Straparola

Giovanni Francesco Straparola

O njegovem življenju je malo znanega. Rodil se je okrog leta 1485 v Caravaggiu ali nekje v bližini, najverjetneje vzhodno od Milana, v obdobju med rojstvom in 1508 pa se je preselil v Benetke, kjer je izšlo prvo delo z njegovim podpisom.

Ko smo že pri tem, ni povsem jasno, kakšno je pravzaprav bilo njegovo pravo ime. Giovanni Francesco da Caravaggio? Ali Gianfrancesco? Ali Zoan, kot je podpisan na svojem prvem delu? Morda celo Zuan, kot piše na dovoljenju za objavo? Straparola gotovo ni bilo njegovo pravo ime, stroka meni, da je šlo za vzdevek, ki bi ga lahko prevedli kot ’klepetavi’ ali ’tisti, ki govori nesmisle’.

Vzdevek je bil v časih strogih kazni za drugače misleče, vključno s satiriki, kar je zagotovo bil, nekaj običajnega in celo življenjsko pomembnega. Zdi se verjetno, da se zaradi svojih del ni hotel preveč izpostavljati in je raje skrival svoje pravo ime. Prav tako le ugibamo, s čem se je Straparola sicer ukvarjal.

Morda je bil domači učitelj ali osebni pomočnik, izobrazbe za kaj takšnega mu vsekakor ni manjkalo. Lahko bi tudi bil najeto pero katerega od velikašev, ki so se v družbi radi postavljali s pesmimi ali zgodbicami, pa niso imeli časa, volje in talenta za pisanje.

Smrt Straparole je podobno ovita v temo. Ugiba se, da je umrl leta 1558, kar sklepajo po letnici in napisih na dveh natisih drugega dela njegove knjige Prijetne noči (recimo, da sem prevod približno zadel), a nekateri menijo, da je bilo to že prej, najbrž kar 1555, ko je veliko ljudi v Benetkah umrlo zaradi epidemije kuge.

Več kot o avtorju je znano o knjigi Prijetne noči, ki je izšla v dveh delih s skupaj 75 (25+50) deli, med katerimi so zgodbe, basni in pravljice. Organizirana je po vzoru Boccaciovega Dekamerona. Skupina aristokratov, mešana družba, se umakne iz mesta (pred boleznijo) in si krajša čas s pripovedovanjem bolj ali manj zabavnih zgodb.

Zgodbe verjetno niso Straparolino avtorsko delo. Vsaj nekatere je moč prepoznati v zgodnješih objavah drugih avtorjev, tudi v napisu na začetku druge knjige je zapisano, da ’nič od zapisanega ni njegovega’. So pa seveda besedila prirejena in predelana, da kar najbolje sestavijo knjigo, kot si jo je Straparola zamislil.

V tistih časih so že tako ohlapne avtorje pravice pisci radi obšli z okvirno pripovedjo, kot jo poznamo iz Dekamerona ali 1001 noči, saj so ’le zapisali, kar so slišali drugje’. Knjiga, ki je Straparola morda v celoti ni nikoli videl, je takoj po natisu doživela cenzuro, saj so na pritisk cerkve v ponatisu druge knjige eno izmed zgodb izpustili, med 158 in 1624 pa je bila prepovedana kar cela.

Pomen Prijetnih noči je ogromen, čeprav še zdaleč ne jasen. Najprej gre gotovo za prve zapise klasične pravljice v obliki ’od reveža do bogataša’. Ali pripada Straparoli naziv izumitelja te vrste pravljic, je še stvar debate. Potem ge zagotovo poudariti vpliv knjige na vse izobražence v naslednjih stoletjih, saj so Perrault in njegovi sodobniki (in sodobnice, ne pozabimo precioz), z veliko žlico zajemali ideje in zgradbe zgodb prav pri Straparoli, kar se je vleklo še krepko v obdobje bratov Grimm.

Med pravljicami, ki so jih pisali po Straparolinih predlogah, je najbolj znan Obuti maček, omenimo pa lahko še Železnega Hansa, Zlato gos, Oslovsko kožo, Kako je šesterica odšla v svet, … V slovenskem jeziku Straparolinih del še ni na voljo in jih v doglednem času ni pričakovati, dostopna pa so v italijanskem, nemškem in angleškem jeziku. Kdor išče bralski izziv za počitnice, ga je pravkar našel.

Advertisements

Komentiraj

Filed under pravljice

Wilhelm Hauff: Pravljice

Pravljice Wilhelma Hauffa

O Wilhelmu Hauffu sem že pisal, a ime avtorja pravljic, ki jih predstavljam tokrat, le redko kdo prepozna, čeprav je bil v svojih časih zelo uspešen in bi zagotovo postal prava zvezda, sijoča še stoletja po svoji smrti, če ne bi umrl tako mlad. Tokrat bo objava posvečena njegovim pravljicam in ne Hauffu samemu.

Hauff je bil predstavnik romantike, tako kot slovita brata Grimm, a v primerjavi z njima pravi pustolovec, saj je živel življenje svobodnega pisatelja, brez kakršnegakoli zavetja akademske ustanove, kot so ga imeli številni njegovi sodobniki. Temu primerno je bil visoko produktiven in občasno tudi površen.

Napisal je več proznih del, vključno z zgodovinskim romanom Lichenstein, napisanem po vzoru tedaj izjemno priljubljenega Ivanhoeja Walterja Scotta. Romantični Liechenstein je bil tako odmeven, da je na mestu ruševin, kamor je avtor postavil sicer izmišljeno, a na zgodovinska dejstva naslonjeno pripoved o vojvodi Ulrichu, Ulrichov naslednik postavil nov grad, zgrajen po Hauffovih opisih. Seveda se je to zgodilo precej po avtorjevi smrti.

Danes je vendarle Liecehnstein le obrobna opomba v svetovnih literaturi, medtem ko Hauffove pravljice lahko postavimo kar ob bok največjih: Perraulta, Grimmov, Wilda in Andersena. Napisal je tri knjige, označene kot almanahe, izšle pa so v letih 1825 (Karavana), 1826 (Šejk iz Aleksandrije in njegovi sužnji) in 1827 (Gostišče v Spessartovem gozdu).

Vsaka od teh knjig ima okvirno pripoved v slogu Tisoč in ene noči, ki služi kot povezava med pripovedmi, za katere lahko rečemo, da so vsaka zase zaključene celote. Za razliko od tedaj in še posebej danes uveljavljene oblike pravljice, so Hauffove pripovedi precej daljše, včasih že na meji dolžine pravega romana.

Hauffove pravljice imajo dolge opise, zapletene like (v glavnih vlogah so vedno moški), nimajo vedno vseh pravljičnih značilnosti (na primer nadnaravnih dogodkov) in so pogosto navezane na bolj ali manj aktualno dogajanje (v eni na primer nastopa lik, v katerem zlahka prepoznamo Napoleona).

Kot pravi svobodni umetnik je Hauff pravljice objavljal posamič in nato še v skupni knjigi – almanahu in enako velja za prevode. Sčasoma so jih uredniki začeli združevati v skupno knjigo. V njej so praviloma izpuščali zgodbe, ki so bile povzete po pisanju drugih avtorjev, eno (Mrzlo srce), ki je sprva izhajala v dveh delih, pa začeli pisati skupaj.

Takole si sledijo Pravljice Wilhelma Hauffa:

Karavana (1826)

Zgodba o kalifu štrku

kalif-strk-carl-offterdinger

Kalif Štrk, ilustracija Carla Offterdingerja

Kalif in veliki vezir naletita na skrivnostno škatlico s še bolj skrivnostnim prahom in nerazumljivim napisom. Izkaže se, da se lahko s pomočjo najdbe spremenita v katerokoli žival, kar tudi storita, a nato ostaneta ujeta v podobah štrkov.

Zgodba o ladji duhov

ladja-duhov-theodor-hosemann

Ladja duhov, ilustracija Theodorja Hosemanna

Mladi trgovec in njegov služabnik se odpravita na tvegano potovanje po morju, med katerim naletita na skrivnostno ladjo, polno mrtvecev …

Zgodba o odsekani roki

zgodba-o-odsekani-roki

Zgodba o odsekani roki, ilustracija Carla Offterdingerja

Mladi zdravnik v tuji deželi dobi nenavadno ponudbo, podprto z zajetnim plačilom, a hkrati mu nastavi past. Udeležba v pustolovščini bo imela strašne posledice …

Rešitev Fatime

Rešitev Fatime, ilustracija Carla Offterdingerja

Med praznovanjem Fatiminega 16. rojstnega dne njo n prijateljico ugrabijo morski razbojniki. bo njenemu bratu uspelo preprečiti prodajo obeh na sejmu sužnjev?

Zgodba o malem Muku

mali-muk-wilhelm-hauff

Zgodba o malem Muku, ilustracija Bertalla

Mali Muk se je rodil s šibkim telesom in ogromno glavo, a s tem so se njegove težave šele začele. Toda z dobro mero vztrajnosti in ščepcem čarovnije so mu odprta marsikatera vrata, o katerih lahko navadni smrtnik samo sanja …

Pravljica o lažnem princu

Odličen krojač, ki pa nenehno sanja o tem, da bi postal plemič, po spletu okoliščin dobi priložnost vstopiti v svet kraljev. A namesto visokega položaja po še več zapletih spozna pomembno življenjsko modrost. Dobro poučen bralec bo našel vzporednice tako s Pogumnim krojačkom kot Kraljično na zrnu graha.

bertall-pravljica-o-laznem-princu

Po Pravljici o lažnem princu sledi še zaključek, oziroma dopolnitev Zgodbe o odsekani roki.

Šejk iz Aleksandrije in njegovi sužnji (1827)

 

Pritlikavec Nosan
Abner, Žid, ki ni nič videl
Ubogi Štefan (avtor Gustav Adolf Schöll )
Pečena roka (avtor James Justinian Morier )
Mladi Anglež
Podzemna gostija (avtorja brata Grimm)
Snežica in Rožica (avtorja brata Grimm)
Almanzorjeva zgodba

 

 

Krčma v Spessartu (1828)
Legenda o jelenovem guldnu
Mrzlo srce, 1. del
Saidovi doživljaji
Steenfolska votlina
Mrzlo srce, 2. del

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Slabe matere v pravljicah

Ob materah so vključene tudi mačehe

Na pravljice, ker so pač namenjene otrokom, pogosto gledamo tako površno, da njihove globine na področju človeških odnosov niti ne opazimo. Kljub temu že po nekaj minutah površnega listanja po zbirkah klasičnih pravljic ugotovimo, da so odnosi med sorojenci, med starši in otroki, pa tudi med starši samimi ravno tako problematični kot odnosi med ženini in nevestami (poroka so pač med napogostejšimi temami v pravljicah).

Na tem mestu začenjam pregled slabih mater v pravljicah. Nekega dne bom naredil tudi pregled slabih očetov in sorojencev, a nekje je pač treba začeti. Razdelil jih bom po skupinah in sčasoma dodajal vse več primerov. Tudi sami, dragi bralci, lahko predlagate kakšnega.

Odsotne matere

Odsotne matere v pravljicah so tiste, ki jih v zgodbi sploh ni, ali pa sicer so, a na zgodbo nimajo nikakršnega vpliva.

Gosja pastirica – mar res ni mogla svoje edinke pospremiti do zaročenca?

gosja-pastirica-ilustracija

Lepotica in zver – matere ni.

Pepelka – mati umre, ko je dete še zelo mlado (v Grimmovi različici sicer bdi nad Pepelko prek drevesa s čarovno močjo, vprašanje pa, če jo lahko prepoznamo tudi v Perraultovi vili); druga mati (mačeha), ki jo lahko prepoznamo tudi kot izvirno, a nepošteno (glej ustrezno točko o nepoštenih materah) pa je izrazito pristranska do svojih hčera.

Špicparkeljc – matere ni.

Trnuljčica – mati sicer je, kaže da sodeluje pri prvi napaki staršev (ne povabita vseh vil), a je povsem nemočna pri preprečitvi zbadanja z vretenom (oče vsaj prepove kolovrate, čeprav je tudi to zaman).

Žabji kralj – matere ni, oziroma je tiho.

Nepoštene matere

Takšne matere dajejo nepošteno prednost enemu ali več svojim ali posvojenim otrokom pred enim ali več svojih ali posvojenih otrok.

Diamanti in krastače – tokrat imamo uradno opravka z materjo, ki loči med svoj hčerjo in posvojenko, njena pristranskost pa pogubi njenega otroka

Mati Hulda – kot zgoraj

Neodgovorne matere

To so matere, ki svoje vloge ne opravljajo dobro, jih ne ščitijo pred nevarnostmi, ali jih v nevarnost celo spravljajo.

Motovilka – sicer še ni mama, a je noseča in ves čas nosečnosti sili svojega moža naj krade motovilec na vrtu čarovnice, čeprav ga s tem pošilja v nevarnost in končno to privede tudi do izgube otroka.

Peter Klepec – dečka pošlje med pastirje, čeprav je jasno, da mu bo tam hudo.

Rdeča kapica – svojega otroka pošlje samega v gozd, kjer očitno prežijo številne nevarnosti, razbrati je celo, da tega ni storila prvič.

Volk in sedem kozličkov – za svoje otroke ne organizira primernega varstva, čeprav ve, da se okrog potika volk.

Tekmovalne / ljubosumne matere

To so matere, ki se s svojimi otroci priperjajo, so prepričane, da so od njih boljše, ozitroma jim zavidajo neko lastnost, v kateri jih otroci prekašajo.

Jakec in fižolček – čeprav je mati sinu prepustila možnost odločanja o prodaji njunega edinega premoženja, je nabavo čarobnih fižolčkov pospremila z omalovaževanjem in dragoceno blago vrgla na gnoj za hišo.

Trnuljčica – tokrat imam v mislih ljubosumno in ljudožersko mater princa (govorim o Perraultovi različici), ki poskuša soprogo svojega edinca (in oba otroka) pojesti

Sneguljčica – mati (v novejših različicah sicer mačeha) se težko sprijazni s staranjem, še težje pa ji je, ko lepota njene hčere vpričo nje vse bolj cveti, zato jo poskuša pogubiti najprej prek posrednika, nato kar lastnoročno

Zlobne matere

Zlobne matere so svoje otroke iz lastnih interesov pripravljene prepustiti zverem v gozdu ali jih prisiliti v nekaj, kar je v popolnem nasprotju z njihovimi željami.

janko-in-metka-ilustracija

Janko in Metka – tudi tu imamo v sodobnih različicah opravka z mačeho, a v starejših z mamo, ki poskuša žrtvovati svoje otroke, da bi lažje preživela sama. Zanimivo je, da je v še starejših različicah oče tisti, ki predlaga, da bi otroke pustili v gozdu.

Vzhodno od Sonca, zahodno od Lune – čeprav je zgodba podobna Lepotici in Zveri, je tu ženska, ki je princa uročila v zver, bolj izpostavljena, seveda gre uradno za mačeho, a v njej zlahka prepoznamo posesivno mater

Komentiraj

Filed under pravljice

So pravljične junakinje zares preveč pasivne?

Razbijmo mit o nesposobnih princeskah, ki samo čakajo na princa z belim konjem, enkrat za vselej!

Eden najpogostejši očitkov pravljicam je stereotipno predstavljanje deklic (princesk), ki cel ljubi dan ne počnejo drugega kot se lepotičijo. Ko zaidejo v težave (brez tega pač ni pravljice), jih mora iz godlje vedno potegniti moški (princ), nato pa se poročijo in zgodba se konča, kot bi v življenju ženskemu spolu namenjeno drugega kot vloga lepotnega priveska.

Res je v nekaterih pravljicah, posebej, če so bile obdelane v komercialnih filmskih studijih, moč dobiti tak vtis. Vendar celo tiste pravljice praviloma ponujajo precej močnejše in zanimivejše ženske like kot jih vidimo na filmskih platnih, če le pobrskamo po eni ali več knjižnih različicah. In tiste pravljice so v manjšini.

Kajti svetovna literatura nam v pravljich ponuja ogromno izjemno močnih in raznolikih ženskih likov, ki jih bomo postopno predstavili v tej objavi (sčasoma bo rasla). Namen te objave je torej predvsem postaviti na laž različne dušebrižnike, ki s jemljejo pravico drugim odsvetovati ali celo prepovedati pravljice, čeprav sami niso vložili niti desetih minut časa, da bi kakšno prebrali sami.

Objava bo videti kot lestvica, a vrstni red bo po abecedi, ker bom sicer z leti začel pozabljati kateri lik je bil že predstavljen in kateri še ne. Omejilo se bomo le na pozitivne like, ker so čarovnice, ljudožerke in druge zlobnice že po definiciji mogočne in jih celo že omenjeni pridigarji ne upajo dajati za primer šibkih in nesposobnih dam v nenehnih težavah.

Za zdaj pa bo tukaj le nekaj močnih in seveda splošno znanih ženskih likov, za katere se splača navijati:

Edina hči (Šest krokarjev)

Junakinja te pravljice mora premagati urok svoje mačehe, ki je njene brate spremenila v labode. to ji lahko uspe le, če jim sešije sraje iz kopriv in sedem let ne izgovori niti besede. Seveda ji zlobne sile poskušajo na vse načine preprečiti uspeh, a z vztrajnostjo in izjemno srčnostjo odreši brate, očara kralja (dvakrat) in poskrbi, da so hudobni primerno kaznovani.

Gerda (iz Snežna kraljica)

Njena ljubezen do soseda in prijatelja je tako močna, da se odpravi v neznano, med številne nevarnosti, upre mogočnim nasprotnikom kot so razbojnki in čarovnice, dokler njena iskrenost ne premaga celo najmočnejše med vsemi – Snežne kraljice. Pri tem ostaja nasmejana in nalezljivo optimistična, prava junakinja in svetla vzornica vsem bralcem in poslušalcem pravljic.

eleanor-vere-boyle-snezna-kraljica

Lepotica (iz Lepotica in Zver)

Najmlaša trgovčeva hči se sama ponudi v zameno za očetovo življenje, zaživi v palači skrivnstno in strašno zverjo, se na Zver ne le navadi, ampak celo naveže in končno zaljubi, a še vedno noče pozabiti svoje družine. Ko ji ljubosumni sestri ob vrnitvi poskušata preprečiti vrnitev, da bi s tem škodovale Zveri in predvsem njej, se vrne tja, kjer je poslej njeno srce in tako reši še eno življenje.

Metka (iz Janko in Metka)

Čeprav na začetku pravljice Janko prevzema odgovornost za oba, se kasneje, ko je Janko v kletki, izkaže za pogumno in prebrisano. Janku svetuje kako zavlačevati, da ga coprnica ne bo pojedla, nato čarovnico prelisiči, da gre sama v peč, kjer jo hladnokrvno ugonobi, na koncu pa še opozori malce lahkomiselnega Janka, da velja priti čez vodo posamič, saj bi sicer lahko oba utonila.

franz-mueller-muenster-janko-in-metka

Mlinarjeva hči (Špicparkeljc)

Potem, ko jo lahkomiselnost očeta spravi v življenjsko nevarnost, dekle sklepa tvegane kupčije drugo za drugo, dokler ne pride do položaja kraljice, kar pa bki skoraj plačala z življenjem otroka. Toda z vztrajnostjo, prebrisanostjo in uspešno rabo svojih na novo pridobljenih moči premaga Špicparkeljca in dokaže, da si mesto kraljice zasluži.

Motovilka (iz Motovilka)

Čeprav zaprta v stolp in navidez povsem odrezana od sveta, na milost in nemilost prepuščena čarovnici, spozna postavnega fanta in se vanj zaljubi. Z njim celo zanosi in, ko njena ječarka dojame, da nima več nadzora, in fanta pahne v trnje, kjer oslepi, odide za njim, skozi številne nevarnosti, z dvema otrokoma, dokler ga ne najde in poskrbi, da se družina spet združi, vsem zlobnim silam sveta navkljub.

Najmlajša hči (Sedem krokarjev)

Ko njen oče v jezi prekolne njenih sedem bratov, da postanejo krokarji, ji to najprej poskuša prikriti,  a nato sklene rešiti brate, za kar se mora med drugim soočiti s pevročim soncem, ljudožersko Luno in najti pomoč pri prijazni Zvezdi. Izve, da jih lahko eši le, če odklene vrata v Stekleno goro, za kar potrebuje poseben ključ iz piščančje kosti. Ker ključ izgubi, si odreže mezinec in vseeno pride do bratov. Požrtvovalno, ni kaj.

oskar-herrfurth-sedem-krokarjev

Šeherezada

Morda celo najbolj prebrisana ženska v svetovni zakladnici pravljic. V strahu za svoje življenje (in življenje vseh, ki bi prišle za njo, bilo bi jih lahko prek tisoč), je tako napletala zgodbe, da se je šahov srd vendarle unesel in je po razočaranju v ljubezni, zaradi katerega je zasovražil ves ženski spol, vendarle odkril, da še lahko najde srečo v družinskem življenju.

Kdor premaga tako mogočnega človeka, v katerem se nabere toliko jeze in maščevalnosti, si zasluži najmanj bučen aplavz. Dame, in gospodje – Šeherezada!

Šivilja (iz Šivilja in škarjice)

Morda Kettejeva pravljica ni tako priljubljena in atraktivna kot so druge na tej strani, a deklici, ki dobi v roke čudežne škarjice ne moremo oporekati poguma in podjetnosti. Ko ji hoče gospodarica vzeti škarjice, ne popušča, dokler zadeva ne pride tako daleč, da jo grofica odpusti in si s silo prilasti drgocene škarje. Toda z njimi ne zna rokovati in šivilja izkoristi priložnost, da se izkaže za stokrat bolj plemenito od plemkinje, ko jo reši. Seveda pokaže tudi trdnost značaja, da se noče več vrniti k njej, in ne nazadnje podjetnost, da postane samostojna podjetnica, ki si s svojim znanjem in čarobnimi škarjicami tudi brez gospodarice uspešno zgradi posel.

Vasilisa (iz Vasilisa Prekrasna, Marija Morevna in drugih)

Ta junakinja številnih ruskih pravljic se znajde v najrazličničnejših situacijah, včasih kot žrtev, včasih kot pomočnica, a vedno pogumna in bistra, tako da premaga Jago Babo, Koščeja Nesmrtnega in sploh vse, ki ji na pot nenehno nastavljajo smrtonosne pasti. Spotoma spoznava kraljeviče (ki si morajo njeno naklonjenost šele zaslužiti), osvaja kraljestva in je odličen dokaz, da deklet v pravljicah pač niso vedno mile jere. Kvečjemu obratno.

Se nadaljuje, a ne vem kdaj.

2 komentarja

Filed under pravljice

Ceske pravljice

Božena Nemcova in Češkoslovaške pravljice

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Dobri kralj Venceslav

Božična zgodba o kralju Vaclavu I

V nekaterih deželeh ena najbolj znanih, pri nas pa zanjo komaj kdo ve – pesem z naslovom dobri kralj Venčeslav se po priljubljenosti sicer ne more primerjati z Božično zgodbo Charlesa Dickensa, ali Noč pred božičem Clementa Clarka Moora, a si brez nje marsikdo le težko predstavlja božično, oziroma prednovoletno obdobje.

Seveda je ta pesem, ki je tudi uglasbena, doživela kar nekaj uodobitev v slikanicah in knjigah. Oglejmo si ilustracije Arthurja Gaskina iz izdaje Village Pressa, Massachusetts, leta 1904 (v izvirniku 1894).

arthur-joseph-gaskin-dobri-kralj-venceslav-naslovna-ilustracija

arthur-joseph-gaskin-ilustracija-dobri-kralj-venceslav

arthur-joseph-gaskin-dobri-kralj-venceslav-slika

arthur-joseph-gaskin-slika-dobri-kralj-venceslav

arthur-joseph-gaskin-ilustracija-crnobela-dobri-kralj-venceslav

Če pesmi ne poznate, si na kratko oglejmo vsebino: kralj Venčeslav opazi revno oblečenega starca, ki v snegu nabira dračje. Ker je božični čas, ga prizor še posebej prizadane in naroči služabniku naj nabere na grajski mizi nekja najboljše hrane in pijače, vzame še nekaj drv in ga pospremi do reveževega doma, kjer nato oba skupaj ne le obdarita, ampak tudi postrežeta siromaka.

Pesem je seveda pisana za zadnje dni decembra, ko še posebej radi opravljamo dobra dela, po katerih pa je bil kralj Venčeslav tudi sicer znan.

Neka druga zgodba tako pripoveduje o njegovi navadi, da se je na božični dan sprehodil po gradu in z zlatnikom obdaroval prav vsakega služabnika. Ko je tako prišel tudi do ječe, kjer je ječarje obdaril zapornikom pa voščil vse dobro v novem letu, se mu je pogled ustavil na starki, za katero je povprašal zakaj je zaprta.

Povedali so mu, da zaradi prepovedanih poganskih obredov, ki jih je izvajala, on pa jo je, v želji, da bi našel izgovor za pomilostitev poskusil prepričati v pravilnost krščanske vere in za primer navedel svojo dorodelnost. No, starka mu je odrezavo povedala, da se je njegova navidezna dobrota ne dotakne, saj je tudi najbednejši med služabniki na gradu v bistveno boljšem položaju od ljudstva v vasi ki prav ta trenutek strada in prezeba.

Venčeslava je odgovor prizadel, zato je naslednji dan (se pravi po božiču) s služabnikom odgazil v vas, kamor je odnesel kopico dobrot in drugih darov. Bil je tako vnet, da je šel kar brez škornjev, služabnik pa tako utrujen od težke poti, da je omagal in svojega kralja poprosil za počitek.

Venčeslav se je ozrl in opazil, da njegove stopinje v snegu žarijo v mraku, zato je slugi naročil na mu sledi po stopinjah in ta je ubogal. Hoja po kraljevih stopinjah ga je pogrela in mu vlila moči, da sta svojo dobrodelno pot opravila v splošno zadovoljstvo.

Ta zgodba ima elemente resničnih dogodkov, saj je Venčeslav zares živel med leti 907 in 935, ime mu je bilo Venčeslav I ali Venčeslav Dobri, v resnici pa je bil vojvoda in ne kralj. Njegova dobra dela so ga proslavila po vsej Bohemiji (današnje območje Češke), kristjanom pa se je posebej priljubil s prepovedjo preganjanja njihove vere, podprtje gradnje številnh cerkva in podporo duhovnikom.

Venčeslav (po češko Vaclav, po katerem se med drugim imenuje tudi slavni Vaclavov trg v Pragi) je bil sin kristjana in poganke. Ko so njegovega očeta umorili, je vladanje za več let prevzela njegova mati, ki je seveda nasprotovala kristjanom. Nato je Venčeslav (Vaclav) postal polnoleten, kot vojvoda naredil veliko za svojo vero (zakramente je prejel skrivaj prek svoje babice, očetove matere Ljudmile, ki je bil kasneje tudi razglašena za svetnico), naredil tudi nekaj čudežev, umrl pa nasilne smrti, saj ga je dal ubiti kar lasten brat.

Tisti časi očitno niso bili zelo naklonjeni plemstvu, pa če so bili svetniki ali ne. Ob tem pa smo spoznali še eno tradicionalno božično novoletno pesem. Če malo pobrskate po knjižnicah, je najdete tudi v slovenskem prevodu.

arthur-joseph-gaskin-dobri-kralj-venceslav-vinjeta-na-koncu

 

 

 

 

 

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

So sodobni superjunaki v bistvu le drugače oblečeni pravljični junaki?

Iz pravljice v filmski spektakel!

Čeprav se zdi, da klasične pravljice v knjigah in slikanicah ne morejo tekmovati s filmskimi spektakli, podrobnejši premislek razkrije kopico podobnosti med pravljičnimi junaki in superjunaki.

V skoraj vsaki večji zbirki pravljic najdemo tudi takšne, kjer se po spletu okoliščin povežejo različne osebe z neobičajnimi lastnostmi. Enega odlikuje izjemno oster vid, drugi si okrog gležnjev privezuje mlinske kamne, da mu noge ne bi ušle, tretji lahko prenese ekstremne temperature … S skupnimi močmi premagajo pokvarjenega kralja ali goljufivega čarovnika.

Nas to ne spomni na danes tako priljubljene filmske uprizoritve, v katerih se več superjunakov združi v boju proti zlobnim silam, ki pretijo uničiti svet? Ali lahko zapišemo vsaj nekaj skupnih točk enih in drugih?

1. Od bedaka do junaka

V pravljicah revež ali tepček pogosto pokaže presenetljivo moč, zvijačnost ali vztrajnost, s katero premaga na prvi pogled veliko večje, močnejše in nevarnejše nasprotnike. Pomislimo na Petra Klepca ali Pougumnega krojačka ali Jakca in fižolovo steblo. Svoje uspehe so dosegli po različnih poteh, a druži jih nezavidljiv začetni položaj iz katerega vsi pridejo do prepričljive končne zmage.

Tudi superjunaki imajo običajno skrivne identitete, od katerih okolica nikakor ne pričakuje nadnaravnih moči. Bruce Wayne, bogataški dedič in priča krutemu umoru svojih staršev se ponoči prelevi v Batmana s fantastičnim vozilom in kopico domiselnih tehnoloških pripomočkov, ki mu pomagajo v boju s kriminalci v mestu.

Nerodni novinar Clark Kent je Superman s sposobnostjo letenja in celo vpliva na potek časa. Tudi on je sirota, saj je starše izgubil ob propadu rodnega planeta, od koder izvirajo njegove supermoči.

Peter Parker, je prav tako sirota, ki je starše izgubil v letalski nesreči in supermoči pridobil po ugrizu radioaktivno obsevanega pajka. Je izjemno močan, ima super ravnotežje in reflekse. Ima izjemen vid, neverjetno sposobnost celjenja ran in svojevrsten ‘pajkovski’ čut, s katerim zaznava vse v svoji okolici. Tako je postal Spiderman.

Čeprav imajo torej tipični super junaki supermoči, ki so jih avtorji bolj ali manj posrečeno znanstveno razlagajo, se v bistvu skoraj ne razlikujejo od pravljičnih junakov, ki jim do zmag pomagajo čarovnije, sedemmiljski škornji in leteče preproge.

leteci-kovcek-hans-christian-andersen-vilhelm-pedersen

V pravljicah junak ali junakinja sreča vilo ali čarovnika, morda preoblečenega berača ali ranjeno žival, ki mu (ji) v zameno za dobro delo podari čarobno moč. Ta moč je lahko tudi prekletstvo. Pomislimo na Trnuljčico, ki spi sto let ali deklico, ki ji iz ust lezejo krastače ali Midasa, ki je z dotikom prsta vse spremenil v zlato (mimogrede, pravljice in miti imajo veliko skupnega in pogosto ni jasno kaj je bilo prej in kaj kasneje).

Superjunaki, kot smo videli, običajno svojo super moč dobijo zaradi nenavadne nesreče.

2. Šibka točka

Kdor je tako mogočen, da smrtonosne rane zaceli v nekaj minutah, lahko leti skozi zgradbe, vidi v popolni temi, lahko izdela svoje popolne dvojnike in tako naprej, je seveda zelo blizu nepremagljivosti. Toda lik, ki je takorekoč obsojen na zmago, hitro postane dolgočasen. Zato imajo superjunaki tudi svoje šibke točke.

Najbolj znan je verjetno kriptonit, mineral z domačega Supermanovega planeta, zaradi katerega Superman izgubi celo moči, ki jih premore Clark Kent. Zelena svetilka na primer ne prenese rumene barve, Človek Bakla pa azbesta. Včasih so superjunaki sovražniki kar sami sebi, saj jih lahko moči oropajo že nenadzorovana čustva.

Hulk, recimo, ima težave z obvladovanjem jeze. Spiderman ima tako občutljiva čutila, da jih preveč dražljajev preobremeni. Aquaman svoje moči izgubi, če ni v vodi. In tako naprej.

Šibka točka pravljičnih junakov se pogosto pokaže v obliki skušnjave. Sinjebradčeva žena se ne more upreti prepovedi in vstopi v prepovedano sobo. Sneguljčica kljub jasnim navodilom odpira vrata neznancem in se igra z zastrupljenimi predmeti. Rdeča kapica zaide s poti, Psihe pa si mora soproga Kupida na vsak način ogledati med spanjem.

şneguljcica-in-carovnica-franz-juttner

Šibke točke ali skušnjave, ki se jim je težko upreti, naredijo zgodbe zanimive. Se spomnite Ahilove pete? Nimajo jih le junaki, ampak tudi njihovi nasprotniki, tako v klasičnih pravljicah kot v filmskih spektaklih. Pogosto je to kar napuh, pretirana samozavest, ki vodi v malomarnost.

3. Pomočnik

V pravljicah se običajno ob junaku ojavi tudi nek pomočnik. V Zlati ptici je to volk (odvisno od različice laho tudi medved ali kaka druga zver), pri Aladinu in čudežni svetilki je to duh, V Žabjem kralju njegov zvesti služabnik Henrik. Pri Obutem mačku je pomočnik celo tako pomemben, da ga dojemamo kar kot glavnega junaka.

Batman ima seveda Robina, Spiderman Alfo, Superman Jimmyja Olsena. Toda zakaj superjunaki sploh potrebujejo pomoč, če pa so tako super?

Iz istega razloga kot pravljični junaki. Gledalca (bralca, poslušalca) nenehno opominjajo, da tudi superjunaki niso popolni. Lahko podležejo skušnjavam, lahko jih pretentajo nasprotniki, lahko se jih lotijo prek njim dragih oseb, skratka – dokazujejo, da tudi superjunaki vsaj kdaj pa kdaj potrebujejo pomoč, tako kot ljudje, ki so jim zgodbe o superjunakih (in pravljice) namenjene.

franz-muller-munster-gosja-pastirica-in-konj

Seveda bi še lahko naštevali skupne točke, od reševanja princesk in drugih dam v težavah, časovnega pritiska, značilnega za vse napete pripovedi ali primerjali znanstvene domislice v sodobnih filmih p superunakih s staromodno čarovnijo v Perraultovih ali Andersenovih pravljicah.

Toda za to verjetno ni več potrebe. Pravljice za odrasle se prav malo razlikujejo od pravljic za otroke, pravljice v 17. ali 19. ali v 21. stoletju pa prav tako. Zgolj v podrobnostih, bistvo pa ostaja isto. Privlači nas namreč isti šarm nemogočega, ob katerem hočeš nočeš pomislimo: “Kaj pa če …”.

Komentiraj

Filed under pravljice