Morske deklice

Morske deklice in druga podvodna bitja z vsaj delno človeškimi lastnostmi, že d nekdaj burkajo našo domišljijo. Povsod po svetu, če je le blizu voda, poznajo kopico zanimivih zgodb o vodnih vilah in nimfah, povodnih možeh, morskih deklicah in drugih pravljičnih bitjih, katerih vloga se nenehno spreminja, a vedno ostajajo neločljivo povezana z vodo.

Tokrat se bomo omejili le na morske deklice in njihove sorodnice, ki se nahajjo ob sladkovodnih vodah, saj kaže, da je življenjska moč vode ljudi tako navdihnila, da so k prav vsakemu studenčku naselili kako bitje z nadnaravnimi lastnostmi. Tako za vodo nekdo skrbi, jo varuje, pa tudi zlorablja, saj morske deklice in vodne vile niti približno niso vedno ljudem prijazne.

Kaj je morska deklica?

Čeprav se od kraja do kraja njihova poročila o njihovih podobah razlikuje, imajo v splošnem telesne značilnosti ljudi in rib. Največkrat so od pasu navzgor ženske, običajno gole, mladostnega videza, z bujnimi lasmi in zelo pogosot z lepim glasom. Od pasu navzdol so ribe, kar pomeni, da se nekje okrog pasu namesto nog začne ribji rep, a tega vsaj nekatere lahko občasno odvržejo, pridejo nakopno in tam poplesujejo kot mlade razigrane deklice.

Največ poročil o morskih deklicah je prišlo od mornarjev, ki so na dolgih potovanjih, odrezani od preostanka sveta, izpostavljeni številnim nevarnostim, s pomanjkljivo prehrano in drugimi težavami, ki jih prinaša dolga plovba, videli marsikaj. Tudi s prvega potovanja v Ameriko (pravzaprav so hoteli priti v Indijo) so ohranjena poročila o morskih deklicah. Videli naj bi tri, Kolumb je dodal pripombo, da niso bile tako privlačne kot je pričakoval, zelo verjetno pa so pomorščaki takrat opazili morske krave, saj so prečkali eno njihovih najgostej poseljenih nahajališč.

O morskih deklicah kroži več zgodb, ki svarijo pred njihovim pogubnim vplivom. Mimoidoče naj bi vabile v reke in jezera, kjer so jih nato utopile, pomorščake pa naj bi s pesmijo vabile na čeri, kjer so ladje s posadko vred potonile. Morske deklice pogosto enačijo s sirenami, vendar po grški mitologiji ne gre za ista bitja. Morske deklice so po ljudje pol ribe, sirena pa pol ljudje in pol ptice.

V nadaljevanju bomo sčasoma dodali še več podvrst morskih deklic, kot jih poznajo v različnih delih sveta. Pred tem pa si oglejmo, kako so burkale domišljijo umetnikom.

Morske deklice v umetnosti

Slikarji so v morskih deklicah našli priljubljen motiv. Ne le zaradi klasične lepote ženskega telesa, skrivnostnosti, ki obdaja pravljična bitja (nekatera poročanja na primer omenjajo delno prosojnost, lebdenje v zraku in podobno), ampak tudi zaradi dramatičnosti, ki je ob srečanju ljudi in morskih deklic skoraj vedno zelo izrazita. Vtis na opazovalca slike je tako že skoraj zagotovljen.

edward-matthew-hale-cer-morskih-deklic

Edward Matthew Kale (1852-1924) se je posvetil priljubljeni temi – morske deklice vabijo mornarje v hladne globine.

john-william-waterhouse-morska-deklica

John William Waterhouse (1849-1917) je zelo rad slikal morske deklice. Zgornje olje na platnu je verjetno navdihnila pesnitev Morska deklica lorda Alfreda Tennysona (1809-1992) iz leta 1830.

morska-deklica-na-skalni-obali

Alfred Augustus Glendening Jr. (1861-1907) je prav tako postavil svojo morsko deklico na skale. Kombinacija vode in kopna je za ta bitja idealna.

isobel-lilian-gloag-vitez-in-morska-deklica

Isobel Lilian Gloag (1865-1917) se je odločila za usodno srečanje človeškega bitja s pravljičnim. Zgodovina literature nas uči, da se v takšnem primeru lahko marsikaj zaplete. Zudovit primer je na primer novela Undina de la Motte Fouqueja (1861-1907). Na sliki vidimo še eno značilnost nkaterih morskih deklic. Namesto ribjega so jim včasih pripisali kačji rep, kar jih je naredilo že skoraj zmajevke in še poudarilo njihovo nevarnost.

arnold-bocklin-igra-nereid

Arnold Bocklin (1827-1901) je svojo sliko naslovil Igra Nereid. Kot vidimo, morska deklice praviloma živijo v skupinah in se, kot ljudje, družijo s pripadniki moškega spola, seveda pa imajo tudi otroke.

 

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljicna bitja

Pravljice, ki so preveč grozne za današnje otroke

Srhljive pravljice – da ali ne?

Iz anglosaksonskega sveta smo uvozili praznovanje Noči čarovnic. Zadeva se je kar dobro prijela, zato bo kar na mestu, če ob tej priložnosti namenimo nekaj besed pravljicam, ki so bile svoj čas ostrejše, strašnejše, bolj pokvarjene in sploh manj primerne za današnje otroke.

Pravzaprav že moramo vedeti, da včasih sploh niso bile namenjene otrokom. Ampak to jim ne vzame zgodovinske pomembnosti, torej bomo na tej strani omenili nekaj bolj ali manj znanih pravljic, ki so danes iz mode, a se iz njih vseeno lahko marsikaj naučimo. Ali vsaj dobimo zanimivo snov za pogovor ob kozarčku.

1. Sinjebradec

Ta pravljica Charlesa Perraulta naj bi vsaj delno temeljila na resničnih osebah in dogodkih. Pripoveduje o preizkušnji, na katero čudaški Sinjebradec postavlja svoje žene in kruti kazni, ki jih doleti, ko njegovo zaupanje vse po vrsti zlorabijo. O Sinjebradcu je veliko interpretacij, obstajajo tudi različice, kjer sta vlogo spolov obrnjeni, lahko jo razumemo kot kritiko odnosov v sodobni družbi ali kako drugače, a današnjim otrokom je vsekakor ne bi pripovedovali pred spanjem.

Vsaj ne nekje do 12. leta, ko bodo s pomočjo drugih medijev že odkrili marsikatero svinjarijo, ob kateri vse lažje prenašati celo Sinjebradčevo zlobo.

kate-greenaway-sinjebradec

Seveda smo že pisali o Sinjebradcu in njegovem ozadju, zato nadaljujemo z naslednjo.

2. Kako so se otroci igrali mesarja

Ta pravljica, ki formalno niti ni pravljica, ampak gre za dva anekdotična zapisa, je bila uvrščena v prvo izdajo zbirke bratov Grimm. Čeprav je bila le-ta namenjena akademikom in ne otrokom, sta jo v kasnejših izdajah, tako v različicah za odrasle, kot za otroke, črtala. To sta storila na priporočilo drugih, saj se jima je zgodba zdela ‘poučna’.

Vsebina? Prva pripoveduje o igri otrok, starih okrog pet, šest let. Določili so vloge mesarja, pomočnikov in pujska, zadevo pa vzeli tako resno, da je eden fantka – pujska do smrti zabodel. Mestni svet, ki je imel tudi vlogo porote, je moral odločiti, ali tako majhnega otroka sploh kaznovati.

Eden od svetnikov se je domislil, da njegov um preizkusi s preprostim testom. Dečku je ponudil sočno jabolko v eni in kovanec v drugi roki. Sklepal je, da bo naiven otrok izbral jabolko, fant z bolj razvitim abstraktnim razmišljanjem in ustrezno drugačnim sistemom vrednot pa kovanec. Ker je deček brez pomislekov izbral jabolko, je bil oproščen.

Druga anekdota pod istim naslovom je bolj podobna zgodbi. Brata sta videla očeta, kako je klal prašiča, zato se skleneta igrati mesarja. Pri tem starejši zakolje mlajšega. Mati je med tem kopala najmlajšega in to vidi skozi kuhinjsko okno. Besna steče ven in v jezi v srce zarine nož starejšemu, a se šele nato spomni na malčka, ki je medtem utonil.

Obupana se obesi in predstavljajmo si prizor, na katerega je ob vrnitvi naletel oče. Seveda je od žalosti umrl še on. Toliko o srečnih pravljičnih koncih.

3. Ženska, ki so jo odrli

Gre za eno manj znanih zgodb iz zbirke Pentameron Giambattiste Basileja. No, manj znana je bila dokler je niso kot eno od treh uvrstili v dokaj odmevni film Zgodba vseh zgodb (to je uradni naslov Pentamerona) Mattea Garrone. Tule je trailer:

In vsebina?

Dve stari ženski stanujeta v večstanovanjski zgradbi. V stanovanju nad njima živi kralj (!), katerega gibanju in življenju nenehno prisluškujeta. Slednji ima o stanovalkah spodaj (niti ne ve, ali je ena ali jih je več) svoje mnenje. Ker nikoli nikogar ne vidi, sklepa, da gre za posebno fino in sramežljivo damo, zato poskuša z njo navezati stik.

odrta-zenska-pentameron

Skozi zaprta vrata mu uspe prepričati eno, da mu vsaj pokaže prst (dejansko mu ona pokaže del palice) in videno ga še podžge. Misli, si, da ima opravka z lepotico in uspe se mu dogovoriti za zmenek. Vendar gospa vztraja, da se dobita v popolni temi, saj je preveč sramežljiva. Da ne bi na otip opazil njene nagubane kože, si jo zvleče na hrbet in tam zaveže v nekakšno culo.

 

Kralj vseeno opazi poskus prevare in žensko vrže skozi okno, vendar gube na njenem hrbtu delujejo kot padalo in z njimi se ujame na drevesne veje. Tako jo najdejo tri dobre vile, ki se ob prizoru pošteno nasmejejo. Nato s čarovnijo pomladijo gospo, ki se spet pojavi pri kralju. Ta je tokrat navdušen in se z njo poroči.

Njena prijateljica je seveda presenečena nad novim videzom svoje bivše sostanovalke in hoče izvedeti, kako bi še sama prišla do tako mladostnega videza. Pomlajena mladoporočenka ji hudomušno namigne, da bi si morala staro kožo odreti, saj je videti stara predvsem zaradi gub. Ta si da zares pri brivcu odreti kožo in umre. Njene zadnje besede so: “Nečimrnost uniči samo sebe.”

Ha!

4. Izgubljena otroka

Ta francoska pravljica ima marsikaj skupnega z Jankom in Metko, a so njeni religiozni elementi bolj odkriti. Zaplet v bistvu že poznamo. Zakonski par je zelo skopuški, njuna otroka predstavljata nepotreben strošek, zato ju mati odpelje v gozd, od koder ne znata nazaj. Fant spleza na vrh drevesa in vidi dve hiši – belo in rdečo.

 

Otroka se odločita za rdečo hišo in odpre jima hudičeva žena. Čeprav ju skrije, ju hudič zavoha, saj sta kristjana. Odloči se spitati dečka, njegova sestra pa naj bi pri tem pomagala. Čez nekaj časa hoče preveriti  ali je fantič že dovolj tolst in deklica mu prebrisano namesto naročenega prsta prinese podganji rep. Trik deluje prvič in drugič, tretjič pa hudič dojame in sklene dečka speči.

stojalo-za-zago-je-lahko-mucilna-naprava

Da bi bilo bolj zanimivo, zanj pripravi mučilno pripravo v obliki stojala za žago, na katerega naj bi deklica privezala brata, ta pa bi čez čas zaradi lastne teže izkrvavel in se ob tem še delno razkosal. Hudič gre tačas na sprehod. Otroka se delata, da ne razumeta, kako uporabiti stojalo, zato jima hudičeva žena priskoči na pomoč.

Zvežeta jo, ji prerežeta grlo, si napolnita žepe z dragocenostmi in pobegneta. Hudič ju čez nekaj časa začne zasledovati, a mu liki, ki jih spotoma sreča, niso ravno v pomoč. Končno pride do peric, ki povedo, da sta otroka prečkala reko. Hudič ne zna plavati, a mu ena ponudi svoj las, prek katerega bi lahko prišel na drugi breg. Toda las spotoma izpusti in hudič utone.

Otroka se vrneta domov in odpustita staršem. Poučno, kajne?

5. Otroka v gozdu

Tudi ta zgodba pripoveduje o v gozdu izgubljenih otrocih. Zaradi Otrok v gozdu sta brata Grimm drugo pravljico z istim naslovom celo preimenovala v danes veliko bolj znana Janka in Metko.

Govori o dečku in deklici, bratu in sestri, ki ostaneta brez staršev, zaupana zlobnemu stricu, ki dvema malopridnežema naroči naj otroka odpeljeta v gozd in ju tam ubijeta. Hudobneža vendarle nista tako hudobna, saj ima eden od njiju pomisleke in med prepirom z drugim le-tega ubije. Otrokoma naroči naj se skrijeta, sam pa bo kasneje prinesel nekaj hrane.

richard-andre-oroka-v-gozdu

Vendar se ne vrne in otroka nato tavata po gozdu dokler ne umreta. Ob osnovni različici zgodbe se je pojavila še malce nežnejša, ki se zaključi s sporočilom, da sta šla otroka na koncu v nebesa, zlobni stric pa je bil kaznovan. Kljub depresivnemu sporočilu zgodbe je bila ta ena najpogosteje objavljanih predvsem v zbirkah verzov za lahko noč, kjer so jo seveda predstavljali v nekoliko krajši, a še vedno nesrečni verziji.

Ob priliki dodamo se kaksno, prav?

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Sinjebradec – pravljica in resničnost

Sinjebradec: najslavnejši med množičnimi morilci ali le lik iz pravljice?

Pravljica o Sinjebradcu je danes že malo zaprašena, čeprav tematika nikakor ni pozabljena. Filmi o sodobnih Sinjebradcih se namreč še vedno snemajo, pišejo se študije o problematičnem družbenem položaju žensk, ki ga Perraultova pravljica povsem jasno razkriva, čeprav tega površen bralec sploh ne opazi, odtujeni odnosi, ki se s pomočjo sodobnih komunikacijskih naprav samo še stopnjujejo, in univerzalna vrednota, ki za mlade vse bolj postaja edina vrednota, pa zagotavljajo, da bo družba tudi v prihodnje proizvajala Sinjebradce. In Sinjebradke, kajti enakopravnost mora biti tudi na tem področju.

Ste vedeli, da je Klavir Jane Campion dejansko le ena izmed številnih različic zgodbe o Sinjebradcu?

Kdo je bil pravi Sinjebradec?

Če vprašamo vsevednega strica Googla, med kandidati prepričljivo vodi Gilles de Rais (1405-1440), plemič, bogataš, vojščak, umetnik, uživač in coprnik, ki ga naj bi v pobijanje (predvsem otrok) zapeljala želja po bogastvu. Zaradi razkošnega življenja je namreč zapravil ogromno pemoženje in novega je kanil pridobiti s pomočjo alkimije, kar je vodilo v obrede, povezane s črno magijo in vrsto krutih umorov.

pravi-sinjebradec

De Raisu pripisujejo med 80 in 200 umorov, pojavljajo pa se tudi dvomi o njegovi krivdi, predvsem na račun procesa proti njemu in njegovim pomagačem, ki je prinesel neposreden dobiček tistim, ki so mu sodili. Čeprav večina zgodovinarjev verjame, da je bil zares eden najhujših množičnih morilcev, se bomo mi osredotočili le na elemente, ki so skupni pravljičnemu Sinjebradcu in Gillesu de Raisu:

  • Odtujena pojava.
  • Izjemno bogastvo.
  • Hladnokrvni umori.
  • Številne smrti.
  • Vse žrtve so bile fizično, socialno in v drugih pogledih bistveno šibkejše.
  • Denar naj bi bil glavni, čeprav verjetno ne edini motiv.
  • Skrivnostnost okrog več smrti preden se je sum sploh pojavil.
  • Krivec je na koncu kaznovan s smrtjo.

Kaj pa drugi Sinjebradci?

V zgodovini kriminala se je pojavilo več zločincev, ki so jim mediji nadeli Sinjebradčevo ime. V nadaljevanju jih navajamo nekaj, lahko bi jih bilo več in kratek opis njihovega načina dela, ki kaže, da delijo večino značilnosti tako s Sinjebradcem Charlesa Perraulta kot Gillesom de Raisom.

  1. Conomor, ki je živel v 5. stoletju, je edini na seznamu, ki je starejši od najstarejših znanih zapisov o Sinjebradcu. Zapisi o njem niso dovolj zanelsjivi, da bi lahko prešteli njegove žrtve, a vse kaže, da je s pomočjo porok poskušal predvsem povečati svojo posest in združiti ozemlje Bretanije. Poseben element v zgodbi ima prerokba, po kateri naj bi Conomorja ubil njegov sin, kar naj bi sprožilo njegov morilski nagon.
  2. Henri Landru (1869-1922) je verjetno na napačno stran zakona stopil, ko ga je delodajalec ogoljufal in je sam začel s prevarami tako, da je premožne vdove nagovarjal k vlaganju v finančne operacije, ki jih niso razumele, a so se vedno končale enako – z denarjem v njegovem žepu in nezadovoljnimi vlagateljicami. Zaradi goljufanja je odsedel več let v zaporu, po vrnitvi pa je izkoristil rastoči trg z vdovami (bila je 1. svetovna vojna) in kljub dejstvu, da je bil še vedno poročen, začel prek oglasov iskati bogate vdove, ki jih je po kratkih razmerjih pobil in si prisvojil, kolikor si je lahko. Preden so ga ujeli (in na koncu giljotinirali), je umoril 11 žrtev, katerih trupla je sežgal kar v kaminu.
  3. Johann Otto Hoch (1855-1906) je po mnenju policije umoril 15 svojih žena, čeprav so ga na koncu obsodili za en sam umor. Tudi obesili so ga le enkrat. O njegovem načinu spoznavanja žena, s katerimi se je poročil, jim pobral denar in takoj zapustil ali pa zastrupil, ni jasnih podatkov. Za seboj je dobro brisal sledi, saj je pogosto potoval, prevzemal priimke svojih žrtev, si izposojal denar, ki ga ni vrnil, bil udeležen tudi v krajah in ropih, nekateri pa mu pripisujejo kar 50 žrtev.
  4. Helmut Schmidt (1876-1918) je sprva ženskam denar le kradel (začel naj bi leta 1914), a jih je začel nato tudi pobijati (večino s strupom, najmanj eno je zadavil). Dokazali so mu umor za eno samo, čeprav ocenjujejo, da jih je ugonobil kar 44. Izbiral je žrtve, ki jih je pogrešalo malo ljudi (slabo izobražene priseljenke), vsaj nekatere med njimi je upepelil, tako da je bilo za njim težko zbirati sledi. Že v preiskovalnem zaporu je napravil samomor.
  5. Herman Drenth (1892-1932), ki je pod različnimi psevdonimi vabil na zmenke vdove, za katere je verjel, da so premožne. To, da je bil medtem poročen, ga ni motilo. Ko so ga ujeli, so mu dokazali umor dveh vdov in treh otrok, vendar je policija trdila, da je kriv vsaj še za dve smrti: svojega nekdanjega delodajalca in neznano žensko. Moril je z davljenjem in kladivom. Na koncu so ga obesili. Nekateri ugibajo, da je v resnici kriv za smrt vsaj 50 žensk.

 

se nadaljuje…

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Mit o Hadu in Perzefoni

Koliko pravljic lahko izpeljemo iz grškega mita o Perzefoni?

Ker grška mitilogija ni ravno v središču trenutnih šolskih načrtov, je prav, da mit o Perzefoni in Hadu najprej obnovimo. Na voljo je več različic, nekaj malega je razlik še, ko posežemo v rimsko mitologijo, kjer je Had Pluton, Perzefona Prozerpina, njena mati Demeter pa Ceres (ker gre za boginjo plodnosti, žetve itd, ne čudi, da cereals, oz. žitarice, izhajajo iz njenega imena).

Toliko za uvod.

perzefona-rossetti-dante-gabriel

Perzefona je bila hči dveh pomembnih bogov: Zevsa, ki je bil vrhovni bog, in Demeter, boginje rasti, plodnosti, kmetijstva, torej samih ključnih elementov, brez katerih si človeštvo težko predstavlja življenje. Njen (Demetrin) kult, ki je bil svoj čas zelo močan, jo je imenoval tista, ki nam daje hrano. Mimogrede: Zevs in Demeter sta tudi brat in sestra.

Perzefona je bila lepotica, ki je očarala vsakogar, a Demeter o snubcih ni hotela niti slišati. Ko se je vanjo zagledal Had, bog podzemlja in vladar mrtvih, mu je dala takoj vedeti naj pusti Perzfono pri miru. Toda Had je bil prav tako bog in bogovi so vajeni delati po svoje. Mimogrede, tudi on je bil brat Zevsu in Demeter, tako da gre za pravo družinsko dramo.

Had je na svojo stran pridobil Zevsa, se pravi svojega brata in Perzefoninega očeta, ki mu je pomagal ugrabiti lepo Perzefono in jo odpeljati v svoje podzemno kraljestvo. Kako je to storil, je odvisno od različice mita, ki ga izberemo, a najbolj znan je verjetno tisti, kjer se je Demeter sprehajala po poljih in ogledovala pridelek, ki je bujno uspeval po njeni zaslugi.

Perzefono je tačas pustila v družbi naid in neraid, vodnih nimf, s katerimi se je igrala ob jezeru. Toda Gaja, sicer Zevsova, Demetrina in Hadova babica, je na Zevsovo željo na travnik posadila narcise. Te so s svojo lepoto premamile Perzefono, da je zapustila družbo in brezskrno odskakljala na travnik s prelepimi cvetlicami. Nimfe, katerih telesa so pretežno iz vode in daleč stran od vode ne morejo, ji niso sledile.

ugrabitev-perzefone-walter-crane

Ko je prišla do narcis, se je pod Perzefono vdrla zemlja, pribrzel je Had s kočijo, ki so jo vlekli iskri vranci in jo pograbil. Tako hitro jo je odvlekel v podzemlje, da tega ni nihče opazil (po eni od različic ji je sicer ena od nimf pomagala, a se je ob silni Hadovi moči le spremenila v potoček, v katerem je kasneje Demeter našla Perzefonin pas). Demeter je kasneje zaman iskala svojo hčer. Zevs, ki je za vse vedel, ji ni pomagal.

Toda Demeter ni obupala. Po pomoč se je zatekla k čarovnici Hekati, ki je Demetrino vprašanje naslovila na Heliosa, boga sonca, sicer Zevsovega bratranca, ki so ga stari Grki naslavljali tudi z ’tisti, ki vse vidi’. Helios je zares videl ugrabitev Perzefone in sporočil Demeter, kaj se je zgodilo.

Demeter je zahtevala hčer nazaj, a ne Had, ne Zevs ji nista bila pripravljena ustreči. Tako se je zatekla k svojim božanskim močem in nehala opravljati tisto, kar ji je šlo najbolje od rok – skrbeti za rast. Drevesom je prepovedal roditi sadje. Poljščine so se posušile. Vsak korak besne Demeter po zemlji, je le-to spremenil v puščavo. Ljudi je začela pestiti lakota.

demeter-objokuje-perzefono-evelyn-de-morgan

Smrtniki so zaman prosili Demeter za letino. Ko ni zaleglo, so tako tulili, da so zmotili Zevsa, ki mu je bilo končno jasno, da lahko Demetrina jeza v kratkem iztrebi človeštvo. Trajala je namreč že leto dni in ljudje so cepali kot muhe. Pogovoril se je s Hadom, ki se sicer z bratom ni hotel zaplesti v nepotrebne prepire, a Perzefoni se tudi ne bi odrekel.

Tako je Perzefoni sicer dovolil zapustiti podzemlje, a pred tem ji je dal jesti granatna semena (po nekaterih različicah enega, po drugih štiri, po tretjih šest). To je bil trik, saj je vsak, ki je jedel hrano iz podzemlja, ostal za večno obsojen na podzemlje. Perzefona se je tako sicer vrnila k materi (in takoj je vse vzcvetelo), a se je morala čez čas vrniti v podzemlje.

vrnitev-perzefone-frederic-leighton

Za koliko časa se Perzefona še dandanes vrača v podzemlje (takrat zemlja neha roditi, prekrije jo led, Demeter je namreč žalostna), je odvisno od kraja pripovedovanja. Šest pojedenih granatnih semen namreč predstavlja šest, štiri semena pa štiri mesece, ko imamo odsotnost rodovitnosti, oziroma zimo. V Grčiji je zima krajša, zato so dovolj štiri semena, bolj na severu jih potrebujemo šest. Pri različici z enim samim semenom gre zgolj za vrnitev, ki ni časovno omejena.

V vsakem primeru lahko ugotovimo, da je takšna delitev Perzefone na koncu ustrezala vsem. Had je obdržal nevesto, Demeter hčer, Perzefona pa je sčasoma tudi vzljubila Hada in postala prava pravcata podzemna princesa. Ljudje smo se prav tako naučili živeti z letnimi časi.

V tem mitu zlahka prepoznamo vse ključne elemente ene najbolj priljubljenih pravljic – Rdeče kapice.

Tudi Rdeča kapica ima mater, ki jo ima sicer očitno rada, a je ne more ves čas ščititi. Njen oče je odsoten in ji ne pomaga, kot Zevs ne pomaga Perzefoni.

Had je seveda najmračnejši lik v zgodbi in ga v pravljici upodablja volk. Volk nima le zlobnih namenov, ampak zna deklico tudi z zvijačo zvabiti s poti (nabirat cvetlice, tako kot gre Perzefona nabirat narcise), da lažje izpelje svoj načrt.

Tako kot pot Perzefone v podzemlje ni dokončna, tudi Rdeča kapica ne izgine za vedno v volkovem trebuhu.

Seveda je moč pravljico o Rdeči kapici razložiti tudi s ciklom sonca, ki izgine (v volkovem trebuhu), a se naslednje jutro spet pojavi, kar podkrepimo z zlato (v starejših), oziroma rdečo (v novejših) barvo dekličine kapice.

In glej ga zlomka, niti v mitu o Perzefoni nismo mogli mimo sonca.

Se še spomnite, ko smo govorili o razlikah med mitom in pravljico, pa ugotovili, da je jasno mejo skoraj nemogoče potegniti?

Mit o Perzefoni in Hadu tako lahko prepoznamo še v kaki drugi pravljici. Na primer v Lepotici in zveri, ki ima skupne vse bistvene elemente z mitom o Psihe in Erosu, vendar najdemo zlahka veliko skupnega tudi s Perzefono in Hadom:

  • Had, samotarski, mračni lik iz podzemlja, kjer prebiva v veličastnem dvorcu, je seveda Zver.
  • Perzefoni v mitu strežejo nevidne roke kot v pravljici o Lepotici in zveri.
  • Demeter tekmuje s Hadom zanjo kot poskuša Lepotico pri sebi zadržati njena družina, v obeh primerih uporabljajo zahrbtne trike in čarovnijo.
  • Tudi Perzefona potrebuje veliko časa, a tako kot Lepotica sčasoma vzljubi Zver, ona Hada.
  • Vzorec nasilnega odhoda od doma, vrnitve domov, ki pa je le začasna, je jasen v obeh primerih.

Tako, sedaj lahko z dobro zgodbo očarate koga še sami. Za vajo pa morda poiščite podobnosti s še kakšno pravljico!

 

 

 

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Spanje v pravljicah

Zakaj je spanje v pravljicah tako pogosto?

O pravljicah marsikaj ugibamo, zato tudi pri odgovoru na vprašanje o spanju v praljcah ne pričakujemo jasnega in dokončnega odgovora. Vsekakor je glede na drugo literaturo spanje v pravljicah zelo pogosto in ima velik pomen. V grobem morda lahko za začetek razdelimo pravljice na dva tipa:

  • takšne, kjer se med spanjem ne zgodi nič posebnega, gre le za čakanje na tisto, kar se zgodi ob prebujenju
  • takšne, kjer se med spanjem zgodi nekaj pomembnega, pa je speči zamudil

speca-lepotica-in-princ

Za primer lahko vzamemo kar verjetno najbolj znano pravljico, ki ima v nekaterih različicah spanje celo v naslovu: Speča lepotica, oziroma po naše Trnuljčica. To pravljico sem že večkrat vzel za primer, tokrat pa bo služila kar za primer obeh tipov:

  • v starejši različici (na primer Basilejeva Sonce, Luna in Talia) dekle zaspi, princ izkoristi priložnost, spi z njo, ona se prebudi šele, ko rodi dva otroka in ji eden izsesa laneno vlakno, zaradi katerega je zaspala
  • v novejši različici (nekako od Perraultove Speče lepotice v gozdu s konca 17. stoletja) dekle preprosto spi, dokler prince ne pride k njej (v Grimmovi različici jo tudi poljubi) in ona se zbudi, pripravljena na novo življenje, tokrat kot odgovorna zakonska žena.

Pravljicam, kjer je ob spanju dan posebej velik poudarek postelji in jih je mogoče interpretirati kot spolno dozorevanje, oziroma nabiranje spolnih izkušenj, bom nalašč izpustil. Takšna pravljica je na primer Zlatolaska, kjer mora dekle poskusiti, katera postelja je ravno pravšja zanjo, podobno je tudi pri Sneguljčici, kjer pa imamo potem še en spanec, tokrat zastrupitev z jabolkom, ki bolj spominja na spanec Trnuljčice, se pravi tak spanec, med katerim gre za čakanje na ‘pravega’.

Nekaj pravljic s čakanjem

Zlata ptica

Trije bratje poskušajo odkriti tatu, ki krade jabolka, a šele najmlajši je sposoben ostati buden toliko časa, da zaloti zlato ptico.

zlata-ptica-ilustracija

Dvanajst plešočih princes

Spanje je tudi v tem primeru uporabljeno za selekcijo. Vojak, vreden izziva, se upre spancu in zasleduje princese v drug svet, kjer ob divjem plesu s hudiči uničujejo svoje čeveljce.

dvanajst-plesocih-princes-ilustracija-eleonore-abbott

Nekaj pravljic, kjer se med spanjem zgodi nekaj bistvenega

Pogumni krojaček

Krojaček po poroki s princeso v spanju izda svojo identiteto, nakar ona organizira atentat, a je fant pravočasno obveščen in se reši tako, da se naredi spečega, a tokrat atentatorje prestraši, ko so še pred vrati.

Lepotica in zver

V spanju se Lepotici pokaže umirajoča Zver, kar jo spomni na dano obljubo. Zaradi sanj se pravočasno vrne na njegovo posestvo in ga reši.

Hudič s tremi zlatimi lasmi

Tu sta kar dva pomembna spanca. V prvem roparji zamenjajo pismo, ki naj bi ga glavni junak nesel kraljici. Sporočilo, v katerem kraj naroča naj ga ubijejo, zamenjajo s sporočilom, kjer piše, naj ga poročijo s princeso. Drugi spanec je hudičev. Tja ga je namreč kralj poslal v še tretjem poskusu, da se ga znebi, a namesto tega fant od hudiča med spanjem, ki ga nenehno moti puljenje las, izve dragocene podatke.

ilustracija-gordona-browneja-hudic-in-trije-zlati-lasje

No, očitno smo začeli projekt, ki bo trajal nekoliko dalj. Z veseljem ga bomo dopolnjevali. Kdo ve, kam nas pripelje? Da le ne zaspimo zaven …

 

 

 

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Palček Tom

Palček Tom (Tom Thumb) je znan lik iz angleške folklore, ki je pustil vtis tudi v drugih delih sveta. Zgodovina Palčka Toma (The History of Tom Thumb) je po dostopnih podatkih sploh prva tiskana pravljica v angleškem jeziku, natisnjena leta 1621. Zapisal naj bi jo Richard Johnson, edini ohranjen izvod je v eni newyorških knjižnic.

Seveda pa je lik Toma Thumba precej starejši od te tiskane izdaje, znani so zapisi o liku, so bili objavljeni vsaj nekaj desetletij prej, omenjajo pa ga v povzavi s čarovnicami, vilami in drugimi pravljičnimi bitji, s katerimi so pripovedovalci očarali in strašili svoje poslušalce.

Nekateri ugibajo, da je Tom Thumb (no, na nagrobniku piše T. Thumb) zares živel in leta 1620 umrl v častitljivi starosti 101 leta. Njegov grob meri le 40 cm in se nahaja v Tattershallu, v Angliji. Tudi, če je res, je verjetno večina njegovih prigod izmišljenih, tako kot velja na primer pri nas za kralja Matjaža.

Tom Thumb je sprva nastopal v tipičnih ljudskih pripovedih z veliko robatega humorja in vulgarnosti, v zgodbah se je posvečalo precej prostora različnim življenjskim funkcijam, posebej prebavi. Največja značilnost pripovedi o Tomu Thumbu je nenehno goltanje, saj ga požrejo krava, velikan, več vrst rib, mlinar in še kdo, pač odvisno od različic.

V širšem smislu lahko Toma Thumba povežemo s takoimenovanimi arturijanskimi legendami, saj je v številnih prigodah tesno povezan z legendarnim Merlionm in ob koncu sovjih prigod postane celo član skupine Vitezov okrogle mize. A dandanes nanj vendarle gledamo kot na pravljični lik, s katerim avtorji, prevajalci, prireditelji in drugi ustvarjalci nagovarjajo predvsem najmlajšo publiko.

Za nazornejšo predstavo prilagam ilustracije knjige o Palčku Tomu, ki jo je priredil in ilustriral sloviti William Wallace Denslow (1856-1915), verjetno vseeno najbolj znan kot prvi ilustrator Čarovnika iz Oza.

denslow-tom-thumb

ww-denslow-tom-thumb-and-merlin

tom-thumb-ww-denslow

denslow-palcek-tom-slika

vinjeta-palcek-tom

vinjeta-denslow-palcek-tom

slika-palcek-tom-denslow-william-wallace

ilustracija-williama-wallaca-denslowa-palcek-tom

ww-deslow-palcek-tom-in-vran

palcek-tom-in-riba-denslow

denslow-palcek-tom-in-kuhar

palcek-tom-in-kralj-artur

vinjeta-ww-denslow-tom-thumb

palcek-tom-vinjeta-ww-denslow

notranja-zadnja-platnica-palcek-tom-denslow

zadnja-platnica-denslow-tom-thumb

Predstavljena knjiga je izšla leta 1903 pri G. W. Gillingham Co. Publishers v New Yorku v zbirki slikanic, ki jih je napisal in ilustriral W. W. Denslow na višku svoje slave.

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Straparola

Giovanni Francesco Straparola

O njegovem življenju je malo znanega. Rodil se je okrog leta 1485 v Caravaggiu ali nekje v bližini, najverjetneje vzhodno od Milana, v obdobju med rojstvom in 1508 pa se je preselil v Benetke, kjer je izšlo prvo delo z njegovim podpisom.

Ko smo že pri tem, ni povsem jasno, kakšno je pravzaprav bilo njegovo pravo ime. Giovanni Francesco da Caravaggio? Ali Gianfrancesco? Ali Zoan, kot je podpisan na svojem prvem delu? Morda celo Zuan, kot piše na dovoljenju za objavo? Straparola gotovo ni bilo njegovo pravo ime, stroka meni, da je šlo za vzdevek, ki bi ga lahko prevedli kot ’klepetavi’ ali ’tisti, ki govori nesmisle’.

Vzdevek je bil v časih strogih kazni za drugače misleče, vključno s satiriki, kar je zagotovo bil, nekaj običajnega in celo življenjsko pomembnega. Zdi se verjetno, da se zaradi svojih del ni hotel preveč izpostavljati in je raje skrival svoje pravo ime. Prav tako le ugibamo, s čem se je Straparola sicer ukvarjal.

Morda je bil domači učitelj ali osebni pomočnik, izobrazbe za kaj takšnega mu vsekakor ni manjkalo. Lahko bi tudi bil najeto pero katerega od velikašev, ki so se v družbi radi postavljali s pesmimi ali zgodbicami, pa niso imeli časa, volje in talenta za pisanje.

Smrt Straparole je podobno ovita v temo. Ugiba se, da je umrl leta 1558, kar sklepajo po letnici in napisih na dveh natisih drugega dela njegove knjige Prijetne noči (recimo, da sem prevod približno zadel), a nekateri menijo, da je bilo to že prej, najbrž kar 1555, ko je veliko ljudi v Benetkah umrlo zaradi epidemije kuge.

Več kot o avtorju je znano o knjigi Prijetne noči, ki je izšla v dveh delih s skupaj 75 (25+50) deli, med katerimi so zgodbe, basni in pravljice. Organizirana je po vzoru Boccaciovega Dekamerona. Skupina aristokratov, mešana družba, se umakne iz mesta (pred boleznijo) in si krajša čas s pripovedovanjem bolj ali manj zabavnih zgodb.

Zgodbe verjetno niso Straparolino avtorsko delo. Vsaj nekatere je moč prepoznati v zgodnješih objavah drugih avtorjev, tudi v napisu na začetku druge knjige je zapisano, da ’nič od zapisanega ni njegovega’. So pa seveda besedila prirejena in predelana, da kar najbolje sestavijo knjigo, kot si jo je Straparola zamislil.

V tistih časih so že tako ohlapne avtorje pravice pisci radi obšli z okvirno pripovedjo, kot jo poznamo iz Dekamerona ali 1001 noči, saj so ’le zapisali, kar so slišali drugje’. Knjiga, ki je Straparola morda v celoti ni nikoli videl, je takoj po natisu doživela cenzuro, saj so na pritisk cerkve v ponatisu druge knjige eno izmed zgodb izpustili, med 158 in 1624 pa je bila prepovedana kar cela.

Pomen Prijetnih noči je ogromen, čeprav še zdaleč ne jasen. Najprej gre gotovo za prve zapise klasične pravljice v obliki ’od reveža do bogataša’. Ali pripada Straparoli naziv izumitelja te vrste pravljic, je še stvar debate. Potem ge zagotovo poudariti vpliv knjige na vse izobražence v naslednjih stoletjih, saj so Perrault in njegovi sodobniki (in sodobnice, ne pozabimo precioz), z veliko žlico zajemali ideje in zgradbe zgodb prav pri Straparoli, kar se je vleklo še krepko v obdobje bratov Grimm.

Med pravljicami, ki so jih pisali po Straparolinih predlogah, je najbolj znan Obuti maček, omenimo pa lahko še Železnega Hansa, Zlato gos, Oslovsko kožo, Kako je šesterica odšla v svet, … V slovenskem jeziku Straparolinih del še ni na voljo in jih v doglednem času ni pričakovati, dostopna pa so v italijanskem, nemškem in angleškem jeziku. Kdor išče bralski izziv za počitnice, ga je pravkar našel.

Komentiraj

Filed under pravljice