Zezzola – Pepelka, kot je še ne poznate

Gianbattista Basile: Zezzola

Čeprav je znanih več tisoč (!) različic Pepelke, morda celo najbolj priljubljene pravljice vseh časov, je večini vseeno najbolj znana Perraultova (z dobro vilo, bučo, steklenim čeveljčkom in zlobnima polsestrama – ki pa jima je pri Perraultu, za razliko od bratov Grimm, odpuščeno).

Če vendarle nimate vsega v glavi, morda ne bo škodilo obnoviti bistvenih značilnosti obeh. skupaj s kratko obnovo ju najdete na:

http://pravljicezaotroke.blogspot.si/2011/02/pepelka.html

Sedaj pa k obnovi Zezzole:

Nekoč sta živela princ in princesa, ki se jima je rodila hči po imenu Zezzola. Toda mama je umrla, ko je bila deklica še majhna, in vdovec, ki mu je pri vzgoji pomagala guvernanta Carmosina, se je sklenil ponovno poročiti.

Žal Zezzolina mačeha svoji pastorki ni namenila prav veliko ljubezni. Njeni zlobni pogledi in spačen obraz sta deklico plašila in po tolažbo se je zatekla k guvernanti. Ta ji je svetovala, naj počaka na pravo priložnost in se neprijazne mačehe znebi. Zezzola je res nekega dne prosila svojo pisano mater, naj ji iz skrinje z oblačili potegne neko staro obleko, in ko se je ta sklonila, ji je dekle gladko potisnila pokrov na glavo in razbila lobanjo.

Ker je bilo mesto prinčeve soproge spet prosto, je Zezzola z vztrajnim prepričevanjem in hvaljenjem guvernantinih lastnosti dosegla, da je njen oče tokrat oženil Carmosino. Na dan poroke se je zgodilo nekaj nenavadnega. Bel golob je priletel k Zezzoli in ji dejal, naj, ko si bo česa zaželela, za to prosi vilinsko kraljico na Sardiniji.

Dekletu sporočilo ni bilo jasno in ni se pustila motiti v svoji sreči, ki pa ni trajala niti cel teden, saj so prav kmalu na vrata njenega doma potrkale hčere njene nekdanje guvernante. Kar šest jih je uspešno skrivala vse do poroke in položaj Zezzole se je korenito spremenil. Hčere njene mačehe so jo uspešno izrinile od skupne mize in kmalu je dobila novo ime – Cenerentola (Pepelka).

Pepelko je celo njen lastni oče skoraj pozabil, ko se je po poslovnih opravkih odpravil na Sardinijo. Ob tej priložnosti je svoje pastorke povprašal, kaj naj jim prinese in naročile so mu drgocenih oblačil in nakita. Pepelka pa, nasprotno, ni imela jasne želje. Spomnila se je golobovih besed in očeta poprosila, naj ji prinese, kar mu bo zanjo dala vilinska kraljica in ga, za vsak primer zaklela, naj v primeru, da pozabi na obljubo, obtiči na mestu, še preden zapusti Sardinijo.

Oče je zares pozabil in ob vkrcanju na ladjo ta ni mogla izpluti. Šele kapitan, ki je v sanjah govoril z vilo, od katere je izvedel za prelomljeno obljubo, ga je spomnil na Pepelko in se vrnil k vilinski kraljici, kjer je dobil datelj, majhceno zlato motiko, majceno zlato vedro in svileno krpo. Popelka je datej posadila, ga plela, zalivala in brisala, da je kmalu zrasel do človeške velikosti in se spremenil v vilo, ki je Pepelki objubila izpolnitev vsake želje.

Pepelka ji je zaupala, da si želi kdaj pa kdaj zapustiti hišo in uiti nadzoru svojih polsester in res se je kmalu pokazala priložnost. To je bila zabava za plemstvo, na katero seveda Pepelka v raztrganh cunjah ni mogla. Toda s pomočjo drevesa se je oblekla v najlepša oblačila, v katerih je niti polsestre niso prepoznale in v spremstvu dvanjstih pažev blestela na plesu, kjer je očarala samega kralja.

Ta je svojemu služabniku naročil naj poizve, kdo je skrivnostna lepotica in služabnik ji je sledil domov, vendar ga je Pepelka opazila in na tla vrgla prgišče draguljev, ki so zasledovalca premamili in je med pobiranjem dragotin izgubil sled.

Kralj je ukazal pripraviti še eno zabavo in služabniku še enkrat naročil, naj jo zasleduje. Pepelka je spet prišla, še lepša kot prej, ob pažih še v spremstvu spletičen, v razkošni kočiji in spet je pobrala vso pozornost. Spet so jo zaslovali in še enkrat več je z dragulji zadržala zasledovalce, da se je v miru umaknila v anonimnost.

Prišel je še tretji ples, ki se ga je udeležila v kočiji iz čistega zlata, s spremstvom, dostojnim kraljice. Tokrat je šlo pri bgu tako tesno, da je izgubila obuvalo, nekakšno galošo iz plutovine, kakršne so bogataši nosili za zaščito svojih dragocenih čevljev. Sedaj je imel kralj v rokah končno nekaj oprijemljivega in sklenil je najti nogo, ki bo šla v obuvalo. Na grad je povabil vse ženske od blizu in daleč.

Številne so poskušale, tudi Pepelkine sestre so bile med njimi, a galoša nobeni ni bila prav. Pa je princ povedal, da ima doma še eno hčer, vendar ta gotovo ne more biti prava, saj vse dni preživi v Pepelu ob ognjišču. Toda kralj vztraja, da pripeljejo tudi njo in obuvalo kar samo skoči na njeno nožico, kar vse prisotne takoj prepriča, da je ravno Pepelka prava.

Pravljica se konča s poroko, ki jo spremlja šest zavistnih polsester.

Ta različica Pepelke je bila zapisana  okrog leta 1620 in objavljena dobro desetletje kasneje, po Basilejevi smrti. Čeprav poznamo tudi tisoč let starejše različice, je v literarnem smislu to morda kar najstarejša Pepelka. Oglejmo si nekaj osnovnih elementov, vključno s tistimi, ki jih najdemo tudi v razlčicah Perraulta in bratov Grimm:

  1. Obutev, ljubosumne polsestre (sicer v manjšem številu), kralj, ki si želi skrivnostno lepotico za nevesto, pepel (nekaj o simboliki pepela si preberite tule), razkošna obleka, do katere prihaja Pepelka s pomočjo čarovnije, zlobna mačeha in srečen konec so prisotni v vseh primerih.
  2. Ptica in drevo v vlogi pomočnika sta se prenesla k bratoma Grimm.
  3. Razkošje in služabniki, ki pomagajo narediti še boljši vtis na plesu, so posebej izraziti pri Perraultu.
  4. Oče, ki hčeram obljubi darila ob vrnitvi s poti, je prisoten v neki drugi pravljici (Lepotica in zver).
  5. Pepelka je pri Basileju zlobna in preračunljiva, za svoje početje (umor mačehe, ki ji ni storila drugega, kot jo grdo gledala in bila z njo premalo prijazna pa ni nikoli kaznovan. Še več – takoj po umoru ji je obljubljena pomoč in na koncu se bogato poroči. Se pa razlikuje kazen za polsestre – pri Basileju zgolj grdo gledajo Pepelkin uspeh, Perraltova Pepelka jima odpusti in celo poišče ženina, Grimma pa poskrbita, da jima ptice izkljuvajo oči (potem, ko sta se še sami pohabili z rezanjem prstov in pet, da bi spravili nogo v presneti čevelj).

Takšna Pepelka torej ni primerna za otroke in jim tudi ni bila namenjena. Zakaj jo je Basile zapisal in kakšne vire je pri tem uporabljal, niti ni jasno, saj besedila v času svojega življenja ni želel objaviti. Je pa svojo zbirko (Pentameron), v kateri je ob Zezzoli in drugih ‘pravljicah’ vsekakor nameraval ponuditi starejšemu občinstvu, verjetno takšnemu, ki ni imelo ravno najbolj izbranega umetniškega okusa, saj so pripovedi v Pentameronu bolj na ravni komedijantskega, burkaškega zabavišča.

Zelo verjetno je, da sam s svojim delom, ko je bilo končano, ni bil dovolj zadovoljen, da bi ga hotel objaviti, a hočeš nočeš je ustvaril knjigo, ki si danes, zato, keros iz nje stoletja zajemali najpomembnejši pravljičarji (in še vedno zajemajo), zares ustvaril knjigo vseh knjig, kot je Pentameron posmehljivo v podnaslovu poimenoval kar sam.

 

 

 

Advertisements

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Kako gredo skupaj pravljice in religija?

Ali pravljice tekmujejo z biblijskimi zgodbami ali se med seboj celo dopolnjujejo?

Pravljice in vse, povezano z njimi, je vedno vsaj malce sporno. Kaj je primerno za koga? Kdaj otroku povedati katero različico Rdeče kapice? Kako urediti zadeve z Božičkom, zobno miško (ali je pač vila?) in starejšimi sorojenci?

Religiozni starši so v še večji dilemi. Po eni strani je otrok prej ali slej v vsakem primeru izpostavljen pravljicam (tudi, če spadajo v skupino staršev, ki jih zavračajo kot nekoristen beg v domišljijski svet), zato je treba jasno postaviti ločnico med pravljicami, ki so ‘izmišljotina’ in na primer biblijskimi zgodbami, ki ‘opisujejo resnične osebe in dogodke’ (čeprav številni religiozni starši tudi pri teh namignejo, da se ni nujno vse zgodilo natanko tako), po drugi pa se tako pravljice kot celotna Biblija navezujejo na vero. S tem seveda mislim, da je treba vzeti v zakup različne nadnaravne osebe in dogodke, s katerimi v vsakdanjem življenju pač nimamo opravka in jih otrok ne more povezati z osebno izkušnjo.

Kljub temu večjih težav načeloma ne bi smelo biti. Tako pravljice kot religija so med nami z namenom – ponuditi razlago in tudi tolažbo v situacijah, ko logika in, če hočete, zdrava pamet, odpovesta. Obakrat se nagovarja nezavedni del, obakrat se namiguje (bolj ali manj neposredno), da obstaja nek višji red, kjer je na koncu dobro vedno poplačano z dobrim, da so krivice kaznovane, in da poštenje in trud neizbežno vodita k nagradi – na tem ali kašnem drugem svetu.

Pravljice so seveda precej starejše od krščanstva, če se omejimo zgolj na religijo, ki je na naših tleh najbolj razširjena, pa tudi od vseh drugih religij, saj so pravljice v svojem bistvu precej bolj primitivne in so jih kultivirale in v literarno kategorijo povzdignile šele precioze v 17. stoletju, zato so v določenem obdobju predstavljale temelj, kasneje pa tudi konkurenco precej bolj dodelanim in urejenim religioznim sistemom.

Pravljice in biblijske zgodbe imajo skupnega predhodnika – mitologijo. Številni miti starih civilizacij še danes odzvanjajo tako v zbirkah pravljic kot v biblijskih zgodbah, prav miti pa so tisti, s katerimi so si ljudje poskušali odgovoriti na osnovna vprašanja svojega obstoja. Kako nastane življenje? Ali bo sonce jutri vzšlo? Kaj se zgodi po smrti?

Miti nas sicer ne tolažijo vedno, a vendarle ponujajo dokaj urejen in pregled pogled na svet, ki je dinamičen, nepredvidljiv in občasno še kako strašljiv. Svet, v katerem se dobro nenehno bori z zlom, kjer tudi najmogočnejšega bojevnika lahko ukane zvijača, kjer smo ljudje pogosto zgolj igrače višjih sil, pa naj bodo to bogovi s strelami ali pa razelektritve v ozračju, do katerih prihaja ob atmosferskih premikih.

Če bi morali izpostaviti en sam razlog, zakaj je krščanstvo tako uspešno izpodrinilo številna poganska verovanja v Evropi, je to verjetno sposobnost prilagajanja že obstoječim običajem. Številni obredi in običaji, povezani s starodavnimi verovanji, so bili namreč tako globoko ukoreninjeni v življenje ljudi, da se jim le-ti enostavno niso bili pripravljeni odreči. Zato krščanstvo na začetku niti ni tekmovalo na primer z obredi plodnosti, ki so se pogosto razvili v izjemno razvratne zabave, ampak jih je postopno vključilo v sistem zgodb, ki tvorijo Biblijo. Poganski prazniki so se postopno zlili s krščanskim in dobili smo Veliko noč, Božič, Valentinovo in druge bolj ali manj pomembne dogodke, ki so praviloma precej starejši od vere same.

Tudi zapisovalci pravljic so v poganske pravljice nenehno vključevali svoja lastna prepričanja in verovanja. Tako so tako Perrault, kot Grimma in Andersen v pripovedi nešolanih, a spretnih pripovedovalcev dodajali elemente svoje vere. Pri tem so bili bolj ali manj uspešni, običajno kar glede na svojo vsiljivost.

Perraultove morale na koncu pravljic so kljub svoji duhoviti zbadljivosti v sodobnejših različicah običajno izpuščene, v pravljicah bratov Grimm so nekatere pravljice ostale praktično neznane (razen ljubiteljem), Andersen pa je prav tako na nekaterih mestih po nepotrebnem zatežil in zamoril (lep primer je skoraj izsiljevalski konec Male morske deklice, kjer pove, da bo revica trpela, če bodo otroci nagajali).

Ne vem, ali ste religiozni, ali ne, a v vsakem primeru ste pred zahtevno nalogo. Otrokom, svojim, sorodnikovim, sosedovim, predstavljajte pravljice skozi svoj sistem vrednot, kot to počnejo že stotine generacij pripovedovalcev in bodo še stotine za vami (če ne bomo prej razstrelili svojega planeta). to počnite resno in odgovorno, kot si pravljice zaslužijo, je pa to vsekakor tudi priložnost, da o svojih lastnih vrednotah malce podrobneje razmislite in jih, če je potrebno, tudi spremenite.

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Wanda Gag in amerikanizacija Grimmovih pravljic

Wanda Gag je bila ameriška umetnica nemškega rodu, ki je med drugim prejela tudi prestižno Newberryjevo nagrado za svojo knjigo Milijon mačk. Če danes, več kot 70 let po njeni smrti, poskušamo najti mesto zanjo med zaslužnimi svetovnimi umetniki, pa moramo predvsem izpostaviti njen prevod Grimmovih pravljic v (ameriško) angleščino, ki jih je tudi ilustrirala.

ilustracija-janka-in-metke-wande-gag

Najprej velja predstaviti položaj knjige za otroke v začetku 20 stoletja v ZDA. Pravljice so bile široko potrošno blago, s katerim so se ukvarjali predvsem z mislijo na dobiček, njihov vzgojni učinek se je šele začenjal uveljavljati. Z avtorskmi pravicami se založniki kaj prida niso ubadali (morda z izjemo svojih), zato na primer Grimmovih pravljic niso posebej prevajali (to stane), ampak so vzeli že obstoječe angleške prevode (običajno spisane v precej starinskem, od bralca ali poslušalca načeloma dokaj odmaknjenem slogu) in jih obogatili s privlačnejšimi ilustracijami domačih umetnikov (med katerimi je spet približno olovica prihajala iz Evrope ali bila pod močnim vplivom evropske umetniške scene).

pepelka-ilustracija-wande-gag

Wanda Gag se s takšnim pristopom ni strinjala. Ker je zrasla v Novem Ulmu, v Minnesoti, kjer je bila skupnost nemških priseljencev izjemno močna, je seveda že kot otrok požirala pravljice bratov Grimm v izvirniku (no, če lahko pravljicam, ki sta jih Jakob in Wilhelm do smrti nenehno predelovala in prilagajala svojim predstavam o vlogi pravljic). Vtis, ki so ga naredile nanjo, je bil preceje drugačen od istih pravljic, ki jih je lahko našla na policah.

naslovnica-grimmovih-pravljic-wande-gag

Tako se je odločila, da bo, dejansko že kot uveljavljena ilustratorka, nekaj deset Grimmovih pravljic kar sama prevedla in ilustrirala, kar naj bi na koncu iz njih naredile pravljice, kot jih je doživljala sama – ameriški otrok z nemškimi koreninami, ki predvse uživa v dobro povedani zgodbi z zanimivimi liki in pretresljivimi zapleti. Njeni prevodi tako niso dobesedni, ampak zelo svobodni, z dodatnimi opisi, kjer se ji je zdelo, da bi otrok rad izvedel več (ali o situaciji, ali o nastopajočih), z omiljenimi prizori, v katerih teče kri (ne pozabimo, brata Grimm se nista izogibala opisom incesta ali kanibalizma), vendar nikdar za ceno spreminjanja samega zapleta, kot si je na primer privoščila Lydia Louisa Anna Very pri Rdeči kapici.

ilustracija-sneguljcice-wande-gag

Rezultat je bila leta 1936 izdana knjiga z 51 pravljicami, v kateri pripoved teče precej bolj gladko, lahko bi rekli, da precej bolj ameriško, kot so bili Američani dotlej vajeni. Ker je ravno tedaj Disney predstavil svojo animirano celovečerno vizijo Sneguljčice in sedmih palčkov, s katero je postavil nove standarde v zabaviščni industriji, pa tudi precej zmotil številne prevajalce, knjižničarje in druge osebe, je Anne Carrol Moore, vodja knjižničnega oddelka newyorške javne knjižnice, sodelavka pomembne založbe in časopisna kritičarka, Gagovo bolj ali manj pozvala k njeni, boljši, ‘pravilnejši’ različici Sneguljčice (le-ta je v svojo prvo knjigo ni uvrstila), zato je Wanda Gag kasneje (1938) izdala še samostojno slikanico Sneguljčica in 7 palčkov.

maceha-sneguljcice-ilustracija-wande-gag

Leta 1943 je izšla knjiga s še ‘tremi veselimi Grimmovimi pravljcami’ in nazadnje leta 1947 že posthumno izšla knjiga s še ‘več Grimmovimi pravljicami’. Če prištejemo še ilustracijo Janka in Metke iz leta 1932, s katero se je v Wandi Gag očitno sprožila morda tudi nostalgična želja o lastni predstavitvi Grimmovih pravljic, se je ameriška umetnica skoraj dve (zadnji) desetletji svojega življenja ukvarjala predvsem z zapuščino najbolj znanih nemških pravljičarjev.

naslovnica-treh-veselih-pravljic-bratov-grimm-wanda-gag

Če lahko ilustracije ocenimo kor sicer ljubke, všečne, a brez nekega umetniškega presežka, je Wanda Gag predvsem s svojim pristopom k pravljicam Jakoba in Wilhelma Grimma zakoličila nove standarde, na katerih so gradili vsi povojni ustvarjalci, ali vsaj tisti, ki jih zgodovina še ni pozabila.

naslovnica-se-vec-pravljic-bratov-grimm-wande-gag

Tako kot tudi Wande Gag zlepa ne bo.

Komentiraj

Filed under pravljice

Še ena različica Rdeče kapice (in zakaj mi ni všeč)

Lydia Louisa Anna Very (1823-1901): Rdeča kapica v verzih

Večkrat sem že omenil, da prilagajanje pravljic nežnim in občutljivim otroškim dušicam ni nujno v korist taistih nežnih in občutljivih dušic. Tudi o obstoju tisočev različic Rdeče kapice, med katerimi so nekatere tako zelo politično korektne, da gre ob njih dobesedno na bruhanje vsakemu kolikor toliko kritičnemu bralcu, je bilo že precej napisanega.

rdeca-kapica-lydia-very

Za osvežitev morda tile povezavi:

http://www.tolovaj.com/vsebina/otroci/so-pravljice-sploh-primerne-za-otroke

http://pravljicezaotroke.blogspot.com/2010/12/rdeca-kapica.html

No, tokrat si oglejmo eno izmed očiščenih različic Rdeče kapice, ki jo je napisala (v rimah) in ilustrirala Lydia Very. Po izobrazbi je bila učiteljica in svoj poklic je opravljala skoraj štiri desetletja, tako da se je to na njenem drugem področju, torej umetnosti (ali pa je bilo tretje, saj se je goreče zavzemala tudi za pravice živali?) skoraj moralo poznati.

Kjub temu ji umetniške žilice nikakor ne moreo oporekati. Če v sami zgodbi morda ni povsem prepričljiva, je tokrat predstavljena slikanica pomembna že zaradi svoje posebne oblike, saj velja za prvo, izrezljano v obliki lika, kot je na primer otrok ali žival.

Preden krenemo k ilustracijam, bi izostavil najpomembnejše značilnosti te zgodbe o Rdeči kapici:

  1. Ima zelo dolg uvod, v katerem se avtorica posveti opisu okolja (narave), v katerem živijo vse tri nasopajoče ženske: poleg deklice z rdečim pokrivalom (ne izvemo, od koga ga je dobila) še njene matere in babice, ki ne živijo skupaj.
  2. Ker je babica stara in pogosto bolna, jo deklica redno obiskuje (na primer enkrat tedensko), a iz nekega razloga ji nekega dne mati zabiča naj spotoma z nikomer ne govori in naj se drži svoje poti brez nepotrebnega ustavljanja ali zavijanja.
  3. Volk ustavi Rdečo kapico in jo vpraša, kaj ima v košari, ne pa tudi, kam gre (očitno je vsebina košare nekaj posebnega, sama pot, še posebej cilj Rdeče kapice, pa ne). Avtorici se zdi zelo pomebno, da poudari, kako deklica ni poslušala materinih navodil. To celo ponovi.
  4. Nato volk odide v babičino hišo, kjer pa je babica odsotna (očitno le ni tako zelo bolna) in se lahko v miru preobleče v njeno obleko, da bi ga Rdeča kapica zamenjala za svojo babico.
  5. Deklica pride do hiše, še pred slovitim dialogom o očeh, rokah itd. pa jo volk povabi naj se sleče (!) in zleze v posteljo. Ta erotično nabiti del Rdeče kapice močno vleče na Perraultovo stran, za kar bomo dobili potrditev tudi na koncu pripovedi.
  6. Ko Rdeča kapica ugotovi, da babica ni preveč podobna sama sebi in postopno razkriva kaj vse ima velikega (prevelikega), se tik preded zver požre nedolžno deklico, zasliši strel. Da, lovec je prišel v zadnjem hipu in rešil punco strašne smrti (oziroma pogube, ki preti nedolžnim eklicam, ki lezejo v postelje z neznanci). Pojavi se še babica n na koncu poduk, naj vendar vdno ubogamo svoje mame in ne tujcem / volkovom / moškim / zlu.

Ja. Da si malce oddahnemo, gremo k ilustracijam:

lydia-very-rdeca-kapica-01

lydia-very-rdeca-kapica-02

lydia-very-rdeca-kapica-03

lydia-very-rdeca-kapica-04

lydia-very-rdeca-kapica-05

Knjiga je v tem trenutku nekako na tretjini, pa se deklica še ni odpravila na pot. Uvod je zares dolg in vsaj z dramskega vidika po nepotrebnem razvlečen. Po drugi plati je seveda razummivo, da je bilo delo napisano z mislijo na bralca, ki želi za svoj denar v roke tudi kaj prijeti. Ena najpogostejših pritožb med bralci je (za nekatere morda presenetljivo) namreč, da je kupljena knjiga pretanka. Nadaljujmo!

lydia-very-rdeca-kapica-06

lydia-very-rdeca-kapica-07

lydia-very-rdeca-kapica-08

lydia-very-rdeca-kapica-09

lydia-very-rdeca-kapica-10

Če je bil uvodni del pravljice šibak predvsem zaradi pomanjkanja napetosti, je v tem delu zelo šepala tudi logika. Izvedeli smo namreč, da je Rdeča kapica babico obiskovala precej pogosto, saj je bila kar naprej bolna, a očitno je bila vsebina košare tako posebna, da je mama Rdeči kapici še posebej zabičala, naj se nikakor ne ustavlja in klepeta z neznanci.

Seveda je volk deklico ustavil in pobaral po vsebini košare (ne po poti, s katero je, kot kaže, tudi sam že seznanjen) in nato odhitel naprej, da ji je lahko postavil zasedo. Vprašamo se zakaj: če bi hotel pojesti deklico, bi to gotovo lažje storil na samem, v gozdu. Če pa mu je zadišala vsebina košare, si jo bo iz nekega razloga gotovo poskusil prisvojiti vsaj v babičini hiši (čeprav bo tam en moteč element več, babica namreč). Poglejmo si, če bo res tako:

lydia-vary-rdeca-kapica-11

lydia-vary-rdeca-kapica-12

lydia-vary-rdeca-kapica-13

lydia-vary-rdeca-kapica-14

rdeca-kapica-vary-15

Tudi dialog med volkom in Rdeco kapico je razvlecen. Avtorici je očitno kaj malo mar za napetost, ki naredi zgodbe bralcem in poslušalcem tako privlačne. Njena kazen je kratka in kruta – njeno sporočilo bo izzvenelo v prazno.

Kaj a pravzaprav je sporočilo zgodbe? Očitno je tesno povezano s spolnostjo, ne le z nevarnostjo na splošno. Mlada dekleta naj bi (tako Lydia Vary) ubogala navodila svojih mater, še posebej vsega v zvezi z moškimi. Ker moškega v tej pravljici predstavlja volk, je zadeva pač jasna.

Kdor ne posluša matere, naj računa s tem, da bo končal v postelji z zverjo, ki ga (jo) bo požrla. V tej različici se je babica nevarnosti izognila – ob volkovem prihodu je ni bilo doma. Glede na njeno resno bolezen je to malce sumljivo, a omenili smo že, da je avtorica poskušala biti predvsem vzgojna, za logiko pa ji je zmanjkalo časa in morda tudi volje.

Zanimiva je tudi vloga lovca. Ta po mnenju vseh analitikov pravljic predstavlja odsotnega očeta, kar se pri bratih Grimm lepo sklada z njuno resničnostjo (osirotela sta kot mladostnika in hočeš nočeš postala skrbnika številne družine). Najbrž  ni odveč, da sta onadva v svojo prvo različico uvrstila še eno različico Rdeče kapice – v tej se Rdeča kapica iz napake nečesa nauči in drugim volkom opravi kar sama. Njuna (druga, manj znana) Rdeča kapica je torej odrasla, kot sta tudi sama.

Perraultov lovec pa ne nadomešča očeta. Perraultova Rdeča kapica (prva z rdečim ogrinjalom sploh) namreč lovca sploh nima. Volk jo požre in konec. Njegovo sporočilo je drugačno – dekleta naj se ne zapletajo s starejšimi moškimi (čeprav je bil sam ravno starejši moški, ki je oženil mladenko in jo po četrtem porodu tudi pokopal), sicer se en bo dobro končalo.

No, Lydia Very je ubrala sredjo pot – zgodbica naj se vendarle srečno konča (z dekletovo rešitvijo), a za moške naj ostanejo rezervirane le vloge negativcev. Med brskenjem po spletu mi ni uspelo najti spodobnega življenjepisa, zato morebitnih vzprednic z negativnimi izkušnjami z moškimi, ki jih je morda imela sama, nisem uspel najti. Je pa jasno, da si niti lovec, kot rešitelj, v njeni različici ni zaslužila, da se pojavi v eni sami podobici.

Izkušnja, ki jo bralec, oziroma poslušalec te Rdeče kapice torej dobi, je zelo enostranska (pristranska) in zaradi avtoričinega pristopa zgodba pusti še bolj bled vtis. Morda je tudi to razlog, da je bilo tako težko dobiti življenjepis Lydie Very?

rdeca-kapica-vary-16

Ste opazili? Volk je pokopan kot bi bil človek, v zadnjem odstavku pa Veryjeva povsem jasno izenači volka z vsemi moškimi in zlom na sploh.

Ja, če iščete zares slabo priredbo Rdeče kapice, je tale resna kandidatka.

Naj odide mirno v zgodovino …

rdeca-kapica-od-zadaj

Pa pa!

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Kaj imajo skupnega pravljice in sanje?

Pravljice in sanje verjetno naslavljajo iste kotičke podzavesti!

Različni misleci že stoletja povezujejo mitologijo in sanje. Kot si ne le cela ljudstva, ampak kar skupine ljudi, ki niso povezane niti prostorsko, niti časovno, delijo številne mite, je seveda jasno, da vsi sanjamo.

Če se v sanjah srečujemo s problemi, strahovi, izzivi, ki jih ne znamo ubesediti, je v mitih za to že poskrbljeno. Tudi s pomočjo nadnaravnih bitij in dogodkov, v katerih se pogosto zrcalijo pradavne bojazni človeštva, kot je na primer vprašanje, ali bo sonce sploh vzšlo, kaj, če nas zapusti mama, koliko lahko zaupamo prijatelju, …

Sanje v fazi spanja razvrščajo podobe in dogodke iz budnega stanja, ki se v še niti približno dovolj znanem procesu učenja povezujejo v neoprijemljiv skupek kemikalih in električnih povezav, iz katerih se tvori človekova osebnost. Vsaka je drugačna, vsak enkratna in neponovljiva.

Poznavanje mitov nam pri tem zelo pomaga, saj se z njihovo pomočjo lažje spomnimo sanj, jih osmislimo in kaže, da jh tudi telo bolje izkoristi, vsaj tako kažejo vse številčnejše terapevtske izkušnje iz zadnjih let.

Toda miti so primerni predvsem za odrasle, s katerimi je komunikacija tudi sicer lažja kot z otroci. Mit se namreč naslanja na neko že obstoječe znanje, otroci, pa predznanja pogosto nimajo, strahove pa vseeno.

Na tem mestu vstopi pravljica, skozi katero otrok podoživi številne prigode in, ko smo že pri tem, sanjarije, kakršne mu kot otroku seveda niso dostopne, a jih mora njegova podzavest za razvoj v celovito osebnost vseeno čim bolje obdelati. Potemtakem je odnos nekaterih šol, ki pravljice izključujejo (ali vsaj zelo omejujejo) iz vzgojno izobraževalnega procesa, popolnoma napačen.

Ali pa tudi ne – tako osiromašene osebnosti bodo zelo verjetno v številnih življenjskih situacijah precej nebogljene, manj si bodo upale, lažje jih bo voditi in z njimi manipulirati. Ampak o tem kdaj drugič.

Pravljice, miti in sanje imajo torej na vsak način veliko skupnega in ponujaj človeku, odraslemu ali otroku številne koristi, ki jih sedaj sodobna psihoterapija šele bolj sluti kot razume.  Na nas je ali to izkoristimo, ali zlorabimo.

V znanju je moč.

Komentiraj

Filed under pravljice

Veliki pravljičarji

Kdo so bili največji pravljičarji vseh časov?

Morda malo preveč ambiciozno zastavljen naslov seveda ne more v popolnosti izpolniti svoje naloge. Seznam bo v vsakem primeru pomanjkljiv in pristranski, a za neko osnovo bi moral vendarle služiti. Vprašanje samo – komu?

Za vse, ki bi radi več vedeli o pravljici kot literarni zvrsti in eni najčudoviteljših zabav, kar jih je izumilo človeštvo, zato na tem mestu najprej povzemamo osnovna pravila študija pravljice:

  1. Prebrati čim več pravljic. (Logično!)
  2. Primerjati prebrane pravljice med seboj.
  3. Poizvedeti čim več o pravljičarjih. (Nekaj jih bomo našteli kar tule.)
  4. Povezovati pridobljeno znanje z vsem ostalim – zgodovino, zemljepisom, jezikoslovjem, sploh z vsemi družboslovnimi in naravoslovnimi znanostmi.

 

Giovanni Francesco Straparola (1485-1558 – letnici sta vprašljivi)

Pesnik, pisec kratkih zgodb in zbiralec pravljic je med vsemi najskrivnostnejši, njegovo delo iz 16. stoletja pa je, čeprav brez zbirateljskega cilja ali literarnih ambicij (še najbolj verjetno je šlo za poskus oponašanja Boccacciovega Dekamerona) prava osnova vseh kasnejših del, še posebej Basilejevega.

Giambattista Basile (1566-1632)

Pesnik in zbiralec pravljic, ki je zapisal nekatere od najstarejših znanih različic danes še vedno priljubljenih pravljic, njegova knjiga Pentameron pa je navdihnila tako francoske kot nemške zbiralce, ki so vsak po svoje interpretirali ponujene materiale.

Gospa d’Aulnoy (1650-1703 letnica rojstva je vprašljiva)

Prva med prvimi, precioza, ki je skovala izraz contes de fees, in avtorica približno dveh ducatov pravljic, ki so povečini na voljo tudi v slovenskem prevodu.

Charles Perrault (1628-1703)

Velja za očeta pravljice, prvi ki je dal Rdeči kapici rdeče pokrivalo, Pepelki steklene čeveljčke in na konec vsake pravljice jasno zapisano vzgojno sporočilo, kakršnega še danes pričakujemo od pravljic.

Antoine Galland (1646-1715)

Prvi prevajelc 1001 noči v katerega od evropskih jezikov pravljic ni le zbiral, urejal in prevajal, ampak, kot kaže, vsaj nekatere (na primer o Aladinu ali Sinbadu) med njimi tudi kar sam napisal, s svojo obširno zbirko pa je navdihnil številne avtorje, med katerimi je morda najbolj znan kar H. C. Andersen.

Brata Grimm (Jakob, 1785-1863, Wilhelm 1786-1859)

Zbiralca, urednika in glede na številne posege tudi avtorja najbolj znane zbirke pravljic na svetu, ki obsega več kot dvesto primerkov, nanjo pa ni naslonjeno le slovensko ljudsko izročilo ampak kar celotna zahodna civilizacija.

Aleksander Afanasjev (1826-1871)

Zbral je približno šeststo pravljic, ki pa niso pomembne le zaradi količine in časa, v katerem so bile izdane, ampak so s številnimi opombami in celotnim pristopom postavile visoke standarde naslednjim zbiralcem, ki so morali za njihovo dosego iz ljubiteljev prestopiti med znanstvenike.

Hans Christian Andersen (1805-1875)

Prvi, ki je v pravljice uvedel čustva, svoj oseben pogled na svet, zapisan z neverjetnim posluhom za jezik, v skoraj vsako vpletel svojo avtobiografijo, vse skupaj pa začinil z izjemnim humorjem, kar mu vse skupaj daje pravico do naziva največjega pravljičarja vseh časov.

Andrew Lang (1844-1912)

Njegova zbirka dvanajstih knjig, imenovanih po barvah, je, čeprav je že v predgovoru druge pripomnil, da mu je zmanjkalo materiala, ustvaril pravo zakladnico svetovnih pravljic, med katerimi je dejansko najti vse, kar si običajen človek lahko izmisli.

Ta seznam je v tem trenutku le začasni. sproti ga bomo dopolnjevali z zanimivimi informacijami in ilustracijami, morda pa dodamo še kakšnega pravljičarja ali pravljičarko.

Komentiraj

Filed under pravljice, Uncategorized

Grdi raček Hansa Christiana Andersena

Ko iz grdega račka zrase prelep labod

Za tokratno razglabljanje o pravljicah sem izbral eno najbolj znanih pravljic vseh časov, ki pa se pravzaprav v marsičem sploh ne podreja togim šolskim definicijam pravljic. Zakaj je Andersenov Grdi raček tako drugačen, tako poseben?

theo-van-hoytema-grdi-racek-naslovna

  1. Čas in kraj sicer nista določena, a celotno dogajanje bi se prav lahko zgodilo tukaj in zdaj. Nobenih nekoč, pred davnimi časi, za devetimi vodami, …
  2. V zgodbi ni čarobnih predmetov, pravljinih bitij, čudežev in drugih za pravljice značilnih okoliščin. Še več: prisotni so izrazito naravni pojavi, menjava letnih časov, izvalitev piščeta in nato rast v odrasel osebek.
  3. Grdi raček ni tipičen pravljični junak, saj sam ne ukrene praktično ničesar za rešitev svojih težav, drugim ne pomaga, pa tudi drugi ne pomagajo njemu, kot je to sicer običasjno v pravljicah.
  4. Pravljica ima, kot številna druga dela H. C. Andersena, številne avtobigrafske elemente. Različni viri trdijo, da je veliki pravljičar večino življenja, da je po apletu okoliščin (in izvenzakonskih pustolovščin visokih predstavnikov danskega dvora) sam v resnici kraljeve krvi.
  5. Sporočilo pravljice je sicer optimistično, a prinaša tudi precej grenkih podtonov, kakršnih v klasičnih pravljicah sicer ne najdemo. Med njimi je zagotovo najbolj občutiti kritiko splošnih družbenih zahtev, ki se jim avtor sam, tako kot njegov Grdi raček, nikakor ni uspel prilagoditi.

Še bi lahko našteval, prav tako bi lahko dodal cel stolpec razlogov, zakaj Andersenov Grdi raček vendarle ustreza definiciji pravljice, a namesto tega bom zapisal le, da je zaplet izrazito pravljičen:

Nekdo, ki je šibak, brez podpore prijateljev ali sorodnikov, zahaja iz težave v težavo, iz nevarnosti v nevarnost, od enega nasprotnika k drugemu, a se na koncu vendarle prebije na sam vrh – v kraljevsko družbo!

grdi-racek-01

grdi-racek-02

grdi-racek-03

grdi-racek-04

grdi-racek-05

grdi-racek-06

Osnovni zaplet pravljice o grdem račku je torej splošno znan in ga zlahka najdemo tudi v drugih pravljicah, kot so Jakec in fižolček, Pepelka, Obuti maček in številne druge, kjer se glavni junak iz nepomembnosti povzdigne do uglednega položaja.

Ta zaplet ni zastonj uspešen v pravljicah – vsi otroci, kot najpomembnejše občestvo, se zagotovo več kot enkrat znajdejo v položaju, ko jim gre vse narobe, se počutijo zapostavljene, drugačne, nesprejete in sploh ‘v depri’. Takšna pravljica jim seveda sporoča, da se bo na koncu vse uredilo, le obupati ne smejo. In v mnogih primerih je to res, torej so takšne pravljice vsekakor potrebne, pomembne in na splošno tudi koristne.

Zelo podoben zaplet je pogost tudi v štvilnih leposlovnih žanrih, na primer v ljubezenskih ali pustolovskih romanih, pa v akcijskih filmih, pa …

Vendar se vrnimo k Grdemu račku.

grdi-racek-07.jpg

grdi-racek-08

grdi-racek-09

grdi-racek-10

grdi-racek-11

grdi-racek-12

Omenil sem že Andersenovo prepričanje, da je bil v resnici kraljevske krvi (kasnejše raziskave zgodovinarjev tega sicer niti v eni točki ne potrjujejo), a to še zdaleč ni edini avtobiografski element v Grdem račku. V pravljici tako na primer na več mestih omenja, da se je drugim pticam zdel ‘prevelik’ in ‘čuden’ in njegova pojava, posebej nadpovprečna višina in neprivalačen obraz sta ga tudi v resničnem življenju večkrat ločila od drugih, ko bi se sam najraje zlil z okolico.

Ko se je kot mladenič prvič zaposlil, so ga sodelavci osumili za deklico, ko se je kasneje vrnil v šolo s precej mlajšimi od sebe, je seveda spet štrlel iz množice, višina pa ga je ovirala tudi pri avdiciji za plesalca v baletni skupini.

Neprijaznost in izrazita omejenost vseh, s katerimi je prihajal v stik Andersen, sta v pravljici prav tako očitna, kot verjetno lahko rečemo tudi za njegov zapleten odnos z materjo. Še posebej v prizoru z mačko in kokošjo tudi precej pikro govori o hvaležnosti, ki jo moraš vedno kazati nekomu, ki te vzame pod streho – kot je pogosto izkusil tudi sam, in kot še bolj izrazito opiše v še nekaterih drugih svojih znanih pravljicah, na primer v Palčici in Cesarjevem slavcu. Andersen pač, čeprav že v času življenja izjemno znan in uspešen avtor, ni nikoli imel svojega doma, ampak so si ga različni vplivneži bolj ali manj zgolj podajali.

Morda je bila za njegovo nezmožnost ustvarjanja doma kriva tudi tedaj še neznana in seveda nikoli ugotovljenja Aspergerjeva motnja, o kateri lahko danes le ugibamo na pogdlagi ohranjenih zapisov o njegovih dejanjih in občutkih (pisal je dnevnik in razposlal veliko pisem).

grdi-racek-13

grdi-racek-14

grdi-racek-15

grdi-racek-16

grdi-racek-17

grdi-racek-18

Med vsemi drugačnostmi, ki jih je verjetno izkusil Andersen, pa je bila morda najbolj izrazita težava njegova umetniška narava. Bil je izrazito nepraktičen in obdartjen z izjemno domišljijo. Kot nekdo, ki je odrasel v svetu kmetov, obrtnikov in delavcev, je seveda kar zacvetel, ko je v njegov rodni Odense prišlo Kraljevo gledališče.

Nič čudnega, da se je odločil umetniški družbi slediti v prestolnico, kjer pa je doživel še eno razočaranje. Ob bolečem spoznanju, da je treba tudi tam jesti, spati in početi druge vsakdanje reči, ki za povrh še stanejo, so ga na avdicijah po vrsti zavračali. Tdui za umetnika ni imel znanja. Glas ni bil pravi za petje (to je lepo opisal v Mali morski deklici), telo za ples, še najbolj mu je ležalo pisanje, vendar pa je v tem poslu pristal bolj po naključju.

In ob svoji obupni slovnici pisatelj ali pesnik vsekakor ni nameraval postati. Če nič drugega, igralci vendar nastopajo na odru in vsak večer žanjejo aplavze, pisatelje pa le malokdo prepozna na ulici in še manj, da bi komu ploskali.

No, njemu je uspelo, a sreče ni dosegel. Podobnost s srečnim koncem, a z nekako grenkim priokusom pri Grdem račku je več kot očitna.

grdi-racek-19

grdi-racek-20

grdi-racek-21

grdi-racek-22

grdi-racek-23

grdi-racek-24

Sedaj smo torej ponovno ugotovili, da so umetniki čudni tiči.

Morda še nekaj besed o ilustratorju, katerega posebnost so bile prav ptice. Theodoor van Hoijtema (1863-1917) je bil slikar, litograf in ilustrator. Večinoma se je podpisoval kot Theo van Hoytema.

Že kot otrok je rad in odlično risal, a njegova prva zaposlitev je bila v pisarni, kjer naj bi s eukvarjal s financami, kot dva izmed njegovh starejših bratov (bil je najmlajši izmed osmih otrok). Tam ni dolgo zdržal, precej več zadovoljstva je našel Muzeju zoologije, kjer je risal nagačene živali, še posebej ptice. Njegova prva knjiga ilustracij je basen Kako so ptice prišle h kralju (1892), že naslednje leto pa je izšla Grdi raček, iz katere so pričujoče ilustracije.

grdi-racek-25

grdi-racek-26

grdi-racek-27

grdi-racek-28

grdi-racek-29

grdi-racek-30

Knjiga Grdi raček je bila ena prelomnih točk v karieri Thea van Hoyteme. sledilo je nekja zelo uspešnih in plodnih let, v katerih si je ustvaril ime, pa tudi poročil se je. Žal se je v začetku 20. stoletja življenje obrnilo. Zakon je razpadel, umetnik je doživel živčni zlom, zdravje mu je opešalo.

Kljub temu je ostalo še dovolj ustvarjalne energije, da je naslikal serijo koledarjev s pticami, po katerih ga danes pozna največ ljudi.

grdi-racek-31

grdi-racek-32

grdi-racek-33

grdi-racek-34

S temi prelepimi ilutracijami, ki slogovno še najbolj spadajo med Art Nouveaux, zaključujemo potovanje v preteklost, v zgodbo o Grdem račku, ki še danes živi v prav vsakem od nas, in v osebni zgodbi Hansa Cristiana Andersena in Thea van Hoyteme, ki sta vsak po svoje tudi po zaslugi pravljice o račku, ki je bil v resnici labod, vstopila med nesmrtne.

Komentiraj

Filed under pravljice