Kaj imajo skupnega pravljice in sanje?

Pravljice in sanje verjetno naslavljajo iste kotičke podzavesti!

Različni misleci že stoletja povezujejo mitologijo in sanje. Kot si ne le cela ljudstva, ampak kar skupine ljudi, ki niso povezane niti prostorsko, niti časovno, delijo številne mite, je seveda jasno, da vsi sanjamo.

Če se v sanjah srečujemo s problemi, strahovi, izzivi, ki jih ne znamo ubesediti, je v mitih za to že poskrbljeno. Tudi s pomočjo nadnaravnih bitij in dogodkov, v katerih se pogosto zrcalijo pradavne bojazni človeštva, kot je na primer vprašanje, ali bo sonce sploh vzšlo, kaj, če nas zapusti mama, koliko lahko zaupamo prijatelju, …

Sanje v fazi spanja razvrščajo podobe in dogodke iz budnega stanja, ki se v še niti približno dovolj znanem procesu učenja povezujejo v neoprijemljiv skupek kemikalih in električnih povezav, iz katerih se tvori človekova osebnost. Vsaka je drugačna, vsak enkratna in neponovljiva.

Poznavanje mitov nam pri tem zelo pomaga, saj se z njihovo pomočjo lažje spomnimo sanj, jih osmislimo in kaže, da jh tudi telo bolje izkoristi, vsaj tako kažejo vse številčnejše terapevtske izkušnje iz zadnjih let.

Toda miti so primerni predvsem za odrasle, s katerimi je komunikacija tudi sicer lažja kot z otroci. Mit se namreč naslanja na neko že obstoječe znanje, otroci, pa predznanja pogosto nimajo, strahove pa vseeno.

Na tem mestu vstopi pravljica, skozi katero otrok podoživi številne prigode in, ko smo že pri tem, sanjarije, kakršne mu kot otroku seveda niso dostopne, a jih mora njegova podzavest za razvoj v celovito osebnost vseeno čim bolje obdelati. Potemtakem je odnos nekaterih šol, ki pravljice izključujejo (ali vsaj zelo omejujejo) iz vzgojno izobraževalnega procesa, popolnoma napačen.

Ali pa tudi ne – tako osiromašene osebnosti bodo zelo verjetno v številnih življenjskih situacijah precej nebogljene, manj si bodo upale, lažje jih bo voditi in z njimi manipulirati. Ampak o tem kdaj drugič.

Pravljice, miti in sanje imajo torej na vsak način veliko skupnega in ponujaj človeku, odraslemu ali otroku številne koristi, ki jih sedaj sodobna psihoterapija šele bolj sluti kot razume.  Na nas je ali to izkoristimo, ali zlorabimo.

V znanju je moč.

Komentiraj

Filed under pravljice

Veliki pravljičarji

Kdo so bili največji pravljičarji vseh časov?

Morda malo preveč ambiciozno zastavljen naslov seveda ne more v popolnosti izpolniti svoje naloge. Seznam bo v vsakem primeru pomanjkljiv in pristranski, a za neko osnovo bi moral vendarle služiti. Vprašanje samo – komu?

Za vse, ki bi radi več vedeli o pravljici kot literarni zvrsti in eni najčudoviteljših zabav, kar jih je izumilo človeštvo, zato na tem mestu najprej povzemamo osnovna pravila študija pravljice:

  1. Prebrati čim več pravljic. (Logično!)
  2. Primerjati prebrane pravljice med seboj.
  3. Poizvedeti čim več o pravljičarjih. (Nekaj jih bomo našteli kar tule.)
  4. Povezovati pridobljeno znanje z vsem ostalim – zgodovino, zemljepisom, jezikoslovjem, sploh z vsemi družboslovnimi in naravoslovnimi znanostmi.

 

Giovanni Francesco Straparola (1485-1558 – letnici sta vprašljivi)

Pesnik, pisec kratkih zgodb in zbiralec pravljic je med vsemi najskrivnostnejši, njegovo delo iz 16. stoletja pa je, čeprav brez zbirateljskega cilja ali literarnih ambicij (še najbolj verjetno je šlo za poskus oponašanja Boccacciovega Dekamerona) prava osnova vseh kasnejših del, še posebej Basilejevega.

Giambattista Basile (1566-1632)

Pesnik in zbiralec pravljic, ki je zapisal nekatere od najstarejših znanih različic danes še vedno priljubljenih pravljic, njegova knjiga Pentameron pa je navdihnila tako francoske kot nemške zbiralce, ki so vsak po svoje interpretirali ponujene materiale.

Gospa d’Aulnoy (1650-1703 letnica rojstva je vprašljiva)

Prva med prvimi, precioza, ki je skovala izraz contes de fees, in avtorica približno dveh ducatov pravljic, ki so povečini na voljo tudi v slovenskem prevodu.

Charles Perrault (1628-1703)

Velja za očeta pravljice, prvi ki je dal Rdeči kapici rdeče pokrivalo, Pepelki steklene čeveljčke in na konec vsake pravljice jasno zapisano vzgojno sporočilo, kakršnega še danes pričakujemo od pravljic.

Antoine Galland (1646-1715)

Prvi prevajelc 1001 noči v katerega od evropskih jezikov pravljic ni le zbiral, urejal in prevajal, ampak, kot kaže, vsaj nekatere (na primer o Aladinu ali Sinbadu) med njimi tudi kar sam napisal, s svojo obširno zbirko pa je navdihnil številne avtorje, med katerimi je morda najbolj znan kar H. C. Andersen.

Brata Grimm (Jakob, 1785-1863, Wilhelm 1786-1859)

Zbiralca, urednika in glede na številne posege tudi avtorja najbolj znane zbirke pravljic na svetu, ki obsega več kot dvesto primerkov, nanjo pa ni naslonjeno le slovensko ljudsko izročilo ampak kar celotna zahodna civilizacija.

Aleksander Afanasjev (1826-1871)

Zbral je približno šeststo pravljic, ki pa niso pomembne le zaradi količine in časa, v katerem so bile izdane, ampak so s številnimi opombami in celotnim pristopom postavile visoke standarde naslednjim zbiralcem, ki so morali za njihovo dosego iz ljubiteljev prestopiti med znanstvenike.

Hans Christian Andersen (1805-1875)

Prvi, ki je v pravljice uvedel čustva, svoj oseben pogled na svet, zapisan z neverjetnim posluhom za jezik, v skoraj vsako vpletel svojo avtobiografijo, vse skupaj pa začinil z izjemnim humorjem, kar mu vse skupaj daje pravico do naziva največjega pravljičarja vseh časov.

Andrew Lang (1844-1912)

Njegova zbirka dvanajstih knjig, imenovanih po barvah, je, čeprav je že v predgovoru druge pripomnil, da mu je zmanjkalo materiala, ustvaril pravo zakladnico svetovnih pravljic, med katerimi je dejansko najti vse, kar si običajen človek lahko izmisli.

Ta seznam je v tem trenutku le začasni. sproti ga bomo dopolnjevali z zanimivimi informacijami in ilustracijami, morda pa dodamo še kakšnega pravljičarja ali pravljičarko.

Komentiraj

Filed under pravljice, Uncategorized

Grdi raček Hansa Christiana Andersena

Ko iz grdega račka zrase prelep labod

Za tokratno razglabljanje o pravljicah sem izbral eno najbolj znanih pravljic vseh časov, ki pa se pravzaprav v marsičem sploh ne podreja togim šolskim definicijam pravljic. Zakaj je Andersenov Grdi raček tako drugačen, tako poseben?

theo-van-hoytema-grdi-racek-naslovna

  1. Čas in kraj sicer nista določena, a celotno dogajanje bi se prav lahko zgodilo tukaj in zdaj. Nobenih nekoč, pred davnimi časi, za devetimi vodami, …
  2. V zgodbi ni čarobnih predmetov, pravljinih bitij, čudežev in drugih za pravljice značilnih okoliščin. Še več: prisotni so izrazito naravni pojavi, menjava letnih časov, izvalitev piščeta in nato rast v odrasel osebek.
  3. Grdi raček ni tipičen pravljični junak, saj sam ne ukrene praktično ničesar za rešitev svojih težav, drugim ne pomaga, pa tudi drugi ne pomagajo njemu, kot je to sicer običasjno v pravljicah.
  4. Pravljica ima, kot številna druga dela H. C. Andersena, številne avtobigrafske elemente. Različni viri trdijo, da je veliki pravljičar večino življenja, da je po apletu okoliščin (in izvenzakonskih pustolovščin visokih predstavnikov danskega dvora) sam v resnici kraljeve krvi.
  5. Sporočilo pravljice je sicer optimistično, a prinaša tudi precej grenkih podtonov, kakršnih v klasičnih pravljicah sicer ne najdemo. Med njimi je zagotovo najbolj občutiti kritiko splošnih družbenih zahtev, ki se jim avtor sam, tako kot njegov Grdi raček, nikakor ni uspel prilagoditi.

Še bi lahko našteval, prav tako bi lahko dodal cel stolpec razlogov, zakaj Andersenov Grdi raček vendarle ustreza definiciji pravljice, a namesto tega bom zapisal le, da je zaplet izrazito pravljičen:

Nekdo, ki je šibak, brez podpore prijateljev ali sorodnikov, zahaja iz težave v težavo, iz nevarnosti v nevarnost, od enega nasprotnika k drugemu, a se na koncu vendarle prebije na sam vrh – v kraljevsko družbo!

grdi-racek-01

grdi-racek-02

grdi-racek-03

grdi-racek-04

grdi-racek-05

grdi-racek-06

Osnovni zaplet pravljice o grdem račku je torej splošno znan in ga zlahka najdemo tudi v drugih pravljicah, kot so Jakec in fižolček, Pepelka, Obuti maček in številne druge, kjer se glavni junak iz nepomembnosti povzdigne do uglednega položaja.

Ta zaplet ni zastonj uspešen v pravljicah – vsi otroci, kot najpomembnejše občestvo, se zagotovo več kot enkrat znajdejo v položaju, ko jim gre vse narobe, se počutijo zapostavljene, drugačne, nesprejete in sploh ‘v depri’. Takšna pravljica jim seveda sporoča, da se bo na koncu vse uredilo, le obupati ne smejo. In v mnogih primerih je to res, torej so takšne pravljice vsekakor potrebne, pomembne in na splošno tudi koristne.

Zelo podoben zaplet je pogost tudi v štvilnih leposlovnih žanrih, na primer v ljubezenskih ali pustolovskih romanih, pa v akcijskih filmih, pa …

Vendar se vrnimo k Grdemu račku.

grdi-racek-07.jpg

grdi-racek-08

grdi-racek-09

grdi-racek-10

grdi-racek-11

grdi-racek-12

Omenil sem že Andersenovo prepričanje, da je bil v resnici kraljevske krvi (kasnejše raziskave zgodovinarjev tega sicer niti v eni točki ne potrjujejo), a to še zdaleč ni edini avtobiografski element v Grdem račku. V pravljici tako na primer na več mestih omenja, da se je drugim pticam zdel ‘prevelik’ in ‘čuden’ in njegova pojava, posebej nadpovprečna višina in neprivalačen obraz sta ga tudi v resničnem življenju večkrat ločila od drugih, ko bi se sam najraje zlil z okolico.

Ko se je kot mladenič prvič zaposlil, so ga sodelavci osumili za deklico, ko se je kasneje vrnil v šolo s precej mlajšimi od sebe, je seveda spet štrlel iz množice, višina pa ga je ovirala tudi pri avdiciji za plesalca v baletni skupini.

Neprijaznost in izrazita omejenost vseh, s katerimi je prihajal v stik Andersen, sta v pravljici prav tako očitna, kot verjetno lahko rečemo tudi za njegov zapleten odnos z materjo. Še posebej v prizoru z mačko in kokošjo tudi precej pikro govori o hvaležnosti, ki jo moraš vedno kazati nekomu, ki te vzame pod streho – kot je pogosto izkusil tudi sam, in kot še bolj izrazito opiše v še nekaterih drugih svojih znanih pravljicah, na primer v Palčici in Cesarjevem slavcu. Andersen pač, čeprav že v času življenja izjemno znan in uspešen avtor, ni nikoli imel svojega doma, ampak so si ga različni vplivneži bolj ali manj zgolj podajali.

Morda je bila za njegovo nezmožnost ustvarjanja doma kriva tudi tedaj še neznana in seveda nikoli ugotovljenja Aspergerjeva motnja, o kateri lahko danes le ugibamo na pogdlagi ohranjenih zapisov o njegovih dejanjih in občutkih (pisal je dnevnik in razposlal veliko pisem).

grdi-racek-13

grdi-racek-14

grdi-racek-15

grdi-racek-16

grdi-racek-17

grdi-racek-18

Med vsemi drugačnostmi, ki jih je verjetno izkusil Andersen, pa je bila morda najbolj izrazita težava njegova umetniška narava. Bil je izrazito nepraktičen in obdartjen z izjemno domišljijo. Kot nekdo, ki je odrasel v svetu kmetov, obrtnikov in delavcev, je seveda kar zacvetel, ko je v njegov rodni Odense prišlo Kraljevo gledališče.

Nič čudnega, da se je odločil umetniški družbi slediti v prestolnico, kjer pa je doživel še eno razočaranje. Ob bolečem spoznanju, da je treba tudi tam jesti, spati in početi druge vsakdanje reči, ki za povrh še stanejo, so ga na avdicijah po vrsti zavračali. Tdui za umetnika ni imel znanja. Glas ni bil pravi za petje (to je lepo opisal v Mali morski deklici), telo za ples, še najbolj mu je ležalo pisanje, vendar pa je v tem poslu pristal bolj po naključju.

In ob svoji obupni slovnici pisatelj ali pesnik vsekakor ni nameraval postati. Če nič drugega, igralci vendar nastopajo na odru in vsak večer žanjejo aplavze, pisatelje pa le malokdo prepozna na ulici in še manj, da bi komu ploskali.

No, njemu je uspelo, a sreče ni dosegel. Podobnost s srečnim koncem, a z nekako grenkim priokusom pri Grdem račku je več kot očitna.

grdi-racek-19

grdi-racek-20

grdi-racek-21

grdi-racek-22

grdi-racek-23

grdi-racek-24

Sedaj smo torej ponovno ugotovili, da so umetniki čudni tiči.

Morda še nekaj besed o ilustratorju, katerega posebnost so bile prav ptice. Theodoor van Hoijtema (1863-1917) je bil slikar, litograf in ilustrator. Večinoma se je podpisoval kot Theo van Hoytema.

Že kot otrok je rad in odlično risal, a njegova prva zaposlitev je bila v pisarni, kjer naj bi s eukvarjal s financami, kot dva izmed njegovh starejših bratov (bil je najmlajši izmed osmih otrok). Tam ni dolgo zdržal, precej več zadovoljstva je našel Muzeju zoologije, kjer je risal nagačene živali, še posebej ptice. Njegova prva knjiga ilustracij je basen Kako so ptice prišle h kralju (1892), že naslednje leto pa je izšla Grdi raček, iz katere so pričujoče ilustracije.

grdi-racek-25

grdi-racek-26

grdi-racek-27

grdi-racek-28

grdi-racek-29

grdi-racek-30

Knjiga Grdi raček je bila ena prelomnih točk v karieri Thea van Hoyteme. sledilo je nekja zelo uspešnih in plodnih let, v katerih si je ustvaril ime, pa tudi poročil se je. Žal se je v začetku 20. stoletja življenje obrnilo. Zakon je razpadel, umetnik je doživel živčni zlom, zdravje mu je opešalo.

Kljub temu je ostalo še dovolj ustvarjalne energije, da je naslikal serijo koledarjev s pticami, po katerih ga danes pozna največ ljudi.

grdi-racek-31

grdi-racek-32

grdi-racek-33

grdi-racek-34

S temi prelepimi ilutracijami, ki slogovno še najbolj spadajo med Art Nouveaux, zaključujemo potovanje v preteklost, v zgodbo o Grdem račku, ki še danes živi v prav vsakem od nas, in v osebni zgodbi Hansa Cristiana Andersena in Thea van Hoyteme, ki sta vsak po svoje tudi po zaslugi pravljice o račku, ki je bil v resnici labod, vstopila med nesmrtne.

Komentiraj

Filed under pravljice

Prijetne pravljice z ilustracijami Carla Offterdingerja, Josefa Emila Dolleschala in Alexisa Flinzerja

Ob prihajajočem Mednarodnem dnevu otroških knjig (2. april) tokrat dajem prednost ilustraciji, ki je nedvomno bistven element vsake literature za otroke. Čeprav se z rekom, da slika pove več kot tisoč besed ne strinjam povsem (ilustracija pač običajno nastane kot dopolnitev besedilu, in je brez besedila v večini primerov niti ne bi bilo), ima zares dobra ilustracija vedno še takoimenovano dodano vrednost.

Knjiga, ki jo bomo predstavili, je izšla ob koncu 19. stoletja na Nizozemskem, a je delo berlinske založbe, ki jo je vodil Adolf Engel. V zbirki je 24 pravljic, med katerimi pričakovano prevladujejo dela bratov Grimm, Charlesa Perraulta in Hansa Christiana Andersena.

prijetne-pravljice

Poleg najbolj znanih, kot so Rdeča kapica, Pepelka, Snežna kraljica in Obuti maček, jih je tudi nekaj, ki jih pozna komaj kdo.  Večino je ilustriral Carl Offterdinger, Dolleschal in Flinzer pa sta prispevala nekaj manj slikovnega materiala. Posebno draž tem starodobnim ilustracijam, ki so v času izida tako po tehnični kot po izrazni plati predstavljale vrhunec obstoječe ponudbe, je več prizorov na isti sliki, kar seveda postavlja temelje tako sodobni otroški slikanici, kot tudi stripu.

Si jih kar ogledamo po vrsti?

Sneguljčica

sneguljcica-in-sedem-palckov-ilustracija

Pepelka

pepelka-ilustracija

Bratec in sestrica

bratec-in-sestrica-ilustracija

Mizica, pogrni se

mizica-pogrni-se-ilustracija

Prebrisani lisjak

prebrisani-lisjak-ilustracija

Kamnito srce

kamnito-srce-ilustracija

O petelinu in kokoši

o-petelinu-in-kokosi-ilustracija

Palček

palcek-ilustracija

Klobasa velikanka

klobasa-velikana-ilustracija

Slon in krojač

slon-in-krojac-ilustracija

Indija Koromandija

indija-koromandija-ilustracija

Till Eulenspiegel

till-eulenspiegel-ilustracija

Rdeča kapica

rdeca-kapica-ilustracija

Trnuljčica

trnuljcica-ilustracija

Janko in Metka

janko-in-metka-ilustracija

Obuti maček

obuti-macek-ilustracija

Gospa Holle

gospa-holle-ilustracija

Lažnivi Kljukec

laznivi-kljukec-ilustracija

Snežna kraljica

snezna-kraljica-ilustracija

Genoveva

genoveva-ilustracija

Hišica iz medenjakov

hisica-iz-medenjakov-ilustracija

Škratje

skratje-ilustracija

Žabe in miši v vojni

zabe-in-misi-v-vojni-ilustracija

Čarobna piščal

carobna-piscal-ilustracija

Izpostavil bi vsaj dve posebnosti, ki povesta veliko o pojmovanju otroške literature pred dobrim stoletjem. Najprej je tu širina izbora, saj poleg ‘klasičnih’ pravljic v knjigi najti tudi srednjeveško romanco Genoveva ali fantastično pripoved Lažnivi Kljukec. Kaj je urednike vodilo k takšnemu izboru, je težko reči, verjetno kar dostopnost besedil. Raznolikost gotovo ni bila, saj v tej knjigi (ki je, mimogrede, v Nemčiji izšla tudi v dveh delih, s po ducatom zgodb v vsakem) najdemo kar tri različice Janka in Metke (ob nam najbolj znani verziji bratov Grimm še njenega predhodnika Palčka Charlesa Perraulta in Hišico iz medenjakov meni neznanega avtorja).

Druga zanimivost je pogojena s tehnično izvedbo. Prav vsako zgodbo so predstavili na eni strani (čeprav jo morda poznamo tudi v precej daljši različici), tako da so na levo stran tiskali besedilo, na desno pa ilustracije. Da je bila zaradi krajšanja zgodba morda okrnjena (zagotovo je bila), očitno ni nikogar pretirano motilo.

Upam, da vas je današnja objava navdihnila , da tudi sami vzamete kakšno dobro otroško knjigo v roke. Na voljo jih je kar nekaj. Pa dober tek.

Komentarji so izklopljeni za Prijetne pravljice z ilustracijami Carla Offterdingerja, Josefa Emila Dolleschala in Alexisa Flinzerja

Filed under pravljice

Edmund Spenser: Pravljična kraljica

Pravljična ali vilinska kraljica?

S prevodi je težko in mojstrovina Edmunda Spenserja (1552-1599), ki na prevod v slovenski jezik šele čaka, je lep primer težav pri prenašanju informacij med različnimi časi, prostori in kulturami.

V izvirniku gre seveda za delo The Faerie Queen. Če se s kraljico vsi strinjamo, je beseda Faerie prav tako izmuzljiva kot so pravljice po svoji naravi. Seveda najprej pomislimo na vilo, vendar je vsem jasno, da vile v pravljicah niso nujno prisotne.

Zato torej zaenkrat predlagam kar Pravljično kraljico, kar gre nekako skupaj tudi z osnovno idejo dela, kot ga je sam avtor predstavil Walterju Raleighu. Edmund Spenser si je namreč to pesnitev, eno najdaljših v angleškem jeziku in eno najdaljših sploh, zamislil kot serijo knjig.

Vseh skupaj naj bi bilo dvanajst knjig, celotno besedilo v verzih, ‘izumljenih’ posebej v ta namen (Spenserjanska stanca: vsaka ima devet vrstic, od katerih je prvih osem v jambskem pentametru, deveta pa v jambskem heksametru, ki je običajno imenovan akar aleksandrinka) in z ritmiko ababbcbcc.

Vsaka od dvanajstih knjig naj bi opisovala eno izmed kreposti, kot so svetost, zmernost, čistost, …, vse skupaj pa opevale tedanjo kraljico Elizabeto I., včash imenovano tudi Deviško kraljico, poslednjo iz dinastije Tudorjev, ki so so se radi predstavljali kot neposredni potomci legendarnega kralja Arturja.

Prav Artur in Gloriana (še eden od vzdevkov Elizabete I.) sta osrednja lika pesnitve, čeprav v njej ne igrata glavne vloge. Te so namreč rezervirane za različne junake, ki vsak posebej ponazarjajo že omenjene kreposti. Seveda je v tako obširnem delu na voljo kopica zanimivih likov, med katerimi je prepoznati številne resnične osebe iz Spenserjevega časa, pa tudi legendarne osebnosti, ki nastopajo zgolj stilizirano, vendar to ni namen današnje objave.

Povedati je treba namreč predvsem zakaj je The Faerie Queen tako pomembno delo za vsakega, ki bi rad vedel več o pravljicah. Poglaviten razlog je seveda sorodnost te nedokončane (po šesti knjigi je Spenser umrl) pesnitve s pravljicami:

  • Resnični liki in domišljija se nenehno prepletata, zgodovinski dogodki se zlivajo z legendami in popolnimi izmišljijami.
  • Liki so arhetipski, vsak med njimi ima natanko določeno vlogo in globina posameznega lika sega zgolj tako daleč, kot to zahteva njegova funkcija v zgodbi.
  • V zgodbah nastopajo številna pravljična bitja kot so čarovniki, vile in zmaji.
  • Številni odlomki, posebej opisi bojev, so na moč podobni junaškim epom, kot je na primer Iliada.
  • V knjigah je veliko romantičnih delov z zaljubljenimi princesami in pogumnimi vitezi, kot jih je najti od začetkov pogrošne romantične literature iz 14. stoletja pa vse do današnjih doktor romanov.

Naslednje ilustracije Edwarda Henryja Corboulda (1815-1905) vse to samo potrjujejo, saj boste zlahka prepoznali prizore, podobne najbolj znanim prizorom v znanih pravljicah:

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-1

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-2

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-3

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-4

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-5

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-6

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-7

edward-henry-corbould-the-faerie-queene-8

Vsi ti elementi skupaj (lahko bi jih še naštevali, že o pripovednem slogu bi se dalo napisati zares dolgo razpravo) so seveda prisotni v klasični in tudi sodobni pravljici, kjer se vedno prepletata vzgoja in zabava, kjer se pripoved prilagaja poslušalcu, kjer je resnica sicer osnova, a nikakor ne omejuje, pripovedovalec pa vedno prinaša nekaj svojega, enkratnega in neponovljivega.

Edmund Spenser je za svoje delo prejel lepo nagrado. Kraljica mu je, čeprav zgodovinarji menijo, da njegovega dela ni nikoli prebrala, namenila letno rento 50 funtov, ki so u jo izplačevali v štirih obrokih (na tri mesece), in je pesniku zagotavljala spodobno življenje brez pretiranega truda.

Avtor je sicer zasebno potožil, da bi bila renta lahko višja, a to je seveda že druga zgodba. Poleg tega, roko na srce, tudi The Faerie Queen ni dokončal.

Mi pa se za tokrat poslavljamo.

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Mali Črni Sambo – je ta pravljica zares sporna?

Helen Bannerman – Mali Črni Sambo

Helen Bannerman je bila mednarodno uspešna pisateljica in ilustratorka (v tokratni objavi bomo uporabili tudi njene ilustracije, ki so, mimogrede, avtorskih pravic proste, kar ne velja za številne druge, ki os na spletu sicer tudi na voljo), vendar je danes precej utonila v pozabo.

Knjige te škotske avtorice so bile preproste, dinamične, slikovite, duhovite in – politično nekorektne. Tako so vsaj začeli dokazovati različni kritiki že v času avtoričinega življenja. Knjiga Mali Črni Sambo je še posebej zmotila temnopolte knjižničarje, ki so prek različnih civilnih združenj sčasoma dosegli uvrstitev na črno listo.

mali-crni-sambo-naslovna

Sambo naj bi namreč etnično manjšino prikazoval na stereotipen način, kar škodi tako podobi prikazane manjšine, kot vseh, ki so s to manjšino v stiku, kot seveda vsem manjšinam na splošno.

In, če človek dobro pogleda, je vsak med nami tako ali drugače pripadnik neke manjšine.

 

mali-crni-sambo-helen-bannerman-01

Preden se spustimo v razmislek o politični korektnosti, si oglejmo kratko obnovo:

Mali Črni Sambo je sin Črnega Mumba in Črne Jumbo, ki sta mu kupila lepe hlače, čevlje, plašč in dežnik. Ko se lepo opravljen odpravi na sprehod po džungli, ga sreča tiger, ki ga namerava požreti.

mali-crni-sambo-helen-bannerman-02

crna-jumbo

crni-mumbo

mali-crni-sambo-helen-bannerman-03

modre-hlace

zelen-deznik-in-skrlatni-cevlji

mali-crni-sambo-helen-bannerman-04

crni-sambo-in-prvi-tiger

Vendar se Sambo znajde in mu v zameno za življenje ponudi plašč.

tiger-v-rdecem-plascu

Kmalu sreča še enega tigra, ki se ga usmili, ker mu podari hlače.

crni-sambo-in-drugi-tiger

tiger-v-modrih-hlacah

Podobno je s tretjim tigrom, kjer se zaplete, saj imajo tigri več nog, kot ima Sambo čevljev. Nič za to. Mali fantič ga prepriča, naj jih nosi namesto uhanov.

crni-sambo-in-tretji-tiger

tiger-v-skrlatnih-cevljih

Sreča še četrtega tigra, ki mu mora dati še zadnje, kar mu je preostalo – dežnik.

crni-sambo-in-cetrti-tiger

tiger-z-zelenim-deznikom

crni-sambo-joka

Nato je Sambo žalosten, tigri pa se srečajo in skregajo, ker se ima vsak med njimi za najlepšega v džungli. Prepir prerase v divji pretep, po katerem od zveri ostane le še velik kup masla.

mali-crni-sambo-helen-bannerman-05

tigri-se-prepirajo

tigri-se-grizejo

crni-sambo-dobi-oblacila-nazaj

mali-crni-sambo-helen-bannerman-06

tigri-se-pretepajo

tigri-se-spremenijo-v-maslo

Maslo Sambov oče Črni Mumbo odnese domov, kjer Črna Jumbo naredi ogromen kup palačink. Mali Sambo jih poje največ.

crni-mumbo-nese-posodo

crna-jumbo-pece-palacinke

palacinke

Torej – enostavna zgodba, ki lahko teče, glavni junak močnejše nasprotnike ukane s pomočjo pameti, konec je srečen in na videz je vse v redu. Pravzaprav ima zgodba zelo močno sporočilo o načinu boja proti nasilju (na primer vrstniškemu), ki ga predstavljajo tigri, ki ga je na dolgi rok mogoče premagati s strpnostjo, pogovorom in tudi za ceno začasnega umika, kar vse predstavlja Sambo.

Takšno sporočilo, posebej kadar je predstavljano na tako slikovit, nevsiljiv in zabaven način, je pravzaprav nesmrtno in neprecenljivo.

Seveda bi bilo v zgodbi lahko več napetosti, priložnosti za stopnjevanje je dovolj, moči pravljičnega števila tri avtorica ni izkoristila, zapletlo pa se je že kmalu po izidu. Ker je bila knjižica tako uspešna, je tržišče kmalu preplavilo veliko cenenih kopij, ki se niso ozirale na avtorske pravice.

Pravice gor ali dol, knjigo so sprejeli starši in otroci, ker pa je bila prva, ki je prikazovala temnopoltega glavnega junaka kot bistrega, podjetnega in sploh drugačnega od dotlej znanih črncev v literaturi, je bila podlaga za uspešnico tu. In na seznamu uspešnic je desetletja tudi ostala.

V 30. letih so se pojavile prve kritike o rasnih stereotipih. V 70. letih je postala knjiga praktično prepovedana v ZDA. Zakaj?

Sama zgodba niti ni bila tako zelo na udaru, saj je njeno sporočilo izrazito pozitivno, kritike so motili predvsem posamezni elementi:

  • Imena Sambo, Mumbo in Jumbo so sicer prave besede, vendar so sčasoma dobila porogljiv, poniževalen in zaničevalen prizvok. Tudi pri nas je beseda zamorec povsem logičnega izvora in pomena (tisti, ki prihaja ‘izza morja’), a se je z zamorci začelo označevati tiste, ki so delali manjvredna dela in ša malo kasneje zaničevalno sploh vse, ki so nesposobni, oz. manj vredni.
  • Ker ima Sambo pisana oblačila (ljubezen do živih barv je sicer značilna za vse otroke), so v tem videli posmeh temnopoltim, ki naj ne bi imeli okusa za oblačenje.
  • Gora palačink, ki jo družina na koncu zmaže, je tudi zmotila kritike, saj naj bi se s tem norčevali iz požrešnosti temnopolte rase.

Največ kritik pa je letelo na ilustracije.

Tako so se kmalu pojavile tudi politično korektnejše različice Malega Črnega Samba, kjer so imena zamenjena, kraj dogajanja bolj določen (v izvirniku Bannermanova upodablja Afričane, vendar je prizorišče Indija, kar bi zahtevalo svojo razlago, posebej, ker je avtorica veliko časa preživela v obeh omenjenih delih sveta in je zato dobro vedela, kje živijo tigri), zgodb pa v osnovi ostaja ista.

Izvirnik je tako po svoje še vedno med ljudmi, po drugi pa ostaja prepovedan, zato so cene med zbiralci lepo zrasle. Izvirnik Malega Črnega Samba Helen Bannerman je tako, odvisno od ohranjenosti, vreden več tisoč evrov, priredbe, ki so izšle pred gonjo proti knjigi (pred 50. leti) pa nekaj stotakov.

Pobrskajte torej po podstrešjih, kontroverznost so namreč, kot ponavadi – splača.

Komentiraj

Filed under pravljice

Lepo kot v pravljici

Kaj pomeni, če nam je lepo, kot v pravljici?

Življenje je polno fraz in nekatere med njimi so tesno povezane s pravljicami. Kadar, na primer hočemo nekaj opisati kot prijetno, lepo, sanjsko in sploh v vseh pogledih idealno.

Ampak resničnost je seveda drugačna in pravljice prav tako.

Ostanimo zaenkrat pri pravljicah. Je v njih res vse lepo?

Večina se začne z resno težavo. Na primer:

  • Oče na smrtni postelji.
  • Babica je bolna in lačna.
  • Za princa ne najdejo soproge.
  • Družina je tako sestradana, da nameravata starša otroke kar pustiti v gozdu.
  • Mati umre, oče slabo izbere drugo ženo.

volk-in-rdeca-kapica-v-postelji

Nič posebej lepega, kajne?

Torej začetki v pravljicah najbrž niso tisti del, po katerem najlepše trenutke v resničnosti označujemo kot pravljične. Začetki so praviloma pesimistični, predstavljajo neko težavo, zastavlja se neka težka naloga, od katere si le težko obetamo kaj dobrega

Oglejmo si torej jedra zgodb.

  • Deklico odpeljejo v gozd, da bi ji izrezali življenjsko pomembne organe.
  • Otroka najdeta zatočišče pri ljudožerki.
  • Junak mora rešiti nerešljivo nalogo, da bi mu nato zadali še eno, še težjo.
  • Množice med reševanjem neprevidne pubertetnice umirajo v nečloveških bolečinah.
  • Junakinja mora brez besed pretrpeti nešteta ponižanja, dokler je to na pripelje na morišče.

metka-potisne-carovnico-v-pec

Hm. Jedra pravljic so sicer dinamična, a težave nastopajočih se kar kopičijo in kopičijo, zato v njih le težko najdemo tisto, kar si v resničnem svetu predstavljamo pod pravljično. Res si marsikdo občasno zaželi aktivnih počitnic, vendar tako aktivnih verjetno spet ne.

Pa smo pri koncih. Od teh seveda pričakujemo največ. Poiščimo nekaj primerov.

  • Našel je lonec zlata, s katerim je kupil hišo zase, za svoje bližnje in še mu je ostalo.
  • Njen žabec se je spremenil v prelepega kraljeviča in jo popeljal na svoj grad.
  • Prelisičil je velikana, mu vzel premoženje in oženil lepotico.
  • Razkrinkali so prevaranta, ga kaznovali in priredili veliko gostijo.
  • Poljubil jo je prelep princ, jo vzel na belega konja in srečno sta živela do konca svojih dni.

Smo že bližje pojmovanju pravljičnega, kajne? Toda primerjava pravljic z resničnostjo kaj hitro razkrije pomembno razliko. Ali, če hočete – pomembne razlike.

  • Ko v resnici najdeš lonec zlata (v redu, to vzemimo malce drugače, recimo, da zadeneš na lotu), se pojavijo raznovrstni nepridipravi, kot so finančni svetovalci, pojavijo se razprtije med prijatelji in družinskimi člani, ko svoje pristavi še davkarija, se pravljični trenutek kaj hitro spremeni v svoje nasprotje.
  • Žabci se sicer tudi v resničnem življenju spreminjajo v kraljeviče, a še pogosteje se zgodi nasprotno – možje se zredijo, zapustijo, zapijejo, podobno se zgodi tudi z ženami. Tudi tu je sicer prisoten pravljično lep trenutek ali pravljično lepo obdobje, a to je skoraj vedno le kratkotrajno in lepemu nato sledi bistveno menja lepo in precej dolgotrajnejše obdobje.
  • Seveda k premoženju, posebej k tistemu, ki je bilo pridobljeno na nepošten način, spada lepotica, če ne zaradi drugega, kot znak prestiža. Toda takšna zveza lahko kot pravljična deluje le navzven, v resnici pa se partnerja kaj kmalu zatečeta k prevari ali begu ali celo nasilni rešitvi nesoglasij, nakopičenih pod publiki všečno fasado.
  • Da, barabe so tudi v resničnem življenju prej ali slej kaznovane. Razen, če imajo dobre odvetnike, ki jim pomagajo vdreti na gostijo, se ji ponovno priključiti, za povrh pa od bivših zmagovalcev še iztožiti lepe odškodnine. Ali pa, če jih že doleti kazen, in ne najdejo več poti nazaj, vsaj s pomočjo zdravniških spričeval zapor zamenjajo za udoben sanatorij z neomejenimi izhodi in številnimi bonitetami, o katerih navaden smrtnik le sanja.
  • Marsikateri zakon se začne s sladkim poljubom in slikovito vožnjo z belimi konji, a nadaljevanje s tečnimi otroki, navzkrižji interesov obeh karier, vsiljivimi sorodniki, neprijetnimi sosedi, pritiski delodajalcev in tako naprej, če nakopičenih kalorij v večerih pred televizorjem niti ne štejemo, zahtevajo svoje.

pravljice-so-neprimerne

Se pravi, da tudi konci v pravljicah niso zares srečni, popolni, oziroma pravljični, če jih ne bi primerno ‘prirezali’. Ker je načeloma vsak konec slab (na koncu vendar vsi umremo), se pravljice v veliki večini primerov končajo na privlačnejšem mestu, se pravi v trenutku nekega pomebnega dosežka, kot je poroka ali bogastvo, izogne pa se nadaljevanju, ki mu ne uide večina zgodb ločitev, prevara, sleparstvo, bolezen, smrt).

Ali drugače – zares pravljično popolni so le trenutki ali zelo kratka obdobja v nekem življenju, pa tudi v vsaki zgodbi, vključno s pravljico.

Ali še drugače – na življenje lahko gledamo kot na niz bolj ali manj pomembnih trenutkov, med katerimi si zgolj nekateri zaslužijo biti imenovani pravljični. Nas pravljice učijo, da takšni dogodki niso samoumevni? Da je predvsem od nas ovisno koliko jih bo, kko dolgo bodo trajali, kako bomo izkoristili svoje življenje?

Napišite si dobro pravljico tudi v novem letu!

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice