A dobro v pravljicah zares vedno zmaga?

V katerih pravljicah na koncu zmaga zlo in ne dobro?

Tole bo še ena izmed manj običajnih objav. Poskusili bomo namreč narediti seznam pravljic, v katerih zmaga zlo in ne dobro. Torej ne pravljic z nesrečnim koncem (kar bi nasprotovalo pravilu o obveznem srečnem koncu), ker bi bila takšna naloga prelahka, temveč pravljic, kjer zlo (slabo) zares zmaga proti dobremu.

Pravljice bomo razvrstili po abecednem vrstnem redu in zraven dodali kratke obnove, oziroma komentarje:

Rdeča kapica (Charles Perrault)

Bistvena razlika med nam bolj znano različico iz zborke bratov Grimm in Perraultovo Rdečo kapico je v koncu. Pri Perraultu namreč na koncu ni lovca. Volk požre najprej babico in nato še vnukinjo, namesto (od)rešitve pa avtor publiki ponudi poučno sporočilo, v katerem mlada, naivna dekleta svari pred starimi, pokvarjenimi plenilci.

Morda dodajmo še, da so bile znane tudi že različice pred Perraultovo, a se je v njih za deklico in njeno babico končalo srečno – volk, kot poosebljenje zla, je bil kaznovan. Toda na nek način je Perrault vendarle začetnik. Je namreč prvi, ki je dal naslovni junakinji rdeče ogrinjalo. Kako zelo se je ta slavna zgodba še morala spremeniti in razviti (še vedno se), pove tudi podatek, da sta brata Grimm v svoji prvi zbirki pravljic objavila kar dve različici Rdeče kapice (v obeh zmaga ‘dobro’).

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Sveti Nikolaj in njegov služabnik

Jan Schenkman: Sveti Nikolaj in njegov služabnik

Slikanica Sveti Nikolaj in njegov služabnik Jana Schenkmana iz leta 1850 je bila digitalno obnovljena leta 2004 in je v elektronski obliki na voljo tule:

https://www.dbnl.org/tekst/sche039stni01_01/colofon.php

O knjigi ne vemo veliko. Avtor besedila je Jan Schenkman, izdajatelj G. Theod. Bomb iz Amsterdama, ilustrator pa ni znan. Zelo verjetno gre za izvajalca, ki je za neko nadomestilo brez pogodbe narisal devet ilustracij, ki jih prilagamo v nadaljevanju. Ilustracije v izvirni slikanici so bile seveda ročno pobarvne, saj je bil barvni tisk tedaj šele v povojih.

Glede na letnico izida ni verjetno, da bi ilustrator umrl pred manj kot 70 leti, kar slikovni material uvršča med dela, ki so javnosti na voljo brezplačno.

Še nekaj besed o besedilu, ki je spisano v verzih. Pripoveduje splošno zgodbo o svetem Nikolaju, ki skupaj s svojim sužabnikom obiskuje domove in nagrajuje pridne in dobre s slaščicami in drugimi z drobnimi darili. Obiske opravlja skrivaj, pri tem si pomaga z dimniki, nogavicami in konjem. Tudi letenje po zraku ne umanjka, pri tem pa si pomaga z balonom.

Poudarjena so druženja med sorodniki in prijatelji, v ospredju so otroci. Elementi, ki so ob praznovanju odhoda starega in prihodu novega leta, še vedno prisotni torej. Kot na primer tule:

Po drugi plati je gotovo poučno spoznati prvega in najstarejšega od treh dobrih mož v svoji izvirni škofovski opravi, z mačnim zaledjem, ki ga dajejo zgodbe o vsaj dveh različnih Nikolajih, ki sta v resnici živela in bila razglašena za svetnika.

Komentiraj

Filed under pravljicna bitja

Brade v pravljicah

Kaj nam povedo brade v pravljicah?

Brada (z ali brez brkov, z ali brez zaliscev) ima v skoraj vseh okoljih in časih prav posebno vlogo. Nič čudnega torej, da je si je priigrala pomembno vlogo tudi v pravljicah.

Na tem mestu bo rasel seznam pravljic, kjer ima brada poseben pomen, ob vsaki bo seveda kaka ilustracija in kratka razlaga.

Sinjebradec

Kralj Drozgobrad

Bratec in sestrica

Komentiraj

Filed under pravljice

Sedem Švabov

Sedem Švabov – pravljica, ki to ni

Sedem Švabov je pravljic, ki jo najdemo tako v zbirki bratov Grimm kot v svoj čas še precej uspešnejši zbirki Ludwiga Bechsteina. Prvi jo je zapisal Hans Wilhelm Kirchof že leta 1563, nastopajoči pa so dobili vsak svoje ime v različici Ludwiga Auerbacherja iz leta 1827. Čeprav jo redno uvščajo v zbirke nemških pravlic, definiciji tega literarnega žanra ne ustreza.

Komentiraj

Filed under pravljice

Enooka, dvooka, trioka

Brata Grimm: Enooka, dvooka, trioka

Še ena izmed manj znanih pravljic bratov Grimm.

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Trija mozicki v gozdu

Brata Grimm: Trije možički v gozdu

Pravljica Trije možički v gozdu je ena izmed različic pravljic o dobri in slabi hčeri, oz. sestri. Brata Grimm sta jo uvrstila že v prvo izdajo svoje zbirke, in sicer pod številko 13 (KHM 13).

Obnova

Komentiraj

Filed under pravljice

Razlike med sodobno in klasično pravljico

So sodobne pravljice sploh še pravljice?

Omenil sem že nekaj značilnosti sodobne pravljice in prav je, da se nekoliko podrobneje poglobimo v razlike med sodobno in klasično pravljico.

Komentiraj

Filed under pravljice

Pravljice z motivom živalskega ženina

Po vsem svetu poznajo pravljice, v katerih bodočega ženina spoznamo v obliki živali. Šele kasneje, običajno tik pred koncem, se iz živalske spremeni v človeško obliko. Na tem mestu jih bomo poskusili predstaviti čim več. Sčasoma naj bi seznam rasel, kako hitro in kako dolgo pa je v tem trenutku težko reči.

Ježek Janček

Slovenska ljudska pravljica Ježek Janček pripoveduje o nagajivem dečku, ki tako dolgo moti mater pri delu, da mu ta reče jež. Fantič se spremeni v ježa in tak ostane sedem let, dokler v gozdu ne naleti na izgubljenega grofa. Grofu pomaga domov v zameno za obljubo, da mu bo dal eno izmed hčera za ženo, a grof besedo požre.

Janček vseeno pride do gradu, kjer se najmlaša od hčera odloči vzeti ga za moža. Takrat se spremeni v čednega mladeniča in srečno zaživita.

Lepotica in Zver

V pravljici Lepotica in Zver spoznamo bogatega trgovca s tremi hčerami. Trgovcu propade posel, zato se morajo preseliti, kar še najbolje sprejme najmlajša od hčera, ki jo kličejo Lepotica. Ko se pojavi priložnost, da si trgovec povrne bogastvo, za kratek čas odpotuje in hčeram obljubi darila.

Starejši si izbereta različne dragocenosti, najmlajša pa prosi za vrtnico. Trgovec ob vrnitvi zaide in prenoči na nenavadnem gradu, kjer mu strežejo nevidne roke. Ko zjutraj odhaja, se spomni na vrtnico za hčer in jo odtrga na vrtu. Takrat se pred njim pojavi Zver in zahteva njegovo življenje ali življenje ene od hčera.

Trgovec ob vrnitvi domov pove hčeram o Zveri in najmlajša se odloči oditi na grad. Tam se sčasoma z Zverjo spoprijatelji, a Zver ji ponuja celo zakon. Kasneje ga prosi za kratek obisk očeta in Zver pristane, če se bo hitro vrnila. Toda njeni sestri ji poskušata vrnitev preprečiti in Lepotica se vrne tik preden Zver umre od žalosti.

Takrat se sklene poročiti z njim in on se spremeni v princa. Sledi poroka.

Žabji kralj

Princesa se igra z zlato žogo, ki ji pade v vodo. Žabec ji obljubi pomoč, če se bo potem družila z njim. Princesa obljubi, a potem, ko dobi žogo, preprosto odide. Žabec ji sledi na grad in zahteva, da držo besedo. Pri tem ga podpre princesin oče.

Ko se žabec naje s princesinega krožnika, se hoče igrati z njo in vztraja, da ga vzame v svojo spalnico. Tam se princesa tako razjezi, da ga vrže ob steno in žabec se spremeni v princa. Odpeljeta se na njegov grad in poročita.

Komentiraj

Filed under pravljice

Pravljice s preveč zaščitniškimi starši

Kaj nas lahko pravljice naučijo o pretirano zaščitniških starših?

Pisali smo že o nesposobnih očetih in slabih materah, kategoriji staršev, ki svoje otroke tako ščitijo, da jim s tem resno škodijo, pa se nismo niti dotaknili. Seveda bi bilo iluzorno pričakovati, da se bo tako zahtevna tema razvila hitro in jasno, zato bo tale objava bolj delo v nenehnem nastajanju, kjer bomo poskušali z nenehnim dodajanjem in razvrščanjem pravljic, pa tudi vsaj delno razlago njihove simbolke, ugotoviti, kako pravljice naslavljajo ta tudi danes še tako aktualen problem – starše, ki svojim otrokom preprosto ne pustijo odrasti.

Primer Trnuljčica

Starša sta bila jasno in glasno in pred številnimi pričami opozorjena, da se bo njuna prvorojenka (kasneje se izkaže, da tudi edinka) zbodla v prst in umrla (kasneje je smrt postala stoleten spanec). Namesto, da bi jo opozorila na nevarnosti kolovratov, sta jih preprosto prepovedala in deklici nevarnost preprosto zamolčala.

Da je v napovedani nesreči čutiti močno spolno simboliko, seveda ni naključje, kot tudi ni naključje, da je konec Trnuljčičinega življenja napovedan za čas, ko dekleta v povprečju spolno dozorijo. Čeprav dekle na koncu preživi, ne gre več za isto osebo. Svoja starša in sploh svet, kot ga poznala pred stoletnim spancem, se zanjo skoraj takoj po prebujenju konča. Zapusti dom in odide s princem.

Primer Motovilka

Tu najprej spoznamo starša, ki deklie nista zmožna zaščititi pred coprnico, a prava mama je prvzaprav Motovilkina ječarka, saj jo zapre v stolp, s čimer ji prepreči vsak stik z zunanjim svetom in s tem možnost odraščanja. Vendar zaščita vseeno ne traja večno. Motovilka namreč s pomočjo las, ki imajo vsaj dvojno vlogo (čarovnica v njih vidi vez med otrokom in seboj, princ pa vabilo na zabavo za odrasle) vzdržuje vez med obema svetovoma, med otroškostjo in odraslostjo.

Tako ne čudi, da jih čarovnica ob spoznanju, da je Motovilka vendarle spoznala fanta, odreže.

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Velikonočni zajček – od kod si?

Logični, pa vendar nejasni izvor Velikonočnega zajčka

Velikonočni zajček je priljubljen lik, ki na Veliko noč pridnim otrokom prinaša jajčka, slaščice in igračke, podobno kot Božiček to počne ob koncu koledarskega leta. O njegovem izvoru sta na voljo dve prevladujoči teoriji, a stoodstotno se ne moremo zanesti na nobeno. Vseeno si ju oglejmo.

Poganski izvor

Zajci so že od nekdaj tesno povezani s pomladjo in zaradi svoje plodovitosti tudi s prihodom novega življenja, ki se vrača po končani zimi. Stari Grki so verjeli, da so zajci brezspolna bitja in potemtakem deviškorodni, to prepričanje pa se je prek zapiskov grških učenjakov preneslo globoko v Srednji vek.

Še Jakob Grimm je zagovarjal prepričanje, da so zajci simbol starodavne saksonske boginje jutranje zarje in plodnosti. Za to ni predložil nobenih dokazov, njeno ime – Eostre – pa je tesno povezano z imenom praznika, ki ga v velikem delu sveta praznujemo še danes in se v Germanskih deželah imenuje Easter – Velika noč.

Drug pomemben poganski simbol Velike noči so seveda jajca, kot simbol novega življenja in znak obilja. Če so bila med zimo redka, je njihov pojav spomladi jasno pokazal, da se časi obilja vračajo. Ptice (tudi kokoši), spomladi spt nosijo jajca in v življenje se vrača optimizem.

Tretji simbol so sevda cvetoče vejice, na katerih bo nekega dne raslo sadje. Tako je skupna slika zajčkov in jajc na cvetočem travniku povsem logična in pričakovana.

Krščanski izvor

Krščanska vera se je med svojim širjenjem nenehno srečevala z že uveljavljenimi poganskimi običaji. Mnogi med njim so bili tako priljubljeni, da jih je veljalo preprosto prilagoditi krščanskemu verovanju. Pri tem si niso bile vse ločine enotne, a bogata simbolika največjega krščanskega praznika je vendarle zelo podobna starim poganskim razlagam.

Ker so slikarji ob deviškorodni Mariji radi upodabljali prav tako deviškorodne zajčke (tako je marsikdo verjel še v Srednjem veku), so zajci postali simbol brezmadežnega spočetja.

Jajca so se iz posode, iz katere pride novo življenje, spremenila v posodo, iz katere se je vrnilo življenje. Natančneje: nekateri simboliko jajca razlagajo kot prazno grobnico, iz katere je po križanju vstal Jezus. Pobarvano jajce, po drugi plati simbolizira kaplje njegove krvi na križu.

In brez cvetja in vejic seveda tudi ne gre, zato je zadnja nedelja pred Veliko nočjo imenovana cvetna nedelja.

Je resnica torej nekje vmes?

Če je šlo pri zajčkih za razplod, gre pri Veliki noči za ponovno rojstvo. V obeh primerih torej praznujemo čudež življenja, ki navdušuje tako verujoče kot neverujoče. Velikonočni zajček in običaji, povezani z njim, tako priada vsem, ki s veselijo prihoda pomladi, najbolj pa zagotovo otrokom.

Že pred stoletji so otroci v Angliji na soboto pred Velikonočno nedeljo hodili od mvrat do vrat in prosili za kako jajce. V času posta jih namreč niso smeli jesti, ob koncu pa so bila jajca idealen dokaz, da je najhuje (zima) končano in se lahko z lepimi pričakovanji zazremo v prihodnost.

V nemških deželah so jajca starši otrokom polagali v posebej za to narejena gnezda, ki so jih v soboto sestavili otroci. Ta običaj so izseljenci prinesli ob koncu 17. stoletja v Ameriko in tam se je razširil od obale do obale. Jajca so postala okrašena, največkrat pisano pobarvana, kot se za darila spodobi, gnezda pa so nadomestile bolj praktične in komercialno bolj zanimive košarice. Namesto pravih jajc so se sčasoma pojavila čokoladna, pridružile so se jim druge slaščice in manjpe igračke. Zajček, kot prinašalec daril, je ostal.

Komentiraj

Filed under pravljicna bitja