Mala rdeca kokoska

Pravljica o mali rdeči kokoški že vsaj stoletje in pol razveseljuje staro in mlado.

Komentiraj

Filed under pravljice

Pravljica o dedku Mrazu

Ruska pravljica o dedku Mrazu (Morozko) preigrava znano in v pravljicah pogosto prisotno temo o hčeri in pastorki, do katerih ima mati, oz. mačeha povsem različen odnos.

Komentiraj

Filed under pravljice

Povejmo le eno pravljico naenkrat!

Zakaj le ena pravljica in ne pravljični maraton?

Že dalj časa opažam pogosto napako, ki jo delajo ne le starši, ampak celo poklicni pripovedovalci pravljic. Svoji publiki namesto ene pravljice ponujajo več, pogosto celo veliko več pravljic.

Če je pri poklicnih pripovedovalcih moč razumeti, da publika za svojo vstopnico pričakuje dogajanje v nekem trajanju (dokler ne pride avtobus, na primer), tega starši vendarle ne bi smeli početi. Pa tudi poklicni pripovedovalci imajo dovolj alternativnih možnosti, ki jih bom predstavil v nadaljevanju.

Torej – zakaj le ena, na primer, Rdeča kapica, in ne kar vse princeske zapored?

Če vemo, da je pravljica samostojen literarni žanr s svojimi značilnostmi, zadevo lažje razumemo. Razvila se je iz ljubezenskega romana, ki je sicer res v prvi vrsti namenjen kratkočasju, a ima tudi neko sporočilo, morda celo poduk.

Tudi pravljice imajo sporočila. Ravno to jih dela močne. Dokler so, na primer zapisovalci pravljice le zapisovali, so bile pač del neke kulturne dediščine, ki ima svoje mesto bolj v muzeju kot med otroci. Še s prirejanjem kurtizan, je ostala pravljic le eno od številnih kratkočasenj.

Perrault je bil tisti, ki je sporočila na konec dopisal, brata Grimm (posebej Wilhelm) pa sta jih dodelala. V njunih rokah (po nasvetu enega ali več njunih sodobnikov, njun osnovni namen je bilo zgolj zbiranje, pa še tu sta bila po znanstveni plati neuspešna, saj sta ‘zbrala’ večinoma že davno objavljene pravljice) je pravljica postala mogočno didaktično sredstvo.

Eno sporočilo – ena pravljica?

Ne nujno. Že v Rdeči kapici najdemo vsaj deset različnih sporočil, ki jih publika lahko razume, ali pa tudi ne. Prav tako je od interpretacije pripovedovalca odvisno, kaj bo izpostavil. Pri Rdeči kapici je to lahko ‘Poslušaj mamo!’ ali ‘Ne zaupaj neznancu!’ ali ‘Najpej se moraš izgubiti, da se boš lahko našel!’ ali kaj četrtega, petega, …

Pomanjkanje vsebine torej ni razlog, da po koncu ene pravljice takoj nadaljujemo z drugo. Če je to čas (na primer, otrok naj bi zaspal, pa še ni), se torej raje posvetimo kateremu od sporočil. Morda otroka spodbudimo, da sam najde primer dogodka z enakim ali sorodnim sporočilom (pač takšnim, ki ga je našel). Pri tem pravljice ne analizirajmo! Ali pa po koncu pravljice vključimo neko s pravkar slišano pravljico ali njenim sporočilom povezano dejavnost (pri pravljičnih uricah v knjižnicah, na primer, radi kaj narišejo, izrežejo, sestavijo).

Še ena možnost, na katero odrasli redko pomislimo, ker nas večina pozabi, kako je biti otrok, je obnova pravljice ali kar pripoved iste pravljice še enkrat od začetka. Otroci ob tem običajno uživajo. Mnogi so ponosni, da so si zapomnili podrobnosti iz prve pripovedi in nas radi popravijo, če se zmotimo. Nekateri se radi vključijo, lahko, recimo, odigrajo vlogo enega od likov. Možnosti za poljubno dolgo ukvarjanje z eno samo pravljico, je torej dovolj.

Več pravljic – godlja?

Ne nujno, a vseeno naj bi se naenkrat ukvarjali le z eno pravljico. Vse prehitro se sicer kakovostna vsebina pomeša v nerapoznavno godljo (tudi krompirjevi juhi ne dodamo francoske solate in čokoladnega sladoleda z dunajcem), iz katere je težko odnesti karkoli uporabnega. Če radi rečemo, da so pravljice odlično sredstvo za bogatenje domišljije, bomo z več pravljicami naenkrat ponudili preveč podob, ki se bodo zmešale do neprepoznavnosti. Pomešajo se liki in njihova medsebojna interakcija, kar nikakor ni dobro za drugo področje, kjer so pravljice prav tako izjemno koristne – področje socialnih veščin. Danes, v obdobju nenehnega bombardiranja z informacijami, ki jih vsak po svoje filtrira, se pristen človeški stik se bolj potiska v ozadje, stik z različnimi ljudmi v različnih okoljih pa še bolj.

Tole besedilo bi se dalo še močno razširiti in morda ga nekega dne res bom, a predvsem naj ostane pri osnovnem sporočilu – povejmo eno pravljico na dan, pa to izkoristimo v čim večji meri.

Komentiraj

Filed under pravljice

Deklica z vžigalicami

Hans Christian Andersen: Deklica z vžigalicami

Deklica z vžigalicami Hansa Christiana Andersena je ena najbolj znanih in najlepših pravljic z motivom smrti. Je tudi pripoved o sanjah in upanju, ki jih ne more premagati niti človeška brezbrižnost. Predstavili bomo povzetek s kratkim komentarjem, preprosto analizo in z ilustracijami Alice Havers iz leta 1885.

Obnova

Bil je silvestrski večer. Deklica se je odpravila na ulico prodajat vžigalice, oblečena le za silo, obuta v prevelike copate, ki so bili nekoč materini, pa še te je izgubila ob prečkanju ceste, ko bi jo skoraj zbila kočija. Enega od copat ni več našla, drugega ji je ukradel prav tako bosonog fant.

Na ulici je dišalo po pečeni goski, deklici pa je od lakote krulilo po trebuhu.

Ker nihče ni hotel kupiti niti ene vžigalice, je bila vse bolj obupana. Domov ni upala, saj bi jo oče gotovo kaznoval, poleg tega je bilo tam prav tako mrzlo. Premražena je prižgala vžigalico in prikazala se ji je topla peč, ki pa je izginila takoj, ko je vžigalica dogorela.

Ko je prižgala naslednjo, je zagledala toplo kuhinjo z bogato obloženo mizo. Tudi ta je izginila skupaj s plamenom vžigalice.

Tretja vžigalica ji je pričarala božično drevo, a tudi to je lahko občudovala le dokler ni vžigalica ugasnila. Na nebu je opazila zvezdni utrinek. Pokojna babica ji je nekoč povedala, da vsak utrinek predstavlja umirajočega človeka, katerega duša se odpravlja v nebo.

Prižgala je še eno vžigalico in tedaj je zagledala babico, najprijaznejšo in najbolj ljubečo osebo v njenem kratkem življenju. Ni hotela izgubiti njene podobe, zato je prižgala še vse preostale vžigalice. Zasijalo je svetleje od belega dne.

Deklica je prosila babico, naj je ne pusti same in babica je njeno dušo odnesla s seboj.

Zjutraj so mimoidoči na ulici našli zmrznjeno deklico in kupček dogorelih vžigalic. Pomislili so, da se je hotela ogreti, nihče pa ni vedel, koliko lepega je videla pred smrtjo.

Analiza

Revščina in izkoriščanje otrok sta bila v Andersenovih časih nekaj samoumevnega (v številnh delih sveta sta še vedno). Motiv revne deklice, ki od mraza umre, je delno gotovo povzel tudi po svojem ne prav lepem otroštvu in mladosti, kjer sta bila lakota in mraz vsakdanja tovariša.

Smrt lahko slutimo od samega začetka. Andersen je gotovo dal prednost silvestrskemu večeru pred božičnim, saj zadnji dan v letu ponazarja umiranje. Za povrh že v prvem stavku opozori na izjemen mraz, v katerega se poda premalo oblečena deklica. Da ravno ona prodaja vžigalice, ki so seveda namenjene ogrevanju, je dodaten kontrast.

Deklica se pred kruto resničnostjo nato zateče v domišljijski svet. Kazen zaradi neprodanih vžigalic je ne skrbi več, saj se raje preda prijetnim sanjarijam o topli peči, pečenki na mizi in okrašenem božičnem drevesu. Največjo tolažbo ji prinese podoba babice, ki pa je že mrtva in deklica najde (od)rešitev v tem, da se ji pridruži.

Zgodbo lahko razumemo kot ostro kritiko hladnega (tako in drugače) sveta, v katerem številni otroci trpijo in umirajo, ne da bi se kdo zares zmenil zanje. Andersen je v svojih pravljicah za otroke pogosto posegal po kritiki obstoječe družbe in ponujal tolažbo v domišljiji in religiji.

Sporočilo

V Deklici z vžigalicami lahko najdemo več sporočil, kar je seveda eden od razlogov, da je kljub žalostnemu tonu, ki ga na koncu le delno omili podoba nasmejanega obraza zmrznjene deklice, postala nesmrtna.

Eno je prav gotovo. Bogat čustveni in domišljijski svet na dolgi rok le premaga trdo resničnost. Ker lakote in mraza v tem svetu ni mogla premagati, je našla pot v drugega. K babici.

Drugo sporočilo naslavlja starše. Iz pravljice ni razvidno, kaj je bilo z dekličino materjo, a glede na njene copate, ki jih je nosila, lahko sklepamo, da je tudi ona umrla. O očetu izvemo zgolj to, da se ga je bala. Deklici torej ni manjalo ‘le’ hrane, toplote in varnosti, predvsem je bila brez ljubezni. To pa lahko še tako revni starši svojim otrokom vendarle nudijo.

Tretje sporočilo je družbeno. Andersen jasno pove, da so mimo deklic nenehno hiteli ljudje, ki jim je šlo v življenju neprimerno boljše, a jo je komaj kdo opazil. Celo v napoto jim je bila. Si res želimo živeti v tako hladnem in brezbrižnem svetu?

Več o ilustratorki in vse njene ilustracije iz knjige Beli labodi in druge pravljice, iz katere smo uporabili tudi slike za predstavitev Deklice z vžigalicami, si lahko ogledate na https://topillustrations.wordpress.com/2012/11/18/alice-havers/.

Komentiraj

Filed under pravljice

Je Peter Pan sploh pravljica?

Se pravljica o Petru Panu izmika definicijam ali jih piše na novo?

Peter Pan Jamesa Matthewa Barrieja je ena najbolj znanih avtorskih pravljic vseh časov, čeprav se pravzaprav izmika enemu izmed osnovnih pogojev, ki naj bi jih izpolnjevala pravljica. Pravljice namreč govorijo o spremembah, bistvo Petra Pana pa je ravno v tem, da spremembe zavrača. Če v klasičnih pravljicah glavni liki praviloma odraščajo, daje Peter Pan jasno vedeti, da on ne bo nikoli odrasel.

Pa je zato pravljica o Petru Panu (pravzaprav gre za kopico zgodb, knjig, gledaliških predsav, filmskih priredb in še in še) nekakšna antipravljica? Kakor se vzame. Če je v življenju (ki ga pravljice seveda odsevajo) edina stalnica, na katero se lahko zanesemo, da bodo nenehno prihajale spremembe, vključno z neizogibno, da vsi odrasemo (največ pravljic se ukvarja ravno s tem), Peter Pan uvaja novo stalnico – nobenih sprememb. Oziroma – spremembe ja, dokler gre za igranje z različnimi domišljijskimi ali realističnimi liki, enkrat so na vrsti gusarji, drugič Indijanci, tretjič simpatična deklica iz soseske, a bistveno spremebo, da mora vsak odrasti, Peter Pan izpusti.

Je torej sprememba, ki jo obravnava ta pravljica ravno v tem? Da namesto sprememb, ki jih obravnavajo druge pravljice (premagovanje mogočnih nasprotnikov, iskanje zakonskega partnerja, iskanje finančne neodvisnosti, …, kar so vse različni elementi odraščanja) glavni lik noče odrasti?

Če smo povsem pošteni, se tudi pripovedi o Petru Panu odraščanju ne izognejo, le iz drugega zornega kota ga predstavijo. Wendi, njegova najbolj znana prijateljica, namreč odrase. Tudi drugi liki se ne morejo izogniti neizogibnemu. V nekaterih priredbah odrase celo Peter Pan. Potemtakem se torej ne bomo zlagali, če Barriejevo nesmrtno umetnino vendarle uvrstimo med pravljice.

Komentiraj

Filed under pravljice

Hrana v pravljicah

Kako pomembna je hrana v pravljicah?

Čeprav to pogosto spregledamo, so pravljice tesno povezane s hrano. Že med najslavnjšimi najdemo kopico primerov, kjer hrana odigra pomembno, če ne celo ključno vlogo. V Rdeči kapici in v Pogumnem krojačku deluje hrana kot sprožilec dogajanja. Deklica mora odnesti hrano babici, krojaček pa zaradi želje po marmeladi postane samozvani junak (saj ubije sedem muh na en mah!). Zlobna mačeha Sneguljčico poskuša pokončati z jabolkom, sedem kozličkov in trije prašički (pa tudi Rdeča kapica in njena babica) vlogo hrane odigrajo kar sami. Zelo blizu je tudi Trnuljčica, saj se ravno zaradi (odsotnosti) pribora (odvisno sicer od različice, ki jo izberemo) zlobna vila odloči, da deklici ‘podari’ prekletstvo. No, ravno pri Trnuljčici lahko v starejših verzijah najdemo še pravi kanibalizem, ki je še vedno ključna točka v Janku in Metki.

Bi poskusili narediti seznam pravljic v povezavi s hrano?

Komentiraj

Filed under pravljice

Vladimir Propp: Morfologija pravljice

Kako je Vladimir Propp razstavil pravljico na osnovne dele in jo sestavil nazaj

Vladimir Jakovlevič Propp (1895-1970) je bil sovjetski folklorist, ki je najbolj znan po iskanju najosnovnejših elementov, oz. gradnikov pravljic, ki jih ni mogoče razstaviti na osnovnejše, oz. preprostejše, z njihovim sestavljanjem pa je mogoče sestaviti katerokoli pravljico. Čeprav se je pri svojem delu omejil le na ruskov ljudsko pravljico, so njegove ugotovitve uporabne pri vseh literarnih delih in širše. Njegova najpomembnejša knjiga Morfologija pravljice (pozor, gre za kar zahtevno branje) je navdihnila številne raziskovalce po vsem svetu, pa čeprav so se mnogi med njimi radi ob Proppov pristop tudi obregnili.

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Aleksander Afanasjev

Afanasjev (1826-1871) in ruske pravljice

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Pravljice in šport

Kaj imajo skupnega pravljice in športna tekmovanja?

Komentiraj

Filed under Uncategorized

Humor v pravljicah

Kako je s humorjem v pravljicah?

Humor se na prvi pogled zdi obvezni del pravljic. Pa vendar nam podatek, da pravljice pravzaprav izhajao iz ljubezenskega romana, pove, da humor ni niti obvezni, niti vedno zaželjeni del pravljic.

Komentiraj

Filed under Uncategorized