Sveti Nikolaj in njegov služabnik

Jan Schenkman: Sveti Nikolaj in njegov služabnik

Slikanica Sveti Nikolaj in njegov služabnik Jana Schenkmana iz leta 1850 …

Komentiraj

Filed under pravljicna bitja

Brade v pravljicah

Kaj nam povedo brade v pravljicah?

Brada (z ali brez brkov, z ali brez zaliscev) ima v skoraj vseh okoljih in časih prav posebno vlogo. Nič čudnega torej, da je si je priigrala pomembno vlogo tudi v pravljicah.

Na tem mestu bo rasel seznam pravljic, kjer ima brada poseben pomen, ob vsaki bo seveda kaka ilustracija in kratka razlaga.

Sinjebradec

Kralj Drozgobrad

Bratec in sestrica

Komentiraj

Filed under pravljice

Sedem Švabov

Sedem Švabov – pravljica, ki to ni

Sedem Švabov je pravljic, ki jo najdemo tako v zbirki bratov Grimm kot v svoj čas še precej uspešnejši zbirki Ludwiga Bechsteina. Prvi jo je zapisal Hans Wilhelm Kirchof že leta 1563, nastopajoči pa so dobili vsak svoje ime v različici Ludwiga Auerbacherja iz leta 1827. Čeprav jo redno uvščajo v zbirke nemških pravlic, definiciji tega literarnega žanra ne ustreza.

Komentiraj

Filed under pravljice

Enooka, dvooka, trioka

Brata Grimm: Enooka, dvooka, trioka

Še ena izmed manj znanih pravljic bratov Grimm.

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Trija mozicki v gozdu

Brata Grimm: Trije možički v gozdu

Pravljica Trije možički v gozdu je ena izmed različic pravljic o dobri in slabi hčeri, oz. sestri. Brata Grimm sta jo uvrstila že v prvo izdajo svoje zbirke, in sicer pod številko 13 (KHM 13).

Obnova

Komentiraj

Filed under pravljice

Razlike med sodobno in klasično pravljico

So sodobne pravljice sploh še pravljice?

Omenil sem že nekaj značilnosti sodobne pravljice in prav je, da se nekoliko podrobneje poglobimo v razlike med sodobno in klasično pravljico.

Komentiraj

Filed under pravljice

Pravljice z motivom živalskega ženina

Po vsem svetu poznajo pravljice, v katerih bodočega ženina spoznamo v obliki živali. Šele kasneje, običajno tik pred koncem, se iz živalske spremeni v človeško obliko. Na tem mestu jih bomo poskusili predstaviti čim več. Sčasoma naj bi seznam rasel, kako hitro in kako dolgo pa je v tem trenutku težko reči.

Ježek Janček

Slovenska ljudska pravljica Ježek Janček pripoveduje o nagajivem dečku, ki tako dolgo moti mater pri delu, da mu ta reče jež. Fantič se spremeni v ježa in tak ostane sedem let, dokler v gozdu ne naleti na izgubljenega grofa. Grofu pomaga domov v zameno za obljubo, da mu bo dal eno izmed hčera za ženo, a grof besedo požre.

Janček vseeno pride do gradu, kjer se najmlaša od hčera odloči vzeti ga za moža. Takrat se spremeni v čednega mladeniča in srečno zaživita.

Lepotica in Zver

V pravljici Lepotica in Zver spoznamo bogatega trgovca s tremi hčerami. Trgovcu propade posel, zato se morajo preseliti, kar še najbolje sprejme najmlajša od hčera, ki jo kličejo Lepotica. Ko se pojavi priložnost, da si trgovec povrne bogastvo, za kratek čas odpotuje in hčeram obljubi darila.

Starejši si izbereta različne dragocenosti, najmlajša pa prosi za vrtnico. Trgovec ob vrnitvi zaide in prenoči na nenavadnem gradu, kjer mu strežejo nevidne roke. Ko zjutraj odhaja, se spomni na vrtnico za hčer in jo odtrga na vrtu. Takrat se pred njim pojavi Zver in zahteva njegovo življenje ali življenje ene od hčera.

Trgovec ob vrnitvi domov pove hčeram o Zveri in najmlajša se odloči oditi na grad. Tam se sčasoma z Zverjo spoprijatelji, a Zver ji ponuja celo zakon. Kasneje ga prosi za kratek obisk očeta in Zver pristane, če se bo hitro vrnila. Toda njeni sestri ji poskušata vrnitev preprečiti in Lepotica se vrne tik preden Zver umre od žalosti.

Takrat se sklene poročiti z njim in on se spremeni v princa. Sledi poroka.

Žabji kralj

Princesa se igra z zlato žogo, ki ji pade v vodo. Žabec ji obljubi pomoč, če se bo potem družila z njim. Princesa obljubi, a potem, ko dobi žogo, preprosto odide. Žabec ji sledi na grad in zahteva, da držo besedo. Pri tem ga podpre princesin oče.

Ko se žabec naje s princesinega krožnika, se hoče igrati z njo in vztraja, da ga vzame v svojo spalnico. Tam se princesa tako razjezi, da ga vrže ob steno in žabec se spremeni v princa. Odpeljeta se na njegov grad in poročita.

Komentiraj

Filed under pravljice

Pravljice s preveč zaščitniškimi starši

Kaj nas lahko pravljice naučijo o pretirano zaščitniških starših?

Pisali smo že o nesposobnih očetih in slabih materah, kategoriji staršev, ki svoje otroke tako ščitijo, da jim s tem resno škodijo, pa se nismo niti dotaknili. Seveda bi bilo iluzorno pričakovati, da se bo tako zahtevna tema razvila hitro in jasno, zato bo tale objava bolj delo v nenehnem nastajanju, kjer bomo poskušali z nenehnim dodajanjem in razvrščanjem pravljic, pa tudi vsaj delno razlago njihove simbolke, ugotoviti, kako pravljice naslavljajo ta tudi danes še tako aktualen problem – starše, ki svojim otrokom preprosto ne pustijo odrasti.

Primer Trnuljčica

Starša sta bila jasno in glasno in pred številnimi pričami opozorjena, da se bo njuna prvorojenka (kasneje se izkaže, da tudi edinka) zbodla v prst in umrla (kasneje je smrt postala stoleten spanec). Namesto, da bi jo opozorila na nevarnosti kolovratov, sta jih preprosto prepovedala in deklici nevarnost preprosto zamolčala.

Da je v napovedani nesreči čutiti močno spolno simboliko, seveda ni naključje, kot tudi ni naključje, da je konec Trnuljčičinega življenja napovedan za čas, ko dekleta v povprečju spolno dozorijo. Čeprav dekle na koncu preživi, ne gre več za isto osebo. Svoja starša in sploh svet, kot ga poznala pred stoletnim spancem, se zanjo skoraj takoj po prebujenju konča. Zapusti dom in odide s princem.

Primer Motovilka

Tu najprej spoznamo starša, ki deklie nista zmožna zaščititi pred coprnico, a prava mama je prvzaprav Motovilkina ječarka, saj jo zapre v stolp, s čimer ji prepreči vsak stik z zunanjim svetom in s tem možnost odraščanja. Vendar zaščita vseeno ne traja večno. Motovilka namreč s pomočjo las, ki imajo vsaj dvojno vlogo (čarovnica v njih vidi vez med otrokom in seboj, princ pa vabilo na zabavo za odrasle) vzdržuje vez med obema svetovoma, med otroškostjo in odraslostjo.

Tako ne čudi, da jih čarovnica ob spoznanju, da je Motovilka vendarle spoznala fanta, odreže.

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Velikonočni zajček – od kod si?

Logični, pa vendar nejasni izvor Velikonočnega zajčka

Velikonočni zajček je priljubljen lik, ki na Veliko noč pridnim otrokom prinaša jajčka, slaščice in igračke, podobno kot Božiček to počne ob koncu koledarskega leta. O njegovem izvoru sta na voljo dve prevladujoči teoriji, a stoodstotno se ne moremo zanesti na nobeno. Vseeno si ju oglejmo.

Poganski izvor

Zajci so že od nekdaj tesno povezani s pomladjo in zaradi svoje plodovitosti tudi s prihodom novega življenja, ki se vrača po končani zimi. Stari Grki so verjeli, da so zajci brezspolna bitja in potemtakem deviškorodni, to prepričanje pa se je prek zapiskov grških učenjakov preneslo globoko v Srednji vek.

Še Jakob Grimm je zagovarjal prepričanje, da so zajci simbol starodavne saksonske boginje jutranje zarje in plodnosti. Za to ni predložil nobenih dokazov, njeno ime – Eostre – pa je tesno povezano z imenom praznika, ki ga v velikem delu sveta praznujemo še danes in se v Germanskih deželah imenuje Easter – Velika noč.

Drug pomemben poganski simbol Velike noči so seveda jajca, kot simbol novega življenja in znak obilja. Če so bila med zimo redka, je njihov pojav spomladi jasno pokazal, da se časi obilja vračajo. Ptice (tudi kokoši), spomladi spt nosijo jajca in v življenje se vrača optimizem.

Tretji simbol so sevda cvetoče vejice, na katerih bo nekega dne raslo sadje. Tako je skupna slika zajčkov in jajc na cvetočem travniku povsem logična in pričakovana.

Krščanski izvor

Krščanska vera se je med svojim širjenjem nenehno srečevala z že uveljavljenimi poganskimi običaji. Mnogi med njim so bili tako priljubljeni, da jih je veljalo preprosto prilagoditi krščanskemu verovanju. Pri tem si niso bile vse ločine enotne, a bogata simbolika največjega krščanskega praznika je vendarle zelo podobna starim poganskim razlagam.

Ker so slikarji ob deviškorodni Mariji radi upodabljali prav tako deviškorodne zajčke (tako je marsikdo verjel še v Srednjem veku), so zajci postali simbol brezmadežnega spočetja.

Jajca so se iz posode, iz katere pride novo življenje, spremenila v posodo, iz katere se je vrnilo življenje. Natančneje: nekateri simboliko jajca razlagajo kot prazno grobnico, iz katere je po križanju vstal Jezus. Pobarvano jajce, po drugi plati simbolizira kaplje njegove krvi na križu.

In brez cvetja in vejic seveda tudi ne gre, zato je zadnja nedelja pred Veliko nočjo imenovana cvetna nedelja.

Je resnica torej nekje vmes?

Če je šlo pri zajčkih za razplod, gre pri Veliki noči za ponovno rojstvo. V obeh primerih torej praznujemo čudež življenja, ki navdušuje tako verujoče kot neverujoče. Velikonočni zajček in običaji, povezani z njim, tako priada vsem, ki s veselijo prihoda pomladi, najbolj pa zagotovo otrokom.

Že pred stoletji so otroci v Angliji na soboto pred Velikonočno nedeljo hodili od mvrat do vrat in prosili za kako jajce. V času posta jih namreč niso smeli jesti, ob koncu pa so bila jajca idealen dokaz, da je najhuje (zima) končano in se lahko z lepimi pričakovanji zazremo v prihodnost.

V nemških deželah so jajca starši otrokom polagali v posebej za to narejena gnezda, ki so jih v soboto sestavili otroci. Ta običaj so izseljenci prinesli ob koncu 17. stoletja v Ameriko in tam se je razširil od obale do obale. Jajca so postala okrašena, največkrat pisano pobarvana, kot se za darila spodobi, gnezda pa so nadomestile bolj praktične in komercialno bolj zanimive košarice. Namesto pravih jajc so se sčasoma pojavila čokoladna, pridružile so se jim druge slaščice in manjpe igračke. Zajček, kot prinašalec daril, je ostal.

Komentiraj

Filed under pravljicna bitja

Troli, mitološka bitja v pravljicah in legendah

Kdo ali kaj so troli?

Ne, ne mislimo na spletne trole, osebke, ki pod lažnimi imeni spravljajo v slabo voljo druge sodelujoče na forumih in v sorodnih razpravah, ampak mitološka bitja, ki jih povezujemo s Skandinavijo, predvsem z Norveško, čeprav se njim podobne pravljične stvore najde tudi drugje. Pravzaprav skoraj povsod po svetu.

Več vrst trolov

Troli so si med seboj zelo različni in jih v pravljicah na nek način poosebljajo tako škrati (in palčki, kar spet ni isto), kot vile (in seveda vilinci), kot velikani. Lahko so zelo prebrisani ali osupljivo neumni, dovolj majhni, da se skrijejo v dlan ali večji od gore, z zelo omejenim besednim zakladom in neverjetno močjo, ali polni zvijač in krhki kot peresce.

Gozdni trol (Theodor Kittelsen)

Morda je najlažje, če za začetek ostanemo na norveškem, kjer se večina poznavalcev trolov strinja, da gre za starodavna bitja, ki živijo v sožitju z naravo, v splošnem človeku niso naklonjeni, delijo pa se v dve skupini:

  • gorski in gozdni troli so ogromni, lahko dosežejo velikost hriba ali celo gore, najčlažje si jih predstavljamo kot ne posebej bistre, a zato toliko bolj nasilne velikane z velikim apetitom, ki se skrivajo pred sončno svetlobo in jih človek najlažje premaga zvijačo (zelo podobno kot na primer Pogumni krojaček opravi z velikani v zgodbi, ki jo poznamo tudi kot Sedem na en mah);
  • podzemni troli so majhni, običajno niso večji od kakega desetletnika, delujejo veselo, razigrano, posebej prijazni so do otrok, ki jih radi zvabijo v svoj podzemni svet, od koder se otroci včasih vrnejo šele čez desetletja (čeprav se je njim zdelo, da so tam prebili le nekaj utric ali dni) ali pa sploh ne.

So vsi troli človeku nevarni?

Praviloma veliki troli nočejo imeti opravka z ljudmi. do težav pride le, če se z njimi srečajo, kar se seveda zgodi, kadar preveč radoveden človek stika po ozemlju trolov. to je slabo dostopno, neraziskano, skalnato in nasploh negostoljubno, torej mora človek imeti že kar dober razlog, da zaide nanj.

Princesa pri Trolih (John Bauer)

Takšen razlog je seveda lahko raziskovalna žilica, lahko pa so tudi govorice o skritih zakladih, ki naj bi jih nekateri troli varovali. To jih seveda povezuje z v Srednji Evropi bolj znanimi škrati, ki prav tako ljubosumno skrivajo skribnvnosti matere narave (lahko si jih predstavljamo kot rudnine, konec koncev sta na primer kemijska elementa nikelj (Nickel ali Old Nick) in kobalt (kobold) dobila ime ravno po porednih škratih, oz zlih duhovih v germanski mitologiji.

Velkim trolom se torej zlahka izognemo, če ne zaidemo na njihova ozemlja, ali se vsaj potrudimo, da smo ves čas dobro obdani s sončno svetlobo. Le-ta naj bi namreč trole lahko spremenila v skale, oziroma gore.

Manjši troli pa nasprotno pogosteje pridejo v stik z ljudmi, znane so tudi zgodbe, da so vdirali v človeška bivališča in kradli otroke, zato so ljudem bistveno nevarnejši. Menda se proti njim najlažje zaščitimo s svetlobo, saj se, podobno kot njihovi veliki sorodniki, neradi izpostavljajo soncu in še posebej strelam (kar naj bi izhajalo iz starodavnega spora s Torom, bogom groma).

Morski trol (George Washington Hood)

V zadnjih desetletjih je poročil o stikih s troli vse manj, saj jih naj bi odganjala tudi umetna svetloba, ki je je v človeških bivališčih vse več in več, zelo neprijetno jim je tudi zvenenje cerkvenih zvonov.

Temeljijo na resničnih likih, oziroma osebah?

Po nekaterih teorijah zgodbe o trolih izhajajo iz pradavnine kot opomnik predstavnikom sodobnega pokončnega človeka, ki je prihajal v stik z neandertalci, kar je mogoče podkrepiti tudi z bolj ali manj verjetnimi izpeljavami besede trol. Vzporedno naj bi podobno britanski piksiji (pixies) izhajali iz konflikta s starodavnim ljudstvom po imenu Pikti.

Ampak za kaj trdnejšega bo verjetno treba vložiti precej več truda.

Komentiraj

Filed under pravljicna bitja