah, iz katerih je mogoče ustvatiti prave drame (pomislimo na očeta v Janku in Metki, ki lahko izbira samo med slabimi možnostmi)

– se lepa dekleta izkažejo za hladna in zlobna, grdi starci pa za prijazne in koristne pomagače

– junaška dekleta rešujejo fante, ki so zašli v težave (na primer v Andersenovi Snežni kraljici)

– zvijačnost in goljufija premagata tudi najmogočnejše prepreke (pomislimo na Obutega mačka)

– nesrečni konci (mnoge Grimmove in Andersenove, pa kar vse Wildove pravljice) …

Srecni princ Oscar Wilde

V pravljicah Oscarja Wilda ne manjka zalostnih prizorov

Se pravi, da za vsak bel stereotip zlahka najdemo tudi kakšnega črnega in še nekaj sivih v različnih odtenkih.

Vendar!

Kaže, da je ljudsko izročilo ustvarilo zelo raznovrtne pravljice, povesti, pripovedke, … (avtorksa literatura pa je temu sledila), a s komercializacijo pravljice (beri: Disney!) so nekateri stereotipi premagali druge. Do Disneyeve upodobitve Sneguljčice zlobna kraljica dejansko sploh ni bila grda (pravzaprav je jasno, da je morala biti celo izjemno lepa, saj je vendar šele odraščajoča Sneguljčica začela ogrožati njen primat). Seveda je grd in zloben lik lažje ‘razumeti’ (oz. ob pogledu nanj čutiti odpor), kot pa pri sebi razčistiti z občutki ob pogledu na zlobno lepotico.

Pop kultura je nekatere zadeve pač poenostavila. Saj vemo osnovna pravila, kajne?

Kitica, refren, kitica, refren, kitica, refren, refren.

Nedavno sem našel zanimiv razmislek o stereotipih v pravljicah, posebej o najbolj izpostavljenem in napadanem, se pravi o pasivni, pohlevni ženski, ki jo najdemo tudi v izključno odrasli publiki namenjenih medijih. Moški se ob takšnih likih naslajajo pri gledanju erotičnih filmov, ženske v ljubezenskih, oz. ‘doktor’ romanih.

No, velja tudi obratno. Mnoge pravljice so nastale po vzoru zgodb za odrasle. Trnuljčica je že tak primer. Se pravi, da niso pripovedovalci pravljic pripovedovali, kako naj bi bilo (v skladu z njihovim videnjem sveta), ampak so bolj izhajali iz tega, kako je (iz fantazij, ki so v nas verjetno prisotne tudi brez pomoči pravljic).

Torej za svoje težave (oz težave v svetu) nikar ne krivimo stereotipov v pravljicah, ampak najprej počistimo pred svojim pragom.

Kajti pravljice, če so v svojem bistvu še tako konservativne in nazadnjaške (nastale so pač v časih, ko so bili odnosi v družbi drugačni), so vendarle vsaj v enem elementu vse prej kot stereotipne: v pravljicah je vse mogoče!

1 komentar

Filed under pravljice

One response to “Stereotipi

  1. Pingback: Peter Nickl | Slikanice in knjige za otroke

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s