Najljubse pravljice z ilustracijami Maud Haumphrey

Izbor pravljic z ilustracijami Maud Humphrey

Ni vsaka pravljica primerna za otroke in ni vsako besedilo za otroke pravljica. Kot bi to ne bilo dovolj zahtevno, so tu še izbori. Najlepše, najboljše, najljubše in še marsikakšne naj pravljice na nas prežijo na vsakem koraku. Da so stroški čim manjši v izbora uvrstijo stare pravljice, ki so proste avtorskih pravic. Poleg tega morajo biti dovolj znane, da jih ni treba posebej predstavljati.

maud-humphrey-naj-pravljice-prednja-platnica

Če v kazalu vidiš besede Pepelka, Aladin in podobo, pač ne moreš veliko zgrešiti, kajne?

Pač! Če je izbor slabo narejen, lahko v povezavi s slabim prevodom in priredbo bralcu ponudi bore malo. Vsekakor nič, kar bi se začelo z Naj in nadaljevalo s pridevnikom, ki mu dajemo pozitiven predznak.

Žal je tokrat en tak izbor pred nami. Pri založbi so se verjetno zavedali šibkih besedil in temu primerno na naslovnici poudarili ime ilustratorke. Maud Humphrey, današnji generaciji bolj znana kot mati slovitega Humphrey Bogarta, je v času izida 1892 veljala za eno najbolj znanih in iskanih ilustratork v ZDA.

maud-humphrey-naj-pravljice-barvna-ilustracija

Očitno jim je uspelo, saj je knjiga doživela celo ponatis (1895), ki ga bomo dejansko predstavili. No, kaj dosti ni predstavljati, saj je ilustracij relativno malo, nekatere pravljice jih sploh nimajo, besedilo pa je napisano v stilu kratke obnove. Skoraj brez dialogov, brez napetosti, le na kratko je povzeto kaj se v zgodbi zgodi.

Kako so takšne zgodbe starši pravili otrokom, ne vem. Morda so jih uporabili le za osvežitev spomina (hej, kaj je bilo že potem …), morda pa so iskali načine, kako različice, ki so jih poznali, povedati na mehkejši način, s katerim bi se izognili nočnim moram pri bolj občutljivih otrocih.

Pravljice so namreč povzete na tako suhoparen način, da z njimi kljub nekaterim pretresljivejšim dogodkom (mačeha v Sneguljčici vendarle umre) le težko koga prestrašijo. Ampak pri Rdeči kapici so vendarle vzeli različico brez lovca – konča se torej s tem, da volk požre deklico.

maud-humphrey-naslovnica-znotraj-naj-pravljice

Takole gredo pravljice po vrsti:

Rdeča kapica

V teh izvedbi ima Rdeča kapica očeta in mamo, a ji o kaj prida ne pomaga. Ko nese bolni babici hrano, jo prestreže volk, poizve po njenih opravkih, jo prehiti, poje babico in na koncu še deklico. Tako. Da bo vedela za drugič!

Pepelka

Vdovec se še enkrat poroči, tokrat z vdovo, ki ima že dve hčeri. Slednji njegovo edinko spemenita v služabnico, jo ponižujeta in preimenujeta v Pepelko. Nekega dne kralj pripravi ples, na katerem naj bi njegov sin spoznal svojo bodočo ženo in kraljico. Pepelkini sestri se veseli odpravita poskusist srečo, a Pepelka zaradi umazanih in raztrganih oblačil ne more.

maud-humphrey-pepelka

Toda na pomoč priskoči dobra vila, iz buče pričara kočijo, iz ujetih glodalcev služinčad in Pepelka v (tudi pričaranih) razkošnih oblačilih očara princa. Trikrat gre na ples, a na zadnjem izgubi čevelj, po katerem jo princ kasneje najde in lahko se poročita.

Trije medvedi

Medvedja družina je živela v hišici, a nekega dne so šli na sprehod in mimo je prišla Srebrnolaska (!). Ta je poskušala njihovo kašo, njihove stole in na koncu še njihove postelje. Ob vrnitvi so jezni odkrivali, da je tujec šaril po njihovih rečeh.

trije-medvedi-trije-medvedi

Srebnolasko so zalotili v postelji, a jih je zaslišala, skočila skozi okno in pobegnila.

Aladin

Aladin je prijazen, a len fant, ki ga nekega dne obišče neznanec. Predstavi se za strica, a je v resnici čarovnik, ki ga hoče izkoristiti za pridobitev čarobne svetilke. Ker se sporečeta Aladin ostane ujet pod zemljo, a s svetilko, ki je ne zna uporabljati in čarobnim prstanom, ki mu ga je posodil čarovnik.

maud-humphrey-aladin

Toda oboje se nauči uporabljati, kar ga ne le reši, ampak mu prinese veliko bogastvo in princeso za ženo. toda čarovnik ga najde in s pretvezo, da menja stare svetilke za nove, dobi čarobno svetilko. Nato pobere še aladinovo bogastvo in princeso. Toda Aladin s pomočjo prstana spet dobi vse nazaj.

Lepotica in Zver

Trgovec s tremi hčerami je skoraj obubožal. Najmlajša, imenovana Lepotica, je to dobro sprejela, starejši pa ne. Ko se je trgovec odpravljal na pot, jih je vprašal, kaj naj kateri prinese, sta starejši hoteli dragocenosti, najmlajša pa le vrtnico. Pot ni bila uspešna, a je ob vrnitvi videl rožni grm in hotel odtrgati vrtnico.

To je priklicalo Zver, ki bi ga ubila, če se ne bi pogodila, da mu v zameno za svoje življenje pošlje eno svojih hčera. to je bila seveda Lepotica, ki je Zver spoznala kot prijazno in bogato bitje. A kljub nenehnim snubitvam, se ni hotela poročiti z njim.

maud-humphrey-lepotica-in-zver

Nekega dne jo je dajalo domotožje in Zver ji je dovolil oditi, če se vrne ob dogovorjenem času. Pa se ni, saj sta ji ljubosumni sestri nekja podtaknili v pijačo. Ko se je (prepozno) prebudila, je odhitela k Zveri, a ga v gradu ni bilo. Našla ga je umirajočega na vrtu in zajokala, naj nikar ne imre, ker bo potem ona tudi, tako zelo ga ljubi.

To je odpravilo urok, zaradi katerega je prelepi princ postal Zver. Poročila sta se in srečno živela.

Jakec in fižolovo steblo

Jakec je bil lahkomiseln fant, ki je živel sam z materjo. Premoženje je hitro zapravljal, dokler ni doma ostala le kravica. Tudi to je odpeljal na sejem, a že kmalu naletel na mesarja, ki mu je za kravo dal pest fižolčkov. Mati jih je jezna vrgla na vtrt, a iz njih je zjutraj zraslo orjaško steblo.

maud-humphrey-jakec-in-fizolovo-steblo

Jakec je splezal po njem emd oblake in tam odkril nov svet. Spoznal je vilo, ki mu je povedala, da je posest okrog njega nekoč pripadala njegovemu očetu, sedaj pa jo ima zlobni velikan.

Jakec je po vrsti velikanu ukradel kokoš, ki nese zlata jajca, vreče z zlatom in na koncu še govorečo harfo. Ob tem ga je velikan zaslišal in stekel za njim, a Jakec je bil dovolj hiter, da je steblo posekal, ko je bil velikan pše visoko pod oblaki in se je ob padcu ubil. Nato Jakec ni več hodil gor.

Palček Tom

maud-humphrey-palcek-tom

Sneguljčica

maud-humphrey-sneguljcica

Mestni godci iz Bremna

maud-humphrey-mestni-godci-iz-bremna

Modra ptica

maud-humphrey-modra-ptica

Lepa Zlatolaska

maud-humphrey-lepa-zlatolaska

Grdi raček

maud-humphrey-grdi-racek

Konec

maud-humphrey-zadnja-platnica-naj-pravljice

Malce nenavadna zmes pravljic, a vseeno zanimiva zbirka in del zgodovine.

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Švedske pravljice

Švedske pravljice

Tokrat bomo prelistali Švedske pravljice, sicer v angleškem prevodu, ki ga je W. Hienemann leta 1901 založil v Londonu. Pravljice je zbral baron Nils Gabriel Djurklou (1829-1904) in jih zapisal v dialektu podeželja, kjer jih je našel, kar gotovo ni pospešilo prevajanja. No, dobre reči ne izginejo kar tako in ščepec švedske kulturne dediščine je gotovo ohranjen tudi s pomočjo te knjige.

svedske-pravljice-carl-larsson

Naslovna ilustracija je delo enega najuglednejših švedskih slikarjev svojega časa. Predstavimo najprej njega.

Carl Larsson (1853-1919)

Rodil se je v revni družini, kjer sta starša kraj s krajem sestavljala s težaškimi priložnostnimi deli. Na srečo je Carlov učitelj v šoli za reveže prepoznal njegovo nadarjenost za risanje in mu predlagal prijavo na šolo za risarje. Tam se ni najbolje počutil, a po nekaj letih je napredoval na oddelek za najboljše in tam zablestel. Hkrati je služil denar kot karikaturist in z zaslužkom že pri šestnajstih pomagal preživeti drugim družinskim članom.

Kot mnogi mladi umetniki v drugi polovici 19. stoletja je Larsson odšel v Pariz, a ga tamkajšnja eksplozija impresionizma ni navdušila. Bolje se je počutil skupaj s še nekaterimi drugimi skandinavskimi slikarji, s katerimi je soustvaril umetiško kolonijo Grez-sur-Loing. Tam je tudi spoznal bodočo ženo Karin, s katero se je kmalu poročil (imela sta osem otrok), in z olja prešel na akvarele. Lars in Karin sta po vrnitvi na Švedsko skupaj ustvarjala, on je bil posebej ponosen na svoje freske in velike poslikave, velik del prihodka je družini prinašala zasnova notranje opreme, kjer je predvsem blestela Karin.

Čeprav dokaj uspešen in cenjen, je proti koncu kariere doživel veliko razočaranje, ko je Narodni muzej pri njem naročil ogromno sliko, a nato izdelek zavrnil kot neprimeren. Usoda same slike je zanimiva, saj so jo zares sprejeli šele, ko jo je kupil in kasneje za razstavo posodil japonski zbiralec umetnin, kar samo potrjuje pravilo, da mnoge umetnike doma začnejo prav ceniti šele po tem, ko jih odkrijejo tujci. Po odmevnosti na razstavi je Nardni muzej posojeno sliko od zbiralca nazadnje odkupil in je danes del zbirke.

Carl Larsson se je zadnja leta boril z depresijo, bil je šibkega zdravja, prizadela ga je možganska kap in kmalu za tem je umrl. Njegova zapuščina, predvsem slike s prizori iz domačega življenja, z izjemnim smislom za podrobnosti in barvne kombinacije velja za enega temeljev sodobnega skandinavskega oblikovanja – veliko svetlobe (v primerjavi s prej cenjenimi mračnimi barvami) in redni, a nikoli pretirani utrinki drznejših barv.

svedske-pravljice-prednja-ilustracija

V nadaljevanju po vrsti predstavljamo pravljice, kot si sledijo v knjigi, skupaj z ilustracijami, ki pa so delo norveških umetnikov, o katerih bo beseda tekla kasneje.

Lars, fant moj

lars-moj-fant-1

Premožen mladenič objestno zapravi premoženje, a izmučen in sestradan dobi moč nad skrivnostnim Larsom, ki lahko izpolni vse njegove želje. Tako si mladenič omisli bogat dom in prelestno princeso za ženo, a ima Lars svoje načrte.

lars-moj-fant-2

Čeprav nekaj časa kaže, da bo mladi mož ostal brez vsega, kar mu je dal Lars in še svojega življenja, dobi še eno priložnost, ki jo tokrat pametno izkoristi. In še z Larsom se na koncu lepo dogovorita …

lars-moj-fant-3

Pravljica Lars, fant moj, je zelo podobna Andersenovemu Vžigalniku (Andersen jo je zagotovo poznal), pa tudi Aladinu in čudežni svetilki (ki je nenazadnje navdihnila Andersena pri pisanju Vžigalnika).

Klobasa

Stara ženica posodi skrivnostni gospe svojo ponev in ta ji v zahvalo podari izpolnitev treh želja. Toda ženica je nerodna in si najprej zaželi klobaso, kar seveda razjezi njenega soproga, ki si zaželi, da se ji klobasa prilepi na nos.

pravljica-klobasa

Tako sta morala dobro premisliti, kako porabiti tretjo željo … Pravljica, ki jo srečamo v različnih izvedbah v številnih zbirkah različnih narodov.

Starka in potepuh

Potepuh pride do starkine hiše in jo prosi za hrano. Ker starka trdi, da nima v hiši nobene hrane, jo potepuh povabi k žebljevi juhi. To je prav posebno okusna juha, ki pa je še boljša, če ji kaj malega dodamo …

starka-in-potepuh

Še ena pravljica, ki jo srečamo v različnih krajih po vsem svetu. Sporočilo je vedno isto  – zvijača lahko premaga vse, celo skopuštvo.

Kako naj bo ime otroku?

Mož in žena sta premožna, a snubca za svojo hčer čakata že kar malo predolgo. Ko se ta vendarle pokaže, se nepričakovano zaplete …

kako-naj-imenujemo-otroka

Kratka, a zabavna zgodba, ki nas opominja, da ne smemo zlahka izpuščati priložnosti.

Sveti Peter in ženski

Sveti Peter je ponoči prišel v vas in potreboval prenočišče. Bogata ženska ga je zavrnila, revna pa mu je ponudila prenočišče in skromen zajtrk, kar je najbolje mogla. Ko se je zjutraj poslavljal, ji je dejal, da ji sicer ne more plačati z denarjem, lahko pa naredi tako, da bo tisto, kar bo najprej storila, počela ves dan.

sveti-peter-in-zenski-ilustracija-1

Ženska ga ni povsem resno vzela in se je raje spravila k delu. Ker je ravno nameravala urezati blago za otroško obleko, ga je najprej poskusila izmeriti. A bolj je razgrinjala blago, več ga je namerila in do večera ga je nabrala za tri polne voze. Seveda je višek prodala in si dobro opomogla. Za to je izvedela bogata ženska in v upanju, da se tujec s čarobnimi močmi vrne v vas, dolgo čakala na novo priložnost. Tudi blago, pa precej lepše in dragocenejše, si je pripravila.

sveti-peter-in-zenski-ilustracija-2

Res ga je dočakala, lepo postregla in zjutraj spomnila, kako je nagradil njeno revno sosedo. Obljubil je, da bo njej enako poplačal. Ko pa je odšel, se je spomnila, da si mora natočiti še vode in namesto merjenja blaga je bilo črpanje vode tisto, kar je počela do večera. Dokler ni poplavila hiše in dvorišča, zvečer pa utonila.

Starka in ribica

Nekoč je živela starka, sicer vajena skromnega življenja, a nekaj izboljšav bi si vendarle želela. Vse težje si je nosila vodo v hišo na hrib, njena sekira je bila tako rjasta in skrhana, da je še komaj kaj odsekala in tudi obleka ji je bila prekratka in pretesna.

Nekega dne je z vodo zajela ribico in se že razveselila, da bo njena večerja malo boljša od običajne, ko je riba spregovorila. Obljubila ji je izpolnitev treh želja, če jo izpusti. Po krajšem obotavljanju se je starka odločila sprejeti ponudbo. Zaželela si je, da bi vedra lahko kar sama nosila vodo v breg, da bi z enim udarcem razsekala, kar bi udarila in da bi se raztegnilo vse, kar bi potegnila.

starka-in-ribica

Ribica ji je želje izpolnila in odplavala. Ko je starka videla, da vedra sama nosijo vodo navzgor, se je od navdušenja plosknila po kolenih – in si presekala nogi. Začela je kričati in jokati, ko pa si je obrisala solze in nos, si ga je tako raztegnila, da svet še ni videl tako nosate ženske. Še sedaj tarna tam pod hribom, če ni že nehala.

Pogumni petelinček

Nekoč je živel par, ki ni mogel imeti otrok. Posebej žena se kar ni mogla sprijazniti s tem, da ne bo postala mama, zato je povsod spraševala, ali bi ji kdo lahko pomagal. Končno je srečala starko, ki ji je izročila jajce. Nositi ga mora na toplem, na prsih, in dobila bo sina, da bo veselje.

Iz jajca je res prišlo dete, a po videzu je šlo za petelina, ne človeka, pa ga je mati, ki ga je izvalila, vseeno vzela za svojega in zanj skrbela po najboljših močeh. Zrasel je v korenjaka, ki je nekega dne preizkusil svojo moč tako, da je pri oranju zamenjal vola. Precej močnejši je bil! Sklenil je, da potrebuje ženo in to ne kar navadno kokoš, ampak kar princeso.

Ker princese ne hodijo peš, je poiskal najprimernejše vozilo. To je bila velika jušna zajemalka, ki jo je vlekel kar sam. spotoma je srečal lisico, ki ga je povprašala, kam je namenjen. Prosila ga je, če gre lahko  z njim na grad in vzel jo je. Za tem je vzel še volka. Nato še medveda. In nazadnje še jezero.

Prispeli so do gradu. Petelinček je skočil na streho in zavpil, da bo princesa njegova. Kralju to ni bilo všeč, zato je ukazal služabnikom, naj ga ujamejo. Niso ga mogli in s strehe je prišel šele, ko mu je kralj obljubil svojo edino hčer za ženo. Kmalu mu je postalo žal, zato je dal petelinčka zapreti k gosem, da bi ga okljuvale do smrti. Vendar je petelinček poklical lisico in ta je pobila vse gosi.

Potem so ga zaprli h kravam, ki jih je pobil volk, in konjem, ki jih je raztrgal medved. Nazadnje ga je dal kralj vreči na žar in tam so ga že napol spekli, preden ga je pogasilo jezero. Kralj je petelinčka vseeno pogoltnil, saj je upal, da bo končno mir. Toda petelinček je še naprej tulil, da bo princesa njegova in skakal po kraljevem želodcu, da ga je ta izbruhal in peljal k svoji edinki.

pogumni-petelincek-svedska-pravljica

Princesa je ob takem ženinu jokala kot dež, a petelinček ji je ukazal naj mu zavije vrat. Sprva ni hotela, a po njegovem vztrajanju je to storila in petelinček se je spremenil v čudovitega kraljeviča. Naredili so razkošno svatbo, kjer so se najedli tudi lisica, volk in medved, jezero pa je pomilo posodo.

Različica dobro znane zgodbe o druščini, v kateri vsak posameznik prispeva nekaj posebnega za končni cilj. Takšne zgodbe še danes radi spremljamo v filmih o ekipah superjunakov.

Vejustus, kravtulus, slamnosis

Nekoč je živel kralj, ki je bil najpametnejši daleč naokoli. Obkrožil se je s samimi učenjaki, a še ti ga niso vedno razumeli. Imel pa je tudi hčer, lepotico, ki je marsikoga osupnila s svojo lepoto. Toda kralj je sklenil, da se bo poročila le z dovolj pametnim ženinom. Da bi odvrnil množico, je preizkus sicer ponudil vsem, a neuspešne bo dal obglaviti.

Vseeno so poskušali številni princi, ugledni možje in drugi, ki so se zaljubili v princeso. Vsem po vrsti o odrezali glave. Nedaleč pa je živel kmečki fant, okretne pameti, a brez šol, ki je sklenil, da bi princesino roko rad poskusil osvojiti še sam. Najprej se je z vaškim župnikom, najbolj šolanim v okolici dogovoril, da ga zvečer bo poučeval v zameno za delo na vrtu.

Župnik mu je res bral knjige in predaval, a se je fant čez čas naveličal. Sklenil je, da bo kar brž stopil do princese in se pri tem poskusil zanesti na srečo. Kdor ne tvega pač ne more dobiti. Po poti proti gradu ga je po ustih ošvrknila veja in rekel si je “To je bil vejustus.” Nato je šel prek travniku, kjer je divje tulila krava. Dejal si je: “To bi bil lahko kravtulus.” Nazadnje je prečkal globok potok in ob tem se mu je v nos zaletela slamna vejica. Pa si je rekel: “To bi bil pa slamnosis.”

Ko je prispel na grad, so ga pričakali stražarji, in ker se ni pustil odgnati, so ga odpeljali do sobane s kraljem in njegovimi učenjaki. Eden od njih je začel z dolgovetznim predavanjem, polnim tujk in nenavadnih besed. Ko je končal, je fanta vprašal, kaj so o misli o tem.

Pa je rekel fant: “Oh, s takimi otročarijami sem se nehal ubadati že v zibki. Raje vi meni povejte, kaj je to vejustus, kravtulus, slamnosis!” Učenjaki so dolgo stikali glave, še sam kralj je moral priznati, o čem govori fant, tako da so mu na koncu vendarle dali princeso za ženo in pol kraljestva, ki ga je vodil tako, kakor ga pač je.

Deček in lisica

decek-in-lisica-svedske-pravljice

Nekega dne je deček na poti v cerkev zagledal lisico, ki je spala na skali. Pobral je kamen, da bi jo pobil in pomislil, d bi z njenim krznom lahko zaslužil. Potem bi na očetovi zemlji posejal žito in potem bi mimo hodili ljudje, ki bi ga občudovali in on bi jih moral odganjati in … Ker je razmišljal na glas, se je lisica zbudila in ušla. Najbolje je torej delati načrte s tistim, kar imaš.

Stari Niko in deklica

Nekoč je živela deklica, ki je neznansko rada plesala. Noge so ji švigale kot za stavo in bi ji še bolj, če ne bi bila tako revna, da si ni mogla privoščiti boljšega od čevljev iz brezovega lubja. Nekega dne pa je na semnju srečala Starega Nika, ki je imel natanko takšne čevlje, o kakršnih je sanjala. Udobne, močne, usnjene in elegantne, a seveda zanje ni imela denarja.

Po daljšem barantanju sta se s Starim Nikom sporazumela, da lahko čevlje dobi zastonj. Nosi jih lahko eno leto, z njimi pleše po mili volji, on pa jo bo po letu dni poiskal. Če bo s čevlji zadovoljna, jo bo odpeljal s seboj, če ne, mu jih vrne in so čevlji spet njegovi.

Tako je leto dni uživala na plesiščih v bližnji in daljni okolici, a nekega dne je Stari Niko prišel izterjat dolg. Čeprav je rekla, da s čevlji ni zadovoljna, ji ni kar tako verjel. Pa je rekla, da so še njeni stari čevlji iz brezovega lubja boljši od njegovih usnjenih. Predlagala mu je tekmo okrog jezera. Če pride do polovice in nazaj prej ona v starih čevljih, bo dokazala svoje. Če zmaga on v usnjenih, jo lahko odpelje.

svedska-pravljica-stari-niko-in-deklica

stari-niko-in-deklica-svedska-pravljica

Stari Niko je bil prepričan, da bo zmagal, saj v moč svojih čevljev ni dvomil. Ni pa vedel, da ima deklica dvojčico, ki jo je pustila ravno na nasprotni strani jezera. Ko se je tekma začela, je Stari Niko, čeprav hiter kot blisk, le debelo gledal, ko je deklico, ki naj bi tekla  po drugi strani, že našel tam (bila je dvojčica), ko se je vrnil, pa je bila že v cilju (prava deklica). Čeprav je zahteval povratno tekmo in nato še eno, je vsakič izgubil. Moral se je pobrati s čevlji in brez dekleta, slednja pa je tudi nehala plesati. Kajti s Starim Nikom se vseeno ni želela več srečati.

Kamniti kip

Nekoč sta šla prek pokopališča dva moška, pa je eden rekel: “Naj počivajo v miru vsi, ki ležijo tukaj.” Drugi je pripomnil: “Kakor so si postlali, tako spijo. dobili so, kar so si zaslužili.” Ob takih zlobnih besedah se je na mestu spremenil v kamnit kip. Več pobožnih mož ga je poskušalo z molitvijo odrešiti, a mož je ostal spremenjen v kip. Nato je v tiste kraje prišel nov župnik, ki je bil dobrega srca, a hitre jeze. Tudi žena mu je bila podobna, oba pa je pritegnila zgodba o možu, ki se je spremenil v kip. Župnik je sklenil, da ga bo dal prenesti v svojo delovno sobo, kjer bi lahko molil za dušo okamenelega moža, kolikor pogosto je le mogoče.

Ko je začel moliti in glasno zahteval, naj ven odide vse zlo, je slišal čudne zvoke, ki si jih ni znal razložiti. Naslednji dan isto. Tretji dan pa je postal prepričan, da zvoki prihajajo od kipa. “Ti se lahko smejiš?” je vprašal. “Potem lahko tudi govoriš?” Kip je odgovoril, da res lahko govori. Smejal pa se je zaradi župnika. Kakor je bil pobožen in pošten, se je vendar nenehno prerekal s soprogo, kar je v hišo privabilo poredne škrate. ti so poplesavali povsod naokrog, dokler ni župnik ob koncu molitve ven nagnal vse zlo. Škrati so stekli ven, z izjemo enega, ki je imel poškodovano nogo, zato se je ven zelo počasi odvlekel in to je kamniti kip spravilo v smeh. Smešno je bilo tudi, ko so se ob naslednjem prepiru vrnili in pohabljeni škrat kot zadnji med njimi.

svedska-pravljica-kamniti-kip

Župnik se je o tem pogovoril z ženo in sklenila sta, da se bosta poskusila manj prepirati. Res sta sčasoma postal prijaznejša in kmalu zaživela precej bolj srečno kot poprej. “Kako je sedaj s škrati?” je čez čas župnik povprašal kip. “Odšli so,” je povedal kip. Pred dnevi je prišel pohabljeni spet malo pogledat, a je videl, da tu ni več zanimivo zanj. Gotovo se sedaj zabava kje drugje. Okrog vaju pa vidim poplesavati le še angelce.” “Če je tako, bi rad pomagal še tebi,” je rekel župnik. “Samo še eno molitev potrebujem,” je povedal kip. Tokrat je župnik ob izganjanju zla na koncu molitve opazil, da se je kip spremenil nazaj v človeka. Takoj za tem je s pomirjenim obrazom mrtev padel na tla. Pokopali so ga in vsi skupaj so bili na boljšem.

(se nadaljuje)

Še obljubljena beseda ali dve o norveških ilustratorjih, ki sta opremila predstavljeno knjigo.

Theodor Severin Kittelsen (1857-1914)

Že v rani mladosti je ostal brez očeta. Kot eden izmed osmih otrok je z materjo živel v težkih razmerah in že pri 11 letih postal urarski vajenec. Pri 17 letih je njegovo nadarjenost za risanje prepoznal Dirdrich Aaal, ki je najprej poskrbel za vpis na šolo risanja v Oslu in nato plačal še izpopolnjevanje v Munchnu. Toda Aaalu je denarja zmanjkalo pred koncem Kittelsenovega študija, zato se je moral slednji preživljati z delom za časopise in revije. Dobri dve leti kasneje je dobil državno štipendijo za študij v Parizu in se po koncu vrnil na Norveško. Zaslovel je s slikami prizorov iz narave in ilustracijami pravljic. Njegova posebnost so bili troli. Žal ga je kmalu začelo izdajati zdravje, zato je bil prisiljen v selitev, prodajo premoženja in umrl je v revščini.

Erik Werenskiold (1855-1935)

Zaslovel je predvsem s pejsaži in slikami kmečkih prebivalcev, njegove ilustracije norveških pa tudi drugih pravljic in pripovedk so danes del norveške kulturne dediscine. Za svoje delo je dobival od leta 1908 naprej redno plačo kot ‘državni umetnik’, prejel je celo vrsto odlikovanj, vključno z viteškim. Ustvarjal je kar 60 let, portretiral znane sodobnike kot npr. dramatika Henrika Ibsena, skladatelja Edvarda Griega, nobelovca Fridtjofa Nansena, operno pevko Evo Nansen, … Tudi on je najprej študiral na Norveškem, nato v Nemčiji, a se na mednarodni razstavi navdušil nad francosko šolo slikanja na prostem. Nato je bil veliko v Franciji, nekajkrat v Italiji, vračal se je na Norveško. No, zdravje je nagajalo tudi njemu. Imel je eno leto paralizirano desnico, a se je pozdravil v Švici, … Pa bodi zaenkrat dovolj!

Komentiraj

Filed under pravljice

Zlata gos in (druge pravljice)

Tokrat bomo predstavili štiri pravljice, ki jih je v skupni knjigi leta 1905 izdala založba Frederick Warne & Co. Knjiga je izščla istočasno v Londonu in New Yorku, ilustriral pa jo je tedaj zelo priljubljeni Leonard Leslie Brooke (1862-1940). Morda ga že poznate kot avtorja serije o Jimmyju Vranu. Prav ilustracije Leonarda Leslieja Brooka so verjetno največja privlačnost pričujoče knjige, zato bomo ob kratki obnovi vseh pravljic predstavili kar vse ilustracije, kot so bile natisnjene v izvirniku.

zlata-gos-in-druge-pravljice-prizor-iz-zlatolaske

Opazili boste, da gre za kombinacijo črnobelih in barvnih slik. Pri črnobelih takoj pade v oči zelo natančna linija in velik smisel za podrobnosti, pri barvnih se bralec običajno najprej ustavi zaradi živih, a nikoli preveč agresivnih barv.

zlata-gos-drvar-seka

Oglejmo si torej vsako pravljico posebej in poskusimo dobiti vsaj približen občutek bralca, ki je tole knjigo dobil prvič v roke pred več kot stoletjem.

Zlata gos

zlata-goska-naslovna

Zlata gos je pravljica bratov Grimm. Pripoveduje o najmlajšem izmed treh bratov, ki so šli v gozd sekat drva. Medtem, ko sta starejša zavrnila prošnjo starčka po delitvi svoje malice z njim, je bil on (rekli so mu Tepko) prijaznejši in možiček ga je nagradil z zlato gosjo.

zlata-goska-sin-gre-v-gozd

zlata-goska-sin-zavrne-prosnjo

zlata-goska-sebicni-sin-je-kaznovan

zlata-goska-drugi-sin-se-zameri-starcu

zlata-goska-tretji-sin-deli-malico-s-starckom

zlata-goska-starcek-je-zadovoljen

zlata-goska-najmlajsi-sin-najde-zaklad

Ko se je Tepko vračal, je z gosjo zavil v krčmo, kjer je seveda zbudil veliko pozornosti. Najprej je poskušala goski skrivaj izpuliti perje najstarejša od krčmarjevih hčera, nato druga in nazadnje najmlajša. Vse po vrsti so se prilepile na gos in tepko je pot nadaljeval z gosjo in krčmarjevimi hčerami vred. Spotoma se je na gos prilepilo še več ljudi in tako so prispeli do gradu.

zlata-goska-fant-pride-v-krcmo

zlata-goska-krcmarjeve-hcere-se-prilepijo

zlata-goska-procesija

zlata-goska-zupnik

zlata-goska-zabava-mimoidoce

zlata-goska-vrsta-se-daljsa

zlata-goska-kralj-in-princesa

Tam je živela princesa, ki je nihče ni mogel spraviti v dobro voljo. Kralj je obupan obljubil njeno roko tistemu, ki jo uspe nasmejati in Tepku je s svojo smešno procesijo to tudi uspelo. Toda kralj nad ženinom ni bi, navdušen, zato mu je zadal še tri naloge – najti nekoga, ki bo popil ogromno pijače, pojedel neznanske količine hrane in na koncu še ladjo za po vodi in po suhem. S pomočjo možička iz gozda Tepko opravi z vsemi izzivi in se poroči s princeso.

zlata-goska-kralj-postavi-izzive

zlata-goska-mozicek-pomaga

 

zlata-goska-sod-je-popit

zlata-goska-prazen-sod

zlata-goska-nov-izziv

zlata-goska-pozeruh

zlata-goska-ladja-za-kopno-in-vodo

zlata-goska-poroka

Trije medvedi

l-leslie-brooke-trije-medvedi

Trije medvedi je pri nas bolj znana kot pravljica o Zlatolaski. Pripoveduje o družini treh medvedov, ki živi po svoje in se briga zase, dokler nekega dne ne odidejo na sprehod, tačas pa pustijo na mizi prevročo kašo. Tedaj pride do njihove hiše Zlatolaska in, ko ne vidi nikogar, vstopi.

trije-medvedi-doma

trije-medvedi-na-vrtu

trije-medvedi-ata-in-sin

trije-medvedi-mama

trije-medvedi-mama-streze-kaso

trije-medvedi-na-sprehodu

trije-medvedi-zlatolaska

V hiši medvedov ji najprej zadiši kaša. Poskusi iz prvega krožnika, nato iz drugega, a tekne ji šele kaša iz tretjega krožnika. Nato preizkusi prvi, pa drugi in še tretji stol. Pri vstajanju zadnji stol polomi. Zazdi se ji, da bi bil pravi trenutek za dremež, zato se odpravi še v spalnico, kjer spet preizkusi vse postelje, preden izbere zadnjo.

trije-medvedi-zlatolaska-poskusa-kaso

trije-medvedi-zlatolaska-polomi-stol

trije-medvedi-zlatolaska-spi

Medvedi se ob vrnitvi čudijo spremembam. Nekdo je bil očitno v njihovem domu. Najbolj jezen je najmlajši, saj je ostal brez kaše, s polomljenim stolom in še v postelji je našel neznanko. Ko medvedi obstopijo Zlatolasko, se ta zbudi in prestrašena pobegne skozi okno. Nikoli več je niso videli.

trije-medvedi-nekdo-je-bil-v-kuhinji

trije-medvedi-nekdo-je-pojedel-kaso

trije-medvedi-nekdo-je-sedel-na-stolih

trije-medvedi-nekdo-je-unicil-stol

trije-medvedi-iscejo-vsiljivca

trije-medvedi-v-spalnici

trije-medvedi-si-ogledujejo-postelje

trije-medvedi-odkrijejo-vsiljivca-v-postelji

trije-medvedi-prezenejo-zlatolasko

trije-medvedi-gledajo-za-pobeglo-zlatolasko

trije-medvedi-najdejo-zlatolsskin-klobuk

trije-medvedi-spijo

Trije prašički

l-leslie-brooke-trije-prasicki

Nekega dne je mati pujsa ugotovila, da ne more več skrbeti za svoje tri pujske, zato jih je poslala v svet. Drug za drugim so si zgradili hišice. Prvi iz slame, drugi iz šibja, tretji iz opeke. Kmalu prvega obišče volk in bi rad naprej. Prvi pujsek ga sicer ne spusti, a volk pihne, da se hišica podre, in pujsa lahko poje.

trije-prasicki-odhod-od-matere

trije-prasicki-mati-jih-opazuje

trije-prasicki-mama

trije-prasicki-gradnja-slamnate-hise

trije-prasicki-volk-odpihne-slamnato-hiso

Kmalu za tem volk obišče drugega pujska in tudi ta ga noče spustiti noter. Volk piha in piha, dokler se tudi hišica iz šibja ne podre in lahko poje še drugega pujsa. Seveda se kmalu odpravi še k tretjemu. Ko ga ta ne spusti naprej, ne pomaga še tako močno pihanje, saj je hiša preveč trdno zgrajena.

trije-prasicki-hisica-iz-sibja

trije-prasicki-volk-je-pojedel-dva-pujska

trije-prasicki-zidana-hisa

trije-prasicki-zidana-hisa-je-pretrdna-za-volka

Toda volk ne obupa. S pujsom se dogovori za obisk njive z repo, sadovnjaka z jabolki in sejma, a gre pujs tja vsakič malo prd njim in se, čeprav vsakič bolj na tesno, zgrešita. Ko je moral pujs po poti s sejma mimo volka, se je celo skril v pinjo za maslo, da se je varno odkotalil mimo. Ko volk spozna, da z zvijačo ne bo prišel do svinjine, poskusi vdreti v hišo skozi dimnik. Spodaj ga pričaka kotel vrele vode in pujs si iz volka skuha okusno obaro.

trije-prasicki-pujs-gre-po-repo

trije-prasicki-pujs-nosi-repo

trije-prasicki-volk-prepricuje-pujsa-da-pride-ven

trije-prasicki-pujs-vstane-zgodaj

trije-prasicki-pujs-na-jablani

trije-prasicki-pujs-bezi-iz-sadovnjaka

trije-prasicki-volk-lovi-pujska

trije-prasicki-pujsek-na-sejmu

trije-prasicki-volk-se-ustrasi-pujska-v-piniji

trije-prasicki-pujsek-na-varnem

trije-prasicki-volk-na-strehi

trije-prasicki-volk-v-kotlu

trije-prasicki-pujs-poje-volka

trije-prasicki-pujs-na-varnem

Palček Tom

l-leslie-brooke-palcek-tom

Palček Tom je značilna angleška pravljica v kateri sta revna zakonca skoraj srečna, le otroka bi rada. Tudi če ne bi bil nič večji od moževega palca. Čarovnik Merlin jima izpolni željo in malega Toma pridejo pogledat in obdarovat celo vile. Tom z leti ni rasel, a je postajal vse bolj navihan in je staršem povzročal vse več skrbi.

palcek-tom-ocetov-palec

palcek-tom-obisk-merlina

palcek-tom-starsa

palcek-tom-vile

palcek-tom-zabava-na-vrtu

palcek-tom-v-kuhinji

Tako ga je mati nekoč pomotoma zamesila v puding, pojedla ga je krava in kmalu za tem še riba. Če sta se prigodi s pudingom in kravo končali hitro in srečno, je bilo pri velikanu in ribi bolj zapleteno. Slednjo so namreč postregli samemu kralju Arturju in ta je navdušen nad palčkom, ki ga je našel na krožniku, Toma imenoval za dvornega škrata.

palcek-tom-v-juhi

palcek-tom-v-pudingu

palcek-tom-prestrasi-beraca

palcek-tom-se-vrne-k-mami

palcek-tom-krava

palcek-tom-krava-pobezlja

palcek-tom-krava-ga-izpljune

palcek-tom-velikan

palcek-tom-pade-v-vodo

palcek-tom-v-ribi

palcek-tom-kralj-artur

palcek-tom-na-dvoru-kralja-arturja

Tom se je na dvoru dobro znašel, a čez čas začel pogrešati starše. Artur mu je obisk dovolil in mu dal s seboj denarja, kolikor ga je mogel nesti, kar je v Tomovem primeru zneslo natanko tri kovance. Po vrnitvi si je tom privoščil še več vragolij, se kralju tudi zameril, a si na dolgi rok zagotovil lep in prijeten dom in postal celo eden izmed vitezov Okrogle mize.

palcek-tom-nese-kovance

palcek-tom-v-skrivaliscu

palcek-tom-leti-na-metulju

palcek-tom-v-skropilnici

palcek-tom-vitez

Toliko o knjigi Zlata gos in druge pravljice z ilustracijami L Leslieja Brooka.

Komentiraj

Filed under pravljice

Čarovnik iz Oza

Čudoviti ali novi čarovnik iz Oza?

Zgodba o Dorothy, njenem psičku Totu in tornadu, ki ju zanese iz rodnega kraja v magično deželo Oz je vsekakor najbolj znana pravljica iz ZDA. Napisal jo je Lyman Frank Baum (1856-1919), ilustriral William Wallace Denslow (1856-1915) in založila George M. Hill Company. Čeprav je šlo za uspešnico neslutenih razsežnosti, si nihče od naštetih ni uspel posebej udobno postlati.

carovnik-iz-oza-strasilo-in-plocevinko

Čarovnik iz Oza se začne s tornadom, ki dvigne hišo, v kateri sta Dorothy in Toto. Hiša se ob pristanku ne raztrešči, temveč pristane na zlobni čarovnici. Tako Dorothy in Toto nepričakovano rešitaljudstvo Mančkinov, ki jim je čarovnica pred tem vladala. Dorothy pridobi čeveljce s čarobnimi lastnostmi, ki pa se jih ne zaveda.

Pravzaprav si bolj kot čaranja želi, da bi čim prej prišla domov. A za to mora v Smaragdno mesto in poiskati mogočnega čarovnika, ki bi ji edini lahko pomagal. Spotoma dobi nekaj popotnih tovarišev: Strašilo, Pločevinka in Leva, ki imajo vsak svoje težave, in bi prav tako radi k čarovniku. Toda pot po rumeni opečnati cesti ne teče gladko, saj jih spotoma napade sestra ubite čarovnice, tudi sama coprnica, ki si predvsem želi čarobnih čevljev zase.

Po vrsti napetih prigod se tovarišija sreča s čarovvnikom, a jih ta razočara. On jim ne more pomagati, bi pa jim mord alhko dobra čarovnica s severa. Tako obiščejo še njo in konec je srečen, podobno kot v znanem filmu, kjer se dogodki vrstijo malce drugače, izpuščenih pa je tudi precej zanimivih likov.

carovnik-iz-oza-doroteja-munckini-in-dobra-carovnica

carovnik-iz-oza-pogostitev-pri-manckinih

carovnik-iz-oza-doroteja-sreca-strasilo

carovnik-iz-oza-doroteja-strasilo-plocevinko-lev-pri-mizi

carovnik-iz-oza-lev-joka

carovnik-iz-oza-doroteja-in-miske

carovnik-iz-oza-prihod-v-smaragdno-mesto

carovnik-iz-oza-v-delavnici

carovnik-iz-oza-letece-opice

 

carovnik-iz-oza-mozic-za-zaveso

carovnik-iz-oza-zelje-so-izpolnjene

carovnik-iz-oza-v-porcelanskem-mestu

carovnik-iz-oza-pri-carovnici-s-severa

Še nekaj besed o ustvarjalcih Čarovnika iz Oza:

Frank Baum (kot se je podpisoval) se je v življenju preizkusil v številnih poklicih. V nobenem ni bil kaj prida uspešen. Kot avtor otroške knjige Ata Gosak (po Mami Goski) je zaslutil, da bi mu prav tu morda lahko steklo. Že pri tej knjigi je sodeloval z ilustratorjem, ki je bil navdušen tudi nad rokopisom knjige o čarovniku iz Oza.

Baum in Denslow sta bila tako prepričana v uspeh, da sta založila svoj denar za tisk knjige v barvah, saj jo je založnik sprva nameraval natisniti v celoti črnobelo. Imela sta prav. Naklada deset tisoč izvodov je pošla v le dveh tednih. Ponatisnili so jo, razprodali še 15 in za tem še 10 tisoč kopij. Sledila sta četrti in peti natis – v pol leta so že dosegli 90 tisoč prodanih izvodov.

Baum in Denslow sta zaslutila uspeh na odrskih deskah in se lotila še priredbe za muzikal. Čeprav je tudi ta odlično uspel, sta se skregala glede delitve dobička in po tem nista sodelovala nikoli več.

Baum je, še vedno nespreten v financah, zašel v finančne težave in se reševal iz dolgov z nadaljevanji. Kar 13 jih je napisal do smrti. Z drugo epizodo delo ilustratorja prevzel drug (John Rea Neill), ki je delo nadaljeval tudi po Baumovi smrti (epizode je potem pisala (Ruth Plumly Thompson), po smrti Thompsonove pa je še sam spisal tri, kar skupaj nanese 40 ‘izvirnih’ knjig o čarovniku iz Oza. A s tem se serija še ni iztekla, saj še vedno izhajajo nadaljevanja in vzporedne epizode z istimi in novimi liki.

Nekaj nadaljevanj serije o Čarovniku iz Oza lahko prelistate na tem naslovu:

http://reallycoolblog4you.blogspot.com/2014/04/wizard-of-oz-books.html

Denslow je živel razsipno, si med drugim kupil otok, na katerem se je dal celo okronati za kralja, se večkrat poročil in ločil, dobil sina, ki ga ni nikoli videl, močno pretiraval s pitjem alkohola, dokler ni zbolel in umrl.

George M. Hill Company je kljub uspehu Čarovnika iz Oza bankrotirala, saj so se zainvestirali z nakupi avtorskih pravic in poslovnih prostorov. Pravice do ponatisov (skupaj z izvirnimi tiskarskimi ploščami) je dobila nova založba M. A. Donahue, ki je spremenila nalslov v Novi čarovnik iz Oza in nadaljevala s tiskanjem uspešnice, ki so jo tudi v nalednjih letih ponatisnili za vsak božič. Kljub temu tudi njim ni bilo z rožicami postlano, saj so se občasno nad knjigo spravili različni nasprotniki. Obtožili so jo na primer, da ne prinaša otrokom nobenega koristnega znanja, da narobe trdi, da so moški in ženske enaki, da imajo živali značaj, in podobno.

No, Čarovnik iz Oza je preživel vse. In zagotovo še ni rekel zadnje besede.

Komentiraj

Filed under pravljice

Morske deklice

Morske deklice in druga podvodna bitja z vsaj delno človeškimi lastnostmi, že d nekdaj burkajo našo domišljijo. Povsod po svetu, če je le blizu voda, poznajo kopico zanimivih zgodb o vodnih vilah in nimfah, povodnih možeh, morskih deklicah in drugih pravljičnih bitjih, katerih vloga se nenehno spreminja, a vedno ostajajo neločljivo povezana z vodo.

Tokrat se bomo omejili le na morske deklice in njihove sorodnice, ki se nahajjo ob sladkovodnih vodah, saj kaže, da je življenjska moč vode ljudi tako navdihnila, da so k prav vsakemu studenčku naselili kako bitje z nadnaravnimi lastnostmi. Tako za vodo nekdo skrbi, jo varuje, pa tudi zlorablja, saj morske deklice in vodne vile niti približno niso vedno ljudem prijazne.

Kaj je morska deklica?

Čeprav se od kraja do kraja njihova poročila o njihovih podobah razlikuje, imajo v splošnem telesne značilnosti ljudi in rib. Največkrat so od pasu navzgor ženske, običajno gole, mladostnega videza, z bujnimi lasmi in zelo pogosot z lepim glasom. Od pasu navzdol so ribe, kar pomeni, da se nekje okrog pasu namesto nog začne ribji rep, a tega vsaj nekatere lahko občasno odvržejo, pridejo nakopno in tam poplesujejo kot mlade razigrane deklice.

Največ poročil o morskih deklicah je prišlo od mornarjev, ki so na dolgih potovanjih, odrezani od preostanka sveta, izpostavljeni številnim nevarnostim, s pomanjkljivo prehrano in drugimi težavami, ki jih prinaša dolga plovba, videli marsikaj. Tudi s prvega potovanja v Ameriko (pravzaprav so hoteli priti v Indijo) so ohranjena poročila o morskih deklicah. Videli naj bi tri, Kolumb je dodal pripombo, da niso bile tako privlačne kot je pričakoval, zelo verjetno pa so pomorščaki takrat opazili morske krave, saj so prečkali eno njihovih najgostej poseljenih nahajališč.

O morskih deklicah kroži več zgodb, ki svarijo pred njihovim pogubnim vplivom. Mimoidoče naj bi vabile v reke in jezera, kjer so jih nato utopile, pomorščake pa naj bi s pesmijo vabile na čeri, kjer so ladje s posadko vred potonile. Morske deklice pogosto enačijo s sirenami, vendar po grški mitologiji ne gre za ista bitja. Morske deklice so po ljudje pol ribe, sirena pa pol ljudje in pol ptice.

V nadaljevanju bomo sčasoma dodali še več podvrst morskih deklic, kot jih poznajo v različnih delih sveta. Pred tem pa si oglejmo, kako so burkale domišljijo umetnikom.

Morske deklice v umetnosti

Slikarji so v morskih deklicah našli priljubljen motiv. Ne le zaradi klasične lepote ženskega telesa, skrivnostnosti, ki obdaja pravljična bitja (nekatera poročanja na primer omenjajo delno prosojnost, lebdenje v zraku in podobno), ampak tudi zaradi dramatičnosti, ki je ob srečanju ljudi in morskih deklic skoraj vedno zelo izrazita. Vtis na opazovalca slike je tako že skoraj zagotovljen.

edward-matthew-hale-cer-morskih-deklic

Edward Matthew Kale (1852-1924) se je posvetil priljubljeni temi – morske deklice vabijo mornarje v hladne globine.

john-william-waterhouse-morska-deklica

John William Waterhouse (1849-1917) je zelo rad slikal morske deklice. Zgornje olje na platnu je verjetno navdihnila pesnitev Morska deklica lorda Alfreda Tennysona (1809-1992) iz leta 1830.

morska-deklica-na-skalni-obali

Alfred Augustus Glendening Jr. (1861-1907) je prav tako postavil svojo morsko deklico na skale. Kombinacija vode in kopna je za ta bitja idealna.

isobel-lilian-gloag-vitez-in-morska-deklica

Isobel Lilian Gloag (1865-1917) se je odločila za usodno srečanje človeškega bitja s pravljičnim. Zgodovina literature nas uči, da se v takšnem primeru lahko marsikaj zaplete. Zudovit primer je na primer novela Undina de la Motte Fouqueja (1861-1907). Na sliki vidimo še eno značilnost nkaterih morskih deklic. Namesto ribjega so jim včasih pripisali kačji rep, kar jih je naredilo že skoraj zmajevke in še poudarilo njihovo nevarnost.

arnold-bocklin-igra-nereid

Arnold Bocklin (1827-1901) je svojo sliko naslovil Igra Nereid. Kot vidimo, morska deklice praviloma živijo v skupinah in se, kot ljudje, družijo s pripadniki moškega spola, seveda pa imajo tudi otroke.

 

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljicna bitja

Pravljice, ki so preveč grozne za današnje otroke

Srhljive pravljice – da ali ne?

Iz anglosaksonskega sveta smo uvozili praznovanje Noči čarovnic. Zadeva se je kar dobro prijela, zato bo kar na mestu, če ob tej priložnosti namenimo nekaj besed pravljicam, ki so bile svoj čas ostrejše, strašnejše, bolj pokvarjene in sploh manj primerne za današnje otroke.

Pravzaprav že moramo vedeti, da včasih sploh niso bile namenjene otrokom. Ampak to jim ne vzame zgodovinske pomembnosti, torej bomo na tej strani omenili nekaj bolj ali manj znanih pravljic, ki so danes iz mode, a se iz njih vseeno lahko marsikaj naučimo. Ali vsaj dobimo zanimivo snov za pogovor ob kozarčku.

1. Sinjebradec

Ta pravljica Charlesa Perraulta naj bi vsaj delno temeljila na resničnih osebah in dogodkih. Pripoveduje o preizkušnji, na katero čudaški Sinjebradec postavlja svoje žene in kruti kazni, ki jih doleti, ko njegovo zaupanje vse po vrsti zlorabijo. O Sinjebradcu je veliko interpretacij, obstajajo tudi različice, kjer sta vlogo spolov obrnjeni, lahko jo razumemo kot kritiko odnosov v sodobni družbi ali kako drugače, a današnjim otrokom je vsekakor ne bi pripovedovali pred spanjem.

Vsaj ne nekje do 12. leta, ko bodo s pomočjo drugih medijev že odkrili marsikatero svinjarijo, ob kateri vse lažje prenašati celo Sinjebradčevo zlobo.

kate-greenaway-sinjebradec

Seveda smo že pisali o Sinjebradcu in njegovem ozadju, zato nadaljujemo z naslednjo.

2. Kako so se otroci igrali mesarja

Ta pravljica, ki formalno niti ni pravljica, ampak gre za dva anekdotična zapisa, je bila uvrščena v prvo izdajo zbirke bratov Grimm. Čeprav je bila le-ta namenjena akademikom in ne otrokom, sta jo v kasnejših izdajah, tako v različicah za odrasle, kot za otroke, črtala. To sta storila na priporočilo drugih, saj se jima je zgodba zdela ‘poučna’.

Vsebina? Prva pripoveduje o igri otrok, starih okrog pet, šest let. Določili so vloge mesarja, pomočnikov in pujska, zadevo pa vzeli tako resno, da je eden fantka – pujska do smrti zabodel. Mestni svet, ki je imel tudi vlogo porote, je moral odločiti, ali tako majhnega otroka sploh kaznovati.

Eden od svetnikov se je domislil, da njegov um preizkusi s preprostim testom. Dečku je ponudil sočno jabolko v eni in kovanec v drugi roki. Sklepal je, da bo naiven otrok izbral jabolko, fant z bolj razvitim abstraktnim razmišljanjem in ustrezno drugačnim sistemom vrednot pa kovanec. Ker je deček brez pomislekov izbral jabolko, je bil oproščen.

Druga anekdota pod istim naslovom je bolj podobna zgodbi. Brata sta videla očeta, kako je klal prašiča, zato se skleneta igrati mesarja. Pri tem starejši zakolje mlajšega. Mati je med tem kopala najmlajšega in to vidi skozi kuhinjsko okno. Besna steče ven in v jezi v srce zarine nož starejšemu, a se šele nato spomni na malčka, ki je medtem utonil.

Obupana se obesi in predstavljajmo si prizor, na katerega je ob vrnitvi naletel oče. Seveda je od žalosti umrl še on. Toliko o srečnih pravljičnih koncih.

3. Ženska, ki so jo odrli

Gre za eno manj znanih zgodb iz zbirke Pentameron Giambattiste Basileja. No, manj znana je bila dokler je niso kot eno od treh uvrstili v dokaj odmevni film Zgodba vseh zgodb (to je uradni naslov Pentamerona) Mattea Garrone. Tule je trailer:

In vsebina?

Dve stari ženski stanujeta v večstanovanjski zgradbi. V stanovanju nad njima živi kralj (!), katerega gibanju in življenju nenehno prisluškujeta. Slednji ima o stanovalkah spodaj (niti ne ve, ali je ena ali jih je več) svoje mnenje. Ker nikoli nikogar ne vidi, sklepa, da gre za posebno fino in sramežljivo damo, zato poskuša z njo navezati stik.

odrta-zenska-pentameron

Skozi zaprta vrata mu uspe prepričati eno, da mu vsaj pokaže prst (dejansko mu ona pokaže del palice) in videno ga še podžge. Misli, si, da ima opravka z lepotico in uspe se mu dogovoriti za zmenek. Vendar gospa vztraja, da se dobita v popolni temi, saj je preveč sramežljiva. Da ne bi na otip opazil njene nagubane kože, si jo zvleče na hrbet in tam zaveže v nekakšno culo.

 

Kralj vseeno opazi poskus prevare in žensko vrže skozi okno, vendar gube na njenem hrbtu delujejo kot padalo in z njimi se ujame na drevesne veje. Tako jo najdejo tri dobre vile, ki se ob prizoru pošteno nasmejejo. Nato s čarovnijo pomladijo gospo, ki se spet pojavi pri kralju. Ta je tokrat navdušen in se z njo poroči.

Njena prijateljica je seveda presenečena nad novim videzom svoje bivše sostanovalke in hoče izvedeti, kako bi še sama prišla do tako mladostnega videza. Pomlajena mladoporočenka ji hudomušno namigne, da bi si morala staro kožo odreti, saj je videti stara predvsem zaradi gub. Ta si da zares pri brivcu odreti kožo in umre. Njene zadnje besede so: “Nečimrnost uniči samo sebe.”

Ha!

4. Izgubljena otroka

Ta francoska pravljica ima marsikaj skupnega z Jankom in Metko, a so njeni religiozni elementi bolj odkriti. Zaplet v bistvu že poznamo. Zakonski par je zelo skopuški, njuna otroka predstavljata nepotreben strošek, zato ju mati odpelje v gozd, od koder ne znata nazaj. Fant spleza na vrh drevesa in vidi dve hiši – belo in rdečo.

 

Otroka se odločita za rdečo hišo in odpre jima hudičeva žena. Čeprav ju skrije, ju hudič zavoha, saj sta kristjana. Odloči se spitati dečka, njegova sestra pa naj bi pri tem pomagala. Čez nekaj časa hoče preveriti  ali je fantič že dovolj tolst in deklica mu prebrisano namesto naročenega prsta prinese podganji rep. Trik deluje prvič in drugič, tretjič pa hudič dojame in sklene dečka speči.

stojalo-za-zago-je-lahko-mucilna-naprava

Da bi bilo bolj zanimivo, zanj pripravi mučilno pripravo v obliki stojala za žago, na katerega naj bi deklica privezala brata, ta pa bi čez čas zaradi lastne teže izkrvavel in se ob tem še delno razkosal. Hudič gre tačas na sprehod. Otroka se delata, da ne razumeta, kako uporabiti stojalo, zato jima hudičeva žena priskoči na pomoč.

Zvežeta jo, ji prerežeta grlo, si napolnita žepe z dragocenostmi in pobegneta. Hudič ju čez nekaj časa začne zasledovati, a mu liki, ki jih spotoma sreča, niso ravno v pomoč. Končno pride do peric, ki povedo, da sta otroka prečkala reko. Hudič ne zna plavati, a mu ena ponudi svoj las, prek katerega bi lahko prišel na drugi breg. Toda las spotoma izpusti in hudič utone.

Otroka se vrneta domov in odpustita staršem. Poučno, kajne?

5. Otroka v gozdu

Tudi ta zgodba pripoveduje o v gozdu izgubljenih otrocih. Zaradi Otrok v gozdu sta brata Grimm drugo pravljico z istim naslovom celo preimenovala v danes veliko bolj znana Janka in Metko.

Govori o dečku in deklici, bratu in sestri, ki ostaneta brez staršev, zaupana zlobnemu stricu, ki dvema malopridnežema naroči naj otroka odpeljeta v gozd in ju tam ubijeta. Hudobneža vendarle nista tako hudobna, saj ima eden od njiju pomisleke in med prepirom z drugim le-tega ubije. Otrokoma naroči naj se skrijeta, sam pa bo kasneje prinesel nekaj hrane.

richard-andre-oroka-v-gozdu

Vendar se ne vrne in otroka nato tavata po gozdu dokler ne umreta. Ob osnovni različici zgodbe se je pojavila še malce nežnejša, ki se zaključi s sporočilom, da sta šla otroka na koncu v nebesa, zlobni stric pa je bil kaznovan. Kljub depresivnemu sporočilu zgodbe je bila ta ena najpogosteje objavljanih predvsem v zbirkah verzov za lahko noč, kjer so jo seveda predstavljali v nekoliko krajši, a še vedno nesrečni verziji.

Ob priliki dodamo se kaksno, prav?

 

 

 

Komentiraj

Filed under pravljice

Sinjebradec – pravljica in resničnost

Sinjebradec: najslavnejši med množičnimi morilci ali le lik iz pravljice?

Pravljica o Sinjebradcu je danes že malo zaprašena, čeprav tematika nikakor ni pozabljena. Filmi o sodobnih Sinjebradcih se namreč še vedno snemajo, pišejo se študije o problematičnem družbenem položaju žensk, ki ga Perraultova pravljica povsem jasno razkriva, čeprav tega površen bralec sploh ne opazi, odtujeni odnosi, ki se s pomočjo sodobnih komunikacijskih naprav samo še stopnjujejo, in univerzalna vrednota, ki za mlade vse bolj postaja edina vrednota, pa zagotavljajo, da bo družba tudi v prihodnje proizvajala Sinjebradce. In Sinjebradke, kajti enakopravnost mora biti tudi na tem področju.

Ste vedeli, da je Klavir Jane Campion dejansko le ena izmed številnih različic zgodbe o Sinjebradcu?

Kdo je bil pravi Sinjebradec?

Če vprašamo vsevednega strica Googla, med kandidati prepričljivo vodi Gilles de Rais (1405-1440), plemič, bogataš, vojščak, umetnik, uživač in coprnik, ki ga naj bi v pobijanje (predvsem otrok) zapeljala želja po bogastvu. Zaradi razkošnega življenja je namreč zapravil ogromno pemoženje in novega je kanil pridobiti s pomočjo alkimije, kar je vodilo v obrede, povezane s črno magijo in vrsto krutih umorov.

pravi-sinjebradec

De Raisu pripisujejo med 80 in 200 umorov, pojavljajo pa se tudi dvomi o njegovi krivdi, predvsem na račun procesa proti njemu in njegovim pomagačem, ki je prinesel neposreden dobiček tistim, ki so mu sodili. Čeprav večina zgodovinarjev verjame, da je bil zares eden najhujših množičnih morilcev, se bomo mi osredotočili le na elemente, ki so skupni pravljičnemu Sinjebradcu in Gillesu de Raisu:

  • Odtujena pojava.
  • Izjemno bogastvo.
  • Hladnokrvni umori.
  • Številne smrti.
  • Vse žrtve so bile fizično, socialno in v drugih pogledih bistveno šibkejše.
  • Denar naj bi bil glavni, čeprav verjetno ne edini motiv.
  • Skrivnostnost okrog več smrti preden se je sum sploh pojavil.
  • Krivec je na koncu kaznovan s smrtjo.

Kaj pa drugi Sinjebradci?

V zgodovini kriminala se je pojavilo več zločincev, ki so jim mediji nadeli Sinjebradčevo ime. V nadaljevanju jih navajamo nekaj, lahko bi jih bilo več in kratek opis njihovega načina dela, ki kaže, da delijo večino značilnosti tako s Sinjebradcem Charlesa Perraulta kot Gillesom de Raisom.

  1. Conomor, ki je živel v 5. stoletju, je edini na seznamu, ki je starejši od najstarejših znanih zapisov o Sinjebradcu. Zapisi o njem niso dovolj zanelsjivi, da bi lahko prešteli njegove žrtve, a vse kaže, da je s pomočjo porok poskušal predvsem povečati svojo posest in združiti ozemlje Bretanije. Poseben element v zgodbi ima prerokba, po kateri naj bi Conomorja ubil njegov sin, kar naj bi sprožilo njegov morilski nagon.
  2. Henri Landru (1869-1922) je verjetno na napačno stran zakona stopil, ko ga je delodajalec ogoljufal in je sam začel s prevarami tako, da je premožne vdove nagovarjal k vlaganju v finančne operacije, ki jih niso razumele, a so se vedno končale enako – z denarjem v njegovem žepu in nezadovoljnimi vlagateljicami. Zaradi goljufanja je odsedel več let v zaporu, po vrnitvi pa je izkoristil rastoči trg z vdovami (bila je 1. svetovna vojna) in kljub dejstvu, da je bil še vedno poročen, začel prek oglasov iskati bogate vdove, ki jih je po kratkih razmerjih pobil in si prisvojil, kolikor si je lahko. Preden so ga ujeli (in na koncu giljotinirali), je umoril 11 žrtev, katerih trupla je sežgal kar v kaminu.
  3. Johann Otto Hoch (1855-1906) je po mnenju policije umoril 15 svojih žena, čeprav so ga na koncu obsodili za en sam umor. Tudi obesili so ga le enkrat. O njegovem načinu spoznavanja žena, s katerimi se je poročil, jim pobral denar in takoj zapustil ali pa zastrupil, ni jasnih podatkov. Za seboj je dobro brisal sledi, saj je pogosto potoval, prevzemal priimke svojih žrtev, si izposojal denar, ki ga ni vrnil, bil udeležen tudi v krajah in ropih, nekateri pa mu pripisujejo kar 50 žrtev.
  4. Helmut Schmidt (1876-1918) je sprva ženskam denar le kradel (začel naj bi leta 1914), a jih je začel nato tudi pobijati (večino s strupom, najmanj eno je zadavil). Dokazali so mu umor za eno samo, čeprav ocenjujejo, da jih je ugonobil kar 44. Izbiral je žrtve, ki jih je pogrešalo malo ljudi (slabo izobražene priseljenke), vsaj nekatere med njimi je upepelil, tako da je bilo za njim težko zbirati sledi. Že v preiskovalnem zaporu je napravil samomor.
  5. Herman Drenth (1892-1932), ki je pod različnimi psevdonimi vabil na zmenke vdove, za katere je verjel, da so premožne. To, da je bil medtem poročen, ga ni motilo. Ko so ga ujeli, so mu dokazali umor dveh vdov in treh otrok, vendar je policija trdila, da je kriv vsaj še za dve smrti: svojega nekdanjega delodajalca in neznano žensko. Moril je z davljenjem in kladivom. Na koncu so ga obesili. Nekateri ugibajo, da je v resnici kriv za smrt vsaj 50 žensk.

 

se nadaljuje…

Komentiraj

Filed under Uncategorized