Sedem Švabov

Sedem Švabov – pravljica, ki to ni

Sedem Švabov je pravljic, ki jo najdemo tako v zbirki bratov Grimm kot v svoj čas še precej uspešnejši zbirki Ludwiga Bechsteina. Prvi jo je zapisal Hans Wilhelm Kirchof že leta 1563, nastopajoči pa so dobili vsak svoje ime v različici Ludwiga Auerbacherja iz leta 1827. Čeprav jo redno uvščajo v zbirke nemških pravlic, definiciji tega literarnega žanra ne ustreza.

Komentiraj

Filed under pravljice

Enooka, dvooka, trioka

Brata Grimm: Enooka, dvooka, trioka

Še ena izmed manj znanih pravljic bratov Grimm.

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Trija mozicki v gozdu

Brata Grimm: Trije možički v gozdu

Pravljica Trije možički v gozdu je ena izmed različic pravljic o dobri in slabi hčeri, oz. sestri. Brata Grimm sta jo uvrstila že v prvo izdajo svoje zbirke, in sicer pod številko 13 (KHM 13).

Obnova

Komentiraj

Filed under pravljice

Razlike med sodobno in klasično pravljico

So sodobne pravljice sploh še pravljice?

Omenil sem že nekaj značilnosti sodobne pravljice in prav je, da se nekoliko podrobneje poglobimo v razlike med sodobno in klasično pravljico.

Komentiraj

Filed under pravljice

Pravljice z motivom živalskega ženina

Po vsem svetu poznajo pravljice, v katerih bodočega ženina spoznamo v obliki živali. Šele kasneje, običajno tik pred koncem, se iz živalske spremeni v človeško obliko. Na tem mestu jih bomo poskusili predstaviti čim več. Sčasoma naj bi seznam rasel, kako hitro in kako dolgo pa je v tem trenutku težko reči.

Ježek Janček

Slovenska ljudska pravljica Ježek Janček pripoveduje o nagajivem dečku, ki tako dolgo moti mater pri delu, da mu ta reče jež. Fantič se spremeni v ježa in tak ostane sedem let, dokler v gozdu ne naleti na izgubljenega grofa. Grofu pomaga domov v zameno za obljubo, da mu bo dal eno izmed hčera za ženo, a grof besedo požre.

Janček vseeno pride do gradu, kjer se najmlaša od hčera odloči vzeti ga za moža. Takrat se spremeni v čednega mladeniča in srečno zaživita.

Lepotica in Zver

V pravljici Lepotica in Zver spoznamo bogatega trgovca s tremi hčerami. Trgovcu propade posel, zato se morajo preseliti, kar še najbolje sprejme najmlajša od hčera, ki jo kličejo Lepotica. Ko se pojavi priložnost, da si trgovec povrne bogastvo, za kratek čas odpotuje in hčeram obljubi darila.

Starejši si izbereta različne dragocenosti, najmlajša pa prosi za vrtnico. Trgovec ob vrnitvi zaide in prenoči na nenavadnem gradu, kjer mu strežejo nevidne roke. Ko zjutraj odhaja, se spomni na vrtnico za hčer in jo odtrga na vrtu. Takrat se pred njim pojavi Zver in zahteva njegovo življenje ali življenje ene od hčera.

Trgovec ob vrnitvi domov pove hčeram o Zveri in najmlajša se odloči oditi na grad. Tam se sčasoma z Zverjo spoprijatelji, a Zver ji ponuja celo zakon. Kasneje ga prosi za kratek obisk očeta in Zver pristane, če se bo hitro vrnila. Toda njeni sestri ji poskušata vrnitev preprečiti in Lepotica se vrne tik preden Zver umre od žalosti.

Takrat se sklene poročiti z njim in on se spremeni v princa. Sledi poroka.

Žabji kralj

Princesa se igra z zlato žogo, ki ji pade v vodo. Žabec ji obljubi pomoč, če se bo potem družila z njim. Princesa obljubi, a potem, ko dobi žogo, preprosto odide. Žabec ji sledi na grad in zahteva, da držo besedo. Pri tem ga podpre princesin oče.

Ko se žabec naje s princesinega krožnika, se hoče igrati z njo in vztraja, da ga vzame v svojo spalnico. Tam se princesa tako razjezi, da ga vrže ob steno in žabec se spremeni v princa. Odpeljeta se na njegov grad in poročita.

Komentiraj

Filed under pravljice

Pravljice s preveč zaščitniškimi starši

Kaj nas lahko pravljice naučijo o pretirano zaščitniških starših?

Pisali smo že o nesposobnih očetih in slabih materah, kategoriji staršev, ki svoje otroke tako ščitijo, da jim s tem resno škodijo, pa se nismo niti dotaknili. Seveda bi bilo iluzorno pričakovati, da se bo tako zahtevna tema razvila hitro in jasno, zato bo tale objava bolj delo v nenehnem nastajanju, kjer bomo poskušali z nenehnim dodajanjem in razvrščanjem pravljic, pa tudi vsaj delno razlago njihove simbolke, ugotoviti, kako pravljice naslavljajo ta tudi danes še tako aktualen problem – starše, ki svojim otrokom preprosto ne pustijo odrasti.

Primer Trnuljčica

Starša sta bila jasno in glasno in pred številnimi pričami opozorjena, da se bo njuna prvorojenka (kasneje se izkaže, da tudi edinka) zbodla v prst in umrla (kasneje je smrt postala stoleten spanec). Namesto, da bi jo opozorila na nevarnosti kolovratov, sta jih preprosto prepovedala in deklici nevarnost preprosto zamolčala.

Da je v napovedani nesreči čutiti močno spolno simboliko, seveda ni naključje, kot tudi ni naključje, da je konec Trnuljčičinega življenja napovedan za čas, ko dekleta v povprečju spolno dozorijo. Čeprav dekle na koncu preživi, ne gre več za isto osebo. Svoja starša in sploh svet, kot ga poznala pred stoletnim spancem, se zanjo skoraj takoj po prebujenju konča. Zapusti dom in odide s princem.

Primer Motovilka

Tu najprej spoznamo starša, ki deklie nista zmožna zaščititi pred coprnico, a prava mama je prvzaprav Motovilkina ječarka, saj jo zapre v stolp, s čimer ji prepreči vsak stik z zunanjim svetom in s tem možnost odraščanja. Vendar zaščita vseeno ne traja večno. Motovilka namreč s pomočjo las, ki imajo vsaj dvojno vlogo (čarovnica v njih vidi vez med otrokom in seboj, princ pa vabilo na zabavo za odrasle) vzdržuje vez med obema svetovoma, med otroškostjo in odraslostjo.

Tako ne čudi, da jih čarovnica ob spoznanju, da je Motovilka vendarle spoznala fanta, odreže.

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Velikonočni zajček – od kod si?

Logični, pa vendar nejasni izvor Velikonočnega zajčka

Velikonočni zajček je priljubljen lik, ki na Veliko noč pridnim otrokom prinaša jajčka, slaščice in igračke, podobno kot Božiček to počne ob koncu koledarskega leta. O njegovem izvoru sta na voljo dve prevladujoči teoriji, a stoodstotno se ne moremo zanesti na nobeno. Vseeno si ju oglejmo.

Poganski izvor

Zajci so že od nekdaj tesno povezani s pomladjo in zaradi svoje plodovitosti tudi s prihodom novega življenja, ki se vrača po končani zimi. Stari Grki so verjeli, da so zajci brezspolna bitja in potemtakem deviškorodni, to prepričanje pa se je prek zapiskov grških učenjakov preneslo globoko v Srednji vek.

Še Jakob Grimm je zagovarjal prepričanje, da so zajci simbol starodavne saksonske boginje jutranje zarje in plodnosti. Za to ni predložil nobenih dokazov, njeno ime – Eostre – pa je tesno povezano z imenom praznika, ki ga v velikem delu sveta praznujemo še danes in se v Germanskih deželah imenuje Easter – Velika noč.

Drug pomemben poganski simbol Velike noči so seveda jajca, kot simbol novega življenja in znak obilja. Če so bila med zimo redka, je njihov pojav spomladi jasno pokazal, da se časi obilja vračajo. Ptice (tudi kokoši), spomladi spt nosijo jajca in v življenje se vrača optimizem.

Tretji simbol so sevda cvetoče vejice, na katerih bo nekega dne raslo sadje. Tako je skupna slika zajčkov in jajc na cvetočem travniku povsem logična in pričakovana.

Krščanski izvor

Krščanska vera se je med svojim širjenjem nenehno srečevala z že uveljavljenimi poganskimi običaji. Mnogi med njim so bili tako priljubljeni, da jih je veljalo preprosto prilagoditi krščanskemu verovanju. Pri tem si niso bile vse ločine enotne, a bogata simbolika največjega krščanskega praznika je vendarle zelo podobna starim poganskim razlagam.

Ker so slikarji ob deviškorodni Mariji radi upodabljali prav tako deviškorodne zajčke (tako je marsikdo verjel še v Srednjem veku), so zajci postali simbol brezmadežnega spočetja.

Jajca so se iz posode, iz katere pride novo življenje, spremenila v posodo, iz katere se je vrnilo življenje. Natančneje: nekateri simboliko jajca razlagajo kot prazno grobnico, iz katere je po križanju vstal Jezus. Pobarvano jajce, po drugi plati simbolizira kaplje njegove krvi na križu.

In brez cvetja in vejic seveda tudi ne gre, zato je zadnja nedelja pred Veliko nočjo imenovana cvetna nedelja.

Je resnica torej nekje vmes?

Če je šlo pri zajčkih za razplod, gre pri Veliki noči za ponovno rojstvo. V obeh primerih torej praznujemo čudež življenja, ki navdušuje tako verujoče kot neverujoče. Velikonočni zajček in običaji, povezani z njim, tako priada vsem, ki s veselijo prihoda pomladi, najbolj pa zagotovo otrokom.

Že pred stoletji so otroci v Angliji na soboto pred Velikonočno nedeljo hodili od mvrat do vrat in prosili za kako jajce. V času posta jih namreč niso smeli jesti, ob koncu pa so bila jajca idealen dokaz, da je najhuje (zima) končano in se lahko z lepimi pričakovanji zazremo v prihodnost.

V nemških deželah so jajca starši otrokom polagali v posebej za to narejena gnezda, ki so jih v soboto sestavili otroci. Ta običaj so izseljenci prinesli ob koncu 17. stoletja v Ameriko in tam se je razširil od obale do obale. Jajca so postala okrašena, največkrat pisano pobarvana, kot se za darila spodobi, gnezda pa so nadomestile bolj praktične in komercialno bolj zanimive košarice. Namesto pravih jajc so se sčasoma pojavila čokoladna, pridružile so se jim druge slaščice in manjpe igračke. Zajček, kot prinašalec daril, je ostal.

Komentiraj

Filed under pravljicna bitja

Troli, mitološka bitja v pravljicah in legendah

Kdo ali kaj so troli?

Ne, ne mislimo na spletne trole, osebke, ki pod lažnimi imeni spravljajo v slabo voljo druge sodelujoče na forumih in v sorodnih razpravah, ampak mitološka bitja, ki jih povezujemo s Skandinavijo, predvsem z Norveško, čeprav se njim podobne pravljične stvore najde tudi drugje. Pravzaprav skoraj povsod po svetu.

Več vrst trolov

Troli so si med seboj zelo različni in jih v pravljicah na nek način poosebljajo tako škrati (in palčki, kar spet ni isto), kot vile (in seveda vilinci), kot velikani. Lahko so zelo prebrisani ali osupljivo neumni, dovolj majhni, da se skrijejo v dlan ali večji od gore, z zelo omejenim besednim zakladom in neverjetno močjo, ali polni zvijač in krhki kot peresce.

Gozdni trol (Theodor Kittelsen)

Morda je najlažje, če za začetek ostanemo na norveškem, kjer se večina poznavalcev trolov strinja, da gre za starodavna bitja, ki živijo v sožitju z naravo, v splošnem človeku niso naklonjeni, delijo pa se v dve skupini:

  • gorski in gozdni troli so ogromni, lahko dosežejo velikost hriba ali celo gore, najčlažje si jih predstavljamo kot ne posebej bistre, a zato toliko bolj nasilne velikane z velikim apetitom, ki se skrivajo pred sončno svetlobo in jih človek najlažje premaga zvijačo (zelo podobno kot na primer Pogumni krojaček opravi z velikani v zgodbi, ki jo poznamo tudi kot Sedem na en mah);
  • podzemni troli so majhni, običajno niso večji od kakega desetletnika, delujejo veselo, razigrano, posebej prijazni so do otrok, ki jih radi zvabijo v svoj podzemni svet, od koder se otroci včasih vrnejo šele čez desetletja (čeprav se je njim zdelo, da so tam prebili le nekaj utric ali dni) ali pa sploh ne.

So vsi troli človeku nevarni?

Praviloma veliki troli nočejo imeti opravka z ljudmi. do težav pride le, če se z njimi srečajo, kar se seveda zgodi, kadar preveč radoveden človek stika po ozemlju trolov. to je slabo dostopno, neraziskano, skalnato in nasploh negostoljubno, torej mora človek imeti že kar dober razlog, da zaide nanj.

Princesa pri Trolih (John Bauer)

Takšen razlog je seveda lahko raziskovalna žilica, lahko pa so tudi govorice o skritih zakladih, ki naj bi jih nekateri troli varovali. To jih seveda povezuje z v Srednji Evropi bolj znanimi škrati, ki prav tako ljubosumno skrivajo skribnvnosti matere narave (lahko si jih predstavljamo kot rudnine, konec koncev sta na primer kemijska elementa nikelj (Nickel ali Old Nick) in kobalt (kobold) dobila ime ravno po porednih škratih, oz zlih duhovih v germanski mitologiji.

Velkim trolom se torej zlahka izognemo, če ne zaidemo na njihova ozemlja, ali se vsaj potrudimo, da smo ves čas dobro obdani s sončno svetlobo. Le-ta naj bi namreč trole lahko spremenila v skale, oziroma gore.

Manjši troli pa nasprotno pogosteje pridejo v stik z ljudmi, znane so tudi zgodbe, da so vdirali v človeška bivališča in kradli otroke, zato so ljudem bistveno nevarnejši. Menda se proti njim najlažje zaščitimo s svetlobo, saj se, podobno kot njihovi veliki sorodniki, neradi izpostavljajo soncu in še posebej strelam (kar naj bi izhajalo iz starodavnega spora s Torom, bogom groma).

Morski trol (George Washington Hood)

V zadnjih desetletjih je poročil o stikih s troli vse manj, saj jih naj bi odganjala tudi umetna svetloba, ki je je v človeških bivališčih vse več in več, zelo neprijetno jim je tudi zvenenje cerkvenih zvonov.

Temeljijo na resničnih likih, oziroma osebah?

Po nekaterih teorijah zgodbe o trolih izhajajo iz pradavnine kot opomnik predstavnikom sodobnega pokončnega človeka, ki je prihajal v stik z neandertalci, kar je mogoče podkrepiti tudi z bolj ali manj verjetnimi izpeljavami besede trol. Vzporedno naj bi podobno britanski piksiji (pixies) izhajali iz konflikta s starodavnim ljudstvom po imenu Pikti.

Ampak za kaj trdnejšega bo verjetno treba vložiti precej več truda.

Komentiraj

Filed under pravljicna bitja

7 resnic, ki se jih iz pravljic naučimo o poroki

Čeprav je poroka nekoliko staromoden koncept, ki ga sodobno pravo v razvitem svetu se bolj enači s skupnim življenjem v predpisanem in relativno kratkem skupnem življenju, se vendarle ljudje še vedno poročajo. Ker se marsikdo celo več kot enkrat, torej poroka kot takšna vendarle še ni povsem iz mode.

Toda tokrat se ne bomo ukvarjali s samo poroko, oz. poročnim slavjem, temveč bomo spregovorili nekaj resnic o korakih do skupnega življenja in tudi o skupnem življenju samem, ki se jih lahko, seveda na pretiran in poenostavljen, a zato toliko bolj razumljiv in učinkovit način, naučimo iz pravljic.

1. Vložiti je treba trud

Če se hočeš poročiti, ni dovolj, da si to samo zaželiš. Princi morajo skozi trnovo grmovje in princese izrabiti železne čevlje, ali pa vitezi premagati zmaje ali lepotice kramljati z zvermi, da do poroke sploh lahko pride.

Pravljice se ne ukvarjajo kaj prida s fizično privlačnostjo. Dekleta so lepa (v resnici je vsako po svoje lepo) in fantja praviloma tudi (če ne na zunaj, pa imajo dobro srce, veliko mero poguma ali prebrisanosti, …). Veliko več izvemo o tem, da se morata oba, tako on kot ona (vsaj v večini pravljic) do končnega rezultata, torje poroke, vsaj malo potruditi.

Izstopiti morata torej iz svojega območja udobja. Zgolj aplikacija, ki po algoritmu najde najprimernejšega partnerja ni dovolj.

2. Pri izbiri življenjskega sopotnika so ti sorodniki pogosto v napoto

Čeprav si vsi želimo s poroko predvem pridobiti, kar v idelanem primeru pomeni na primer, da oče neveste ne dobi hčere, ampak dobi še sina, bratje in sestre pa se preprosto pomnožijo, kar je vedno dobro tako zasebno kot poslovno, je v pravljicah in v resničnem življenju pogosto ravno nasprotno.

Očetje se nadzoru nad svojimi hčerami zlepa ne odrečejo, matere so ljubosumne na njihovo lepoto, dediščine svojim sinovom ne dajo kar tako, da ne omenjamo spletkarskih bratov in sester, ki se v želji, da bi preprečili srečo svojih sorojencev ne ustavijo niti pred umorom.

Listanje črne kronike pravljične zgodbe le potrjujejo. Največ zločinov se zgodi ravno znotraj družine.

3. V zakonskem jarmu si ne smemo privoščiti sebičnosti

S poroko svojega lastnega življenja sicer ne smemo zanemariti, a bistvo poroke je vendarle, da si ustvarimo novo življenje. 1 + 1 ne sme biti več 1 in 1, ampak celo več kot 2. S poroko namreč pričakujemo, da nam bo bolje kot prej. Staro življenje potemtakem v veliki meri pustimo za seboj in si skupaj z zakonskim partnerjem ustvarimo novo.

Če se uspešno naučimo ločevati med lastnimi in skupnimi interesi ter med njim postavljati zdrave prioritete, lahko storimo še korak naprej. Družino lahko povečamo. S prihodom otroka ali otrok je priložnosti za sebičnost še manj, organizacija časa in postavljanje prioritet je še pomembnejše.

Preden priodemo do tja, naj bi bilo torej dovolj zreli, da lahko prevzamemo odgovornost za skupno življenje. Žal se v resničnosti vse prepogosto zgodi obratno. Najprej pridejo otroci, nato mora poroka in za tem ugotavljanje, da še vedno ne zmoremo postaviti drugih pred svoje interese.

4. Srečno do konca svojih dni

To je ena najbolj pravljičnih fraz, ki jo je treba vzeti z veliko rezerve. Pravljice so zanimive ravno zato, ker gre v njih marsikaj narobe. Neveste so ugrabljene, princi ranjeni, starši in sorojenci v napoto. Premagati je treba zmaje, velikane in druge težave.

Pravljice nas torej ne učijo, da bo po poroki vse v redu. Pravzaprav v številnih, na primer v Pogumnem krojačku, Ribičevi ženi, Aladinu in čudežni svetilki, ne nazadnje v Janku in Metki, izvemo, da se po poroki težave nadaljujejo ali celo šele prav začnejo.

A to naj nas ne ovira pri iskanju sreče s vojim partnerjem in poskušanju doseganja vsaj enega dneva zadovoljstva naenkrat. Če nam uspe, naslednji dan poskusimo znova. Če ne, smo se že naučili, da je večino težav mogoče premagati, zato sveda prav tako naslednj dan poskusimo znova.

5. Videz ne pomeni nujno najboljšega kriterija

Biologija od nas pričakuje, da si bom za partnerja izbrali privlačno osebo, saj dober videz namiguje na dobro zdravje in večjo verjetnost za razmnoževanje. Po drugi plati pa nas tako pravljice kot resnično življenje hitro naučimo, da se pogosto odlično ujamemo tudi z osebami nasprotnega spola, ki nas vsaj sprva niso fizično privlačile.

Žabji kralj in Lepotica in Zver sta le dva izmed najbolj znanih primerov, kjer dekleta ugotavljajo, da primeren ženin ne naredi nujno najboljšega prvega vtisa. Podobno najdemo pravljice (na primer o Vasilisi), kjer mora snubec izbirati med povsem enakimi dekleti, čeprav ve, da je zanje prava le ena. Ali pa domov pripelje mačko, za katero se čez čas izkaže, da je začarana princesa.

Videz lahko vara. Če na to pozabimo, se spomnimo pregovora: poroči se z lepotico in skrbelo te bo do konca svojih dni.

6. V večini primerov bodo še druge priložnosti

Čeprav imajo pravljice izrazito napeto zgradbo, v katri gre marsikaj na vse ali nič, se vendarle naučimo, da je moč številne napake tudi popraviti. Včasih naredimo bedarijo (pomislite le na Zlato ptico, kjer najmlaši sin vsakič znova prebudi stražarje), a se vseeno lahko izvlečemo.

Če se torej zalomi (ali bolje: Ko se zalomi), ne smemo kar obupati. Vsaj poskusiti velja popraviti napako in iti naprej. Če pa je ta vseeno prehuda, morda takoj za ovinkom lahko najdemo drugega princa ali princeso. Življenje je polno priložnosti. Ne odrecimo se jim kar tako.

7. Poroka ni cilj, ampak pot

Mnoge pravljce se končajo s poroko, a o tej izvemo le malo. Morda se pripovedovalec le poheca, da je bil tudi sam tam in je bilo toliko pijače, da ima še sedaj moker jezik. Pa vendar je iz same zgodbe povsem jasno, da je bistvo v poti do poroke, ne v poroki sami, da je pravljica zanimiva ravno zato, ker nas uči, kako se soočati s preprekami, ne kako uživati v udobnem prestolu (ali na sedežni garnituri).

Ne nazadnje, kako nas življenjski izzivi, med katerimi poroka nikakor ni najmanjši, naredijo boljše, močnejše, modrejše in s tem lahko še več prinesemo v zvezo z drugim človekom, kjer potem skupaj, če se dovolj potrudimo in imamo zraven še nekaj sreče, ustvarimo nekaj novega, še boljšega.

Novo pravljico, morda?

Komentiraj

Filed under pravljice

Stari božič Washingtona Irvinga z ilustracijami Franka Dadda

Washington Irving: Stari božič (ilustriral Frank Dadd)

Stari božič je ilustrirana zbirka petih zgodb že prej objavljenih v knjigi Božični skeči (tam je še več zgodb in esejev), v katerih je Irwing opisal božične običaje ob koncu 18. in začetku 19. stoletja. Washington Irving (1783-1859) je bil izviren in duhovit avtor, ki mu gre med drugim tudi zasluga za izum izrazov Gotham in Knickerbocker, ki sta oba tesno povezana z New Yorkom, njegovim osrednjim ustvarjalnim mestom.

Tudi Stari božič je poseben, in sicer v svojem pristopu, ki je zmes leposlovja in esejistike, s ščepcem tedaj priljubljenega nadnaravnega (še posebej v modi so bili duhovi), a še vedno dovolj enostavna, berljiv in zabavna, da so jo priporočili tudi otrokom.

Prav Stari božič velja za enega od prvih primerov tedaj literarno še nedefinirane kratke zgodbe, oz. v tem primeru zbirke tematsko sorodnih in vsebinsko povezanih kratkih zgodb, ki pa so vendarle zaključene celote. Na tem mestu jih ne bomo obnavljali. Kogar zanima, si besedilo zlahka in brezplačno (v angleščini) sname s spleta, bomo pa prazničnemu času primerno predstavili knjigo z ilustracijami tedaj zelo priljubljenega Franka Dadda (1851-1921), izdano leta 11916 pri založbi G. P. Putnam’s Sons v New Yorku in Londonu.

Zanimivost – tiskala jo je tiskarna Nickerbocker Press.

Prva zgodba je naslovljena Božič in se osredotoča na pričakovanje adventnega časa z vrhuncem pri maši predbožičnega večera.

Druga zgodba Kočija v središče dogajanja postavlja kočijo, ki na predbožični večer razvaža potnike, med katerimi je tudi prvoosebni pripovedovalec, namenjen k starim prijateljem, s katerimi bo obujal spomine in užival v božični tradiciji.

Tretja zgodba ima naslov Božični večer. V njej je veliko poudarka na glasbi, smehu in soju sveč, s katerim so obsijane praznične poslastice na bogato založeni mizi.

Četrta zgodba je Božični dan. Začne se s prijetno zborovsko budnico, delom otroškega zborčka, uvodom v prijetne, svečane občutke, molitev in različne tradicionalne obrede.

Zaključna zgodba se imenuje Božična večerja, kjer podoživimo gostijo ob prasketajočem ognju v kaminu, pospremljeno z glasbo in plesom.

Knjiga je polna pozitivnih občutkov in so jo prvič izdali leta 1876 v spomin na tedaj že preminulega avtorja. Poseben čar ji dajejo ilustracije britanskega umetnika Franka Dadda (1851-1929), specialista za zgodvinsko in žanrsko slikanje, ki je obvladal tako olje kot vodene barvice, posebej močan pa je bil v črtni risbi. V celoti si jih lahko ogledate tule.

Komentiraj

Filed under pravljice