Slabe matere v pravljicah

Ob materah so vključene tudi mačehe

Na pravljice, ker so pač namenjene otrokom, pogosto gledamo tako površno, da njihove globine na področju človeških odnosov niti ne opazimo. Kljub temu že po nekaj minutah površnega listanja po zbirkah klasičnih pravljic ugotovimo, da so odnosi med sorojenci, med starši in otroki, pa tudi med starši samimi ravno tako problematični kot odnosi med ženini in nevestami (poroka so pač med napogostejšimi temami v pravljicah).

Na tem mestu začenjam pregled slabih mater v pravljicah. Nekega dne bom naredil tudi pregled slabih očetov in sorojencev, a nekje je pač treba začeti. Razdelil jih bom po skupinah in sčasoma dodajal vse več primerov. Tudi sami, dragi bralci, lahko predlagate kakšnega.

Odsotne matere

Odsotne matere v pravljicah so tiste, ki jih v zgodbi sploh ni, ali pa sicer so, a na zgodbo nimajo nikakršnega vpliva.

Gosja pastirica – mar res ni mogla svoje edinke pospremiti do zaročenca?

gosja-pastirica-ilustracija

Lepotica in zver – matere ni.

Pepelka – mati umre, ko je dete še zelo mlado (v Grimmovi različici sicer bdi nad Pepelko prek drevesa s čarovno močjo, vprašanje pa, če jo lahko prepoznamo tudi v Perraultovi vili); druga mati (mačeha), ki jo lahko prepoznamo tudi kot izvirno, a nepošteno (glej ustrezno točko o nepoštenih materah) pa je izrazito pristranska do svojih hčera.

Špicparkeljc – matere ni.

Trnuljčica – mati sicer je, kaže da sodeluje pri prvi napaki staršev (ne povabita vseh vil), a je povsem nemočna pri preprečitvi zbadanja z vretenom (oče vsaj prepove kolovrate, čeprav je tudi to zaman).

Žabji kralj – matere ni, oziroma je tiho.

Nepoštene matere

Takšne matere dajejo nepošteno prednost enemu ali več svojim ali posvojenim otrokom pred enim ali več svojih ali posvojenih otrok.

Diamanti in krastače – tokrat imamo uradno opravka z materjo, ki loči med svoj hčerjo in posvojenko, njena pristranskost pa pogubi njenega otroka

Mati Hulda – kot zgoraj

Neodgovorne matere

To so matere, ki svoje vloge ne opravljajo dobro, jih ne ščitijo pred nevarnostmi, ali jih v nevarnost celo spravljajo.

Motovilka – sicer še ni mama, a je noseča in ves čas nosečnosti sili svojega moža naj krade motovilec na vrtu čarovnice, čeprav ga s tem pošilja v nevarnost in končno to privede tudi do izgube otroka.

Peter Klepec – dečka pošlje med pastirje, čeprav je jasno, da mu bo tam hudo.

Rdeča kapica – svojega otroka pošlje samega v gozd, kjer očitno prežijo številne nevarnosti, razbrati je celo, da tega ni storila prvič.

Volk in sedem kozličkov – za svoje otroke ne organizira primernega varstva, čeprav ve, da se okrog potika volk.

Tekmovalne / ljubosumne matere

To so matere, ki se s svojimi otroci priperjajo, so prepričane, da so od njih boljše, ozitroma jim zavidajo neko lastnost, v kateri jih otroci prekašajo.

Jakec in fižolček – čeprav je mati sinu prepustila možnost odločanja o prodaji njunega edinega premoženja, je nabavo čarobnih fižolčkov pospremila z omalovaževanjem in dragoceno blago vrgla na gnoj za hišo.

Trnuljčica – tokrat imam v mislih ljubosumno in ljudožersko mater princa (govorim o Perraultovi različici), ki poskuša soprogo svojega edinca (in oba otroka) pojesti

Sneguljčica – mati (v novejših različicah sicer mačeha) se težko sprijazni s staranjem, še težje pa ji je, ko lepota njene hčere vpričo nje vse bolj cveti, zato jo poskuša pogubiti najprej prek posrednika, nato kar lastnoročno

Zlobne matere

Zlobne matere so svoje otroke iz lastnih interesov pripravljene prepustiti zverem v gozdu ali jih prisiliti v nekaj, kar je v popolnem nasprotju z njihovimi željami.

janko-in-metka-ilustracija

Janko in Metka – tudi tu imamo v sodobnih različicah opravka z mačeho, a v starejših z mamo, ki poskuša žrtvovati svoje otroke, da bi lažje preživela sama. Zanimivo je, da je v še starejših različicah oče tisti, ki predlaga, da bi otroke pustili v gozdu.

Vzhodno od Sonca, zahodno od Lune – čeprav je zgodba podobna Lepotici in Zveri, je tu ženska, ki je princa uročila v zver, bolj izpostavljena, seveda gre uradno za mačeho, a v njej zlahka prepoznamo posesivno mater

Advertisements

Komentiraj

Filed under pravljice

So pravljične junakinje zares preveč pasivne?

Razbijmo mit o nesposobnih princeskah, ki samo čakajo na princa z belim konjem, enkrat za vselej!

Eden najpogostejši očitkov pravljicam je stereotipno predstavljanje deklic (princesk), ki cel ljubi dan ne počnejo drugega kot se lepotičijo. Ko zaidejo v težave (brez tega pač ni pravljice), jih mora iz godlje vedno potegniti moški (princ), nato pa se poročijo in zgodba se konča, kot bi v življenju ženskemu spolu namenjeno drugega kot vloga lepotnega priveska.

Res je v nekaterih pravljicah, posebej, če so bile obdelane v komercialnih filmskih studijih, moč dobiti tak vtis. Vendar celo tiste pravljice praviloma ponujajo precej močnejše in zanimivejše ženske like kot jih vidimo na filmskih platnih, če le pobrskamo po eni ali več knjižnih različicah. In tiste pravljice so v manjšini.

Kajti svetovna literatura nam v pravljich ponuja ogromno izjemno močnih in raznolikih ženskih likov, ki jih bomo postopno predstavili v tej objavi (sčasoma bo rasla). Namen te objave je torej predvsem postaviti na laž različne dušebrižnike, ki s jemljejo pravico drugim odsvetovati ali celo prepovedati pravljice, čeprav sami niso vložili niti desetih minut časa, da bi kakšno prebrali sami.

Objava bo videti kot lestvica, a vrstni red bo po abecedi, ker bom sicer z leti začel pozabljati kateri lik je bil že predstavljen in kateri še ne. Omejilo se bomo le na pozitivne like, ker so čarovnice, ljudožerke in druge zlobnice že po definiciji mogočne in jih celo že omenjeni pridigarji ne upajo dajati za primer šibkih in nesposobnih dam v nenehnih težavah.

Za zdaj pa bo tukaj le nekaj močnih in seveda splošno znanih ženskih likov, za katere se splača navijati:

Edina hči (Šest krokarjev)

Junakinja te pravljice mora premagati urok svoje mačehe, ki je njene brate spremenila v labode. to ji lahko uspe le, če jim sešije sraje iz kopriv in sedem let ne izgovori niti besede. Seveda ji zlobne sile poskušajo na vse načine preprečiti uspeh, a z vztrajnostjo in izjemno srčnostjo odreši brate, očara kralja (dvakrat) in poskrbi, da so hudobni primerno kaznovani.

Gerda (iz Snežna kraljica)

Njena ljubezen do brata je tako močna, da se odpravi v neznano, med številne nevarnosti, upre mogočnim nasprotnikom kot so razbojnki in čarovnice, dokler njena iskrenost ne premaga celo najmočnejše med vsemi – Snežne kraljice. Pri tem ostaja nasmejana in nalezljivo optimistična, prava junakinja in svetla vzornica vsem bralcem in poslušalcem pravljic.

eleanor-vere-boyle-snezna-kraljica

Lepotica (iz Lepotica in Zver)

Najmlaša trgovčeva hči se sama ponudi v zameno za očetovo življenje, zaživi v palači skrivnstno in strašno zverjo, se na Zver ne le navadi, ampak celo naveže in končno zaljubi, a še vedno noče pozabiti svoje družine. Ko ji ljubosumni sestri ob vrnitvi poskušata preprečiti vrnitev, da bi s tem škodovale Zveri in predvsem njej, se vrne tja, kjer je poslej njeno srce in tako reši še eno življenje.

Metka (iz Janko in Metka)

Čeprav na začetku pravljice Janko prevzema odgovornost za oba, se kasneje, ko je Janko v kletki, izkaže za pogumno in prebrisano. Janku svetuje kako zavlačevati, da ga coprnica ne bo pojedla, nato čarovnico prelisiči, da gre sama v peč, kjer jo hladnokrvno ugonobi, na koncu pa še opozori malce lahkomiselnega Janka, da velja priti čez vodo posamič, saj bi sicer lahko oba utonila.

franz-mueller-muenster-janko-in-metka

Mlinarjeva hči (Špicparkeljc)

Potem, ko jo lahkomiselnost očeta spravi v življenjsko nevarnost, dekle sklepa tvegane kupčije drugo za drugo, dokler ne pride do položaja kraljice, kar pa bki skoraj plačala z življenjem otroka. Toda z vztrajnostjo, prebrisanostjo in uspešno rabo svojih na novo pridobljenih moči premaga Špicparkeljca in dokaže, da si mesto kraljice zasluži.

Motovilka (iz Motovilka)

Čeprav zaprta v stolp in navidez povsem odrezana od sveta, na milost in nemilost prepuščena čarovnici, spozna postavnega fanta in se vanj zaljubi. Z njim celo zanosi in, ko njena ječarka dojame, da nima več nadzora, in fanta pahne v trnje, kjer oslepi, odide za njim, skozi številne nevarnosti, z dvema otrokoma, dokler ga ne najde in poskrbi, da se družina spet združi, vsem zlobnim silam sveta navkljub.

Najmlajša hči (Sedem krokarjev)

Ko njen oče v jezi prekolne njenih sedem bratov, da postanejo krokarji, ji to najprej poskuša prikriti,  a nato sklene rešiti brate, za kar se mora med drugim soočiti s pevročim soncem, ljudožersko Luno in najti pomoč pri prijazni Zvezdi. Izve, da jih lahko eši le, če odklene vrata v Stekleno goro, za kar potrebuje poseben ključ iz piščančje kosti. Ker ključ izgubi, si odreže mezinec in vseeno pride do bratov. Požrtvovalno, ni kaj.

oskar-herrfurth-sedem-krokarjev

Šeherezada

Morda celo najbolj prebrisana ženska v svetovni zakladnici pravljic. V strahu za svoje življenje (in življenje vseh, ki bi prišle za njo, bilo bi jih lahko prek tisoč), je tako napletala zgodbe, da se je šahov srd vendarle unesel in je po razočaranju v ljubezni, zaradi katerega je zasovražil ves ženski spol, vendarle odkril, da še lahko najde srečo v družinskem življenju.

Kdor premaga tako mogočnega človeka, v katerem se nabere toliko jeze in maščevalnosti, si zasluži najmanj bučen aplavz. Dame, in gospodje – Šeherezada!

Šivilja (iz Šivilja in škarjice)

Morda Kettejeva pravljica ni tako priljubljena in atraktivna kot so druge na tej strani, a deklici, ki dobi v roke čudežne škarjice ne moremo oporekati poguma in podjetnosti. Ko ji hoče gospodarica vzeti škarjice, ne popušča, dokler zadeva ne pride tako daleč, da jo grofica odpusti in si s silo prilasti drgocene škarje. Toda z njimi ne zna rokovati in šivilja izkoristi priložnost, da se izkaže za stokrat bolj plemenito od plemkinje, ko jo reši. Seveda pokaže tudi trdnost značaja, da se noče več vrniti k njej, in ne nazadnje podjetnost, da postane samostojna podjetnica, ki si s svojim znanjem in čarobnimi škarjicami tudi brez gospodarice uspešno zgradi posel.

Vasilisa (iz Vasilisa Prekrasna, Marija Morevna in drugih)

Ta junakinja številnih ruskih pravljic se znajde v najrazličničnejših situacijah, včasih kot žrtev, včasih kot pomočnica, a vedno pogumna in bistra, tako da premaga Jago Babo, Koščeja Nesmrtnega in sploh vse, ki ji na pot nenehno nastavljajo smrtonosne pasti. Spotoma spoznava kraljeviče (ki si morajo njeno naklonjenost šele zaslužiti), osvaja kraljestva in je odličen dokaz, da deklet v pravljicah pač niso vedno mile jere. Kvečjemu obratno.

Se nadaljuje, a ne vem kdaj.

Komentiraj

Filed under pravljice

Ceske pravljice

Božena Nemcova in Češkoslovaške pravljice

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Dobri kralj Venceslav

Božična zgodba o kralju Vaclavu I

V nekaterih deželeh ena najbolj znanih, pri nas pa zanjo komaj kdo ve – pesem z naslovom dobri kralj Venčeslav se po priljubljenosti sicer ne more primerjati z Božično zgodbo Charlesa Dickensa, ali Noč pred božičem Clementa Clarka Moora, a si brez nje marsikdo le težko predstavlja božično, oziroma prednovoletno obdobje.

Seveda je ta pesem, ki je tudi uglasbena, doživela kar nekaj uodobitev v slikanicah in knjigah. Oglejmo si ilustracije Arthurja Gaskina iz izdaje Village Pressa, Massachusetts, leta 1904 (v izvirniku 1894).

arthur-joseph-gaskin-dobri-kralj-venceslav-naslovna-ilustracija

arthur-joseph-gaskin-ilustracija-dobri-kralj-venceslav

arthur-joseph-gaskin-dobri-kralj-venceslav-slika

arthur-joseph-gaskin-slika-dobri-kralj-venceslav

arthur-joseph-gaskin-ilustracija-crnobela-dobri-kralj-venceslav

Če pesmi ne poznate, si na kratko oglejmo vsebino: kralj Venčeslav opazi revno oblečenega starca, ki v snegu nabira dračje. Ker je božični čas, ga prizor še posebej prizadane in naroči služabniku naj nabere na grajski mizi nekja najboljše hrane in pijače, vzame še nekaj drv in ga pospremi do reveževega doma, kjer nato oba skupaj ne le obdarita, ampak tudi postrežeta siromaka.

Pesem je seveda pisana za zadnje dni decembra, ko še posebej radi opravljamo dobra dela, po katerih pa je bil kralj Venčeslav tudi sicer znan.

Neka druga zgodba tako pripoveduje o njegovi navadi, da se je na božični dan sprehodil po gradu in z zlatnikom obdaroval prav vsakega služabnika. Ko je tako prišel tudi do ječe, kjer je ječarje obdaril zapornikom pa voščil vse dobro v novem letu, se mu je pogled ustavil na starki, za katero je povprašal zakaj je zaprta.

Povedali so mu, da zaradi prepovedanih poganskih obredov, ki jih je izvajala, on pa jo je, v želji, da bi našel izgovor za pomilostitev poskusil prepričati v pravilnost krščanske vere in za primer navedel svojo dorodelnost. No, starka mu je odrezavo povedala, da se je njegova navidezna dobrota ne dotakne, saj je tudi najbednejši med služabniki na gradu v bistveno boljšem položaju od ljudstva v vasi ki prav ta trenutek strada in prezeba.

Venčeslava je odgovor prizadel, zato je naslednji dan (se pravi po božiču) s služabnikom odgazil v vas, kamor je odnesel kopico dobrot in drugih darov. Bil je tako vnet, da je šel kar brez škornjev, služabnik pa tako utrujen od težke poti, da je omagal in svojega kralja poprosil za počitek.

Venčeslav se je ozrl in opazil, da njegove stopinje v snegu žarijo v mraku, zato je slugi naročil na mu sledi po stopinjah in ta je ubogal. Hoja po kraljevih stopinjah ga je pogrela in mu vlila moči, da sta svojo dobrodelno pot opravila v splošno zadovoljstvo.

Ta zgodba ima elemente resničnih dogodkov, saj je Venčeslav zares živel med leti 907 in 935, ime mu je bilo Venčeslav I ali Venčeslav Dobri, v resnici pa je bil vojvoda in ne kralj. Njegova dobra dela so ga proslavila po vsej Bohemiji (današnje območje Češke), kristjanom pa se je posebej priljubil s prepovedjo preganjanja njihove vere, podprtje gradnje številnh cerkva in podporo duhovnikom.

Venčeslav (po češko Vaclav, po katerem se med drugim imenuje tudi slavni Vaclavov trg v Pragi) je bil sin kristjana in poganke. Ko so njegovega očeta umorili, je vladanje za več let prevzela njegova mati, ki je seveda nasprotovala kristjanom. Nato je Venčeslav (Vaclav) postal polnoleten, kot vojvoda naredil veliko za svojo vero (zakramente je prejel skrivaj prek svoje babice, očetove matere Ljudmile, ki je bil kasneje tudi razglašena za svetnico), naredil tudi nekaj čudežev, umrl pa nasilne smrti, saj ga je dal ubiti kar lasten brat.

Tisti časi očitno niso bili zelo naklonjeni plemstvu, pa če so bili svetniki ali ne. Ob tem pa smo spoznali še eno tradicionalno božično novoletno pesem. Če malo pobrskate po knjižnicah, je najdete tudi v slovenskem prevodu.

arthur-joseph-gaskin-dobri-kralj-venceslav-vinjeta-na-koncu

 

 

 

 

 

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

So sodobni superjunaki v bistvu le drugače oblečeni pravljični junaki?

Iz pravljice v filmski spektakel!

Čeprav se zdi, da klasične pravljice v knjigah in slikanicah ne morejo tekmovati s filmskimi spektakli, podrobnejši premislek razkrije kopico podobnosti med pravljičnimi junaki in superjunaki.

V skoraj vsaki večji zbirki pravljic najdemo tudi takšne, kjer se po spletu okoliščin povežejo različne osebe z neobičajnimi lastnostmi. Enega odlikuje izjemno oster vid, drugi si okrog gležnjev privezuje mlinske kamne, da mu noge ne bi ušle, tretji lahko prenese ekstremne temperature … S skupnimi močmi premagajo pokvarjenega kralja ali goljufivega čarovnika.

Nas to ne spomni na danes tako priljubljene filmske uprizoritve, v katerih se več superjunakov združi v boju proti zlobnim silam, ki pretijo uničiti svet? Ali lahko zapišemo vsaj nekaj skupnih točk enih in drugih?

1. Od bedaka do junaka

V pravljicah revež ali tepček pogosto pokaže presenetljivo moč, zvijačnost ali vztrajnost, s katero premaga na prvi pogled veliko večje, močnejše in nevarnejše nasprotnike. Pomislimo na Petra Klepca ali Pougumnega krojačka ali Jakca in fižolovo steblo. Svoje uspehe so dosegli po različnih poteh, a druži jih nezavidljiv začetni položaj iz katerega vsi pridejo do prepričljive končne zmage.

Tudi superjunaki imajo običajno skrivne identitete, od katerih okolica nikakor ne pričakuje nadnaravnih moči. Bruce Wayne, bogataški dedič in priča krutemu umoru svojih staršev se ponoči prelevi v Batmana s fantastičnim vozilom in kopico domiselnih tehnoloških pripomočkov, ki mu pomagajo v boju s kriminalci v mestu.

Nerodni novinar Clark Kent je Superman s sposobnostjo letenja in celo vpliva na potek časa. Tudi on je sirota, saj je starše izgubil ob propadu rodnega planeta, od koder izvirajo njegove supermoči.

Peter Parker, je prav tako sirota, ki je starše izgubil v letalski nesreči in supermoči pridobil po ugrizu radioaktivno obsevanega pajka. Je izjemno močan, ima super ravnotežje in reflekse. Ima izjemen vid, neverjetno sposobnost celjenja ran in svojevrsten ‘pajkovski’ čut, s katerim zaznava vse v svoji okolici. Tako je postal Spiderman.

Čeprav imajo torej tipični super junaki supermoči, ki so jih avtorji bolj ali manj posrečeno znanstveno razlagajo, se v bistvu skoraj ne razlikujejo od pravljičnih junakov, ki jim do zmag pomagajo čarovnije, sedemmiljski škornji in leteče preproge.

leteci-kovcek-hans-christian-andersen-vilhelm-pedersen

V pravljicah junak ali junakinja sreča vilo ali čarovnika, morda preoblečenega berača ali ranjeno žival, ki mu (ji) v zameno za dobro delo podari čarobno moč. Ta moč je lahko tudi prekletstvo. Pomislimo na Trnuljčico, ki spi sto let ali deklico, ki ji iz ust lezejo krastače ali Midasa, ki je z dotikom prsta vse spremenil v zlato (mimogrede, pravljice in miti imajo veliko skupnega in pogosto ni jasno kaj je bilo prej in kaj kasneje).

Superjunaki, kot smo videli, običajno svojo super moč dobijo zaradi nenavadne nesreče.

2. Šibka točka

Kdor je tako mogočen, da smrtonosne rane zaceli v nekaj minutah, lahko leti skozi zgradbe, vidi v popolni temi, lahko izdela svoje popolne dvojnike in tako naprej, je seveda zelo blizu nepremagljivosti. Toda lik, ki je takorekoč obsojen na zmago, hitro postane dolgočasen. Zato imajo superjunaki tudi svoje šibke točke.

Najbolj znan je verjetno kriptonit, mineral z domačega Supermanovega planeta, zaradi katerega Superman izgubi celo moči, ki jih premore Clark Kent. Zelena svetilka na primer ne prenese rumene barve, Človek Bakla pa azbesta. Včasih so superjunaki sovražniki kar sami sebi, saj jih lahko moči oropajo že nenadzorovana čustva.

Hulk, recimo, ima težave z obvladovanjem jeze. Spiderman ima tako občutljiva čutila, da jih preveč dražljajev preobremeni. Aquaman svoje moči izgubi, če ni v vodi. In tako naprej.

Šibka točka pravljičnih junakov se pogosto pokaže v obliki skušnjave. Sinjebradčeva žena se ne more upreti prepovedi in vstopi v prepovedano sobo. Sneguljčica kljub jasnim navodilom odpira vrata neznancem in se igra z zastrupljenimi predmeti. Rdeča kapica zaide s poti, Psihe pa si mora soproga Kupida na vsak način ogledati med spanjem.

şneguljcica-in-carovnica-franz-juttner

Šibke točke ali skušnjave, ki se jim je težko upreti, naredijo zgodbe zanimive. Se spomnite Ahilove pete? Nimajo jih le junaki, ampak tudi njihovi nasprotniki, tako v klasičnih pravljicah kot v filmskih spektaklih. Pogosto je to kar napuh, pretirana samozavest, ki vodi v malomarnost.

3. Pomočnik

V pravljicah se običajno ob junaku ojavi tudi nek pomočnik. V Zlati ptici je to volk (odvisno od različice laho tudi medved ali kaka druga zver), pri Aladinu in čudežni svetilki je to duh, V Žabjem kralju njegov zvesti služabnik Henrik. Pri Obutem mačku je pomočnik celo tako pomemben, da ga dojemamo kar kot glavnega junaka.

Batman ima seveda Robina, Spiderman Alfo, Superman Jimmyja Olsena. Toda zakaj superjunaki sploh potrebujejo pomoč, če pa so tako super?

Iz istega razloga kot pravljični junaki. Gledalca (bralca, poslušalca) nenehno opominjajo, da tudi superjunaki niso popolni. Lahko podležejo skušnjavam, lahko jih pretentajo nasprotniki, lahko se jih lotijo prek njim dragih oseb, skratka – dokazujejo, da tudi superjunaki vsaj kdaj pa kdaj potrebujejo pomoč, tako kot ljudje, ki so jim zgodbe o superjunakih (in pravljice) namenjene.

franz-muller-munster-gosja-pastirica-in-konj

Seveda bi še lahko naštevali skupne točke, od reševanja princesk in drugih dam v težavah, časovnega pritiska, značilnega za vse napete pripovedi ali primerjali znanstvene domislice v sodobnih filmih p superunakih s staromodno čarovnijo v Perraultovih ali Andersenovih pravljicah.

Toda za to verjetno ni več potrebe. Pravljice za odrasle se prav malo razlikujejo od pravljic za otroke, pravljice v 17. ali 19. ali v 21. stoletju pa prav tako. Zgolj v podrobnostih, bistvo pa ostaja isto. Privlači nas namreč isti šarm nemogočega, ob katerem hočeš nočeš pomislimo: “Kaj pa če …”.

Komentiraj

Filed under pravljice

Zezzola – Pepelka, kot je še ne poznate

Gianbattista Basile: Zezzola

Čeprav je znanih več tisoč (!) različic Pepelke, morda celo najbolj priljubljene pravljice vseh časov, je večini vseeno najbolj znana Perraultova (z dobro vilo, bučo, steklenim čeveljčkom in zlobnima polsestrama – ki pa jima je pri Perraultu, za razliko od bratov Grimm, odpuščeno).

Če vendarle nimate vsega v glavi, morda ne bo škodilo obnoviti bistvenih značilnosti obeh. skupaj s kratko obnovo ju najdete na:

http://pravljicezaotroke.blogspot.si/2011/02/pepelka.html

Sedaj pa k obnovi Zezzole:

Nekoč sta živela princ in princesa, ki se jima je rodila hči po imenu Zezzola. Toda mama je umrla, ko je bila deklica še majhna, in vdovec, ki mu je pri vzgoji pomagala guvernanta Carmosina, se je sklenil ponovno poročiti.

Žal Zezzolina mačeha svoji pastorki ni namenila prav veliko ljubezni. Njeni zlobni pogledi in spačen obraz sta deklico plašila in po tolažbo se je zatekla k guvernanti. Ta ji je svetovala, naj počaka na pravo priložnost in se neprijazne mačehe znebi. Zezzola je res nekega dne prosila svojo pisano mater, naj ji iz skrinje z oblačili potegne neko staro obleko, in ko se je ta sklonila, ji je dekle gladko potisnila pokrov na glavo in razbila lobanjo.

Ker je bilo mesto prinčeve soproge spet prosto, je Zezzola z vztrajnim prepričevanjem in hvaljenjem guvernantinih lastnosti dosegla, da je njen oče tokrat oženil Carmosino. Na dan poroke se je zgodilo nekaj nenavadnega. Bel golob je priletel k Zezzoli in ji dejal, naj, ko si bo česa zaželela, za to prosi vilinsko kraljico na Sardiniji.

Dekletu sporočilo ni bilo jasno in ni se pustila motiti v svoji sreči, ki pa ni trajala niti cel teden, saj so prav kmalu na vrata njenega doma potrkale hčere njene nekdanje guvernante. Kar šest jih je uspešno skrivala vse do poroke in položaj Zezzole se je korenito spremenil. Hčere njene mačehe so jo uspešno izrinile od skupne mize in kmalu je dobila novo ime – Cenerentola (Pepelka).

Pepelko je celo njen lastni oče skoraj pozabil, ko se je po poslovnih opravkih odpravil na Sardinijo. Ob tej priložnosti je svoje pastorke povprašal, kaj naj jim prinese in naročile so mu drgocenih oblačil in nakita. Pepelka pa, nasprotno, ni imela jasne želje. Spomnila se je golobovih besed in očeta poprosila, naj ji prinese, kar mu bo zanjo dala vilinska kraljica in ga, za vsak primer zaklela, naj v primeru, da pozabi na obljubo, obtiči na mestu, še preden zapusti Sardinijo.

Oče je zares pozabil in ob vkrcanju na ladjo ta ni mogla izpluti. Šele kapitan, ki je v sanjah govoril z vilo, od katere je izvedel za prelomljeno obljubo, ga je spomnil na Pepelko in se vrnil k vilinski kraljici, kjer je dobil datelj, majhceno zlato motiko, majceno zlato vedro in svileno krpo. Popelka je datej posadila, ga plela, zalivala in brisala, da je kmalu zrasel do človeške velikosti in se spremenil v vilo, ki je Pepelki objubila izpolnitev vsake želje.

Pepelka ji je zaupala, da si želi kdaj pa kdaj zapustiti hišo in uiti nadzoru svojih polsester in res se je kmalu pokazala priložnost. To je bila zabava za plemstvo, na katero seveda Pepelka v raztrganh cunjah ni mogla. Toda s pomočjo drevesa se je oblekla v najlepša oblačila, v katerih je niti polsestre niso prepoznale in v spremstvu dvanjstih pažev blestela na plesu, kjer je očarala samega kralja.

Ta je svojemu služabniku naročil naj poizve, kdo je skrivnostna lepotica in služabnik ji je sledil domov, vendar ga je Pepelka opazila in na tla vrgla prgišče draguljev, ki so zasledovalca premamili in je med pobiranjem dragotin izgubil sled.

Kralj je ukazal pripraviti še eno zabavo in služabniku še enkrat naročil, naj jo zasleduje. Pepelka je spet prišla, še lepša kot prej, ob pažih še v spremstvu spletičen, v razkošni kočiji in spet je pobrala vso pozornost. Spet so jo zaslovali in še enkrat več je z dragulji zadržala zasledovalce, da se je v miru umaknila v anonimnost.

Prišel je še tretji ples, ki se ga je udeležila v kočiji iz čistega zlata, s spremstvom, dostojnim kraljice. Tokrat je šlo pri bgu tako tesno, da je izgubila obuvalo, nekakšno galošo iz plutovine, kakršne so bogataši nosili za zaščito svojih dragocenih čevljev. Sedaj je imel kralj v rokah končno nekaj oprijemljivega in sklenil je najti nogo, ki bo šla v obuvalo. Na grad je povabil vse ženske od blizu in daleč.

Številne so poskušale, tudi Pepelkine sestre so bile med njimi, a galoša nobeni ni bila prav. Pa je princ povedal, da ima doma še eno hčer, vendar ta gotovo ne more biti prava, saj vse dni preživi v Pepelu ob ognjišču. Toda kralj vztraja, da pripeljejo tudi njo in obuvalo kar samo skoči na njeno nožico, kar vse prisotne takoj prepriča, da je ravno Pepelka prava.

Pravljica se konča s poroko, ki jo spremlja šest zavistnih polsester.

Ta različica Pepelke je bila zapisana  okrog leta 1620 in objavljena dobro desetletje kasneje, po Basilejevi smrti. Čeprav poznamo tudi tisoč let starejše različice, je v literarnem smislu to morda kar najstarejša Pepelka. Oglejmo si nekaj osnovnih elementov, vključno s tistimi, ki jih najdemo tudi v razlčicah Perraulta in bratov Grimm:

  1. Obutev, ljubosumne polsestre (sicer v manjšem številu), kralj, ki si želi skrivnostno lepotico za nevesto, pepel (nekaj o simboliki pepela si preberite tule), razkošna obleka, do katere prihaja Pepelka s pomočjo čarovnije, zlobna mačeha in srečen konec so prisotni v vseh primerih.
  2. Ptica in drevo v vlogi pomočnika sta se prenesla k bratoma Grimm.
  3. Razkošje in služabniki, ki pomagajo narediti še boljši vtis na plesu, so posebej izraziti pri Perraultu.
  4. Oče, ki hčeram obljubi darila ob vrnitvi s poti, je prisoten v neki drugi pravljici (Lepotica in zver).
  5. Pepelka je pri Basileju zlobna in preračunljiva, za svoje početje (umor mačehe, ki ji ni storila drugega, kot jo grdo gledala in bila z njo premalo prijazna pa ni nikoli kaznovan. Še več – takoj po umoru ji je obljubljena pomoč in na koncu se bogato poroči. Se pa razlikuje kazen za polsestre – pri Basileju zgolj grdo gledajo Pepelkin uspeh, Perraltova Pepelka jima odpusti in celo poišče ženina, Grimma pa poskrbita, da jima ptice izkljuvajo oči (potem, ko sta se še sami pohabili z rezanjem prstov in pet, da bi spravili nogo v presneti čevelj).

Takšna Pepelka torej ni primerna za otroke in jim tudi ni bila namenjena. Zakaj jo je Basile zapisal in kakšne vire je pri tem uporabljal, niti ni jasno, saj besedila v času svojega življenja ni želel objaviti. Je pa svojo zbirko (Pentameron), v kateri je ob Zezzoli in drugih ‘pravljicah’ vsekakor nameraval ponuditi starejšemu občinstvu, verjetno takšnemu, ki ni imelo ravno najbolj izbranega umetniškega okusa, saj so pripovedi v Pentameronu bolj na ravni komedijantskega, burkaškega zabavišča.

Zelo verjetno je, da sam s svojim delom, ko je bilo končano, ni bil dovolj zadovoljen, da bi ga hotel objaviti, a hočeš nočeš je ustvaril knjigo, ki si danes, zato, keros iz nje stoletja zajemali najpomembnejši pravljičarji (in še vedno zajemajo), zares ustvaril knjigo vseh knjig, kot je Pentameron posmehljivo v podnaslovu poimenoval kar sam.

 

 

 

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Kako gredo skupaj pravljice in religija?

Ali pravljice tekmujejo z biblijskimi zgodbami ali se med seboj celo dopolnjujejo?

Pravljice in vse, povezano z njimi, je vedno vsaj malce sporno. Kaj je primerno za koga? Kdaj otroku povedati katero različico Rdeče kapice? Kako urediti zadeve z Božičkom, zobno miško (ali je pač vila?) in starejšimi sorojenci?

Religiozni starši so v še večji dilemi. Po eni strani je otrok prej ali slej v vsakem primeru izpostavljen pravljicam (tudi, če spadajo v skupino staršev, ki jih zavračajo kot nekoristen beg v domišljijski svet), zato je treba jasno postaviti ločnico med pravljicami, ki so ‘izmišljotina’ in na primer biblijskimi zgodbami, ki ‘opisujejo resnične osebe in dogodke’ (čeprav številni religiozni starši tudi pri teh namignejo, da se ni nujno vse zgodilo natanko tako), po drugi pa se tako pravljice kot celotna Biblija navezujejo na vero. S tem seveda mislim, da je treba vzeti v zakup različne nadnaravne osebe in dogodke, s katerimi v vsakdanjem življenju pač nimamo opravka in jih otrok ne more povezati z osebno izkušnjo.

Kljub temu večjih težav načeloma ne bi smelo biti. Tako pravljice kot religija so med nami z namenom – ponuditi razlago in tudi tolažbo v situacijah, ko logika in, če hočete, zdrava pamet, odpovesta. Obakrat se nagovarja nezavedni del, obakrat se namiguje (bolj ali manj neposredno), da obstaja nek višji red, kjer je na koncu dobro vedno poplačano z dobrim, da so krivice kaznovane, in da poštenje in trud neizbežno vodita k nagradi – na tem ali kašnem drugem svetu.

Pravljice so seveda precej starejše od krščanstva, če se omejimo zgolj na religijo, ki je na naših tleh najbolj razširjena, pa tudi od vseh drugih religij, saj so pravljice v svojem bistvu precej bolj primitivne in so jih kultivirale in v literarno kategorijo povzdignile šele precioze v 17. stoletju, zato so v določenem obdobju predstavljale temelj, kasneje pa tudi konkurenco precej bolj dodelanim in urejenim religioznim sistemom.

Pravljice in biblijske zgodbe imajo skupnega predhodnika – mitologijo. Številni miti starih civilizacij še danes odzvanjajo tako v zbirkah pravljic kot v biblijskih zgodbah, prav miti pa so tisti, s katerimi so si ljudje poskušali odgovoriti na osnovna vprašanja svojega obstoja. Kako nastane življenje? Ali bo sonce jutri vzšlo? Kaj se zgodi po smrti?

Miti nas sicer ne tolažijo vedno, a vendarle ponujajo dokaj urejen in pregled pogled na svet, ki je dinamičen, nepredvidljiv in občasno še kako strašljiv. Svet, v katerem se dobro nenehno bori z zlom, kjer tudi najmogočnejšega bojevnika lahko ukane zvijača, kjer smo ljudje pogosto zgolj igrače višjih sil, pa naj bodo to bogovi s strelami ali pa razelektritve v ozračju, do katerih prihaja ob atmosferskih premikih.

Če bi morali izpostaviti en sam razlog, zakaj je krščanstvo tako uspešno izpodrinilo številna poganska verovanja v Evropi, je to verjetno sposobnost prilagajanja že obstoječim običajem. Številni obredi in običaji, povezani s starodavnimi verovanji, so bili namreč tako globoko ukoreninjeni v življenje ljudi, da se jim le-ti enostavno niso bili pripravljeni odreči. Zato krščanstvo na začetku niti ni tekmovalo na primer z obredi plodnosti, ki so se pogosto razvili v izjemno razvratne zabave, ampak jih je postopno vključilo v sistem zgodb, ki tvorijo Biblijo. Poganski prazniki so se postopno zlili s krščanskim in dobili smo Veliko noč, Božič, Valentinovo in druge bolj ali manj pomembne dogodke, ki so praviloma precej starejši od vere same.

Tudi zapisovalci pravljic so v poganske pravljice nenehno vključevali svoja lastna prepričanja in verovanja. Tako so tako Perrault, kot Grimma in Andersen v pripovedi nešolanih, a spretnih pripovedovalcev dodajali elemente svoje vere. Pri tem so bili bolj ali manj uspešni, običajno kar glede na svojo vsiljivost.

Perraultove morale na koncu pravljic so kljub svoji duhoviti zbadljivosti v sodobnejših različicah običajno izpuščene, v pravljicah bratov Grimm so nekatere pravljice ostale praktično neznane (razen ljubiteljem), Andersen pa je prav tako na nekaterih mestih po nepotrebnem zatežil in zamoril (lep primer je skoraj izsiljevalski konec Male morske deklice, kjer pove, da bo revica trpela, če bodo otroci nagajali).

Ne vem, ali ste religiozni, ali ne, a v vsakem primeru ste pred zahtevno nalogo. Otrokom, svojim, sorodnikovim, sosedovim, predstavljajte pravljice skozi svoj sistem vrednot, kot to počnejo že stotine generacij pripovedovalcev in bodo še stotine za vami (če ne bomo prej razstrelili svojega planeta). to počnite resno in odgovorno, kot si pravljice zaslužijo, je pa to vsekakor tudi priložnost, da o svojih lastnih vrednotah malce podrobneje razmislite in jih, če je potrebno, tudi spremenite.

Komentiraj

Filed under Uncategorized