Spanje v pravljicah

Zakaj je spanje v pravljicah tako pogosto?

O pravljicah marsikaj ugibamo, zato tudi pri odgovoru na vprašanje o spanju v praljcah ne pričakujemo jasnega in dokončnega odgovora. Vsekakor je glede na drugo literaturo spanje v pravljicah zelo pogosto in ima velik pomen. V grobem morda lahko za začetek razdelimo pravljice na dva tipa:

  • takšne, kjer se med spanjem ne zgodi nič posebnega, gre le za čakanje na tisto, kar se zgodi ob prebujenju
  • takšne, kjer se med spanjem zgodi nekaj pomembnega, pa je speči zamudil

speca-lepotica-in-princ

Za primer lahko vzamemo kar verjetno najbolj znano pravljico, ki ima v nekaterih različicah spanje celo v naslovu: Speča lepotica, oziroma po naše Trnuljčica. To pravljico sem že večkrat vzel za primer, tokrat pa bo služila kar za primer obeh tipov:

  • v starejši različici (na primer Basilejeva Sonce, Luna in Talia) dekle zaspi, princ izkoristi priložnost, spi z njo, ona se prebudi šele, ko rodi dva otroka in ji eden izsesa laneno vlakno, zaradi katerega je zaspala
  • v novejši različici (nekako od Perraultove Speče lepotice v gozdu s konca 17. stoletja) dekle preprosto spi, dokler prince ne pride k njej (v Grimmovi različici jo tudi poljubi) in ona se zbudi, pripravljena na novo življenje, tokrat kot odgovorna zakonska žena.

Pravljicam, kjer je ob spanju dan posebej velik poudarek postelji in jih je mogoče interpretirati kot spolno dozorevanje, oziroma nabiranje spolnih izkušenj, bom nalašč izpustil. Takšna pravljica je na primer Zlatolaska, kjer mora dekle poskusiti, katera postelja je ravno pravšja zanjo, podobno je tudi pri Sneguljčici, kjer pa imamo potem še en spanec, tokrat zastrupitev z jabolkom, ki bolj spominja na spanec Trnuljčice, se pravi tak spanec, med katerim gre za čakanje na ‘pravega’.

Nekaj pravljic s čakanjem

Zlata ptica

Trije bratje poskušajo odkriti tatu, ki krade jabolka, a šele najmlajši je sposoben ostati buden toliko časa, da zaloti zlato ptico.

zlata-ptica-ilustracija

Dvanajst plešočih princes

Spanje je tudi v tem primeru uporabljeno za selekcijo. Vojak, vreden izziva, se upre spancu in zasleduje princese v drug svet, kjer ob divjem plesu s hudiči uničujejo svoje čeveljce.

dvanajst-plesocih-princes-ilustracija-eleonore-abbott

Nekaj pravljic, kjer se med spanjem zgodi nekaj bistvenega

Pogumni krojaček

Krojaček po poroki s princeso v spanju izda svojo identiteto, nakar ona organizira atentat, a je fant pravočasno obveščen in se reši tako, da se naredi spečega, a tokrat atentatorje prestraši, ko so še pred vrati.

Lepotica in zver

V spanju se Lepotici pokaže umirajoča Zver, kar jo spomni na dano obljubo. Zaradi sanj se pravočasno vrne na njegovo posestvo in ga reši.

Hudič s tremi zlatimi lasmi

Tu sta kar dva pomembna spanca. V prvem roparji zamenjajo pismo, ki naj bi ga glavni junak nesel kraljici. Sporočilo, v katerem kraj naroča naj ga ubijejo, zamenjajo s sporočilom, kjer piše, naj ga poročijo s princeso. Drugi spanec je hudičev. Tja ga je namreč kralj poslal v še tretjem poskusu, da se ga znebi, a namesto tega fant od hudiča med spanjem, ki ga nenehno moti puljenje las, izve dragocene podatke.

ilustracija-gordona-browneja-hudic-in-trije-zlati-lasje

No, očitno smo začeli projekt, ki bo trajal nekoliko dalj. Z veseljem ga bomo dopolnjevali. Kdo ve, kam nas pripelje? Da le ne zaspimo zaven …

 

 

 

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Palček Tom

Palček Tom (Tom Thumb) je znan lik iz angleške folklore, ki je pustil vtis tudi v drugih delih sveta. Zgodovina Palčka Toma (The History of Tom Thumb) je po dostopnih podatkih sploh prva tiskana pravljica v angleškem jeziku, natisnjena leta 1621. Zapisal naj bi jo Richard Johnson, edini ohranjen izvod je v eni newyorških knjižnic.

Seveda pa je lik Toma Thumba precej starejši od te tiskane izdaje, znani so zapisi o liku, so bili objavljeni vsaj nekaj desetletij prej, omenjajo pa ga v povzavi s čarovnicami, vilami in drugimi pravljičnimi bitji, s katerimi so pripovedovalci očarali in strašili svoje poslušalce.

Nekateri ugibajo, da je Tom Thumb (no, na nagrobniku piše T. Thumb) zares živel in leta 1620 umrl v častitljivi starosti 101 leta. Njegov grob meri le 40 cm in se nahaja v Tattershallu, v Angliji. Tudi, če je res, je verjetno večina njegovih prigod izmišljenih, tako kot velja na primer pri nas za kralja Matjaža.

Tom Thumb je sprva nastopal v tipičnih ljudskih pripovedih z veliko robatega humorja in vulgarnosti, v zgodbah se je posvečalo precej prostora različnim življenjskim funkcijam, posebej prebavi. Največja značilnost pripovedi o Tomu Thumbu je nenehno goltanje, saj ga požrejo krava, velikan, več vrst rib, mlinar in še kdo, pač odvisno od različic.

V širšem smislu lahko Toma Thumba povežemo s takoimenovanimi arturijanskimi legendami, saj je v številnih prigodah tesno povezan z legendarnim Merlionm in ob koncu sovjih prigod postane celo član skupine Vitezov okrogle mize. A dandanes nanj vendarle gledamo kot na pravljični lik, s katerim avtorji, prevajalci, prireditelji in drugi ustvarjalci nagovarjajo predvsem najmlajšo publiko.

Za nazornejšo predstavo prilagam ilustracije knjige o Palčku Tomu, ki jo je priredil in ilustriral sloviti William Wallace Denslow (1856-1915), verjetno vseeno najbolj znan kot prvi ilustrator Čarovnika iz Oza.

denslow-tom-thumb

ww-denslow-tom-thumb-and-merlin

tom-thumb-ww-denslow

denslow-palcek-tom-slika

vinjeta-palcek-tom

vinjeta-denslow-palcek-tom

slika-palcek-tom-denslow-william-wallace

ilustracija-williama-wallaca-denslowa-palcek-tom

ww-deslow-palcek-tom-in-vran

palcek-tom-in-riba-denslow

denslow-palcek-tom-in-kuhar

palcek-tom-in-kralj-artur

vinjeta-ww-denslow-tom-thumb

palcek-tom-vinjeta-ww-denslow

notranja-zadnja-platnica-palcek-tom-denslow

zadnja-platnica-denslow-tom-thumb

Predstavljena knjiga je izšla leta 1903 pri G. W. Gillingham Co. Publishers v New Yorku v zbirki slikanic, ki jih je napisal in ilustriral W. W. Denslow na višku svoje slave.

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Straparola

Giovanni Francesco Straparola

O njegovem življenju je malo znanega. Rodil se je okrog leta 1485 v Caravaggiu ali nekje v bližini, najverjetneje vzhodno od Milana, v obdobju med rojstvom in 1508 pa se je preselil v Benetke, kjer je izšlo prvo delo z njegovim podpisom.

Ko smo že pri tem, ni povsem jasno, kakšno je pravzaprav bilo njegovo pravo ime. Giovanni Francesco da Caravaggio? Ali Gianfrancesco? Ali Zoan, kot je podpisan na svojem prvem delu? Morda celo Zuan, kot piše na dovoljenju za objavo? Straparola gotovo ni bilo njegovo pravo ime, stroka meni, da je šlo za vzdevek, ki bi ga lahko prevedli kot ’klepetavi’ ali ’tisti, ki govori nesmisle’.

Vzdevek je bil v časih strogih kazni za drugače misleče, vključno s satiriki, kar je zagotovo bil, nekaj običajnega in celo življenjsko pomembnega. Zdi se verjetno, da se zaradi svojih del ni hotel preveč izpostavljati in je raje skrival svoje pravo ime. Prav tako le ugibamo, s čem se je Straparola sicer ukvarjal.

Morda je bil domači učitelj ali osebni pomočnik, izobrazbe za kaj takšnega mu vsekakor ni manjkalo. Lahko bi tudi bil najeto pero katerega od velikašev, ki so se v družbi radi postavljali s pesmimi ali zgodbicami, pa niso imeli časa, volje in talenta za pisanje.

Smrt Straparole je podobno ovita v temo. Ugiba se, da je umrl leta 1558, kar sklepajo po letnici in napisih na dveh natisih drugega dela njegove knjige Prijetne noči (recimo, da sem prevod približno zadel), a nekateri menijo, da je bilo to že prej, najbrž kar 1555, ko je veliko ljudi v Benetkah umrlo zaradi epidemije kuge.

Več kot o avtorju je znano o knjigi Prijetne noči, ki je izšla v dveh delih s skupaj 75 (25+50) deli, med katerimi so zgodbe, basni in pravljice. Organizirana je po vzoru Boccaciovega Dekamerona. Skupina aristokratov, mešana družba, se umakne iz mesta (pred boleznijo) in si krajša čas s pripovedovanjem bolj ali manj zabavnih zgodb.

Zgodbe verjetno niso Straparolino avtorsko delo. Vsaj nekatere je moč prepoznati v zgodnješih objavah drugih avtorjev, tudi v napisu na začetku druge knjige je zapisano, da ’nič od zapisanega ni njegovega’. So pa seveda besedila prirejena in predelana, da kar najbolje sestavijo knjigo, kot si jo je Straparola zamislil.

V tistih časih so že tako ohlapne avtorje pravice pisci radi obšli z okvirno pripovedjo, kot jo poznamo iz Dekamerona ali 1001 noči, saj so ’le zapisali, kar so slišali drugje’. Knjiga, ki je Straparola morda v celoti ni nikoli videl, je takoj po natisu doživela cenzuro, saj so na pritisk cerkve v ponatisu druge knjige eno izmed zgodb izpustili, med 158 in 1624 pa je bila prepovedana kar cela.

Pomen Prijetnih noči je ogromen, čeprav še zdaleč ne jasen. Najprej gre gotovo za prve zapise klasične pravljice v obliki ’od reveža do bogataša’. Ali pripada Straparoli naziv izumitelja te vrste pravljic, je še stvar debate. Potem ge zagotovo poudariti vpliv knjige na vse izobražence v naslednjih stoletjih, saj so Perrault in njegovi sodobniki (in sodobnice, ne pozabimo precioz), z veliko žlico zajemali ideje in zgradbe zgodb prav pri Straparoli, kar se je vleklo še krepko v obdobje bratov Grimm.

Med pravljicami, ki so jih pisali po Straparolinih predlogah, je najbolj znan Obuti maček, omenimo pa lahko še Železnega Hansa, Zlato gos, Oslovsko kožo, Kako je šesterica odšla v svet, … V slovenskem jeziku Straparolinih del še ni na voljo in jih v doglednem času ni pričakovati, dostopna pa so v italijanskem, nemškem in angleškem jeziku. Kdor išče bralski izziv za počitnice, ga je pravkar našel.

Komentiraj

Filed under pravljice

Wilhelm Hauff: Pravljice

Pravljice Wilhelma Hauffa

O Wilhelmu Hauffu sem že pisal, a ime avtorja pravljic, ki jih predstavljam tokrat, le redko kdo prepozna, čeprav je bil v svojih časih zelo uspešen in bi zagotovo postal prava zvezda, sijoča še stoletja po svoji smrti, če ne bi umrl tako mlad. Tokrat bo objava posvečena njegovim pravljicam in ne Hauffu samemu.

Hauff je bil predstavnik romantike, tako kot slovita brata Grimm, a v primerjavi z njima pravi pustolovec, saj je živel življenje svobodnega pisatelja, brez kakršnegakoli zavetja akademske ustanove, kot so ga imeli številni njegovi sodobniki. Temu primerno je bil visoko produktiven in občasno tudi površen.

Napisal je več proznih del, vključno z zgodovinskim romanom Lichenstein, napisanem po vzoru tedaj izjemno priljubljenega Ivanhoeja Walterja Scotta. Romantični Liechenstein je bil tako odmeven, da je na mestu ruševin, kamor je avtor postavil sicer izmišljeno, a na zgodovinska dejstva naslonjeno pripoved o vojvodi Ulrichu, Ulrichov naslednik postavil nov grad, zgrajen po Hauffovih opisih. Seveda se je to zgodilo precej po avtorjevi smrti.

Danes je vendarle Liecehnstein le obrobna opomba v svetovnih literaturi, medtem ko Hauffove pravljice lahko postavimo kar ob bok največjih: Perraulta, Grimmov, Wilda in Andersena. Napisal je tri knjige, označene kot almanahe, izšle pa so v letih 1825 (Karavana), 1826 (Šejk iz Aleksandrije in njegovi sužnji) in 1827 (Gostišče v Spessartovem gozdu).

Vsaka od teh knjig ima okvirno pripoved v slogu Tisoč in ene noči, ki služi kot povezava med pripovedmi, za katere lahko rečemo, da so vsaka zase zaključene celote. Za razliko od tedaj in še posebej danes uveljavljene oblike pravljice, so Hauffove pripovedi precej daljše, včasih že na meji dolžine pravega romana.

Hauffove pravljice imajo dolge opise, zapletene like (v glavnih vlogah so vedno moški), nimajo vedno vseh pravljičnih značilnosti (na primer nadnaravnih dogodkov) in so pogosto navezane na bolj ali manj aktualno dogajanje (v eni na primer nastopa lik, v katerem zlahka prepoznamo Napoleona).

Kot pravi svobodni umetnik je Hauff pravljice objavljal posamič in nato še v skupni knjigi – almanahu in enako velja za prevode. Sčasoma so jih uredniki začeli združevati v skupno knjigo. V njej so praviloma izpuščali zgodbe, ki so bile povzete po pisanju drugih avtorjev, eno (Mrzlo srce), ki je sprva izhajala v dveh delih, pa začeli pisati skupaj.

Takole si sledijo Pravljice Wilhelma Hauffa:

Karavana (1826)

Zgodba o kalifu štrku

kalif-strk-carl-offterdinger

Kalif Štrk, ilustracija Carla Offterdingerja

Kalif in veliki vezir naletita na skrivnostno škatlico s še bolj skrivnostnim prahom in nerazumljivim napisom. Izkaže se, da se lahko s pomočjo najdbe spremenita v katerokoli žival, kar tudi storita, a nato ostaneta ujeta v podobah štrkov.

Zgodba o ladji duhov

ladja-duhov-theodor-hosemann

Ladja duhov, ilustracija Theodorja Hosemanna

Mladi trgovec in njegov služabnik se odpravita na tvegano potovanje po morju, med katerim naletita na skrivnostno ladjo, polno mrtvecev …

Zgodba o odsekani roki

zgodba-o-odsekani-roki

Zgodba o odsekani roki, ilustracija Carla Offterdingerja

Mladi zdravnik v tuji deželi dobi nenavadno ponudbo, podprto z zajetnim plačilom, a hkrati mu nastavi past. Udeležba v pustolovščini bo imela strašne posledice …

Rešitev Fatime

Rešitev Fatime, ilustracija Carla Offterdingerja

Med praznovanjem Fatiminega 16. rojstnega dne njo n prijateljico ugrabijo morski razbojniki. bo njenemu bratu uspelo preprečiti prodajo obeh na sejmu sužnjev?

Zgodba o malem Muku

mali-muk-wilhelm-hauff

Zgodba o malem Muku, ilustracija Bertalla

Mali Muk se je rodil s šibkim telesom in ogromno glavo, a s tem so se njegove težave šele začele. Toda z dobro mero vztrajnosti in ščepcem čarovnije so mu odprta marsikatera vrata, o katerih lahko navadni smrtnik samo sanja …

Pravljica o lažnem princu

Odličen krojač, ki pa nenehno sanja o tem, da bi postal plemič, po spletu okoliščin dobi priložnost vstopiti v svet kraljev. A namesto visokega položaja po še več zapletih spozna pomembno življenjsko modrost. Dobro poučen bralec bo našel vzporednice tako s Pogumnim krojačkom kot Kraljično na zrnu graha.

bertall-pravljica-o-laznem-princu

Po Pravljici o lažnem princu sledi še zaključek, oziroma dopolnitev Zgodbe o odsekani roki.

Šejk iz Aleksandrije in njegovi sužnji (1827)

 

Pritlikavec Nosan
Abner, Žid, ki ni nič videl
Ubogi Štefan (avtor Gustav Adolf Schöll )
Pečena roka (avtor James Justinian Morier )
Mladi Anglež
Podzemna gostija (avtorja brata Grimm)
Snežica in Rožica (avtorja brata Grimm)
Almanzorjeva zgodba

 

 

Krčma v Spessartu (1828)
Legenda o jelenovem guldnu
Mrzlo srce, 1. del
Saidovi doživljaji
Steenfolska votlina
Mrzlo srce, 2. del

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Slabe matere v pravljicah

Ob materah so vključene tudi mačehe

Na pravljice, ker so pač namenjene otrokom, pogosto gledamo tako površno, da njihove globine na področju človeških odnosov niti ne opazimo. Kljub temu že po nekaj minutah površnega listanja po zbirkah klasičnih pravljic ugotovimo, da so odnosi med sorojenci, med starši in otroki, pa tudi med starši samimi ravno tako problematični kot odnosi med ženini in nevestami (poroka so pač med napogostejšimi temami v pravljicah).

Na tem mestu začenjam pregled slabih mater v pravljicah. Nekega dne bom naredil tudi pregled slabih očetov in sorojencev, a nekje je pač treba začeti. Razdelil jih bom po skupinah in sčasoma dodajal vse več primerov. Tudi sami, dragi bralci, lahko predlagate kakšnega.

Odsotne matere

Odsotne matere v pravljicah so tiste, ki jih v zgodbi sploh ni, ali pa sicer so, a na zgodbo nimajo nikakršnega vpliva.

Gosja pastirica – mar res ni mogla svoje edinke pospremiti do zaročenca?

gosja-pastirica-ilustracija

Lepotica in zver – matere ni.

Pepelka – mati umre, ko je dete še zelo mlado (v Grimmovi različici sicer bdi nad Pepelko prek drevesa s čarovno močjo, vprašanje pa, če jo lahko prepoznamo tudi v Perraultovi vili); druga mati (mačeha), ki jo lahko prepoznamo tudi kot izvirno, a nepošteno (glej ustrezno točko o nepoštenih materah) pa je izrazito pristranska do svojih hčera.

Špicparkeljc – matere ni.

Trnuljčica – mati sicer je, kaže da sodeluje pri prvi napaki staršev (ne povabita vseh vil), a je povsem nemočna pri preprečitvi zbadanja z vretenom (oče vsaj prepove kolovrate, čeprav je tudi to zaman).

Žabji kralj – matere ni, oziroma je tiho.

Nepoštene matere

Takšne matere dajejo nepošteno prednost enemu ali več svojim ali posvojenim otrokom pred enim ali več svojih ali posvojenih otrok.

Diamanti in krastače – tokrat imamo uradno opravka z materjo, ki loči med svoj hčerjo in posvojenko, njena pristranskost pa pogubi njenega otroka

Mati Hulda – kot zgoraj

Neodgovorne matere

To so matere, ki svoje vloge ne opravljajo dobro, jih ne ščitijo pred nevarnostmi, ali jih v nevarnost celo spravljajo.

Motovilka – sicer še ni mama, a je noseča in ves čas nosečnosti sili svojega moža naj krade motovilec na vrtu čarovnice, čeprav ga s tem pošilja v nevarnost in končno to privede tudi do izgube otroka.

Peter Klepec – dečka pošlje med pastirje, čeprav je jasno, da mu bo tam hudo.

Rdeča kapica – svojega otroka pošlje samega v gozd, kjer očitno prežijo številne nevarnosti, razbrati je celo, da tega ni storila prvič.

Volk in sedem kozličkov – za svoje otroke ne organizira primernega varstva, čeprav ve, da se okrog potika volk.

Tekmovalne / ljubosumne matere

To so matere, ki se s svojimi otroci priperjajo, so prepričane, da so od njih boljše, ozitroma jim zavidajo neko lastnost, v kateri jih otroci prekašajo.

Jakec in fižolček – čeprav je mati sinu prepustila možnost odločanja o prodaji njunega edinega premoženja, je nabavo čarobnih fižolčkov pospremila z omalovaževanjem in dragoceno blago vrgla na gnoj za hišo.

Trnuljčica – tokrat imam v mislih ljubosumno in ljudožersko mater princa (govorim o Perraultovi različici), ki poskuša soprogo svojega edinca (in oba otroka) pojesti

Sneguljčica – mati (v novejših različicah sicer mačeha) se težko sprijazni s staranjem, še težje pa ji je, ko lepota njene hčere vpričo nje vse bolj cveti, zato jo poskuša pogubiti najprej prek posrednika, nato kar lastnoročno

Zlobne matere

Zlobne matere so svoje otroke iz lastnih interesov pripravljene prepustiti zverem v gozdu ali jih prisiliti v nekaj, kar je v popolnem nasprotju z njihovimi željami.

janko-in-metka-ilustracija

Janko in Metka – tudi tu imamo v sodobnih različicah opravka z mačeho, a v starejših z mamo, ki poskuša žrtvovati svoje otroke, da bi lažje preživela sama. Zanimivo je, da je v še starejših različicah oče tisti, ki predlaga, da bi otroke pustili v gozdu.

Vzhodno od Sonca, zahodno od Lune – čeprav je zgodba podobna Lepotici in Zveri, je tu ženska, ki je princa uročila v zver, bolj izpostavljena, seveda gre uradno za mačeho, a v njej zlahka prepoznamo posesivno mater

Komentiraj

Filed under pravljice

So pravljične junakinje zares preveč pasivne?

Razbijmo mit o nesposobnih princeskah, ki samo čakajo na princa z belim konjem, enkrat za vselej!

Eden najpogostejši očitkov pravljicam je stereotipno predstavljanje deklic (princesk), ki cel ljubi dan ne počnejo drugega kot se lepotičijo. Ko zaidejo v težave (brez tega pač ni pravljice), jih mora iz godlje vedno potegniti moški (princ), nato pa se poročijo in zgodba se konča, kot bi v življenju ženskemu spolu namenjeno drugega kot vloga lepotnega priveska.

Res je v nekaterih pravljicah, posebej, če so bile obdelane v komercialnih filmskih studijih, moč dobiti tak vtis. Vendar celo tiste pravljice praviloma ponujajo precej močnejše in zanimivejše ženske like kot jih vidimo na filmskih platnih, če le pobrskamo po eni ali več knjižnih različicah. In tiste pravljice so v manjšini.

Kajti svetovna literatura nam v pravljich ponuja ogromno izjemno močnih in raznolikih ženskih likov, ki jih bomo postopno predstavili v tej objavi (sčasoma bo rasla). Namen te objave je torej predvsem postaviti na laž različne dušebrižnike, ki s jemljejo pravico drugim odsvetovati ali celo prepovedati pravljice, čeprav sami niso vložili niti desetih minut časa, da bi kakšno prebrali sami.

Objava bo videti kot lestvica, a vrstni red bo po abecedi, ker bom sicer z leti začel pozabljati kateri lik je bil že predstavljen in kateri še ne. Omejilo se bomo le na pozitivne like, ker so čarovnice, ljudožerke in druge zlobnice že po definiciji mogočne in jih celo že omenjeni pridigarji ne upajo dajati za primer šibkih in nesposobnih dam v nenehnih težavah.

Za zdaj pa bo tukaj le nekaj močnih in seveda splošno znanih ženskih likov, za katere se splača navijati:

Edina hči (Šest krokarjev)

Junakinja te pravljice mora premagati urok svoje mačehe, ki je njene brate spremenila v labode. to ji lahko uspe le, če jim sešije sraje iz kopriv in sedem let ne izgovori niti besede. Seveda ji zlobne sile poskušajo na vse načine preprečiti uspeh, a z vztrajnostjo in izjemno srčnostjo odreši brate, očara kralja (dvakrat) in poskrbi, da so hudobni primerno kaznovani.

Gerda (iz Snežna kraljica)

Njena ljubezen do soseda in prijatelja je tako močna, da se odpravi v neznano, med številne nevarnosti, upre mogočnim nasprotnikom kot so razbojnki in čarovnice, dokler njena iskrenost ne premaga celo najmočnejše med vsemi – Snežne kraljice. Pri tem ostaja nasmejana in nalezljivo optimistična, prava junakinja in svetla vzornica vsem bralcem in poslušalcem pravljic.

eleanor-vere-boyle-snezna-kraljica

Lepotica (iz Lepotica in Zver)

Najmlaša trgovčeva hči se sama ponudi v zameno za očetovo življenje, zaživi v palači skrivnstno in strašno zverjo, se na Zver ne le navadi, ampak celo naveže in končno zaljubi, a še vedno noče pozabiti svoje družine. Ko ji ljubosumni sestri ob vrnitvi poskušata preprečiti vrnitev, da bi s tem škodovale Zveri in predvsem njej, se vrne tja, kjer je poslej njeno srce in tako reši še eno življenje.

Metka (iz Janko in Metka)

Čeprav na začetku pravljice Janko prevzema odgovornost za oba, se kasneje, ko je Janko v kletki, izkaže za pogumno in prebrisano. Janku svetuje kako zavlačevati, da ga coprnica ne bo pojedla, nato čarovnico prelisiči, da gre sama v peč, kjer jo hladnokrvno ugonobi, na koncu pa še opozori malce lahkomiselnega Janka, da velja priti čez vodo posamič, saj bi sicer lahko oba utonila.

franz-mueller-muenster-janko-in-metka

Mlinarjeva hči (Špicparkeljc)

Potem, ko jo lahkomiselnost očeta spravi v življenjsko nevarnost, dekle sklepa tvegane kupčije drugo za drugo, dokler ne pride do položaja kraljice, kar pa bki skoraj plačala z življenjem otroka. Toda z vztrajnostjo, prebrisanostjo in uspešno rabo svojih na novo pridobljenih moči premaga Špicparkeljca in dokaže, da si mesto kraljice zasluži.

Motovilka (iz Motovilka)

Čeprav zaprta v stolp in navidez povsem odrezana od sveta, na milost in nemilost prepuščena čarovnici, spozna postavnega fanta in se vanj zaljubi. Z njim celo zanosi in, ko njena ječarka dojame, da nima več nadzora, in fanta pahne v trnje, kjer oslepi, odide za njim, skozi številne nevarnosti, z dvema otrokoma, dokler ga ne najde in poskrbi, da se družina spet združi, vsem zlobnim silam sveta navkljub.

Najmlajša hči (Sedem krokarjev)

Ko njen oče v jezi prekolne njenih sedem bratov, da postanejo krokarji, ji to najprej poskuša prikriti,  a nato sklene rešiti brate, za kar se mora med drugim soočiti s pevročim soncem, ljudožersko Luno in najti pomoč pri prijazni Zvezdi. Izve, da jih lahko eši le, če odklene vrata v Stekleno goro, za kar potrebuje poseben ključ iz piščančje kosti. Ker ključ izgubi, si odreže mezinec in vseeno pride do bratov. Požrtvovalno, ni kaj.

oskar-herrfurth-sedem-krokarjev

Šeherezada

Morda celo najbolj prebrisana ženska v svetovni zakladnici pravljic. V strahu za svoje življenje (in življenje vseh, ki bi prišle za njo, bilo bi jih lahko prek tisoč), je tako napletala zgodbe, da se je šahov srd vendarle unesel in je po razočaranju v ljubezni, zaradi katerega je zasovražil ves ženski spol, vendarle odkril, da še lahko najde srečo v družinskem življenju.

Kdor premaga tako mogočnega človeka, v katerem se nabere toliko jeze in maščevalnosti, si zasluži najmanj bučen aplavz. Dame, in gospodje – Šeherezada!

Šivilja (iz Šivilja in škarjice)

Morda Kettejeva pravljica ni tako priljubljena in atraktivna kot so druge na tej strani, a deklici, ki dobi v roke čudežne škarjice ne moremo oporekati poguma in podjetnosti. Ko ji hoče gospodarica vzeti škarjice, ne popušča, dokler zadeva ne pride tako daleč, da jo grofica odpusti in si s silo prilasti drgocene škarje. Toda z njimi ne zna rokovati in šivilja izkoristi priložnost, da se izkaže za stokrat bolj plemenito od plemkinje, ko jo reši. Seveda pokaže tudi trdnost značaja, da se noče več vrniti k njej, in ne nazadnje podjetnost, da postane samostojna podjetnica, ki si s svojim znanjem in čarobnimi škarjicami tudi brez gospodarice uspešno zgradi posel.

Vasilisa (iz Vasilisa Prekrasna, Marija Morevna in drugih)

Ta junakinja številnih ruskih pravljic se znajde v najrazličničnejših situacijah, včasih kot žrtev, včasih kot pomočnica, a vedno pogumna in bistra, tako da premaga Jago Babo, Koščeja Nesmrtnega in sploh vse, ki ji na pot nenehno nastavljajo smrtonosne pasti. Spotoma spoznava kraljeviče (ki si morajo njeno naklonjenost šele zaslužiti), osvaja kraljestva in je odličen dokaz, da deklet v pravljicah pač niso vedno mile jere. Kvečjemu obratno.

Se nadaljuje, a ne vem kdaj.

2 komentarja

Filed under pravljice

Ceske pravljice

Božena Nemcova in Češkoslovaške pravljice

 

Komentiraj

Filed under pravljice