Andersenove pravljice z Williamom Heathom Robinsonom

Pred časom smo že pisali o Andersenovih pravljicah, a nič za to, če se jih spomimo še enkrat, tokrat v interpretaciji drugega ilustratorja.

Pravzaprav smo delo Williama Heatha Robinsona srečali že v objavi o večni aktualnosti pravljic, a tokrat kar skočimo k ilustracijam, med katerimi boste verjetno brez težav prepoznali Malo morsko deklico, Svinjskega pastirja in Snežno kraljico, precej težje pa najbrž pravljice, ki jih v slovenskem prevodu niti nimamo, na primer tisto o Porednem dečku …

Tole je le izbor ilustracij iz knjige, ki je izšla pri londonski založbi Constable & Co. leta 1913. Robinson je pripravil celo vrsto črnobelih ilustracij, ki jih na tem mestu ne bomo predstavljali, ampak bomo dali prostor zgolj barvnim.

william-heath-robinson-andersenove-pravljice

palcica-h-c-andersen

andersenove-pravljice-1913-robinson

hans-christian-andersen-snezna-kraljica

snezna-kraljica-william-h-robinson

andersen-skratja-gora

andersenova-mala-morska-deklica

mala-morska-deklica-andersen.jpg

mala-morska-deklica-andersen-hans-christian.jpg

andersen-princeska-na-zrnu-graha

andersen-rdeci-ceveljci

andersenov-svinjski-pastir

leteci-kovcek-hansa-christiana-andersena

nagajivi-fant-h-c-andersen

Če so vas ilustracije navdušile, je tule še samostojna objava o delu Williama Heatha Robinsona, kjer je seveda moč videti še več njegovih ilustracij. Za današnjo pa je to vse. Lep pozdrav do prihodnjič.

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Najlepše pravljice

Kako narediti izbor najlepših pravljic?

“Zbirka najlepših pravljic” je naslov, ki obljublja veliko, tako bralcu kot založniku. Bralec (po pravici?) pričakuje, da bo na enem samem mestu dobil izbor najboljšega med najboljšimi, založnik pa si seveda obeta lep dobiček.

Toda dejanski izdelek s seboj prinaša tudi določeno mero odgovornosti. Vsak izbor je namreč odsev nekega osebnega okusa, zato je v takšnih primerih vedno prikladnejši, čeprav ne tudi privlačnejši, naslov “Najlepše pravljice po mnenju Janeza Kranjca” ali celo “Najljubše pravljice Micke Kovačeve”.

Ime, ki bi ga bilo mogoče pritakniti k tako donečemu naslovu, je le težko tako doneče, kot besed, ki se začne z NAJ. Ampak mnogi so vseeno poskusili. In še vedno poskušajo. Pred kratkim mi je prišla v roke stara izdaja Najlepših pravljic z zanimivim podnaslovom: Otroški izbor izbranih mož in žena.

Se pravi, da so nekateri ljudje vendarle izpostavili svoje ime in javno oznanili svojo najljubšo pravljico, oziroma pravljico, ki se je vsakemu od njih zdela najboljša. Ker se je to zgodilo na daljnem Zahodu pred več kot stotimi leti (izdaja sega v leto 1907), najbrž nima smisla naštevati ‘žirije’, za najradovednejše pa seveda na koncu prilagam povezavo na javno dostopno digitalizirano različico, kjer lahko preverite, kateri izmed znanih tedaj so znani še danes.

Bolj zanimiv je verjetno sam seznam pravljic, na katerem najdemo večino pričakovanih favoritk, a je vmes tudi kakšno presenečenje. No, kakor za koga. Preletimo jih ob čudovitih črnobelih ilustracijah Petra Newella (1862-1924):

Bela roža, rdeča roža (Jakob in Wilhelm Grimm)

bela-in-rdeca-roza-brata-grimm

Knjiga se ne začne s to pravljico, je pa v njej prva ilustracija (še pred kazalom), zato jo uvrščam na prvo mesto. Danes je ta pravljica manj priljubljena, kot je bila včasih, in je večina otrok sploh ne pozna. Bela in Rdeča roža sta sestri, ki v gozdu večkrat naletita na čudaškega škrata, ki ni le neprijeten sogovornik in nehvaležnež, ampak se na koncu izkaže tudi za pravega zlobneža, ki je lepega princa začaral v medveda. Če pravljice ne poznate, jo toplo priporočam.

Jakec, ubijalec velikanov (angleška)

jakec-in-velikani

Jakec je angleški pravljični junak, ki nastopa v številnih pripovedih, a pri nas poznamo predvsem eno, tisto s čarobnimi fižolčki. No, ta je precej bolj krvava, saj Jakec potuje po deželi in mori velikane, kar danes gotovo ne velja več za otrkom najprijaznejšo obliko pravljice.

V tej zbirki, nasprotno, je ta pravljica uvrščena na vrh, celo pred Pepelko, ki je, kot verjetno že veste, najbolj priljubljena pravljica vseh časov v svetovnem merilu. Za malo večje otroke, takšne, ki se že izobražujejo in sproščajo ob Gormitih, Pokemonih in podobnih agresivnih razvedrilih, je Jakec gotovo skoraj obvezno branje.

Pepelka (Charles Perrault)

pepelka-charles-perrault

Seveda ste prepoznali znameniti prizor s čeveljčkom. V zbirko so, kar ni presenetljivo, uvrstili različico Charlesa Perraulta, ne Grimmove, ki je sicer z literarneka vidika lepša, a malenkost manj čarobna in predvsem bistveno bolj kruta. Vas zanima več o Pepelki bratov Grimm?

Jakec in fižolovo steblo (angleška)

jakec-in-fizolovo-steblo-angleska

Tudi ta pravljica ni presenetljivo visoko, saj združuje vse elemente najuspešnejših pravljic (in najbolj priljubljenih fantazij), krasi pa jo junak, ki je bister, pogumen, vztrajen in, vsaj tako menijo nekateri, ne ravno vzor morale, saj velikanu jemlje premoženje brez prave utemeljitve.

Čeprav obstajajo tudi različice Jakca in fižolovega stebla, kjer je Jakčeva kraja opravičljiva, je čas pokazal, da niso enako priljubljene. Zato morda, prav zaradi te pravljice, priporočam knjigo Bruna Bettelheima, kjer je opravičilo za Jakčevo početje razloženo s svojstveno logiko. Med vsemi zgodbami o Jakcu (ne le s fiižolovim steblom) je ta daleč najbolj znana izven anglosaksonskega sveta.

Speča lepotica (Jakob in Wilhelm Grimm)

trnuljcica-brata-grimm

V knjigo so uvrstili še danes najbolj znano izpeljanko Speče lepotice, pri nas bolj znane pod imenom Trnuljčica, ki sta jo napisala brata Grimm. Starejše različice so daljše in precej bolj, ekhm, eksplicitne. Več o tej pravljici je moč najti v samostojni objavi o Trnuljčici, ki ni le ena najbolj priljubljenih pravljic sploh, ampak verjetno najlepši dokaz, da pravljcie nikakor ne izhajajo iz ljudskega pripovedništva, kar še vedno uči splošno sprejet učni načrt po vsem svetu.

Rdeča kapica (Charles Perrault)

rdeca-kapica-charles-perrault

Zanimivo je, da so v zbirko postavili Perraultovo Rdečo kapico, se pravi tisto, v kateri ni lovca. Dandanes te različice otroci skoraj en poznajo več, še tista, v kateri lovec prereže mrcino in reši obe požrti, se mnpgim staršem zdi prekruta. Več na to temo v naslednjem članku:

http://www.tolovaj.com/vsebina/otroci/so-pravljice-sploh-primerne-za-otroke

Grdi raček (H. C. Andersen)

grdi-mali-racek-hans-christian-andersen

To je pravzaprav prvi ‘pravi’ pisatelj, zastopan v zbirki najlepših pravljic. Vse dosedanje kljub nespornemu avtorskemu pristopu zapisovalcev namreč nimajo znanega avtorja. Kot bomo videli, si je Andersen izoboril še eno mestu, poleg njega pa se je uspelo v knjigo uvrstiti le še dvema avtorjema (vsakemu s po enim primerkom).

Palček (Charles Perrault)

palcek-charles-perrault

Ta pravljica večini pri nas ni znana, a dejansko gre za starejšo različico Janka in Metke. Bistvena razlika je v številu otrok (ki ga je Perrault izkoristil kot posmeh plodnosti svojih revnejših sodobnikov na podeželju), namesto čarovnice pa kot nasprontnik nastopa velikan. Sporočilo je isto: zvijača premaga moč.

Lepotica in Zver (Gabrielle de Villeneuve)

lepotica-in-zver-gabrielle-de-villeneuve

To je ena izmed najbolj znanih pravljic sploh, ki pa je bila iz meni nezhnanih razlogov v naših krajih v preteklosti skoraj prezrta. Danes jo otroci poznajo predvsem po disneyevi priredbi, če pa bi radi izvedeli več o tej nesmrtni zgodbi, je na voljo tudi samostojen članek o Lepotici in Zveri.

Sneguljčica (Jakob in Wilhelm Grimm)

sneguljcica-in-sedem-palckov-brata-grimm

O tej pravljici verjetno veste vse. Pa veste tjudi, da je bila Sneguljčica v določenem obdobju blondinka? Morda o tem kdaj napišem kaj več, a ne morem obljubiti.

Trije medvedi (Robert Southey)

trije-medvedi-robert-southey

To pravljico poznamo pri nas kot Zlatolasko in tri medvede. Da bi bila zmeda še večja, so pri nas z Zlatolasko naslovili Grimmovo Motovilko v Disneyevi priredbi (ta se, mimogrede, ni uvrstila v knjigo Najlepših pravljic). Že iz ilustracije je jasno, da gre za različico, kjer v medvedji dom vdre vse prej kot mlada deklica.

Če vas angleščina ne moti, je na voljo dokaj zabavna in podrobna razčlemba Zlatolaske na spodnjem naslovu:

http://hubpages.com/literature/goldilocks-and-three-bears

Bela in rdeča roža (Jakob in Wilhelm Grimm)

Da, to je pravljica, ki smo jo omenili že na začetku seznama, saj je bila ilustracija zanjo uporabljena ob kazalu. Zato je ne bomo dali še enkrat.

Divji labodi (Hans Christian Andersen)

divji-labodi-hans-christian-andersen

Čeprav je Andersen, tako kot vsi drugi, uporabljal (tudi) ideje od drugih, je njegov pripovedovalski talent dodal toliko, da njegove pravljice po pravici veljajo ne le za avtorske, ampak jih še vedno uvrščamo med najboljše med vsemi. Da so v izbor dali Divje labode in ne, recimo Palčice ali Snežne kraljice, je majhno presenečenje, a prav ta delajo življenje zanimivo, kajne?

Aladin in čudežna svetilka (arabska)

aladin-in-cudezna-svetilka-arabska

Zgodba o Aladinu je ena najbolj znanih v zbirki Tisoč in ene noči, a tudi ena izmed tistih, za katere strokovnjaki sumijo, da nima veliko skupnega z ljudskim izročilom, saj za avtorja predlagajo kar prevajalca Antoineja Gallanda. Tudi o teh dilemah je mogoče več prebrati na naslednjem naslovu:

http://www.pravljice.org/pravljice/o-pravljicah/1001-noc

Ali Baba in 40 razbojnikov (arabska)

ali-baba-in-40-razbojnikov-arabska

Kot opažate, se zbirka zaključuje s predstavnicami 1001 noči. Če so Grimmove pravljice najvplivnejše med povestmi z Zahoda, je Tisoč in ena noč vsekakor najvplivnejša med povestmi z Vzhoda.

Sinbad Morjeplovec (arabska)

sinbad-morjeplovec-arabska

Sinbadove dogodivščine še danes navdušujejo in navdihujejo umetnike in publiko po vsem svetu. Kot trdijo nekateri zgodovinarji, je možak v resnici živel, so pa njegove prigode seveda primerno napihnjene.

Bagdadski trgovec (arabska)

trgovec-iz-bagdada-arabska

S to pravljico se izbor konča, vse pa so na voljo na spodnji povezavi:

https://archive.org/details/favoritefairytal00newe

Mora bi še opozoril, da je v knjigi nekaj napak, na primer pri navedbi avtorjev, oziroma zapisovalcev pravljic, a to naj vas nikar ne odvrne od uživanja ob njihovem prebiranju.

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Pentameron (Pentamerone)

Giambattista Basile: Zgodba vseh zgodb

Pentameron je knjiga, mimo katere ne more noben pravi ljubitelj pravljic. V izvirniku je sicer podnaslovljena¸kot Zgodba vseh zgodb ali Zabava za tamale (oprostite zaradi prostega prevoda), vendar je vsakemu bralcu takoj jasno, da je kljub obilici magičnega v prvi vrsti namenjena odraslim. Pri nas je verjetno bolj znana knjiga Dekameron, kjer gre za podobno zadnovo (okvirna zgodba, ki se zgodi v desetih dneh, in služi predvsem kot ohlapna povezava sicer ločenih kratkih zgodb različnih dolžin, a sorodnih žanrov).

Če je v Dekameronu zgodb sto, jih je v Pentameronu ‘le’ petdeset. V okvirni zgodbi spoznamo princeso, ki je nihče ne more spraviti v dobro voljo, poleg tega pa se ubada še s prekletstvom, značilnim za številne pravljice – soproga namreč lahko dobi le, če izpolni na moč nenavadno nalogo. Seveda na tem mestu nima smisla obnavljati vseh zgodb, je pa prav, če vemo, da so med petdesetimi v zbirki tudi številne pravljice, ki veljajo za najstarejše znane zapisane različice še danes priljubljenih pravljic, ki jih poznajo stotine milijonov otrok in odraslih po vsem svetu. Če torej Francija velja za zibelko pravljice kot literarnega žanra in Nemčija za domovino pravljice kot vzgojnega pripomočka za otroke, so pravljice kot zabavne pripovedi prav gotovo doma v Italiji. Pentameron je namreč zapisal Neapeljčan Giambattista Basile in prva izdaja je izšla v napolitanščini.

Če zgolj na hitro preletimo pet dni, v katerih se zvrsti vsakič po deset pravljic (no, nekatere bi lahko označili tudi  s sorodnimi žanri), najdemo že v prvem dnevu Cenerentolo, zanimivo različico Pepelke, ki je po današnjih merilih vse prej kot vzgojna. Drugi dan se začne s Peteršiljko, danes seveda znano kot Motovilko, v kateri je glavna junakinja ne le zaprta v stolp, ampak postane tudi mama, tretji pa konča s Tremi vilami, ki so le ena izmed številnih različic pravljic, kjer je dobro nagrajeno z dobrim in slabo s slabim, danes znanimi kot Mati Hulda, Ded Mrazek, Diamanti in krastače in tako naprej. Četrti dan med drugimi zgodbami prepoznamo tudi Kralja Drozgobrada in peti dan Talio (predhodnico) Trnuljčice, ki se poigrava z nadvse odraslimi temami, kot so nezvestoba, posilstvo in ljubosumje, pa jo vendar zlahka prepoznamo kot predhodnico Speče lepotice.

Kdor si želi knjigo Pentameron prebrati, jo lahko brezplačno prenese

Komentiraj

Filed under pravljice

Andrew Lang

Kadar govorimo o velikih pravljičarjih, seveda najprej pridejo na vrsto Hans Christian Andersen, Charles Perrault in brata Grimm. Seveda ne moremo mimo pravljičark na čelu z gospema d’Aulnoy in Leprince de Beaumont, ampak tu je še en gospod, čigar opus je naravnost osupljiv.

Andrew Lang (1844-1912) se je za folkloro in mitologijo začel resno zanimati še pred pričetkom študija in po številnih objavljenih člankih, prevodih, kritikah in razpravah so sledile še prve knjige. Kot izjemno raznolik raziskovalec in ustvarjalec je seveda posegel tudi na področje pravljic in danes ga kljub izjemnemu opusu poznamo predvsem po dvanajstih zbirkah (včasih vse knjige skupaj imenujejo kar Mavrične pravljice, saj je vsaka izmed knjig poimenovana kar po eni izmed barv), ki jih je zbral z vseh vetrov.

henry-justice-ford-sleeping-beauty-in-the-woods

Prva (Modre pravljice) je izšla leta 1889, ko je imel Lang že zrelih 45 let, in ko je naslednje leto objavil drugo (Rdeče pravljice) je sam v predgovoru najavil, da je s tem zbirka verjetno zaključena, saj je porabil praktično ves material.

No, izkazalo se je, da je bilo snovi dovolj še za deset knjig, zadnja (Lila pravljice) je izšla le dve leti pred njegovo smrtjo, torej leta 1910. Če bi Lang živel dalj časa, ni izključeno, da ne bi spravil skupaj še ene zbirke ali dveh. Prav vse, vključno z izborom pravljic iz petih predhodnih zbirk, ki je naslovljen Rožne pravljice, so na voljo tule:

http://www.mythfolklore.net/andrewlang/

Če vam ni do branja, pa bi vse knjige vseeno radi spoznali, morda spotoma še obnovili znanje angleščine, in se sploh izobraževali na poti, so na voljo tudi v zvočni obliki:

https://librivox.org/group/538?primary_key=538&search_category=group&search_page=1&search_form=get_results

Nekatere objavljene različice se seveda razlikujejo od izvirnikov (karkoli pač pod to besedo pojmujemo), Lang je zbirko urejal z mislijo na otroško publiko, zato je bila določena stopnja cenzure vsekakor prisotna, a če vam gre predvsem za pregled svetovne zakladnice pravljic, je Langova zbirka pravljic vsekakor prvi in z naskokom najboljši start.

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Še več o nasilju v pravljicah

Pisali smo že o eni tipičnih zagat, v katerih se znajdejo moderni starši – ugotavljanju primernosti pravljic za njihovo mladež. Zelo pogosto se namreč zgodi, da je v pravljici napisano kaj, kar se določenemu očku ali mamici ne zdi primerno za njegovega, oziroma njenega otroka.

Janko in Metka tako, denimo, govorita o starših, ki svoja otroka odpeljeta v gozd in ju tam prepustita usodi, s katero se soočita v obliki ljudožerske čarovnice. Marsikateri malček se lahko izleta v gozd začne bati. Končni obračun s čarovnico, ki se skuri v peči, je prav tako lahko sporen. Nasilje pač ni način reševanja težav, ki bi ga priporočali komurkoli, še najmanj pa otrokom.

Ampak nasilju se v življenju žal ne moremo izogniti, pa naj gre za besedno ali telesno, za vrtec ali dom ostarelih, na televiziji ali v živo. Otroka si starši seveda pred nasilljem želimo zaščititi, a to nam lahko uspeva le do določene meje. Prej ali slej pa bo počilo – morda v obliki izbruha nepotrpežljivega kupca v trgovini ali vrstnika v šoli ali kje drugje.

nasilje-v-pravljicah

Splošno prepričanje, da je nasilje v pravljicah moč najti predvsem v starejših različicah, kot je to na primer zbirka bratov Grimm, je le delno pravilno. Nasilje v literarnih delih je namreč le odsev dogajanja v resničnem svetu in dela za otroke nikakor ne morejo biti izjema.

Poskusi cenzuriranja in drugačnega ‘prilagajanja’ pravljic so praviloma obsojeni na neuspeh. Ne le zato, ker se ‘popravljanja’ pravljic v večini primerov lotevajo ljudje s pomanjkljivim razumevanjem žanra in pisanja na splošno, se pravi ljudje, ki se zanašajo predvsem na svoje dobre namene, ampak zato, ker v vsaki dobri zgodbi nasilje preprosto mora biti.

Zakaj? Kot sem že napisal, ker je nasilje v življenju pač prisotno, naj bo to v človeku prilagojenemu umetnemu okolju, ali pa v tipičnem naravnem boju za preživetje. Zgodba brez nasilja zatorej kaj hitro izpade neiskrena in zato neprepričljiva.

Da ne bo pomote – nasilje ni le preklinjanje in rezanje glav, v ratzličnih oblikah ga na pri,mer najdemo v enem mojih najljubših pravljičnih prizorov, ko mora lovec Sneguljčico odpeljati  gozd, da bi jo tam ubil. Ta situacija je zelo bogata, saj poleg očitne pretnje uboja skriva tudi grožnjo s prav takšnim nasilnim dejanjem nad lovčevo družino, če le-ta coprničinega naročila ne bo izpolnil.

Takšne konfliktne situacije, kjer se zdi nasilje neizbežno, so v življenju precej pogostejše kot bi si morda kdo mislil in vsekakor precej pogostejše, kot bi si kdorkoli želel. Izsiljevanje v stilu ‘če ne boš to, bom jaz to’, je del našega vsakdana, vpleteno je v sklepanje poslovnih dogovorov in aktualne politike, poslužujejo pa se ga tudi ljudje, ki bi nam morali biti za vzor – politiki, učitelji in nenazadnje starši.

Brez nasilja torej ne gre in pravljice, kot načeloma prijetna in varna izkušnja, pedstavljajo odličen medij za spoznavanje z njim. Dobre pravljice, povedane na pravi način in pravi publiki so pravi učbenik etike, kjer se otroci ne le naučijo kaj je prav in kaj ne, ampak tudi postavijo temelje za svoje odzive v konfliktnih situacijah, v katerih se bodo nekega dne znašli. Če jim pravljic ne damo v primerni obliki (tudi z nasilnimi prizori, če jih je le otrok sposoben sprejeti), smo ga prikrajšali za nekaj dragocenega, zato, lepo prosim, se izbire lotevajte z vso potrebno resnostjo.

Da pa je dandanes zaradi vsesplošnega sprenevedanja, ovijanja otrok v vato lažnega upanja in ustvarjnaja individualnih con ugodja, kot jih nudijo profili na socialnih omrežjih, nasilja v literaturi za otroke najbrž celo premalo, dokazujejo številne zgodbe sodobnih avtorjev, ki neskrito ciljajo na otroke in mladino, pa vseeno uporabljajo elemente, ki so marsikomu morda ne zdijo primerni za otroke. Začenši s Harryjem Potterjem.

Komentiraj

Filed under pravljice

Skrivnostni vrt

Frances Hodgson Burnett in Skrivnostni (Skrivni) vrt

Skrivnostni vrt (pri nas preveden tudi kot Skrivni vrt) je več kot sto let po prvem izidu po pravici uvrščen med klasike mladinske literature. Frances Hodgson Burnett ga je napisala med 1906 in 1909, v obdobju, ko s je od klasične krščanske religiozne vzgoje obračala k duhovnim alternativam. To je v knjigi tudi čutiti, vendar nikakor ni vsiljivo. Zgodba o razvajeni deklici, ki je takšna postala zaradi svojih staršev (zaradi koga pa drugega), med publiko sprva ni doživela takšnega odziva kot na primer Mali lord Fauntleroy ali nekateri njeni romani za odrasle je danes ena izmed knjig, ki bi jih skoraj moral prebrati vsak resen bralec, ki si želi trdnih bralnih temeljev, na katerih naj bi slonel vsak literarni kritik, pa čeprav se ima za amaterja.

skrivni-vrt-frances-hodgson-burnett-maria-louise-kirk

Kot roman je Skrivni vrt sicer prvič izšel leta 1911 in bil upodobljen na filmskem platnu že leta 1919, vendar se tedanja različica ni ohranila. Kdo ve, morda jo še najdejo. Še bolj je morda zanimivo dejstvo, da je avtorica, ki se je sicer pisanja po številnh finačnih pretresih, s katerimi se je ubadala njena družina, lotila predvsem zaradi želje po zaslužku že kot najstnica, ena najzaslužnejših za spremembe na področju avtorskega prava, saj so ji podjetni, čeprav neizvirni gledališčniki, zgodbo iz že omenjenega Malega lorda Fauntleroya kmalu po izidu gladko ukradli, pa je z vztrajnostjo in bojevitostjo dosegla ukinitev njihove predstave in postavitev ‘svoje’, se pravi take, s katero je dejansko tudi zaslužila (menda nič manj kot s knjigo samo).

prizor-iz-skrivnostnega-vrta

Ilustracij v knjigi s kakšnimi dvesto stranmi in namenjeni mladostniški publiki, seveda ne moremo pričakovati prav veliko, a za pokušino jih nekaj vendarle je. Ameriška ilustratorka Maria Louise Kirk ne spada med najbolj znane ta hip, a v času svojega življenja je veljala za eno bolj iskanih in založbe so ji zaupale številne uspešnie, med katerimi omenimo vsaj Heidi, Onkraj severnega vetra in Ostržka.

skrvni-vrt-ilustratorke-marie-louise-kirk

ilustracija-iz-skrivnostnega-vrta

skrivnostni-vrt-maria-louise-kirk*-frances-hodgson-burnett

Frances Hodgson Burnett je kljub nespornemu ustvarjalnemu in poslovnemu uspehu doživela kar nekaj grenkih življenjskih razočaranj, a zaradi tega njene zgodbe niso izgubile pozitivnih sporočil, ki jih mladina tudi dandanes še kako potrebuje. V svetu, kjer vse več gledamo v zaslone in vse manj drug drugemu v oči, še toliko bolj.

Več o ilustratorki lahko preberete tule:

https://topillustrations.wordpress.com/2014/04/03/maria-louise-kirk/

Seveda je priloženih tudi na ducate primerov njenega dela. O Skrivnem vrtu pa lahko dodam le, da gre za branja vredno knjigo, v kateri ne manjka modrosti in humorja. Ne spreglejte je.

Komentiraj

Filed under pravljice

Prisluhnimo pravljici

Ljudje življenje dojemamo na različne načine. Nekdo je bolj voizualen, drug auditiven, tretji kinestetičen, na voljo je praktično neskončno možnosti različnih tipov zazanavanja in učenja, zato tudi pravljice eni raje gledajo, drugi poslušajo, tretji sami držijo v rokah, …

Tokrat bomo predstavili spletno stran, ki je posvečena besedilom v audio, se pravi v slušni obliki. Poslanstvo projekta je, spraviti vse knjige v javni lasti (Public Domain) v obliko zvočne knjige. Zvočne knjige imajo seveda številne prednosti pred ‘klasičnimi’:

  • poslušamo jih lahko med opravljanjem gospodinjskih del, vožnjo avtomobila in drugimi dejavnostmi
  • v njih lahko uživajo tudi slepi in slabovidni
  • v veliko korist so lahko nepismenim

In tako naprej.

audio-knjige

 

Naslov, kjer se nahaja največja zbirka zvočnih knjig, med katerimi so tudi stotine pravljic in zgodb za otroke je:

https://librivox.org/

Na tem naslovu boste našli ogromno knjig, zato je najbolje uporabiti kar iskalno okno, ki se odpre na osnovni strani. Prav tam boste našli tudi katalog objavljenih zvočnih knjig, po katerem lahko po mili volji brskate in gumb, prek katerega se lahko prijavite kot prostovoljec.

Da, Librivox je zasnovan podobno kot Wikipedia, kar pomeni, da sloni na delu prostovoljcev, ki knjige sami izberejo, preberejo in naložijo na strežnik, pri tem pa nikakor niso omejeni le na angleško sceno.

Seveda je treba imeti za sodelovanje osnovno opremo za snemanje (nekja nasvetov je na voljo kar na spletni strani), zaželjeno pa je tudi, da znajo prostovoljci vsaj za silo preveriti, ali je knjiga, ki jo berejo, zares v javni lasti. Da je avtor umrl pred več kot 70 leti, namreč ni dovolj, če ne berete izvirnika, ampka morda prevod, ki je star šele nekaj let.

LibriVox je lepa priložnost za ljubitelje branja, da nekaj podarijo skupnosti, za starše, ki bi radi otrokom ponudili tudi nekja drugačnega, na primer pravljico v angleškem jeziku, pa tudi kar dobrodošla obogatitev ponudbe.

Aha, še to – če se boste odločili vključiti med bralce, oziroma pripovedovalce, se morate odreči vsem materilanim pravicam do vašega izdelka, tudi z možnostjo, da se bo nekega dne našel nekdo, ki bo tako podjeten, da bo s pomočjo vašega branja izdelal nekaj dobičkonosnega. Če ste pripravljeni živeti s tem, kar veselo na delo!

Komentiraj

Filed under pravljice